Tiskane izdaje
Toda kdo je bil vir informacij, na podlagi katerega je spet prišlo do zadnjega pregretja meddržavnih odnosov? To je bil dnevnik Večernji list. Kako lahko časopisni dnevnik, ki bi po definiciji moral biti neodvisen, postane politična referenca na najvišji državniški ravni izrekanja?
V obrnjenih vlogah
Leta 2015 smo že imeli opraviti z afero, ki je postala metadogodek in uradni alibi čudnega hrvaškega zanikanja arbitražnega sporazuma. To je bila afera telefonski pogovor Drenik-Sekolec. Toda na čem je slonela vsa afera in cela veriga z državniškimi in mednarodnopolitičnimi utežmi obteženih posledic? Šlo je za nič več kakor članek v istem Večernjem listu. Po objavi članka leta 2015 so hrvaški novinarski kolegi tega časopisa slovenskim kolegom radodarno delili posnetek tega spornega pogovora in poleg uradnega pravnega procesa na arbitražnem sodišču v Haagu se je zgeneriral še en »sodni proces«, ki je vsaj na Hrvaškem dobil tako rekoč uradni status. To je bil sodni proces, za obremenilnega pa je vzel dokaz, ki ga Večernji list ni mogel niti pridobiti zakonito niti ni pojasnil njegovega izvora.
Slovenska diplomacija je tedaj prvič skorajda podlegla političnemu pritisku in ta s samo pravno logiko ni imel nobene prave zveze. Dosledna privrženost deklarirani vladavini prava je tedaj postala malo manj dosledna in zunanji minister Karl Erjavec je zaradi afere prekinil dopust v Franciji. Tako je bilo, dokler dvojec Sekolec-Drenik končno ni javno priznal svojega dejanja. Potem je bila stvar uradna, toda nobenega dokaza, da bi za tem stala slovenska vlada ali politika, ni bilo in ga še vedno ni.
Medtem je Hrvaška politika uradno stavila na kršitev načela nepristranskosti in neodvisnosti (Drenik-Sekolec) kot na dejanje uradne Slovenije. Potem je skorajda ponudila priznanje, da je s svojim bivanjem v prostorih hrvaške oblasti v Haagu načelo neodvisnosti kršil tudi njihov arbiter Budislav Vukas. Vse z namenom, da bi arbitražni model propadel, kajti predpostavljalo se je, da sodba v nobenem primeru ne bo povsem pogodu Hrvaški in njenim idejam o izolaciji Slovenije od odprtega morja.
A poanta dogajanja ostaja drugje. V času, ko je relevantnost medijev na Hrvaškem (in v Sloveniji) padla na zgodovinsko bržkone najnižjo točko in ko je novinarski poklic v veliki meri že razvrednoten, je nezakonito pridobljen posnetek postal alfadokaz in metavzrok za vse nadaljnje meddržavne dogodke sosednjih držav. Tekst, pod katerega se je ta teden podpisala novinarka Večernjega lista Sandra Veljković, je, tokrat za slovensko stran, postal dokaz, da hrvaška vlada in premier Plenković osebno sporočata natanko to, kar je sicer podpisala novinarka. To pa je povsem napačno izhodišče.
Za medije gre, ne za mejo
Ni težko pokazati na protislovje, ki je natanko enako, kot je bilo v aferi Drenik-Sokolec. Privrženost vladavini prava v implementaciji arbitražne sodbe in logika, ki izvira iz te, pač ne dopušča zamenjave časopisnega članka za uradni dokument uradnega Zagreba. Seveda neformalno na splošno vlada prepričanje, da tako za tem člankom Večernjega lista kot tudi za posnetki Drenik-Sokolec stojijo hrvaška oblast, obveščevalne službe in njihovi »spin« doktorji. Ti, mimogrede povedano, svoje delo opravljajo precej slabo. Zelo slaba poteza, ki jo je opaziti v hrvaški »spin« politiki, je javnomnenjsko pospeševanje vloge ZDA v mejni zadevi med Slovenijo in Hrvaško. Javnomnenjska vpeljava pomočnika ameriškega državnega sekretarja za Evropo in Evrazijo Wessa Mitchella v času, ko ta ne skriva ambicij ZDA po poslovnem sodelovanju pri gradnji terminala za utekočinjen plin na Krku, tvega, da bo spregledana kot prozorna. Prav tako pospeševanje ameriškega vpliva proti Sloveniji v trenutku, ko Donald Trump tone v svoje politično močvirje in je prva dama ZDA Slovenka, deluje bolj v smislu komedije kot kaj drugega.
Iz teh protislovij je mogoče pokazati na nekaj postavk, ki pa nakazujejo, da je vse zdajšnje dogajanje okrog hrvaških problemov bolj počasno vstopanje v slovensko predvolilno kampanjo kot kaj drugega.
Prva postavka je, da uradni Sloveniji resnično ni treba storiti ničesar, kar bi odstopalo od načel arbitražne sodbe. Verjeti je, da je Cerarjevo diplomatsko približevanje Hrvaški bolj v funkciji prepričevanja EU, kako je Slovenija storila vse za implementacijo sodbe. To hkrati utegne delovati blagodejno na slovensko volilno telo v času volitev.
Druga postavka je veliko javnomnenjsko, mestoma populistično »frfotanje« zunanjega ministra Karla Erjavca (pa tudi drugih), češ da se s Hrvati ne da nič dogovoriti in da so nezanesljivi. Tudi če bi bilo res, resen politik tovrstnih trditev ne more graditi na objavi časopisnega (četudi morebiti politično korumpiranega) članka in morebitne politične pristranskosti enega od številnih hrvaških medijev.
In tretja, temeljna, mogoče najvažnejša postavka je, da v omenjenem primeru nemara prvenstveno ne gre za mejo in mejni spor oziroma vprašanje demarkacije meje po arbitražni sodbi, temveč za bazično nerazumevanje vloge politike v medijih in vloge medijev v politiki v obeh državah. Gre za nevralgično točko demokracije, še bolj pa politične in družbene kulture, ki v danem primeru bolj gradi na razpihovanju strasti kot na distanci, na pravilnosti postopkov in politični modrosti, ki v EU države »prve prestave« loči od držav »drugih prestav«.
Ne po Trumpovem,
Podobno je na ravni visoke politike. Dober primer je Trumpov model ZDA, v katerem predsednik sploh ne skriva tega, kar so počeli tudi drugi, pa niso obešali veliki zvon: da je zunanja politika namenjena predvsem ekonomskemu in kapitalskemu interesu. V pričanju, ki ga je imel bodoči novi veleposlanik ZDA na Hrvaškem Robert Kohorst (ki je sam nepremičninski mogotec), je jasno napovedal, da bo njegova prioriteta uveljavljati ameriške interese na Hrvaškem, seveda pa bo gledal, da bodo ti tudi skladni s hrvaškimi interesi. Potem je povedal, da bo Hrvaško vzpodbujal k »regionalni energetski varnosti«, medtem ko se bodo (terminal na Krku?) za ameriški izvoz plina odpirali novi trgi.
Rdeča nit celotnega dogajanja s slovenske strani je sklicevanje na vladavino prava. Rdeča nit dogajanja s hrvaške strani je sklicevanje na vohunske podatke in (mogoče tudi naročene) medijske trače in spin novice. Zakaj se je slovenska uradna politika v obeh primerih tako vznemirila, če je na svoji strani imela načelo vladavine prava? Odgovor je na dlani: vznemirila se je zato, ker njen odziv deluje kot alikvotni ton, kot sozven tona, ki ga proti Ljubljani pošilja Zagreb. In vladavina prava v takih primerih deluje kot nočno pomirjevalo.
