Tiskane izdaje
Naša najstarejša in največja univerza je bolna. Ima nekaj hudih prirojenih in privzgojenih pomanjkljivosti. Naj naštejem le štiri: manjka ji hrbtenica, izgubila je kompas, nima daru govora, razkraja jo strah pred reprodukcijo. Ob vseh tegobah, ki jo tarejo, pa jo vodijo ljudje, ki jih najbolj skrbi, kakšen videz daje. Skrbi jih njen »ugled«. Ne vidim možnosti, da bi si sama lahko pomagala in svobodno zaživela.
Univerza kaže že skoraj sto let, vse od svoje ustanovitve, da ji manjka hrbtenica. Navsezadnje se je pred drugo svetovno vojno kar sama, prostovoljno, preimenovala v Univerzo Kralja Aleksandra in po vojni, spet popolnoma prostovoljno, v Univerzo Edvarda Kardelja, obakrat v upanju, da se bo z ugajanjem politiki izognila kakšnemu udarcu ohole, nedemokratične oblasti. Med imeni njenih častnih doktorjev najdemo na primer imena politikov: dr. Anton Korošec, Josip Broz, akad. Edvard Kardelj, Sergej Kraigher, prof. Vida Tomšič.
Pomanjkanje hrbtenice
Vrhunec ukrivljene drže pa je pokazala v času osamosvajanja Slovenije, ko je takratni rektor Univerze v Ljubljani podelil Milanu Kučanu častni doktorat neke druge, ameriške univerze. O tem je poročalo Delo 14. aprila 1993. S tem se ni razgalila le servilnost univerze do politike, ampak predvsem manjvrednostni kompleks in upanje, da se bo univerzi povečal »ugled«, če bo namesto svojega častnega doktorata podelila častni doktorat neke tuje, »ugledne« univerze. Ko se je izkazalo, da gre za potegavščino, saj ameriška univerza, ki je Kučanu častni doktorat podelila, sploh ni bila akreditirana, so škandal hitro pometli pod preprogo. Zanimivo pa je, da kasneje predlog, da bi podelili častni doktorat vrhunskemu računalniškemu znanstveniku z ene najboljših ameriških univerz, ni bil sprejet. Po eni interpretaciji je slavni kandidat premalo naredil za univerzo oz. Slovenijo, po drugi pa naj bi bili takrat predlagatelji premalo »ugledni«.
Pomanjkanje hrbtenice je narekovalo nenehno naslanjanje univerze na oblast. Po osamosvojitvi pa se je stanje še poslabšalo, saj univerza kar visi na oblasti in skorajda ni vlade, v kateri ne bi imela kakšnega svojega ministra. Ob pogledu na seznam častnih doktorjev ljubljanske univerze se zastavljajo nekatera vprašanja. Kakšen odnos ima pravzaprav Univerza v Ljubljani do svojih častnih doktorjev? Je ponosna nanje? Se jih morda sramuje? Zakaj nobene fakultete, niti teološke, ne motijo neprimerna imena na seznamu častnih doktorjev?
Izguba kompasa
Ko je bila leta 1919 ustanovljena Univerza v Ljubljani, se je izpolnil sen številnih generacij slovenskih razumnikov. Dobili smo nacionalno univerzo v nadnacionalni državi. Slovenci smo lahko končno rekli, da smo kot nacija enakovredni vsem drugim evropskim nacijam. Več kot pol stoletja je bila ideja nacionalne univerze vodilo vseh, ki smo razmišljali o njej. Ko smo študirali, nam je bilo jasno, da v Sloveniji beseda »univerza« označuje Univerzo v Ljubljani. Tudi ko se je leta 1975 rodila v Mariboru druga univerza, je pri marsikom ostala predstava, da je »prava« univerza le ena, saj druga ni bila »popolna«.
Ob padcu berlinskega zidu in osamosvojitvi Slovenije pa je postalo jasno, da koncept poldruge univerze za Slovenijo ni več sprejemljiv. Po vsej Evropi so se pojavile številne nove univerze, najbolj številne na vzhodu. Univerza v Ljubljani pa je na vsak način želela obdržati monopolni položaj v Sloveniji. Z izrednim študijem se je podala s svojimi članicami na tržno polje in je obšla zadrego javnega nasprotovanja šolninam. Z možnostjo višješolskih programov je nelojalno konkurirala politehnikam in zatrla njihov razvoj. V najboljših časih je vpisovala skoraj 70.000 študentov. To jo uvršča med največje univerze v Evropi, za majceno Slovenijo pa je naravnost gargantuanska.
Kot nacionalna univerza je bila seveda predana plemenitim idealom kvalitetnega izobraževanja in raziskovanja za Slovence. Tudi svoje nasprotovanje ustanavljanju novih visokošolskih zavodov je utemeljevala s skrbjo za kvaliteto, češ, Slovenci si ne moremo privoščiti (pod)povprečnega izobraževanja. Sprva je bilo še razumljivo, da je enačila sebe s kvaliteto, potem pa je postajalo vse bolj očitno, da žal razume kakovost le kot ohranjanje svojega monopolnega položaja. Če pogledamo na Madžarsko, ki je pri prijavah na evropske raziskovalne projekte veliko uspešnejša od Slovenije, vidimo, da ta argument ne drži. Madžarska rektorska konferenca združuje na milijon prebivalcev trikrat več univerz kot slovenska.
Dandanes se pravzaprav ne ve več, v katero smer se Univerza v Ljubljani obrača. Iz prispevka rektorja Ivana Svetlika v Sobotni prilogi Dela (11. februarja 2017) izhaja, da Svetlik ne ločuje med kvaliteto, raziskovalno uspešnostjo in odličnostjo. Kot kaže, je zanj odličnost le drugo ime za »ugled«, saj odličnost reducira na položaj univerze na takšnih ali drugačnih lestvicah. Skoraj patološka nuja po »ugledu« oz. odličnosti veje iz njegovega zapisa. Strmo pot do odličnosti vidi predvsem v tem, da bi država namenila univerzi bistveno več denarja. Ampak tega denarja ne namerava porabiti za izboljšanje delovnih razmer učiteljev in študentov. Namesto da bi se asistenti, docenti, izredni profesorji in redni profesorji kalili v kar najbolj kvalitetne raziskovalce in učitelje, vidi bližnjico. Če bi kupili enega nobelovca ali pa vsaj enega visokocitiranega raziskovalca, bi univerza poskočila na lestvici za nekaj sto mest. In videti bi bila veliko bolj »ugledna«. Namesto da bi kakovost študija meril z uspehi naših dodiplomskih, magistrskih in doktorskih študentov, ne vidi nobene potrebe, da bi univerza bistrim mladim ljudem s študijem dala kar najbolj kvalitetno znanje. Bolj preprosta je pot do odličnih študentov. Treba je dvigniti zahteve za vpis, piše rektor. Taki, odlični bruci se bojo najbrž učili kar sami.
Lani so vodstva Univerze v Ljubljani in njenih članic porabila veliko časa, da je bil sprejet pravilnik, ki uveljavlja za sodelavce univerze konkurenčno klavzulo, s katero se jim med drugim lahko omejuje poučevanje in raziskovanje zunaj Univerze v Ljubljani. Ko gre za pridobitne storitve, je seveda konkurenčna klavzula razumljiva tudi na javnih univerzah. Omejevanje poučevanja pa je seveda absurd. Tudi omejevanje čiste znanosti je v časih, ki od javnih inštitucij zahtevajo odprt dostop, popoln nesmisel. Takšna neoliberalna usmeritev je seveda škodljiva za Slovenijo, restriktivna politika glede poučevanja in znanosti ne more biti v našem nacionalnem interesu. Poleg tega pa taka politika zapira univerzo in ustvarja iz drugih univerz in inštitutov po nepotrebnem »sovražno« konkurenco ter negativno vpliva na meduniverzitetno sodelovanje. Za majhno državo je v marsikaterih raziskavah težko zbrati »kritično maso«, s tem pa se tudi zmanjšujejo možnosti, ki jih imamo v tekmovanju z razvitim svetom.
Seveda ne mislim, da vodstvo univerze nima pravice do neumnih in za Slovenijo škodljivih odločitev. Skrb zbujajoče pa je, da vzpostavlja omejitve, ki postavljajo nekatere zaposlene na univerzi v dokaj neenakopraven položaj. Univerzitetni učitelj ima namreč pravico do 120-odstotne zaposlitve: 100 odstotkov je redne, 20 odstotkov pa dopolnilne, običajno za vrhunsko raziskovalno delo. Če bi univerza ali njena članica zagotovila vsakemu sodelavcu 20-odstotno dodatno zaposlitev, bi ne bilo diskriminacije. Žal pa raziskovalnega denarja ni dovolj za vse. Zato so lahko le nekateri zaposleni 120-odstotno na Univerzi v Ljubljani. Mlajši raziskovalci so na primer popolnoma odvisni od uveljavljenih raziskovalcev, ki jih po svoji presoji lahko vključijo ali pa ne v svojo projektno ekipo in jih na ta način lahko dodatno plačujejo. V praksi se konkurenčna klavzula upošteva bolj po kavbojsko. Zaposleni namreč lahko dobi soglasje za delo zunaj univerze. Izdajanje soglasja pa je diskrecijska pravica dekana. Tako so predvsem mlajši sodelavci, ki niso po volji dekana, lahko diskriminirani.
Še en problem se pojavlja. Za izvolitev v naziv rednega profesorja mora biti kandidat mentor pri doktoratu. Ker doktorskih študentov primanjkuje, je mlajšim učiteljem zelo težko dobiti kandidata, saj se včasih za dobre študente »pulijo« vplivni profesorji. Konkurenčna klavzula pa mu lahko prepreči, da bi bil lahko mentor ali somentor kandidatu na drugi univerzi. Tako so tisti, ki niso všečni vodstvu, še dodatno diskriminirani.
Na nekaterih fakultetah pa je konkurenčna klavzula pripeljana do absurda. Fakulteta ali oddelek ima lahko namreč by-pass inštitucijo, ki jo uporablja za dodatno financiranje svojega vodstvenega kadra in tistih, ki so mu po volji. Prek take inštitucije izvaja svoje raziskovalne programe in projekte. To je sicer ostanek prejšnjega sistema, ki ga je zelo težko odpraviti. Seveda pa je popolnoma v nasprotju s konkurenčno klavzulo, saj še dodatno diskriminira zaposlene. Tako pridemo do absurdne situacije. Oseba, ki je na Univerzi v Ljubljani zaposlena na eni fakulteti, dobi soglasje za dopolnilno raziskovalno delo na neki inštituciji, medtem ko oseba, ki s prvo dela pri istem projektu in je ravno tako zaposlena na Univerzi v Ljubljani, le na drugi fakulteti, takega soglasja ne dobi.
Zelo zgovoren je pravilnik, ki ga je vodstvo Univerze v Ljubljani objavilo na svoji spletni strani. Vsak sodelavec mora podpisati poseben obrazec, v katerem med drugim piše: »… da se zavedam, da sem lahko za nespoštovanje pravil o izogibanju nasprotjem interesov ter nespoštovanje konkurenčne prepovedi disciplinsko, odškodninsko in/ali kazensko odgovoren/na«.
Nekaj mora biti hudo narobe s samozavestjo, če morajo vse sodelavce univerze v Ljubljani strašiti z disciplinsko, odškodninsko in kazensko odgovornostjo. Očitno vodstvo univerze in nekaterih njenih članic že dalj časa preganja strah pred konkurenco pameti.
Čemu je ta maškarada namenjena? Zakaj se je to zgodilo šele zdaj, slabih sto let po ustanovitvi Univerze v Ljubljani? Bojim se, da se je Univerza v Ljubljani dokončno odpovedala svojemu nacionalnemu poslanstvu, da bi Slovenijo glede visokega šolstva in znanosti postavila ob bok razvitemu zahodu. Namesto da bi tekmovala z drugimi evropskimi in svetovnimi univerzami, usmerja zdaj vse sile, tudi grožnje z odškodninsko in kazensko odgovornostjo zaposlenim, dokazovanju vesoljni Sloveniji, da zunaj nje ni zveličanja.
Še bolj pa me skrbi, da s tem le utrjuje oblast skupine »nadprofesorjev«, da lahko zase in za svoje ohranjajo inovativne poti do finančnih virov, kakršni so avtorski honorarji, dodatki za stalno pripravljenost, mentorski dodatki, dopolnilno delo itd. Konkurenčna klavzula pa še dodatno postavlja vse druge sodelavce v prekarni, skoraj tlačanski položaj.
»Nekaj mora biti hudo narobe s samozavestjo, če morajo vse sodelavce univerze v Ljubljani strašiti z disciplinsko, odškodninsko in kazensko odgovornostjo.« Foto Željko Stevanić/IFP
Pomanjkanje daru govora
Univerzo v Ljubljani pesti kronično pomanjkanje daru govora. Drugače povedano: univerza molči. Ob kazenskih ovadbah na Univerzi v Ljubljani v zvezi z razvpitimi dodatki za stalno pripravljenost nekaterih vodstvenih struktur je v prispevku Presenečenje z dodatkom (Delo, 5. avgusta 2016) novinarka Tina Kristan postavila več pomembnih vprašanj, ki so vredna branja in premisleka. Sama si je, na primer, odgovorila na vprašanje: »Se je ostro oglasil vsaj kdo, ki bi ga po službeni dolžnosti moralo skrbeti za ugled visokega šolstva, univerze in njenih članic? Ne.« Žal ne pojasni, zakaj so vsi tiho. Se pa zdi, da pojasnila ni težko najti. Razlog za molk lahko iščemo predvsem v dejstvu, da ljubljanska univerza že od nekdaj velja za »molčečo univerzo«.
Takole jo je pred desetletji videl matematik France Križanič: »Univerze nimamo več in bolje je, da je ni. Klečeča in molčeča univerza je nacionalna sramota, sramota zase in sramota za tistega, pred katerim molči in kleči.« Zato ni čudno, da molči tudi danes. Edina razlika je, da je takrat klečala pred CK-jem, zdaj pa kleči kar pred združbami, ki vladajo njej, njenim fakultetam in oddelkom ter delijo razne dodatke, kakor so nekoč delili fevde.
Zaradi »slabe podobe v medijih« je ena od fakultet sprejela pravilnik, ki plačuje do 500 evrov vsak časopisni prispevek, ki lepo govori o raziskovalnem delu na fakulteti. Ta stimulacija ni namenjena kvalitetnim raziskavam, ampak tistemu, ki razloži javnosti, da je fakulteta »ugledna«.
Seveda niso vse članice Univerze v Ljubljani v enakem položaju in najbrž omenjene anomalije niso razširjene povsod. Nevpletenost članice pa je ne odvezuje odgovornosti za ugled univerze. In molk je v primeru dodatkov za stalno pripravljenost zelo zgovoren.
Zavedati se moramo, da akademski krogi nadvse spoštujejo zakon omerte, molka. Bolj ko nekdo molči in varuje nečedne skrivnosti, bolj »ugleden« ostaja. Kdor omerte ne spoštuje in išče pravico zunaj združb (pri sindikatih, v medijih, na sodišču), postane hitro predmet občega prezira in zaprejo se mu vsa vrata. Profesorja Križaniča pa je za kršenje zakona omerte zadela kazen damnatio memoriae, prekletstvo spomina.
Strah pred reprodukcijo
Želja dobrega profesorja je študent, ki je boljši od njega. Le če bomo dali mlajšim kolegom priložnost, da se izkažejo, da bodo boljši od nas, bo univerza napredovala. Univerza pa je izgubila sposobnost normalne reprodukcije. Pametna univerza bo naredila svoje študijske programe čim bolj kvalitetne, privlačne in zanimive. Pri nas žal ni tako. Odpovedala se je ambicijam, da bi vzgajala vrhunske strokovnjake. Namesto da bi mladim ponudila odlične študijske in delovne razmere, jih raje izkorišča in pušča v strahotni negotovosti.
Zanimivo je, da nekateri dekani nikakor ne zmorejo rešiti težkega problema, ki hromi odnose znotraj nekaterih fakultet in je za Univerzo v Ljubljani tudi velika sramota. Že več let namreč obstaja razmeroma velika skupina deprivilegiranih docentov in izrednih profesorjev, ki so zaposleni in plačani kot asistenti. Nekateri dekani nas prepričujejo, da za odpravo tega izkoriščevalskega odnosa, za prevedbo v nazive, ni denarja. Za nezakonite dodatke za stalno pripravljenost pa dekani niso imeli težav izbrskati denarja.
Več rednih profesorjev meni, da je z dodatki za stalno pripravljenost vse v redu, da je prav, da puščamo celo izredne profesorje na asistentskih mestih. Grožnje vidijo drugje, češ da Univerzo v Ljubljani ogroža konkurenca drugih univerz. Med zadnjimi kandidati za rednega profesorja matematike dva kandidata nista bila izvoljena, čeprav izpolnjujeta vse potrebne pogoje. Nobeden od njiju ne podpira dodatkov za stalno pripravljenost in eden od njiju je izredni profesor na asistentskem mestu. Tako se utrjuje »teror večine« in vse manj je možnosti, da bi se anomalije popravile kar same znotraj oddelka.
Namesto kazenskih ovadb zoper tiste, ki so odrejali izplačila dodatkov za stalno pripravljenost, ki predstavljajo v našem pravosodnem sistemu le izgubo časa in denarja, predlagam bolj preprosto rešitev. Vse učitelje Univerze v Ljubljani, ki zasedajo asistentska mesta, bi lahko takoj razporedili na ustrezna učiteljska mesta, če bi tiste, ki so si nezakonito izplačevali dodatke, začasno plačevali kot asistente. Prepričan sem, da bi ob takšni rošadi prihranili veliko denarja, kmalu pa bi se našla sredstva za rešitev problema učiteljev na asistentskih mestih. Pa še zakona omerte nikomur ne bi bilo treba kršiti. Ukinitev 20-odstotnega dopolnilnega dela je v tej situaciji najbolj preprosta formula za poenostavitev zapleta in za bolj pravično plačevanje sodelavcev.
Se mi pa dozdeva, da Univerza v Ljubljani ni več sposobna na sebi opraviti tako temeljitega kirurškega posega, ki bi ustavil gangrenozne procese. Če bi šlo za kakšno manjšo, zasebno univerzo ali fakulteto, se niti ne bi splačalo vložiti truda v to nehvaležno pisanje. Ker pa gre za ustanovo, ki narekuje ton našemu celotnemu visokošolskemu in raziskovalnemu sistemu, pa njeno arogantno sporočilo drugim ustanovam in mladim, da so pomembni le argumenti moči, ne pa moči argumentov, ne sme ostati brez kritike. Ne vidim rešitve za Slovenijo, brez globoke katarze ljubljanske univerze.
Tomaž Pisanski je profesor na oddelku
