Tiskane izdaje
Za Slovenijo kot državo, kot Republiko Slovenijo, je značilna dvoedinost. Smo država slovenskega naroda, obenem pa država vseh svojih državljanov. Zgodovinski izvor Republike Slovenije je dejstvo, zapisano v preambuli naše ustave in s tem uveljavljeno kot njen strukturni element, da »smo Slovenci v večstoletnem boju za narodno osvoboditev izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državnost«; potrjeno tudi s slovenščino kot uradnim jezikom.
Slovenščina kot materinščina ni več le nosilka narodne zavesti, ampak tudi nacionalne samozavesti. Ponosni smo, da je slovenski jezik eden od uradnih jezikov Evropske unije. Slovenski jezik kot sestavina domoljubja, ljubezni do domovine pa je tudi sestavina patriotizma, dolžnosti do Republike Slovenije kot države. To se ne bi zgodilo, če se Slovenci ne bi osamosvojili in tako postali nacija, narod s svojo lastno državo. S tem smo postali suveren mednarodni subjekt, kar nam je omogočilo, da smo bili sprejeti v Organizacijo združenih nacij (ne narodov, ki jih je na svetu več tisoč), torej v skupino dvesto izbrancev svetovne zgodovine.
Iz tega izhaja, da se moramo trdno držati slovenščine kot ustavnega privilegija slovenskega naroda, Slovenk in Slovencev. Slovenija ni domovina vseh državljanov Republike Slovenije, zato slovenskega domoljubja ni pričakovati od vseh. Vsi državljani pa smo zavezani k temu, da smo patrioti. Da se v okviru »ustavnega patriotizma«, če naj uporabim sintagmo nemškega filozofa Habermasa, zavzemamo, v skrajnem primeru borimo za suverenost: za plebiscitarno izglasovano »samostojnost in neodvisnost« Republike Slovenije. Tudi v odnosu do Evropske unije. Domoljubje in patriotizem potemtakem nista isto. Kakor – kljub pogostemu mešanju – tudi pravice in dolžnosti niso isto; to, kar je pravica v istem odnosu, ne more biti hkrati tudi dolžnost. Domoljubje je pravica, patriotizem pa je dolžnost: prva je ustavna pravica pripadnikov slovenskega naroda, druga pa ustavna dolžnost vseh državljanov Republike Slovenije. Kajti nacija, natančneje, nacionalna država brez naroda ni mogoča, torej tudi brez domoljubja ne. Je pa v njej brez domoljubja mogoč, obenem pa predpostavljen in zato nujen patriotizem.
Še več: četudi brez domoljubja nacionalna država kot država naroda ne more obstati, Republika Slovenija od državljanov, ki niso slovenskega rodu, domoljubnosti ne sme zahtevati. Zahteva lahko le patriotstvo v pomenu ustavnega patriotizma. In znotraj njega ne le sme, ampak tudi mora zahtevati spoštovanje slovenskega domoljubja. V nasprotnem bi se znašli sredi nacionalizma v negativnem, agresivnem oz. militantnem pomenu. Vprašanje je, zakaj se z njim sploh srečujemo – in to kar pogosto.
Nacionalizem in nacionalističnost
Nacionalizem sam na sebi, kot drugo ime za nacionalno samozavest, je nekaj pozitivnega. Vodi nas k varovanju, k zaščiti in obrambi naroda kot nacije, tj. nacionalne države; ne nazadnje tudi k ohranjanju in razvijanju materinščine. Hannah Arendt, avtorica knjige Izvori totalitarizma, je kot judovska begunka v času nacizma ugotovila dvoje: prvič, nacionalna država je pogoj demokracije, s tem pa tudi človekovega dostojanstva, njegovih temeljnih pravic in državljanskih svoboščin; drugič, tisto, kar ostane, tudi po begu oz. v izgnanstvu, je materni jezik. Takšna spoznanja so odločilno prispevala tako k vračanju nacionalne države kot k oživljanju domoljubja, zlasti ljubezni do materinščine.
Med pomembne vzroke nastanka negativnega, napadalnega nacionalizma spadata tudi apriorno zavračanje nacionalne države (recimo, v imenu proletarskega internacionalizma in/ali globalnega neoliberalizma) in posmehovanje domoljubnosti, domnevni zatohli domačijskosti. Toda domoljubje je v resnici svetovljansko. Svoje domoljubnosti se zares zavemo, ko se podamo v svet; ko se na domovino ozremo pod obnebjem kozmopolitstva. Zavračanje nacionalne države in posmehovanje domoljubju sta nekaj zelo omejenega, pravzaprav ozkosrčnega. Značilno je, da so bili več kot sto let, od srede 19. stoletja oz. evropske pomladi narodov naprej, med glavnimi zanikovalci nacionalne države teoretiki in politiki judovskega rodu: od Marxa prek Lenina do Kardelja. Ker so bili Judje brez lastne države. Ko pa so jo dobili, so nenadoma povsem spremenili svoja stališča. Iz antinacionalistov so se spremenili v ultranacionaliste. Danes so Izraelci med vodilnimi, če ne glavnimi zagovorniki nacionalne države. Precej bivših antinacionalistov se je uvrstilo celo med najbolj militantne nacionaliste; tako da zdaj z vso energičnostjo branijo svojo nacionalno državo; čeprav obenem zavračajo pravico drugih narodov do samoodločbe.
Žal tudi Evropska unija glede tega ni nedolžna. Njeni očetje so z geslom o »Evropi narodov« prekrili dejstvo, da v zahodni Evropi pravica do osamosvojitvene samoodločbe niti na načelni ravni ni priznana. V nasprotju z vzhodno Evropo, kjer so bili komunistični režimi kljub svoji totalitarnosti neke vrste inkubatorji, tako da so se ob njihovem razpadu narodi lahko izoblikovali v nacije. V Franciji pa je bilo od francoske revolucije izbrisanih kar nekaj narodov, skupaj z njihovimi jeziki; najbolj brezobzirno je izbris prizadel keltske Bretonce. V Španiji nekaj takega čaka Katalonce. V času našega osamosvajanja je njihova delegacija prišla na Novo revijo, se nam po eni strani čudila, a nas po drugi svarila pred pogubno avanturo. Tako je Katalonija pravi čas, tisti čas, ki so mu stari Grki rekli kairos, konec osemdesetih let prejšnjega stoletja zamudila.
Bržkone na našo srečo. Saj močno dvomim, da bi EU in ZDA katalonsko osamosvojitev podprle. Katalonce bi prepustili brezobzirno militantni španski nacionalističnosti, tako da po porazu Kataloncev tudi mi ne bi imeli nobenih možnosti več. Kot jih ne bodo imeli Škoti, če se bo res zgodil dokončni izstop Velike Britanije iz Evropske unije. Iz tega izhaja, da ohranitve EU, ki predpostavlja njeno prenovitev, ne bo, če ne bo v novo ustavo vključila pravice vseh evropskih narodov do samoodločbe in s tem do osamosvojitve. Kajti jasno je, da se evropski narodi kot narodi lahko ohranijo le kot nacije, pod obnebjem svoje lastne države. Iz tega izhaja, da se Slovenci v nobenem primeru ne smemo odreči svoji nacionalni državi.
Federacija in konfederacija
Dokler smo to, kar in kakršni smo, ne smemo privoliti v nikakršno opuščanje suverenosti. V nikakršno evropsko zvezno državo, federacijo v klasičnem pomenu; dogovarjamo se lahko le o zvezi evropskih držav, o konfederativnih Združenih državah Evrope. Konfederacija je zveza suverenih nacionalnih držav. Govorjenje o deljeni suverenosti je zato zavajajoče. Prenos nekaterih pristojnosti na zvezo namreč ne pomeni prenosa pravic; pravice so izvorne in si jih je zato pod vnaprej določenimi pogoji delegirane pristojnosti mogoče znova prisvojiti. Čeprav se nekatere njene institucije obnašajo, kakor da bi bila EU zvezna država, je izstop Velike Britanije pokazal, da to ni. Da je kvečjemu zveza držav, in še to labilna. Labilna, ker je hibridna. Zaradi tega je nemško ustavno sodišče že pred leti mimo evropskih inštitucij odločilo, da je nemški parlament nad evropskim parlamentom. Nova evropska ustava bo morala ta razmerja natančneje opredeliti.
Evropska unija bo močna toliko, kolikor bodo trdni, jasni in razločni njeni ustavnopravni temelji. EU ne sme nikoli postati ZDA. Unija ne sme pomeniti unitarizma. Morebitno preimenovanje Evropske unije v Združene države Evrope ali v Evropske združene države mora zato vsebovati povsem drugo vsebino od imena Združene države Amerike. Ime mora imeti konfederativni, ne pa federativni pomen.
Upam, da se bomo čim prej izmaknili smrtonosnima gesloma: kričavemu geslu America first v svetu in tihotno navzočemu geslu Deutschland über Alles v Evropi. Nemčija pospešeno prevzema vodilno vlogo v Evropi; ZDA pa brexit tako in tako naglas razglašajo kot sredstvo razbitja Evrope. Povzročitve tistega kaosa na evropskih tleh, kakršnega so povzročile na Bližnjem vzhodu. Kaosa kot gojišča cvetočega vojaško-industrijskega kompleksa in kot oporišča politike po načelu Deli in vladaj! Gre za bilijone in bilijone, v evropskem pomenu, dolarjev. Tu Marxov kapital, gospodar 19. stoletja, nima nobene vloge več. Zdaj vlada Nietzschejeva velika politika volje do moči, oprta na nihilizem Nadčloveka.
Evropa se temu lahko upre le kot celovita Evropa od Atlantika do Urala; s Sibirijo kot azijskim surovinskim bazenom v zaledju. Tudi glede tega se je Vatikan izkazal za daljnovidnejšega od Berlina in Varšave. Ob več ko milijardni Kitajski in ob ravno tako več ko milijardni Indiji Evropa seveda ne more nikoli postati vodilna, lahko pa postane enakopravna globalna sila. Enakopravna tudi v odnosu do ZDA.
Pred tridesetimi leti smo se v 57. številki Nove revije zavzeli za osamosvojitev Slovenije, zdaj je čas, da se zavzamemo za osamosvojitev, za neodvisnost in samostojnost Evrope oz. Evropske unije. Če ne, bomo ostali brez zaščite. Kakor je naloga nacionalne države zaščititi individualne človekove pravice, tako bi morala biti naloga Evropske unije in/ali prihodnjih konfederativnih Združenih držav Evrope, da varujejo svoje nacionalne države: na zemlji, na morju in na nebu, namreč z zaščito informacijskih in digitalnih pravic. Kako je mogoče, da je Google prišel – tako rekoč zastonj – do neposrednega in popolnega pregleda nad Slovenijo? In kako lahko dopuščamo, da nam – Slovencem in Evropejcem v celoti – Američani blokirajo prost dostop do ruskega plina, obenem pa še povezavo s kitajsko svilno cesto?
Kako potekajo ameriške blokade, nam nazorno prikaže bivši predsednik evropske komisije Romano Prodi: »Ko sem v komisiji hotel organizirati evropski Galileo, se je pokazalo, da to ni mogoče. Ker so Angleži takoj začeli zastopati ameriške interese … Ko je bila na Balkanu vojna, so Američani zaprli GMS za javnost in potem zmanjšali njegovo natančnost. To je zahtevala njihova vojaška strategija in glede na njihove interese so ravnali popolnoma prav. Kje pa smo končali mi? Izgubili smo nadzor.« (Dnevnik – Objektiv, 14. januar 2017)
Kako torej ZDA ustaviti pri vmešavanju v notranje zadeve EU?
Preporod Evrope in svetovni etos
Zadnji čas je, da se vrnemo na začetek 21. stoletja, ko je Evropa začela postajati nosilka projektnega svetovnega etosa in z njim globalne etike ter še ni podlegla apetitom ZDA po neomejeni svetovni nadvladi. Tedaj, že v letu 2001, je šlo za ali – ali. Kofi Anan, tedanji generalni sekretar OZN, je leto 2001 razglasil za »leto dialoga kultur« in pod okriljem varnostnega sveta imenoval skupino eminentnih svetovnih osebnosti, med katerimi je bil najvplivnejši »avtor« svetovnega etosa Hans Küng. Skupina je septembra izdelala dokument z naslovom Nova paradigma globalnih odnosov. Že novembra 2001 je generalna skupščina OZN razpravljala o tem dokumentu in sprejela resolucijo (A/RES/56) z naslovom Globalna agenda o dialogu kultur. Zakaj danes o tem ne vemo nič? Nekomu vse skupaj ni bilo prav nič všeč, pohitel je in 11. septembra tega usodnega leta uprizoril uničenje Svetovnega trgovinskega centra. Z njim pa trojno sesutje Zahoda – ekonomsko, religiozno in filozofsko. Naj tu omenim le religiozno sesutje: od tedaj samožrtvovanje, najvišja krščanska vrednota, ni več brezpogojno, saj se je izkazalo, da je žrtvovanje samega sebe lahko tudi zločinsko. Nihalo ljubezni je torej zanihalo v nasprotno smer, v smer sovraštva. Dialog kultur je bil prerezan, zavladal je polemos, boj v Heraklitovem pomenu. Ga je mogoče prekiniti?
Zagotovo nam pri tem ne bodo pomagale vizije s provizijami, ki nimajo nikakršne prognostične vrednosti, saj za njimi ne stoji nobena diagnoza. Predvsem pa vizije ni brez revizije. Brez revizije kvazivizionarskih vizij po 2. svetovni vojni, vseskozi kontaminiranih s prezirljivim odnosom do posvečenosti mrtvih, iz strahu pred nepokopanimi mrtveci. Zaradi prikrivanja resnice in iz njega izvirajočega laganja ideoloških dedičev povojnega revolucionarnega Zločina na eni strani, na drugi strani pa sprenevedanja ideoloških dedičev medvojne kolaboracije smo živeli in v veliki meri še živimo v kulturi laži. Kultura laži je lažna kultura. Ni kultura v pravem pomenu, saj beži od resnice. Največkrat v vizije, ki v resnici niso nič drugega kot gole iluzije. Simptom bega pred preteklostjo in zato že tudi umika v prihodnost. Slej ko prej namreč drži odkritje nemško-angleškega kulturologa lorda Ralfa Dahrendorfa: »Srečni narodi so neenotni glede prihodnosti, glede preteklosti pa so v temelju enotni; pri nesrečnih narodih je ravno obratno.« Prav zaradi tega, ker so si neenotni glede preteklosti, se nesrečni narodi, med katerimi smo tudi Slovenci, zmerom znova zatekajo v iluzorno poenotujoče vizije o domnevni nadvse srečni prihodnosti.
Prvi, simbolni korak iz te blodnje smo Slovenci storili pred četrt stoletja s spravno slovesnostjo v Rogu, drugi, realni korak pa šele lansko leto z dejanskim pokopom prvih nepokopanih mrtvecev. Žal je ta korak ostal le polkorak. Zaradi še vedno prikrivajočega, obenem pa zmerom bolj togotnega laganja dedičev Zločina so pokopani ostali anonimni. Niti ime jim ni bilo vrnjeno, kaj šele, tistim upravičenim, dobro ime. Zaradi vsega tega tudi od projekta Slovenija 2000, v katerega je bilo vloženih veliko financ, tako da se je v nekaj letih nakopičilo ogromno tako imenovanih študij, že pred koncem 20. stoletja ni ostalo nič. Njegovo jugoslovenarstvo je povozila osamosvojitev, njegovo enopartijsko komunistično samoupravnost pa parlamentarna demokracija.
***
Akademik dr. Tine Hribar je bil med ustanovitelji, med letoma 1982 in 1985 pa tudi glavni in odgovorni urednik Nove revije. Članek temelji na referatu, ki ga je prof. Hribar predstavil na posvetu SAZU Prispevki za slovenski nacionalni program II. Drugi del članka bo objavljen v naslednji Sobotni prilogi.
