Slovenci smo zvesti in pogosti uporabniki splošnih knjižnic

Izposoja knjižničnega gradiva je le ena od številnih nalog, ki jih knjižnice opravljajo, pravi dr. Eva Kodrič Dačić, vodja Centra za razvoj knjižnic pri Nuku. Njo in dr. Sabino Fras Popović, predsednico Zveze bibliotekarskih društev Slovenije, ki v delovanju izpostavlja profesionalni razvoj knjižničarjev, smo povprašali, kaj morajo in kaj zmorejo knjižnice narediti za prebivalce.

Bibliotekarsko društvo poroča, da 75 odstotkov prebivalcev zagovarja nujnost obstoja knjižnice. Jo večina sprejema kot navdih, kot odgovor na vprašanje, kje iskati odgovor, kot stalnico z veljavnimi informacijami?

Sabina Fras Popović: Raziskovalni vzorec je bil reprezentativen, a v tej trditvi je večji delež tistih, ki so knjižnice že uporabljali in so za sabo verjetno imeli pozitivno izkušnjo. Ob dostopnosti informacij na internetu se naklonjenost knjižnicam vse bolj povezuje s podobo večnamenskega prostora skupnosti. Omogočal naj bi v vseh vrstah knjižnic različne osebne komunikacije med člani skupnosti. Raste tudi zavedanje, da vseh odgovorov ne najdemo na internetu, še zlasti težko veljavne, zato uporabniki prepoznavajo knjižničarje kot usmerjevalce do znanja, kako iskati in izbrati ustrezno knjižnično gradivo in informacije.

Statistične podatke o knjižnicah namenja center za razvoj knjižnic širši javnosti. Lahko v njih razbiramo možnosti za splošni in intelektualni standard prebivalstva, kot označuje vlogo nacionalnih ustanov Rastko Močnik?

Eva Kodrič Dačić: Knjižnice so že same po sebi zgovoren kazalec splošnega kulturnega oz. intelektualnega nivoja določenega okolja.

V Sloveniji si lahko knjigo izposodimo na skoraj 1500 izposojevališčih. Približno dve tretjini od tega so šolske knjižnice, sledijo splošne knjižnice z 270 izposojevališči v osrednjih in krajevnih knjižnicah ter visokošolske (117) in specialne knjižnice (141) ter nacionalna knjižnica, Narodna in univerzitetna knjižnica.

Velika večina teh knjižnic izvaja javno službo oziroma podpira izvajanje javne službe. Praviloma so organizacijske enote večjih javnih zavodov. Samostojnih knjižnic, to je javnih zavodov, je le 60. Manjši del knjižnic, ki jih spremljamo, je v zasebni lasti. To so predvsem knjižnice cerkvenih ustanov in gospodarskih subjektov. Število zadnjih, to je specialnih knjižnic, ki delujejo v gospodarskih družbah, je vsako leto manjše, kar odseva razvojne potenciale naših gospodarskih družb.

Namen knjižnice odraža zbirka knjižničnega gradiva in letošnje posvetovanje društva je izpostavilo upravljanje znanja v knjižnicah. Si vse na knjižnih policah in spletnih straneh knjižnic zasluži oznako znanje?

S. F. P.: Pogosto obravnavamo to temo, saj hitro rastoče količine in oblike informacij postavljajo pred knjižničarje zmeraj nova vprašanja in izzive. V dvomih se knjižnice včasih zatečejo k preizkušenemu načinu delovanja, ki na prvo mesto postavlja zadovoljstvo uporabnika, četudi na račun odstopanja od priporočenih standardov.

E. K. D.: Različne vrste knjižnic se razlikujejo med seboj glede na potrebe svojih uporabnikov, zaradi katerih so bile ustanovljene. Osnovna naloga javne knjižnice je zagotavljanje relevantnih in kakovostnih virov oz. knjižničnega gradiva, ki je izbrano na podlagi strokovnih izhodišč (konkretiziranih v javno objavljenem dokumentu o nabavni politiki) in ob upoštevanju profesionalne bibliotekarske etike. Profesionalne norme zahtevajo, da morajo biti v javnih knjižnicah sorazmerno zastopana gradiva, ki predstavljajo različna svetovnonazorska in religiozna prepričanja, znanstvene teorije itd. V tej točki se informacije, pridobljene iz kataloga javne knjižnice, razlikujejo od pridobljenih na spletu.

Znani so tudi rezultati raziskav o povezanosti knjižnice z bralno pismenostjo.

E. K. D.: Knjižnica nedvomno vpliva na razvoj bralne pismenosti, Slovenci smo zvesti in pogosti uporabniki splošnih knjižnic. S skoraj trinajstimi izposojenimi knjigami na prebivalca na leto smo v zgornji tretjini med evropskimi državami. Vendar pa druge raziskave (Eurobarometer) kažejo, da le nismo tako predani bralci: po številu prebranih knjig ne dosegamo evropskega povprečja.

S. F. P.: Na voljo je kar nekaj raziskav dejavnikov, ki opozarjajo na možnosti izboljšanja knjižničnih vplivov na bralno pismenost. Poleg primerjalnih študij razvitosti knjižnic so tu še nabavne politike knjižničnega gradiva, zadovoljstvo uporabnikov, ureditev knjižničnega gradiva, ki uporabniku zagotavlja orientacijo po delih, da posamezno lahko postavlja v kontekst za lastno znanje.

Kako je s prenosom raziskovalnih rezultatov v prakso?

S. F. P.: Prepočasi se uveljavljajo. Nimamo neke utečene poti, kako bi čim hitreje in čim bolj dodelano izvajali spremembe. Premalo je povezovanja med raziskovalci in prakso.

E. K. D.: Posamezne vrste knjižnic se različno odzivajo na spremembe v svojem okolju. Del vzroka za to so tudi bolj ali manj jasne zahteve njihovih financerjev in pristojnih ministrstev. Čeprav javne knjižnice delujejo v enotnem knjižničnem sistemu, jih pokrivajo različni vladni resorji. Zato imamo oz. se pripravljajo ločene strategije za vsako vrsto knjižnic (kot določa zakon o knjižničarstvu). Uvajanje novosti je že z administrativnega vidika težavno in zapleteno, racionalen pristop pa tako rekoč nemogoč.

Najhitreje se na izzive okolja odzivajo visokošolske knjižnice. Večina njihovega dela je uporabnikom nevidnega, za akademsko okolje pa je ključnega pomena: izdelovanje bibliografij visokošolskih profesorjev je osnova za vrednotenje znanstvenih dosežkov, baze SICRIS in za habilitacijske postopke; gradnja digitalnih repozitorijev publikacij, ki nastanejo v okviru univerze, in pomoč znanstvenim sodelavcem pri publiciranju v okolju prostega dostopa.

Ali ni ministrstvo za kulturo na podlagi študij podelilo koncesijo knjižnici za slepe in slabovidne za vključitev njenega knjižničnega gradiva in storitev v sistem javnih knjižnic, da bi povečalo vključevanje teh skupin v javni knjižnični sistem?

E. K. D.: Problematika senzorno oviranih oseb zahteva v knjižnicah posebno obravnavo. Države praviloma ustanavljajo in financirajo nacionalne knjižnice za slepe, ki jim samostojno ali pa v sodelovanju z drugimi javnimi knjižnicami omogočajo dostop do gradiv v ustrezno reproducirani obliki: zvočni zapis, digitalni zapis z različnimi možnostmi reproduciranja, publikacije v povečanem tisku ali tiskane v brajici. Ti zapisi so v pomoč tudi dislektikom ali osebam s starostno opešanim vidom. Zato je pomembno, da je to gradivo, predvsem pa informacije o njem, na voljo čim širšemu krogu prebivalcev.

Naš center je v okviru projekta, katerega nosilec je bila Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije, pripravil koncept izvajanja knjižnične dejavnosti za slepe in slabovidne v sistemu javnih knjižnic. Upamo, da bodo predlagane strokovne rešitve tudi upoštevane.

S. F. P.: To je primer, da se rezultati raziskav uveljavljajo v praksi, a prepočasi, saj je trajalo sedem let. Zastarevanje je treba upoštevati tako pri izdelavi projektov kot pri njihovem udejanjanju. Vložena sredstva in trud se naj bi prepoznali v načrtovanem učinku in njegovem vzdrževanju.

Knjižnice gradijo lastne digitalne podatkovne zbirke ob nakupu, predvsem tujih, založniško organiziranih. Kako je s predstavitvijo informacijskih referenčnih podatkov o skupnosti za (pre)poznavanje okolja in reševanje problemov vsakdana?

S. F. P.: Ta podatkovna zbirka, ki utrjuje knjižnico kot informacijsko središče, še posebej pomembno za splošno knjižnico, bi morda hitreje zaživela, če bi bila njena uresničitev državno podprta. V manjših krajih je dostop do splošnih informacij glede izobraževanja, zdravja, kulture in prostega časa, gospodarstva, sociale in upravljanja lokalne skupnosti najbolj pereč. Za redno posodabljanje take zbirke naj bi skrbel vodja krajevne knjižnice, ki te podatke potrebuje tudi za načrtovanje knjižničnega programa.

E. K. D.: Ustanavljanje in financiranje dejavnosti splošnih knjižnic je v pristojnosti lokalnih skupnosti. V večini občin so splošne knjižnice edina kulturna ustanova, edini javni prostor, ki je brez izjeme namenjen vsem prebivalcem. So sooblikovalke identitete skupnosti. Zato morajo zbirati in predstavljati publikacije, ki se po vsebini nanašajo na to okolje. Lokalne zgodbe že več let uspešno prikazujejo z digitaliziranim gradivom na portalu Kamra, znamenite lokalne osebnosti pa prav tako prek spleta predstavljajo v območnih biografskih leksikonih.

Je razmerje med stvarnim in domišljijo, stvarnim in veljavnim v sistemu javnih knjižnic urejeno tako, da dobi uporabnik, ne glede na to, kje biva ali deluje, potrebno gradivo, pomoč, tudi v slabše razvitih knjižnicah?

S. F. P.: Recimo: pomoč pri reševanju križank ni v nobeni problem, zaškripa pa v marsikateri knjižnici pomoč na primer za uporabo bralnikov. Knjižnice zmorejo veliko tega, kar določata teorija in zakonski okvir. Ne zmorejo pa vse na enaki kakovostni ravni doseči s storitvami svojih potencialnih uporabnikov. Del teh problemov rešuje povezanost različnih vrst knjižnic v knjižnični sistem, ki z enotno obdelavo knjižničnega gradiva in vzajemnim katalogom ter medknjižnično izposojo poskrbijo za njegovo dostopnost, s storitvijo Vprašaj knjižničarja pa za referenčne informacije.

E. K. D.: Žal je za skoraj tretjino Slovencev izposojevalni pult še vedno predaleč (več kot štiri kilometre, kar je okvirni normativ). Mreža splošnih knjižnic je neenakomerno razvita. Bistveno boljša je v osrednji Sloveniji in na bolj naseljenih območjih, medtem ko vzhodna Slovenija, predvsem Podravje, močno zaostaja. Območja z razpršeno poselitvijo, relativno starim prebivalstvom in praviloma slabimi prometnimi povezavami z večjimi naselji vse prepogosto ostajajo tudi brez krajevnih knjižnic.

Razlike glede na razmere, ki jih imajo za delo knjižnice v različnih univerzah, so tudi prevelike.

Odprt dostop do informacij naj bi povečal njihovo dostopnost. Kakšna je vloga knjižničarjev?

S. F. P.: To je njegov namen. Nacionalna strategija odprtega dostopa do znanstvenih objav in raziskovalnih podatkov v Sloveniji 2015−2020 knjižnic ne omenja. Zanje je to priložnost, da se izkažejo kot promotorke odprtega dostopa, ki zmorejo raziskovalcem pomagati pri objavljanju in uporabnikom pri uporabi in vrednotenju informacij.

Dobri pomočniki so tudi pri preprečevanju podvajanja digitalizacije gradiva, ki je časovno in finančno zahtevna.

Kakšna bo prihodnja podoba knjižnice, ko se že sedaj vse več publikacij pojavlja le v digitalizirani obliki in se obisk knjižnic zmanjšuje?

S. F. P.: Uporaba virov na daljavo se bo povečevala, še zlasti v specialnih in visokošolskih knjižnicah. Zahtevala bo hitro prilagajanje. To je priložnost za drugačno knjižnično politiko in ureditev fizičnega prostora knjižnice, da bo ob individualni rabi spodbujala skupinske oblike študija, sproščeno druženje za reševanje raziskovalnih in drugih problemov, medsebojno delitev različnih znanj ter informacijsko opismenjevanje uporabnikov za samostojno izbiro in uporabo informacij. Raziskava Katarine Švab kaže, da se kljub obilju informacij o knjigah 50 odstotkov uporabnikov splošnih knjižnic, ki ne potrebujejo točno določene knjige, zateče k izbiri z ogledom knjig v knjižnicah.

E. K. D.: Elektronske publikacije so že dve desetletji in pol del knjižničnih zbirk. Kot podatkovne zbirke so dostopne predvsem v visokošolskih knjižnicah in Nuku, kjer se danes večina sredstev za nakup knjižničnega gradiva porabi za obnavljanje njihovih letnih subskripcij. Tako so lani zanje porabile več kot dva milijona evrov, približno tretjino vseh sredstev nakupa. Verjetno ponudba virov in storitev na spletu zmanjšuje obisk v teh knjižnicah, se pa obenem veča obisk knjižnic prek spleta. A se ni bati. Statistike kažejo, da člani, katerih število se manjša zaradi manj vpisanih študentov, knjižnice pogosteje obiskujejo.

Knjižnice imajo ob izposoji knjižničnega gradiva in posredovanju informacij bogato ponudbo raznolikih prireditev. Se z njimi dovolj zavzeto vključujejo tudi v aktualno družbeno in okoljsko problematiko?

S. F. P.: Knjižnična zbirka razkriva z urejenostjo po univerzalni decimalni klasifikaciji vsa znanja in njihovo povezanost. Če knjižničarji izhajamo iz zbirke in prepoznanih potreb okolja pri organizaciji prireditev, uresničujemo našo kreativno vlogo v družbi in prostoru. Če je naš program prireditev le odgovor na ponudbo trga, privolimo v vlogo organizatorja, ki mu za poslanstvo knjižnice ni kaj dosti mar. Vsebine morajo biti v kontekstu s poslanstvom knjižnice in njen odgovor na potrebe njenega okolja.

Del knjižnične zbirke je kot arhivski redko uporabljan, a v knjižnicah ne manjka knjig, ki niso našle bralcev. Zmorejo knjižničarji odkriti avtorja, delo, ki ni na seznamu priporočenega, citiranosti in ki kljub temu lahko prispeva k ciljem uporabnika?

S. F. P.: Gotovo. Morajo pa poznati knjižnično zbirko. A čas za njeno poznavanje je pogosto prezrt v postavljanju delovnih prioritet. Knjižničarji smo v sistemu javnih uslužbencev in naše delo je pogosto normativno usmerjeno in birokratsko zaznamovano. Dobro je, da knjižničarji niso zanemarili medsebojnega sodelovanja in izmenjave znanja in informacij. Tako lažje identificirajo prezrto knjižnično gradivo in razloge zanj. Včasih je le neustrezno obdelano v katalogu, zato je pomembno povezovanje knjižničarjev katalogizatorjev s sodelavci, ki so v neposrednem stiku z uporabniki.

Knjižnice sodijo po obisku med bolj obiskane ustanove, a število članov, ki imajo na voljo več storitev kot nevčlanjeni obiskovalci, ne dosega standardno postavljenega nivoja uspešnosti knjižnice. Zakaj ne?

S. F. P.: V že omenjeni raziskavi, ki je zajela vse vrste knjižnic, je 40 odstotkov anketirancev, med katerimi je večji delež nevčlanjenih, odgovorilo, da bi knjižnice obiskovali pogosteje, če bi imele brezplačno članstvo oz. poslovanje; 42 odstotkov pa, če bi imele boljši izbor knjižničnega gradiva; 31 odstotkov navaja dostopnejšo lokacijo. Vsekakor pa si knjižnice delajo slabo uslugo tudi s svojo restriktivnostjo in rigoroznostjo pri poslovanju, saj se tudi na tem področju odraža birokratski značaj države.

Težko breme tolmačenja znanja v virih se je prevalilo na bralčeva ramena in z njim velike zahteve po potrošnikovi kritiški sposobnosti, pravi van der Weel (Spreminjanje naše besedilne zavesti). So knjižnice prostor za premagovanje razlik v pismenosti, učenja za življenje s tehnologijo?

S. F. P.: So, čeprav še ne povsod ustrezno opremljen. Poskrbeti je treba, da bodo zaposleni v knjižnicah sledili razvoju tehnologije in vzdrževali svojo informacijsko pismenost, šele nato bodo lahko ta znanja posredovali uporabnikom. Za permanentno izobraževanje knjižničarjev pa sta potrebna čas in denar.

Ali upravna, kulturna, izobraževalna področja podpirajo vlogo knjižnic pri ustvarjanju in ohranjanju kulture bivanja in delovanja?

S. F. P.: Na načelni ravni je manj pomislekov. Sprejemanje in udejanjanje njihove vloge sta pogosto odvisni od trenutnega statusa knjižnice in njenega sodelovanja z inštitucijami, ki delujejo na teh področjih. Bistvene stvari gredo naprej ali nazaj na temelju medsebojnih odnosov.

E. K. D.: Posebno mesto med knjižnicami zavzemajo nacionalne knjižnice, katerih naloga je hraniti narodovo pisno kulturno dediščino. Pri nas to funkcijo izvaja Narodna in univerzitetna knjižnica. Koncept zbirke slovenike zajema gradivo, ki je nastalo na ozemlju, ki ga poseljujejo Slovenci, in ki so ga napisali Slovenci, ki je napisano v slovenščini, ki se po vsebini nanaša na Slovenijo in Slovence. Uresničevati ga je začel Matija Čop, 150 let preden je bil končno priznan in uzakonjen. Zakon o obveznem izvodu publikacij naša nacionalna knjižnica uživa od leta 1807. Zbirka predstavlja unikum, v katerem šteje vsak del (tako dragocena prva izdaja dela znamenitega avtorja kot cenen katalog izdelkov danes pozabljene manufakture), saj šele vsi skupaj tvorijo sliko okolja določenega časa. Zato je težko razumeti, da imamo Slovenci, ki svojo nacionalno identiteto utemeljujemo v kulturi in jeziku, tako malo razumevanja za obstoj in razvoj nacionalne knjižnice in za njeno predstavitev v prestižni podobi stavbe. Desetletja so zaznamovana z neuspešnimi poskusi gradnje nove stavbe; napredek gradnje v tem tisočletju pa je zaznamovan z opustitvijo načrta palače arhitekta Mušiča in nadomestitvijo z anonimno zgradbo, ki se že navzven sramuje svojega pomena.

Bi izpostavili še kakšno oviro pri približevanju knjižnične dejavnosti vsem prebivalcem, tudi prebivalcem s posebnimi potrebami?

S. F. P.: Pomembno je opozorilo raziskovalcev, da knjižnice izvajajo številne aktivnosti in storitve, s katerimi uporabniki niso seznanjeni. Pomanjkanje znanja marketinga in komuniciranja z javnostjo krni dostopnost storitev. Knjižnice ne morejo zagotoviti dopolnilnega izobraževanja zaposlenih, nimajo pa niti sredstev, da bi te storitve kupile pri profesionalcih.

Je ovira tudi pomanjkanje knjižničarjev, ogroža delovanje knjižnic odpuščanje knjižničarjev?

S. F. P.: V javnem sektorju je zaposlitev dokaj varna. Varnost pa ni vedno najboljša spodbuda za strokovno odličnost. Pokojni direktor celjske knjižnice mag. Branko Goropevšek je imel navado reči: »Pet premalo, pet preveč.« Bolj pereče so raznovrstne obremenitve knjižničarjev. V čas za strokovna knjižnična opravila se vriva administrativno, lektorsko, prevajalsko, učiteljsko ipd. delo. Raven strokovnosti ogroža še razmišljanje, da lahko dela v knjižnici prav vsak (izstopajoče za splošne knjižnice) in da knjižničarjev ni treba nadomestiti (pogosto za šolske knjižnice).

Van der Weel poleg shranjevanja, ohranjanja in omogočanja dostopa do informacij pripisuje knjižnicam učinkovito precejanje, organiziranje in ustvarjanje metapodatkov za pridobitev veljavne informacije. Katere aktivnosti so nujne, da bi knjižnice dobro opravljale naloge?

S. F. P.: Uveljavljanje standardnih priporočil. Imamo priročnik in programe za informacijsko opismenjevanje za vse izobraževalne ravni, pri čemer je srednješolski priporočen tudi za splošne knjižnice, ker je ta raven pismenosti osnova za vse prebivalce. Omogoča njen nadaljnji razvoj. V opismenjevanju uporabnikov je poudarjeno razvijanje sposobnosti za prepoznavanje in vrednotenje informacijskih virov in njihove etične rabe. Učinke knjižničarjevega sodelovanja v tem procesu smo nazorno spoznali pred kratkim, ko je knjižnica fakultete za družbene vede promovirala odprti dostop tudi s prikazom odkrivanja lažnih založnikov in revij.

Društvo razvija profesionalno integriteto svojih članov, teorijo in strokovni jezik. Kaj k temu prispeva objava neprevedenih, predvsem angleških prispevkov v reviji Knjižnica?

S. F. P.: Knjižničarske revije se ubadajo s težavami glede objavljanja, ker knjižničarji nimajo ali ne najdejo časa, da bi pisali. Od leta 2006 do danes sta bila v reviji Knjižnica objavljena 302 prispevka. V tujem jeziku je bilo objavljenih manj kot pet odstotkov prispevkov. Izbrani so bili zaradi aktualnosti teme, ko hkrati seznanjajo knjižničarje s tujo strokovno terminologijo in prispevajo k predstavljanju naše znanstvene revije širši strokovni javnosti. Tudi Knjižnica je financirana s pomočjo citiranosti. Društvo krepi teorijo še z izdajanjem znanstvenih in strokovnih monografij domačih raziskovalcev.

E. K. D.: Čeprav ima bibliotekarstvo na Slovenskem dolgo tradicijo, se je slovenska bibliotekarska terminologija začela razvijati šele po prvi svetovni vojni. Generacija medvojnih bibliotekarjev, ki so delovali v takratni državni študijski knjižnici, je v dveh desetletjih strokovno terminologijo tako razvila, da je Avgust Pirjevec lahko leta 1940 izdal slovenski učbenik bibliotekarstva Knjižnice in knjižničarsko delo. Čeprav je današnje število bibliotekarjev neprimerljivo s takratnim in čeprav se bibliotekarstvo že desetletja predava na ljubljanski filozofski fakulteti, je število raziskovalcev in teoretikov zelo omejeno. Razvoj bibliotekarske znanosti je zaradi vezanosti na razvoj tehnologij zelo hiter, zato so pogoste zadrege pri uporabi slovenske terminologije. Zdi se, da včasih že izgubljamo tekmo z angleškim jezikom, zato je teoretično delo, pisano v slovenskem jeziku, izjemno pomembno. Bibliotekarski terminološki slovar, ki je v tiskani obliki izšel leta 2009, bi bilo treba vsak dan dopolnjevati. Žal pri nas za razvoj terminologije ni zadostnega razumevanja in dopolnjevanje slovarja je odvisno predvsem od osebnega angažmaja njegovega idejnega tvorca in dolgoletnega vodje terminološke komisije, bibliotekarja Ivana Kaniča.

V razpravi o etičnem kodeksu knjižničarjev je Tomaž Bešter opozoril na odgovornost, ki so jo knjižničarji dobili z delom v javni knjižnici, in dodal, da je zmeraj možno delati bolje. Se knjižničarji dovolj zavedajo svojega pomena?

S. F. P.: Prejemniki Čopovih in Kalanovih nagrad, ki jih podeljuje društvo za strokovno in prizadevno delo, so potrditev tega. Knjižničarji se v večini zavedamo svoje odgovornosti, premalo pa svojega pomena. Tega gledamo v zrcalu, ki nam ga nastavljajo ustanovitelji oziroma financerji, lahko tudi v ogledalu strokovnih kolegov, le izjemoma v ogledalu, ki nam ga postavijo uporabniki.