Tiskane izdaje
Je eden vodilnih sirskih pisateljev in intelektualcev. Leta 2013 je bil prisiljen zbežati iz Sirije; trenutno živi v Istanbulu. V begunstvu. V osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja je bil glasni nasprotnik režima dinastije Asad. V zloglasnih sirskih zaporih je skupno preživel 16 let. Bil je eden začetnikov mirnih protestov proti Bašarju al Asadu.
Njegova žena in brat sta že tri leta pogrešana. Ne ve se, kdo ju je ugrabil. Saleh je avtor številnih knjig, med njimi tudi Odrešitev ali uničenje: Sirija na razpotju (Deliverance or Destruction? Syria at a Crossroads).
Kje in kako ste?
Dobro sem, hvala. Ko sem bil še v Siriji, sem govoril, da nimam osebnih razlogov za pritoževanje in javnih razlogov, da bi bil zadovoljen. Med zasebnim in javnim je obstajala razlika. Po revoluciji in ko sta bila ugrabljena moja žena Samira in brat Firas, jaz pa prisiljen v življenje v Turčiji, je zasebno postalo javno in politično bolj kot kadar koli prej. Javno in politično je postalo – osebno. Moje življenje je boj.
Kako se počutite, ko vidite toliko sodržavljanov na begu iz najbolj krvavega konflikta našega časa? Ste pričakovali takšen eksodus?
Pred nekaj tedni sem pomagal pretihotapiti snaho in nečaka iz Turčije v Grčijo. Kot 'začetnik' sem se moral posvetovati s prijatelji, srečati sem se moral s tihotapci in na koncu enega izbrati. Zaradi varnosti ženske in pubertetnika me je grabila tesnoba … Šele ko sta prišla v Evropo, in to ne v državo, kamor sta bila namenjena, mi je odleglo. Druga polovica družine mojega brata – on in njegova dva mlajša sinova – se bo kmalu pridružila prvi polovici. S pomočjo prijateljev poskušam bratu in njegovi družini urediti zatočišče v eni izmed evropskih držav. Še posebej po tem, ko je bil v Gazientepu 27. decembra ubit najin skupni prijatelj – sirski novinar in filmar Nadži Džerf.
Sami sebi pomagamo priti v svet, ki nas ni hotel osvoboditi na naših domovih. Ne, nikoli nisem pomislil, da se bo zgodil takšen eksodus. Prav tako nisem pričakoval, da bo režim pobil sto tisoče ljudi in da se bodo zaradi tega njegove možnosti preživetja povečale. Nisem pričakoval, da se bo pojavila pošast, imenovana Daeš [arabski izraz za Islamsko državo]. Nisem pričakoval, da bo okoli 70 držav partnersko bombardiralo mojo državo: ne proti vladajočemu kriminalcu, ampak proti stranskemu proizvodu režimske zločinskosti.
Kako vidite evropsko spopadanje
Z vso krvjo, ki se je v zadnjih petih letih nabrala pred nosom človeštva, ki se je ves čas pogajalo, da mu ne bi bilo treba storiti ničesar, se je človeštvo pretvorilo v etično gluho uho. Predvidevam, da bo indiferentnost, ki jo je svet pokazal do usode Sirije, dodatno zmanjšala občutljivost za človeško trpljenje, ki jo premorejo politične institucije.
Kje v tej kaotični situaciji vidite rešitev?
Človek bi lahko razmišljal o 'zgodovinskem kompromisu', ki bo končal vojno in zagotovil popoln umik vseh tujih sil ter vzpostavitev osnov za drugačno politično okolje v državi. Delujoča rešitev je lahko zgrajena le z novo politično večino. To je nemogoče doseči samo z bojem proti Islamski državi ali, po letu 2013, le prek boja z režimom. Nova sirska politična večina zahteva globoko politično spremembo, ki je nemogoča brez popolne ustavitve delovanja dinastije Asad, ki je na oblasti že 45 let. Ta dinastija je odgovorna za dve vojni.
Takšna sprememba je prvi politični in etični pogoj za boj proti Daešu s širšim sodelovanjem Sircev. Globalne sile so z izključnim »targetiranjem« Islamske države do zdaj voz vpregale pred konja in ne obratno. S tem so ignorirale vodnjak militarizacije, radikalizacije in sektaštva, ki že pet let deluje s polno močjo. To je kratkovidna in propadajoča politika, ki je ob tem še neetična. To je recept za neskončno vojno.
Nova Sirija bi morala biti zgrajena na nekaj osnovnih načelih: decentralizacija, razmislek o različnih in polno enakovrednih etničnih in verskih skupnostih, polni enotnosti vseh državljanov (Arabcev, Kurdov, muslimanov, kristjanov, sunitov, alavitov in vseh drugih, sekularnih in vernih …). Govorjenje o sekularni Siriji, kot je zapisano v dunajskem dokumentu [predlog mirovnega sporazuma s 30. oktobra 2015], zame ni sprejemljivo, saj ta dokument ne pove ničesar o pravičnosti in odgovornosti ter se izogiba besedi demokracija. Pridiganje o sekularizmu me spominja na najhujše lastnosti kolonialnega diskurza.
Kaj bi po vaše morala storiti mednarodna skupnost? Kaj počnejo Združeni narodi?
Zadnjih pet let smo imeli odlično priložnost spremljati delovanje mednarodnih institucij in globalnih sil. Ni več le Sirija v globoki krizi. Svet je v globoki krizi! Svet je v Siriji. Dobesedno. V sirski vojni sodeluje 70 držav.
Mislim, da svetu bolj kot kadar koli v zadnjih sto letih primanjkuje potenciala za svobodo in pravičnost. Pred tedni je ruski predsednik Vladimir Putin omenil možnost uporabe jedrskega orožja v boju proti »terorizmu«. To je bila ekstremno neodgovorna izjava, ki jo je mednarodna skupnost sprejela s popolnim molkom. Nekaj dni kasneje je Putin dejal, da ruska invazija v Siriji »ne predstavlja resnega bremena za proračun … Težko si je predstavljati boljše urjenje za ruske sile. Tu, v Siriji, se lahko dlje časa urimo brez večje škode za proračun.« Ta izjava, ki je polna kolonialne arogance, ni naletela na kakršen koli odziv Združenih narodov ali zahodnih voditeljev in tudi ne borcev za človekove pravice ali različnih levičarskih organizacij.
Situacija v Siriji se je iz revolucije proti tiraniji spremenila v globalno vprašanje. Sirsko vprašanje. Ustvarjanje vprašanj je politična metoda močnih za oblikovanje zgodovine. Ustvarijo težka, zapletena vprašanja, ki sprožajo obup. Obup traja desetletja in več generacij. Ali za vedno, kot pravi Asadov slogan. V tem času so revni in šibki ujeti v neučinkovitem boju. Obratna, občutljiva metoda je ustvarjanje jasnosti in upanje prek revolucije. Gordijski vozel, ki so ga ustvarili, nas bo spremljal še dolgo.
V zgodovini so velika vprašanja in vojne hodili z roko v roki. Vzhodno vprašanje se je končalo s prvo svetovno vojno. Judovsko vprašanje je imelo dva končna odgovora – najprej v holokavstu med drugo svetovno vojno, potem pa še nekaj let kasneje, takrat na račun palestinskega ljudstva. Takšne rešitve, ki so jih od zgoraj in od zunaj vsilile kolonialne sile, so vedno vodile v še hujše tragedije. Sirija se je znašla na križišču dveh vprašanj in dveh odgovorov. Tema dvema vprašanjema bi lahko dodali še kurdsko vprašanje. Zanikanje kurdske države je prav tako vir sovraštva, obupa in vojne … In Sirija je danes aktivno polje tega vprašanja. Zato je hkrati mikrokozmos in globalna metafora.
Ni treba prav posebej razlagati, da so Združeni narodi in mednarodna skupnost ustvarjalci teh vprašanj in resnična kontrarevolucionarna sila. Ne pričakujem, da bi bili revolucionarna sila, toda njihova vloga je dejansko kriminalna.
So nasprotja med suniti in šiiti trenutno že pregloboka, da bi jih bilo mogoče politično preseči?
Pregloboka so. Za konfesionalna vprašanja ni političnih rešitev, toda razlike same po sebi tu sploh niso težava. Problem je nasilen spopad konfesionalnih skupin. V nasprotju s splošnim prepričanjem na Zahodu ta boj ni nekaj primarnega, ki izhaja iz dejstva, da obstajajo suniti in šiiti. Nasprotno: socialni in politični boj mobilizira vse naše 'ostanke' in jih elektrificira ali pa jih politično napaja. Tudi to je metoda močnih, s katero šibijo uporne ljudi in njihov boj preusmerjajo iz socialno-političnega polja (deprivilegirani proti elitam) na socialno-kulturno polje (naši deprivilegirani proti njihovim deprivilegiranim). Hočem reči, da bi morali bolje poznati dinamiko in procese socialnega in političnega boja v Siriji, Iraku, Bahrajnu, Iranu, Saudski Arabiji in drugod po regiji, da bi lahko v celoti razumeli sunitsko-šiitsko razklanost. Ta se brez dvoma poglablja in uporablja kot orodje za obvladovanje množic in regionalno prevlado. Sektaštvo samo po sebi je strategija političnega nadzora. Torej – gre za politiko in ne za religijo ali kulturo.
Je sploh mogoče reči, da Sirija še obstaja kot država?
Še enkrat – Sirija je svet. V vojno je vključenih 70 držav, v Siriji pa so prisotni tudi džihadisti iz več deset držav. Sirija je globalno vprašanje: unikaten simbol krivice, apatije in amnezije. Imamo vsaj to, simbolno Sirijo …
Žal mi je, da nisem prepričan o obstoju Sirije kot resnične države. Sirija lahko preživi le, če se zgodi globoka politična sprememba. Nespremenjena Sirija je umirajoča Sirija.
Razlogi, ki so pripeljali do vojne, in brutalnost režima so v zahodni naraciji sirske vojne bolj ali manj pozabljeni. Kaj se je zgodilo?
To se je primarno zgodilo zaradi identifikacije med režimom in globalnimi silami na strukturalni in simbolni ravni. Modernistična ideologija je skupna fašistom s kravatami in Bašarju al Asadu ter tistim svetovnim voditeljem, ki ne premorejo vizije in globalne odgovornosti. To je povezano z načinom oblikovanja političnih elit na Zahodu – ljudje z visokimi dohodki so izolirani od ljudi, ki trpijo zaradi političnih odločitev.
Eden od razlogov za krizo je zahodna demokracija. Če se jo loči od človeških aspiracij po pravičnosti, demokracija umre. Pred našimi očmi je bila demokracija skrčena na orodje za ravnanje s krizami. Menedžeriranje krize, ki je samo po sebi ločeno od vrednost in pravice, je na bilo zadnjih 25 let na Zahodu dominantna politika. Ta politika je dobra le za ustvarjanje vprašanj in Bližnji vzhod je udejanjenje teh skrajno neetičnih politik.
Dodatne razloge za amnezijo je mogoče najti v delovanju vplivnih množičnih medijev: razburljivo je kot hranilo za množice vedno bolj zaželeno od tistega, kar je pomembno v človeškem in političnem smislu. Obglavljenje človeka je, denimo, bolj atraktivno od poboja sto ljudi z bombo sodom. Identificiramo se s tistimi, ki ubijajo tako kot mi (njihovi zločini, tako kot naši, niso nič novega), hkrati pa smo oddaljeni od tistih, ki ubijajo drugače. Zato, posledično, že dve leti izvajamo brezplačno propagando za Islamsko državo.
Mimogrede – mislim, da ima ta odnos do IS, ki se je začel poleti 2013, globoke povezave z umazanim 'kemičnim dogovorom' med Združenimi državami in Rusijo, ki so se praktično postavile na stran Asadovega režima, saj so mu dale vedeti, da je povsem v redu, da pobija svoje ljudi; le da drugače – ne z orožjem, ki smo ga mi prepovedali … Množični mediji so z veseljem objavljali vse zločine IS, hkrati pa zanemarjali zločine režima, s čimer so hoteli legitimizirati dogovor med dvema glavnima varuhoma svetovnega miru (beri: vojne). Daešmanija je način, kako zatreti sram, ki ga je sprožil dogovor. Mediji in nosilci moči si želijo, da bi množice ostale hipnotizirane, njihove misli pa fiksirane na te eksotične morilce, ki so absolutno drugačni od nas in naših dragih množic.
Sumim, da sta to noro pobijanje in nadzor, ki ga uveljavlja Islamska država v regiji, količina moči, ki bi si jo želele elite v civiliziranem svetu oponašati. Takšno nasilje presega meje tistega, kar je mogoče storiti s prebivalstvom doma, kar bi lahko elitam moči dalo občutek popolnega nadzora in svobode. Če je mogoče tam, je nekoč možno tudi tu. Daeš je laboratorijski test, v katerega kukajo elite in si želijo, da bi ga lahko nekoč posnemale. Njihova utopija je naša distopija. Zaradi tega bi morali biti ljudje na Zahodu tesnobni ob dogajanju v Siriji v zadnjih petih letih. Ne branite nas, branite sebe!
Ali sploh obstaja kdo, ki bi mu v Siriji lahko pripisali vlogo »pozitivca«?
Od zunanjih akterjev vojne? Verjetno ne. A bila bi velika napaka, če bi dejali, da so vsi igrali enako slabo. Turška vloga je mešana: sprejeli so dva milijona beguncev, za nas to ni slabo in njihov odnos do režima je bil do zdaj konsistenten, a Turčija je povzročila veliko težav zaradi svoje iracionalne in nepravične politike do Kurdov. Na obeh straneh meje. Tudi francoska pozicija je bila bolj ali manj konsistentna. Obe državi se že od začetka zavzemata za padec režima in sta tudi ravnali v tej smeri, a so ju držale nazaj Združene države. Washington je največji sovražnik sirske revolucije, celo večji od Rusije, ki je bila transparentno sovražna od začetka – skupaj z Iranom in njegovimi sateliti v Libanonu in Iraku.
Nisem esencialistični antiimperialist, ki misli, da se esenca imperializma skriva nekje v ZDA, morda v Beli hiši ali Pentagonu ali v pisarnah Cie, a v politiki Baracka Obame do Sirije se trudim najti vsaj nekaj pozitivnega. V tem času je svet kot tak postal slabši. Še posebej po darilu režimu, Islamski državi in Fronti al Nusra v obliki omenjenega 'kemičnega dogovora'.
Kar se tiče notranjih akterjev: bilo bi obskurno reči, da v sirskem konfliktu ni dobrih fantov. Na to gledam kot esencialist. Tako se stvari loteva IS. To nikakor ne pomeni, da v sirski vojni ni slabih fantov. Veliko jih je! In tudi nočem reči, da je veliko dobrih …
Rad bi naredil spremembo v paradigmi, ki je reakcionarna. Delitev na dobre in slabe je neprimerna in nima nič skupnega z dejansko dinamiko boja. Že prej sem omenil dogovor med Američani, Rusi in režimom, ko je bilo 1466 Sircev ubitih z režimskimi rokami. Kakšen dogovor je bil to? Imel je štiri akterje, ne tri. Četrti igralec so bili milijoni Sircev, ki so se že dve leti in pol upirali zatiralskemu režimu. Najprej miroljubno, potem z orožjem. Ta gnili dogovor režimu ni prinesel le zmage in preživetja, ampak tudi to, da jim za svoje zločine ne bo treba odgovarjati. Rusija je rešila svojo 'stranko' in si pridobila večjo (prepoznavno) vlogo v regiji in svetu. Američanom in iz ozadja tudi Izraelcem je uspelo kemično razorožiti režim, kar je močno ublažilo grožnjo Izraelu. Vsi so bili zadovoljni, četrti »akter« pa je bil v celoti žrtvovan. Zato je bil dogovor vreden prezira.
Zaradi režimske brutalnosti in velikih globalnih egov se je sprožila dinamika radikalizacije, islamizacije, militarizacije … To je spremenilo prav vsakega izmed nas. Septembra lani sem v Oslu gostoval na eni izmed televizij. Pred oddajo me je voditeljica vprašala, ali sem zmeren. Ne, sem ji rekel, nisem. Bila je zgrožena, a želela se je prepričati … »Ste sekularni, mar ne?« me je vprašala. V navadi zahodnega diskurza je, da se zmeren nanaša na naše in dobre, torej tiste, ki so z nami, ki smo v središču sveta. Če rečeš, da si na strani svojih ljudi, si skrajnež in slab. Seveda sem slab!
Kako se bo razvijala kurdsko-turška zgodba?
Kurdsko vprašanje je vir vseh velikih napak turških oblasti v Siriji. Turčija se s kurdskim problemom ni bila sposobna spopasti na podlagi enakosti, svobode in bratstva. Ravno zdaj na kurdskih območjih Turčije poteka prava vojna. Revne ljudi ponižujejo, razseljujejo in pobijajo. Turška vlada je svoj način ravnanja s Kurdi izvozila v Sirijo. Da bi bilo še huje, je sirska kurdska stranka PYD svoj način delovanja prav tako izvozila iz Turčije. Gre za ideološko smetenje, s katerim se identificirajo zahodni levičarski spin doctorji. To je povzročilo že veliko trpljenja in bojim se, da ga bo še več. Po mojem smo priča oblikovanju ultranacionalističnega enostrankarskega sistema, ki je skrivoma povezan z Asadovim režimom in Iranom, nekoliko manj skrivoma pa z Združenimi državami in Rusijo.
Kako se učinkovito boriti z IS? Osebno ne vidim sile, ki bi se jih do zdaj lotila na polno, ne vojaško ne politično?
Politične volje za boj z IS ne vidite, ker je ni. Obstaja pa politična volja za nadaljevanje vojne. Daeš je za to dober partner in njihovo uničenje bi pokvarilo to perspektivo. Zato se morda zdi, da svet enotno nasprotuje tej vojaško slabo opremljeni fašistični organizaciji, a napredka v boju proti njim ni.
Mislim, da gre ameriška logika nekako takole: Največjo moč ima Islamska država v svojih borcih. Na določenem območju jih moramo obkoliti, da se ne bodo širili, tako kot so se skrajneži širili po histerični invaziji Afganistana leta 2001. Bašar naj, glede na lekcijo, ki smo se je naučili v Iraku, kjer smo razstavili državo, raje ostane. Kar pa se tiče večine tistih, ki se bojujejo proti Asadu – so to večinoma slabi fantje. Ruski monolog gre nekako takole: Hočemo, da Bašar ostane na oblasti. Če želimo to doseči, moramo uničiti vse, ki se borijo proti njemu. Seveda bomo govorili le o vojni proti terorju in boju proti IS – mar ni to tisto, kar so ves čas počeli Američani? Potem ko bomo zmleli vse, ki se borijo proti Bašarju in IS, bo skrivni dogovor med nami in Američani postal javen, zato bomo skupaj odločali o prihodnosti Sirije in Bližnjega vzhoda. Izrael bo na naši strani. Lahko naredimo več, kot so sposobni narediti Američani.
Če domišljijsko strateško razmišljanje postavimo ob stran, sem prepričan, da boj proti Islamski državi ne bi bil pretežak, a to je nemogoče, če v celoti ignorirajo vse lokalne milice, ki so se z IS spopadale v preteklosti, ob tem pa se zanašajo na neko drugo fašistično organizacijo – Asadov režim.
Uspešen boj proti IS bi moral potekati na treh nivojih. Najprej bi bilo treba jasno povedati, zakaj smo v vojni. Edini pravi razlog za to sta lahko svoboda in pravica za vse, ki so tlačeni. To je mogoče le, če se ob tem ne ignorira režima v Damasku, ki je ključen razlog nasilja. Kako se boste borili z Islamsko državo, če se za našimi hrbti dogovarjate z režimom, ki je pobil 260.000 mojih sodržavljanov? Morali bi imeti jasno politično vizijo podpore demokratični tranziciji v Siriji in Iraku. V obeh državah bo še dolgo vladal kaos, a to je bolje, kot da bi se vojna nadaljevala še nekaj generacij. Tretje: potrebna je jasna vojaška strategija. Zdaj poteka vojna, katere cilji niso jasno določeni. Prav tako niso določeni »urniki« in lokalni zavezniki. Kurdski PYD to ni, ker je povezan z režimom, hkrati pa bi popolno zanašanje nanje lahko ustvarilo etnične probleme (to se že dogaja).
Svetovna mobilizacija proti Islamski državi je usmerjena k popolnemu uničenju; nikoli k pravičnosti. A to je tudi osnovna značilnost mobilizacije IS proti svetu. Je tako oddaljeno razumevanje tega, da je Daeš le odsev današnjega sveta v ogledalu? Kako je drugače mogoče razložiti to morbidno privlačnost govorjenja in pisanja o njih v zahodnih medijih? Morda je ravno to razlog, da smo tako zadržani v boju proti domnevnemu globalnemu sovražniku …
Kakšno vlogo bo imela IS za prihodnost Sirije in Iraka?
Absolutno nobene. Islamska država je mešanica priseljenskega kolonializma, fašistične vladavine in nihilistične teroristične organizacije. Kot taka črpalka zla in smrti bi morala biti Islamska država povsem razgrajena.
Ob tem bi se moral zgoditi tudi velik preobrat v sedanji mobilizaciji razčlovečenja, ki se dotika vseh muslimanov in nam obljublja le še hujše pokole. Za takšen preobrat je na začetku treba razumeti Daeš kot svetovno silo in jo razložiti s sekularnimi analitičnimi orodji. IS ni ne religiozna reč ne cvetoče prvinsko seme znotraj islama. A možnosti za takšen preobrat za zdaj ni zaznati. Celo Slavoj Žižek je postal prostovoljec v tej histerični označevalski kampanji, ki svet deli na nas in njih. O Siriji in sirskem boju ni mogoče govoriti v splošnih terminih in brez poznavanja njene družbe, zgodovine, političnega sistema, politične ekonomije, regionalnega okolja … S tem v mislih se bojim, da so možnosti za preobrat zelo majhne. Morda bi kdo celo lahko pomislil, da Daeš, kolikor je že slab za Sirce in Iračane, za Zahod in Rusijo pomeni nekaj dobrega …
Ključno vprašanje glede prihodnosti IS je: bodo vendarle storili nekaj, da jih razgradijo? In ali sta Zahod in Rusija zares antagonistična do te kombinacije priseljenskega kolonializma, fašizma in terorizma? Morda v IS prepoznavajo značilnosti, ki jih dobro poznajo pri samih sebi.
Se meje v regiji rišejo na novo?
Možno je, da se to dogaja. Risanje meja na Bližnjem vzhodu je bilo povezano z rezultati obeh svetovnih vojn in zgodovinskih obratov pri dveh velikih vprašanjih – vzhodnem in judovskem, seveda pod nadzorom kolonialnih sil, ki so ustvarile današnji svetovni red. Iraška in libanonska vojna sta pokazali, da risanje novih meja in ustvarjanje novih držav ni tako lahko, kot se nam morda dozdeva. Za kaj takega je potreben nov svetovni red ali/in množično etnično čiščenje, ki bo preseglo Ruando …
Ne vidim, kako bi lahko nove meje uredile stare probleme. Sedanje države so stare že najmanj sto let in jih je mogoče veliko lažje reformirati, kot bi bilo mogoče reformirati morebitne države. Te bi bile zagotovo »čiste«, zato etnično in politično sodelovanje ne bi bilo mogoče. Če ne bi bile čiste, bi lahko takoj padle v spiralo novih etničnih in sektaških vojn. V obeh primerih bi te morebitne nove države iskale zaščito druga pred drugo, kar bi jih pripeljalo nazaj do starih kolonialnih sil, ki so narisale meje in bile do njih pokroviteljske od začetka boja.
Zavzemam se za reforme obstoječih držav (decentralizacija, avtonomija …), za samostojno palestinsko in samostojno kurdsko državo. Veseli me misel na bližnjevzhodno povezavo, kjer bodo Arabci, izraelski Judje, Kurdi in Iranci živeli skupaj na podlagi enakosti, spoštovanja in pošteno razdeljenega bogastva.
Sirija je uničena. Okrog 4,5 milijona ljudi je zbežalo iz države. Enajst milijonov je razseljenih znotraj Sirije. Država se je sesula. Vsaj dve generaciji bosta globoko travmatizirani. Kako je mogoče pomagati? Kako je mogoče začeti s točke nič? Kako na novo zgraditi družbo?
Najprej je treba umakniti nož z vratu. Asadov režim je nož z zastrupljenim rezilom, Sirija bo potrebovala ogromno časa, da pride k sebi, in lahko le obžalujem, da človek od mednarodne skupnosti, ki je pomagala postaviti nož na sirsko grlo, ne more pričakovati nobene pomoči. Nacionalno okrevanje je velikanska naloga, toda tisto, kar Sirija najbolj potrebuje, je dinamika, ki bo nasprotna zdajšnji prevladujoči dinamiki militarizacije, radikalizacije in sektaštva. To bi morala biti dinamika sprave, zmernosti in vključevanja. Ljudje so maščevalni le zato, ker jih še vedno ubijajo. Drugačna dinamika bi opogumila željo po sodelovanju in medsebojnem razumevanju.
Verjamem, da se bo, ko bo Asadov nož umaknjen s sirskega telesa, v gradnjo takšne nove Sirije vključilo veliko ljudi. Zdaj so ti ljudje razkropljeni po svetu, a gradnja nove Sirije, resnične spremembe, bo za večino izmed njih kolektivna naloga.
Zbežalo je ogromno izobraženih ljudi …
Vaša vprašanja so boleča ... Če Sirija ne bo umrla, se bodo mnogi vrnili domov. Jaz bom gotovo eden izmed njih. Hočem le minimalno možnost vrnitve. Izslediti moram ugrabljena ženo in brata … Mislim, da človeška ustvarjalnost lahko ustvari ogromno! Zavezništvo ranljivih in deprivilegiranih je mogoče in to bi lahko rešilo Sirijo. Rad bi živel le v spremenjeni oziroma spreminjajoči se Siriji. Skupaj z ljudmi, ki se borijo za preživetje. Vse življenje sem preživel v Siriji.
Kako tragedija vaših ljudi in vaša osebna zgodba vplivata na vaše pisanje?
V osnovi sem esejist. Pišem. Ob tem uživam. In od tega živim. Nista bila ugrabljena le moja žena in brat. Ugrabljeni so bili tudi številni moji prijatelji, za katerimi se je izgubila vsaka sled. O njih nimam nobenih informacij. Jaz sem tu, živ in zdrav, zato poskušam povedati njihove zgodbe. Oni so ena glavnih tem mojega pisanja. O njih pišem, da ne bi izginili v pozabo.
Naloga nas, pisateljev znotraj spodletele revolucije, je, da nam uspe v naši sferi: v pisanju in na splošno v kulturi. Kulturna revolucija bi bila za Sirijo in ves arabski svet izjemnega pomena. To bi bil edini projekt, ki bi radikalno vrnil dostojanstvo tistim, ki so jih ugrabili, mučili in ubili. Zavedam se, da se mojega dela dotika tragika, ki izhaja iz tega, kar je doletelo Sirijo, moje ljubljene in mene samega. V arabskem jeziku obstaja zelo povedna etimološka povezava med trpljenjem in smislom. Mislim, da bi morala biti naša kultura zgrajena okoli tega.
Prej sem povedal nekaj o naših sovražnikih in bojiščih: vojna je lahko orodje boja, če imaš sovražnika (tiranija Asadove dinastije). Politika je lahko metoda, ko imaš dva sovražnika (tiranija in verski skrajneži), toda kultura je lahko pravo bojišče, ko imaš tri sovražnike (Asadov režim, nihilistične islamistične skupine in globalne imperialne sile). Kultura bi morala biti oblikovana tako, da bi se odzivala na izzive vseh teh treh nehumanih nosilcev moči. Ta tri bojna polja družita avtonomija in kreativnost. To je vprašanje emancipacije.
