Tiskane izdaje
Pri vprašanju Katalonije ni mogoče pogledati stran. Problematika je prehuda in preveč evropska, da bi smeli zamahniti, češ, težave ima Španija. Slovenija bi lahko odigrala močno vlogo in opozorila, da je v imenu demokratičnosti treba uradno poseči v spor med Barcelono in Madridom in tako zagotoviti, da bodo regionalne volitve 21. decembra poštene, pravi Bojan Brezigar, ki se je podpisal pod knjigo Šest dni v Kataloniji.
V knjigi, ki je te dni izšla pri založbi Modrijan, od blizu popiše, kaj se je dogajalo med letošnjim »prelomnim« 28. septembrom in 3. oktobrom, ter razloži prastare katalonske težnje po neodvisnosti. Njegovi obiski Katalonije sicer segajo že v sedemdeseta leta preteklega stoletja.
Je špansko-katalonska zgodba črno-bela?
Ni črno-bela, čeprav se je predsednik španske vlade Mariano Rajoy potrudil, da bi postala takšna. In on predstavlja črno plat. Vsega je kriv prav Rajoy. Pred desetimi leti v Kataloniji ni bilo gibanja za neodvisnost. Za samostojnost se je izrekala le ena stranka – Katalonska republikanska levica –, ki običajno ni dosegla niti desetih odstotkov podpore. Zdaj pa mislim, da bo na regionalnih volitvah 21. decembra najmočnejša stranka …
Njen voditelj Oriol Junqueras je kot odstavljeni podpredsednik katalonske vlade trenutno za zapahi v Madridu.
Treba se je vrniti nekoliko v preteklost, v pomlad 2004, ko je konservativni predsednik vlade José María Aznar končeval mandat in hotel predati žezlo Rajoyu, prepričanemu, da bo zmagal na volitvah. Toda vmes so v Madridu odjeknili bombni napadi, za kar sta oba politika obtožila Baske. A kriva je bila Al Kaida in ljudje so posledično izvolili socialiste, česar Rajoy ni mogel preboleti. V dogovoru o sprejetju novega statuta Katalonije, ki ga je premier Zapatero sklenil s tedanjim katalonskim predsednikom Joséjem Montillo, prav tako socialistom, je videl priložnost, da se profilira, zato je zagnal vsešpansko akcijo proti Kataloniji. Potem ko mu je uspelo zbrati štiri milijone podpisov, je ustavno sodišče vzelo v presojo novi katalonski statut o avtonomiji [že prej sta ga potrdila tako regionalni kot nacionalni parlament in na referendumu tudi Katalonci]. Sodišče je s šestimi glasovi proti štirim zavrnilo štirinajst členov in mnoge preoblikovalo, čemur pa so se Katalonci uprli. S prebujenima samozavestjo in ponosom je v zelo kratkem času približno milijon ljudi preplavilo ulice in prav tam, na ulici, se je začelo gibanje za neodvisnost. Rekel bi še, da je v tej zgodbi, ki ni črno-bela, katalonsko vodstvo izpeljalo osamosvojitveni proces nekoliko »šlampasto«. Napake, ki so jih naredili, se zdaj, žal, obrestujejo. In prva napaka je, da v zakonu o referendumu niso predvideli kvoruma.
Kot so mi vnaprej razlagali – dosedanji katalonski odposlanec na Dunaju Adam Casals, denimo –, ni bilo »kvoruma« niti, »ko se je Španija vključevala v Nato in EU«, zato je bil za katalonske politike tokrat dovolj že en parlamentarni glas več od polovice.
Kvorum, kakršenkoli že, bi morali določiti. Druga nerodnost, ki so jo naredili, je bila, da so si za razglasitev neodvisnosti določili 48 ur. Slovenija si je vzela šest mesecev, a je bila mnogo bolje pripravljena: razen vojske in zunanje politike je imela vse institucije, naj gre za sodstvo, službo družbenega knjigovodstva, teritorialno obrambo. Katalonska politika, nasprotno, ni bila pripravljena in tudi celotna izvedba je bila tvegana.
Saj smo videli, kako se je začel referendumski 1. oktober: zjutraj sva bila na istem volišču. Španska civilna garda je z zatemnitvijo spletnih strani onemogočila dostop do volilnih imenikov, kar lepo popišete tudi v knjigi. Volišča in volilne skrinjice so morali varovati pred nasilnimi španskimi policisti, ki so ponekod udarjali po množici s pendreki in streljali z gumijastimi naboji. Kamere so kazale prizore, kako so ljudje, ki so skrbeli za izpeljavo glasovanja, bežali s skrinjicami po ulici. In vendar so mednarodne komisije – tudi tista, ki jo je vodil Dimitrij Rupel – po koncu glasovanja sklenile, da je vse potekalo korektno. Je bilo tako?
Ne, komisija je v poročilu opozorila na netočnosti in nasilje, ki ga je izvajala španska policija, jasno je tudi zapisala, da je bilo mnogim glasovanje onemogočeno. Ni pa bila njena naloga razsoditi, ali je referendum skladen z zakonom ali ne. V zvezi s katalonsko nepripravljenostjo bi še dejal, da bi lahko računali na zatemnitev spletnih strani, saj je bilo jasno, da Madrid ne bo dovolil glasovanja. Predsedniki volišč bi morali imeti kopije volilnih seznamov.
Povsem jim ne bi koristili, ko pa je predsednik Puigdemont na referendumsko jutro dejal, da lahko volivci kjerkoli oddajo glasovalne lističe. Pričakovali so, da bo španska stran poskušala onemogočiti glasovanje in zapirala volišča ...
... le tisti, ki niso mogli glasovati na svojem volišču, naj bi volili drugje …
A kot pišete v knjigi, je tudi Puigdemont volil drugje, kot je napovedal, in še prej izpeljal spreten manever: špansko policijo je ukanil tako, da je v tunelu prestopil v drug avto.
Čudno se mi tudi zdi, da so Katalonci sploh omogočili španskim policistom, da so prišli iz pristanišča, kjer so že več dni prej čakali na treh ladjah. Spomnimo se, kako je Slovenija s tovornjaki in avtobusi zablokirala izhode iz vojašnic. V Barceloni bi bilo dovolj že dvajset tovornjakov s težkim kamenjem, ki bi jih navsezgodaj pripeljali v pristanišče, zaklenili in morda izpraznili gume, da jih ne bi bilo mogoče izvleči ... Tudi sedež španske policije je v precej ozki ulici, ki jo je zlahka mogoče zapreti. Marsikaj bi se lahko naučili od drugih, a niso hoteli, saj se držijo slogana, da hočejo v neodvisnost po mirni poti. A če izvzamemo Slovaško in Češko, kjer se jim je uspelo dogovoriti, in še zadnji primer Škotske, ki pa je spodletel, v sodobni zgodovini Evrope in sveta ni primerov osamosvajanja brez krvi. Žal. Bojim se, da bo katalonska pot še dolga in naporna.
Nekako dajejo občutek, da bi se hoteli osamosvojiti in se ne bi. Vemo, koliko je bilo zapletanja tik pred razglasitvijo neodvisnosti v katalonskem parlamentu in takoj po njej. V imenu demokracije, nenasilja, miroljubnosti so se Katalonci pripravljeni pogajati vedno znova do konca in še naprej.
Obstajajo govorice, da je nekdo, menda neki odposlanec iz Nemčije, odpotoval v Madrid, da bi poskusil pomiriti zadeve, in je tik pred zdajci skoraj prišlo do dogovora, po katerem bi Puigdemont sklical predčasne regionalne volitve [govorilo se je o 20. decembru], v zameno pa Madrid ne bi uveljavil 155. člena ustave. Potem je Puigdemont [tik pred razglasitvijo neodvisnosti v parlamentu 27. oktobra] res napovedal, da bo sklical volitve, a napovedi ni uresničil, ker se, očitno, v Madridu s tem niso strinjali. [Kot smo pisali tudi v Delu po katalonskih virih blizu vladni politiki, Barcelona ni dobila dokončnega zagotovila, da Madrid ne bo aktiviral 155. člena, niti da bo izpustil iz zapora oba voditelja independentističnih civilnodružbenih organizacij.] Predstavljam si, da je poskus sporazuma obstajal, kakor si tudi mislim, da je Rajoy morda pod mednarodnim pritiskom najprej privolil v dogovor, potem pa si je premislil zaradi odpora v koaliciji, predvsem v stranki Ciudadanos …
»Katalonija je Španija,« so na svojem transparentu zapisali zagovorniki enovite Španije. Foto: AFP
Vemo, kako je bilo že prej s prvim ultimatom, ki ga je Madrid postavil Barceloni, in kako z drugim, pa kako se je Puigdemont izmikal, da bi dal Rajoyu kategoričen odgovor na vprašanje, ali je 10. oktobra razglasil neodvisnost ali ne.
Parlamentarna seja je bila javna, kdor je hotel, jo je lahko neposredno spremljal. Spraševati katalonsko stran, kaj je naredila, potem ko je bilo vse javno, se mi zdi nesmiselno.
Verjetno se strinjava, da Puigdemontova deklaracija neodvisnosti ni bila ravno slavnostna deklaracija in ne brez dvoumnosti.
Zato pa je bilo vprašanje nesmiselno, saj smo vsi vedeli, da je to prvi korak, ki naj bi mu pod pritiskom ulice sledili še naslednji ali pa tudi ne. Ni res, da so katalonski politiki pospešili postopek osamosvajanja, kot trdijo v Madridu pa tudi marsikdo v Bruslju, češ da tako zamegljujejo slabe ekonomske rezultate in druge probleme. Ne, ulica je prisilila politike, da gredo naprej.
Kako vidite vse, kar se je dogajalo pozneje? 27. oktobra je tudi katalonski parlament razglasil neodvisnost, vendar s tesno večino, s 70 od 135 glasov.
Bojim se, da je razglašati neodvisnost s 70 od 135 glasov tvegano ... A pomembno je, kako bodo 21. decembra potekale volitve. Bati se je, da ne bodo poštene. Če mi dovolite, bi se nekoliko vrnil v preteklost, recimo v Baskijo v času terorizma, in naredil še primerjavo s Severnimi Irci. Španija je prepovedala Batasuno, baskovsko stranko, ki je na volitvah dobivala po 12 ali 15 odstotkov glasov. A ko v neki regiji obstaja opcija, ki – ne formalno, ampak dejansko – podpira terorizem in dosega tolikšno podporo, se je treba vprašati, kaj je zadaj. Problem je zagotovo politični. V času Rdečih brigad v Italiji bi stranka, ki bi jih podpirala, dobila morda največ 0,5 odstotka glasov ...
Na Severnem Irskem je bila odločitev drugačna. Gerry Adams, predsednik Sinn Féina, je bil dolgo v parlamentu, nikoli ni nikomur padlo na pamet, da bi razpustil njegovo stranko ali jo morda prepovedal. Čeprav je bilo splošno znano, da Sinn Féin podpira Iro. Še bolj zanimiv se mi zdi primer iz Italije: Kaj je naredil Berlusconi, ko je nastala Severna liga grozila z odcepitvijo? Vključil jo je v koalicijo, iz njenih vrst je bil celo notranji minister. Danes je Severna liga nekoliko ksenofobna stranka, ki nasprotuje evru, a je vsedržavna politična tvorba. Pred kratkim je izvolila prvega deželnega svetnika na Siciliji, kar je svojevrsten nesmisel. A očitno je, da so v Italiji problem znali rešiti politično. V Španiji pa ni nobene volje za to.
Zakaj ne?
Katalonska zgodovina je drugačna od španske, od Karla Velikega naprej je bila država, ki je pripadala srednji Evropi, bila je avtonomna država. V knjigi omenjam izraz A por ellos!, ki v slovenščini pomeni Po njih!. Obstajajo torej Španci in drugi, kar spominja, če posplošim, na odnos med Srbijo in Kosovom … Španija ne dojema Katalonije kot del sebe, ampak bolj kot posest, ki si jo je pridobila, podobno kakor Ceuto in Melillo. Tak odnos je neracionalen in neprimeren za sodobni čas. A takšen je.
Kot rečeno, v petek, 27. oktobra, je bila v parlamentu sprejeta deklaracija o neodvisnosti. Potem so v soboto in nedeljo kamere kazale Puigdemonta, kako se sprehaja po Barceloni. Razpoloženje je bilo čudno, vsi so čakali, kaj se bo zgodilo, ali bo Madrid segel po sili, bo pokazal svojo moč. Ni se zgodilo.
Ni se še zgodilo.
Ali ni bil to čas, ko bi morali Katalonci tudi praktično ustvarjati republiko? Kakor so napovedali v zakonu o tranziciji ... Zgodilo se ni nič.
Očitno niso bili pripravljeni. Če bi hoteli začeti delati državo, bi morali zasesti letališče, pristanišče in prevzeti pošto, ključne centre. Vsega tega niso naredili. A če ni nadzora nad ozemljem, ni mogoče govoriti o državi in suverenosti. Morda so mislili, da bo šlo vse lažje, ali pa o tem sploh niso razmišljali. In zagotovo so računali na podporo Evropske unije, ki pa je ni bilo … Treba je poudariti, da se trda roka Madrida ni končala s tem, ko so zaprli osem odstavljenih ministrov, ampak še naprej vlečejo nedopustne poteze. Recimo: na katalonskem zunanjem ministrstvu mi pravijo, da mora po novem vsa pisna administracija potekati v španščini. Načenjajo tudi vprašanje šol. Zapirajo institucije, denimo Diplocat, in predstavništva, ki jih ima Katalonija po svetu. To ni enostavno, saj obstajajo pogodbe, plačujejo najemnine ... Veliko ljudi zdaj čaka, kaj se bo zgodilo 21. decembra. Tudi Madrid vleče vse poteze v tej luči. Bojim se, da bi lahko nekaj dni pred volitvami ustavno sodišče prepovedalo vse stranke, ki se zavzemajo za osamosvojitev.
Kakor je brati, se je na katalonski strani spet zgodilo nekaj, kar se morda ne bi smelo: da Puigdemont in Junqueras nista sposobna preseči razlik in na volitvah nastopiti skupaj. Kako je mogoč tak razkol? Takoj po razglasitvi v katalonskem parlamentu sem zapisala, kako je treba priznati Katalonijo.
Da nekoga priznaš, te mora ta najprej prositi za priznanje. Takoj ko je Slovenija razglasila neodvisnost, je Dimitrij Rupel odposlal sto in več pisem po svetu.
Jih Katalonci niso?
Kolikor vem, ne.
Po svoje je farsa, da so Katalonci ves čas razlagali, kako se zgledujejo po Sloveniji. Že leta 2013 mi je o proučevanju slovenske poti v intervjuju razlagal profesor političnih ved Jaume López z Univerze Pompeu Fabra v Barceloni.
Dvakrat sem predaval v Kataloniji, prav tako je Rupel pred nekaj meseci pripravil zelo dobro predavanje.
Kolikor vem, so v Katalonijo hodili še mnogi iz Slovenije, ki so prej vodili naše osamosvajanje. In kako je možno, da se Junqueras, ki je zdaj za zapahi, vsaj navzven ni sposoben povezati s Puigdemontom, ki je tačas v Bruslju?
To je mogoče, ker Esquerra verjame, da bo v katalonskem gibanju za neodvisnost prepričljivo zmagala. Igra na to, da je Puigdemont s še štirimi ministri trenutno v tujini … A kot mi je znano, so se o odhodu dela odstavljenih politikov v Bruselj dogovorili, kar se mi zdi pametno. Mimogrede: osebno sem enako svetoval Sloveniji leta 1991, ko naj bi bil vsaj nekdo z vrha države nekje v tujini, bodisi v Trstu bodisi v Celovcu; za vsak primer, če bi šlo doma kaj narobe. A takrat ni nihče od naših hotel na tuje.
Pričakovali bi, da vsaj na začetku ne bo razkola med politiki, ki si prizadevajo za neodvisnost; neodvisnost ni kar tako prazna beseda in navadna odločitev.
Obnovitev koalicije Junts pel Sí [Skupaj za da] bi lahko bila alibi za Madrid, da bi prepovedal njen nastop na volitvah. Zato ne bi bil tako kategoričen glede neenotnega nastopanja. Navsezadnje, če hoče Madrid odločno ukrepati proti independentistom, mora prepovedati kar tri stranke ... Moti pa me določena nadutost Esquerre, ki se ima zdaj za gospodarico razmer v Kataloniji. Ne verjamem, da je tako. Katalonska družba namreč ni levičarska, ampak je od nekdaj zelo liberalna.
»A pomembno je, kako bodo 21. decembra potekale volitve. Bati se je, da ne bodo poštene,« meni Bojan Brezigar. Foto: Blaž Samec/Delo
Od nekdaj so trgovci, pogajalci ..., razlagajo Katalonci sami.
Trgovci so ljudje širokih obzorij. A če se poglobimo v zgodovino Katalonije, denimo v leto 1714, vidimo, kako je bila že takrat politika neenotna in je bilo polno sporov. Če berete knjigo Victus Alberta Sáncheza Piñola, je razumeti, da so imeli leta 1714 zmago že skoraj v žepu, če se le ne bi notranjepolitično sporekli. Rekel bi, da je za Katalonce značilna neodločnost v ključnih trenutkih – ko iščejo najboljše rešitve za najnižjo ceno in z najmanjšim tveganjem. Po padcu Francovega režima niso niti poskusili pridobiti neodvisnosti. Saj ne rečem, da bi jim uspelo. Takrat je bila v Evropi velika blokovska razdelitev in Američani zagotovo ne bi dopustili razkola Španije … Skratka, niso zaupali vase. Baski so bolj samozavestni, zato so tudi dobili več avtonomije.
Poteze, ki jih vleče španska država, so trde, kakor tudi vidimo, da Evropa igra dvojno igro, ko žuga Madžarski in Poljski, ne pa tudi Madridu. Vemo, kaj se je zgodilo 1. oktobra in kaj se dogaja zdaj s katalonskimi mediji, da so vodilni politiki že tedne zaprti in jim grozijo s 15- do 30-letnimi kaznimi za vstajništvo in upor. A ko se pogovarjam z nekaterimi Katalonci, pravijo, da v resnici ne verjamejo, da bodo priprti politiki tako dolgo sedeli. Da so to bolj besede, zastraševanje.
Katalonci verjamejo, da bo Rajoy nekaj dni pred volitvami izpustil iz zapora katalonske politike, saj bo tako hotel pokazati svojo demokratičnost in si pridobiti nekaj glasov. Jaz v to ne verjamem. Pomislimo na nekaj opcij. Po eni, ki sem jo že omenil, bi Madrid tik pred volitvami prepovedal stranke, ki si prizadevajo za katalonsko neodvisnost. Pa tudi v primeru zmage teh strank ni jasno, kaj bodo naredili: razglasili neodvisnost, nov referendum ali kaj? Španija zagotovo ne bo odnehala …
In zakaj je EU še zmeraj uradno tiho?
Opozoril bi na nekaj primerov, ki se mi zdijo relevantni. Denimo, kako se je Javier Solana [kot visoki predstavnik Evropske unije] zavzemal za osamosvojitev Kosova. Ne zaradi Kosova, ampak zato, da bi lahko vključili Srbijo v evropski sistem in Rusiji zaprli pot do Jadranskega morja. Slovenija je pri tem, da je Srbija dobila pristopno pogodbo, odigrala ključno vlogo ... A še prej je bilo treba rešiti problem Kosova, pri čemer je Evropa opravila veliko delo. Ne smemo pozabiti primera Gruzije leta 2008. Nicolas Sarkozy, predsednik Francije, ki je takrat predsedovala EU, ni odpotoval v Tbilisi, ampak v Moskvo, kjer je problem rešil tako, da ni izbruhnila vojna. Južne Osetije, ki jo tako ali drugače podpira Rusija, ni sicer nihče priznal, ampak tam je zdaj bolj kot ne mir. Življenje gre naprej, kakor gre tudi v Gruziji.
Enako bi se lahko zgodilo z Ukrajino, če bi imela EU takrat sposobne voditelje. A je Catherine Ashton – s pomočjo Hillary Clinton – naredila veliko napako. Namesto da bi odpotovala v Moskvo in začela tam urejati probleme, se je odpravila v Kijev spodbujat protestnike. In obstaja še en evropski precedens, ki izničuje tezo, da je katalonska problematika notranje vprašanje Španije in se EU vanjo ne sme vmešavati: Avstrija. Ko je bil sklenjen sporazum o sestavi vlade med Schüsslom in Haiderjem, je imela EU določene pomisleke. Zato je imenovala trojko z Ahtisaarijem na čelu, ki se je odpravila v Avstrijo, da bi raziskala, ali tam še varujejo človekove pravice in lahko ostanejo v evropski družbi; čeprav je to bilo izključno notranje vprašanje Avstrije. Podobno bi lahko zdaj EU naredila v Španiji. Nesmiselno bi bilo pošiljati delegacijo v Barcelono, morala bi v Madrid. In tu je evropska komisija odpovedala.
Zakaj? Ker je Španija premočna?
Ne, ker je Evropa prešibka. Ne smemo pozabiti, kaj se dogaja v velikih državah, ki so od nekdaj ogrodje EU. Francija ima novega predsednika, o katerem še ne vemo, kam gre in kako bo z njim. Velika Britanija je v odhajanju, Nemčija brez vlade in Italija pred parlamentarnimi volitvami. Predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker je človek, ki prihaja iz ene najmanjših držav in razlaga, da ni mogoče dodatno drobiti EU. Ima svoje osebne in politične probleme in kot nekdanji predsednik vlade Luksemburga veliko okostnjakov v omari ... Predsednik evropskega sveta Donald Tusk, ki je sicer spodoben politik, je doma, na Poljskem, gospod »Nihče« ... Imamo torej evropske institucije, ki niso kos razmeram. Prepričan sem, da bi bilo stanje v Kataloniji mogoče rešiti z dobro evropsko politiko.
Katalonija ni, pravite, levičarska družba. In vendar nekateri razlagajo, da je katalonsko independentistično gibanje socialno gibanje, da gre za trk ideologij. Po eni strani Katalonija teži k drugačni Evropi, drugačnemu povezovanju, regionalizmu, kjer bi imeli več glasu tudi ljudje, po drugi strani pa je postarana Evropa zasidrana v nacionalnih državah. Gre za trk?
Gre za drugačno razumevanje Evrope, kar pa ne velja samo za Katalonce, ampak še za marsikoga. Tudi v Sloveniji se pojavljajo težnje, da želimo drugačno EU, ali, recimo, v Italiji. Kaj vse ni bilo narejeno v begunski krizi, recimo? Evropo je treba spremeniti. A kako? Težko. Sploh zdaj, ko imamo še brexit. Dokler problem ne bo rešen, se ne bo spremenilo nič. In leta 2019 so tudi evropske volitve. Koliko ljudi bo šlo volit, mar le 20 odstotkov? Koga bomo izvolili? … Tega se zavedajo tudi neredki evropski parlamentarci. Ne smemo pozabiti, da so nekateri slovenski poslanci v evropskem parlamentu v zvezi s Katalonijo veliko aktivnejši od poslancev v nacionalnem parlamentu. Kar pet od osmih je zavzelo stališča v podporo Katalonije: Ivo Vajgl, Igor Šoltes, Tanja Fajon ter tudi Lojze Peterle in Franc Bogovič ... Ko pa je prišel katalonski zunanji minister Raül Romeva spomladi v Ljubljano, ni hotel nihče od slovenskih poslancev z njim niti na večerjo. Vsi so se izgovarjali, da imajo obveznosti.
Pri nas vlada določena simpatija do katalonskega independentizma, tudi zaradi naše zgodovinske izkušnje. In vendar obstajajo v Kataloniji tudi ljudje – imajo se za tiho večino –, ki verjamejo v Španijo. Ne smemo jih spregledati.
So res večina?
Ne moremo natančno vedeti, ker Rajoy ni dovolil demokratičnega referenduma.
Referenduma 1. oktobra se je udeležilo 2,2 milijona volivcev, kljub navzočnosti policije. Nekaj več kot dva milijona se jih je izreklo za neodvisnost. Koliko je vseh volivcev?
Kakih pet milijonov …
Govoriti o tihi večini je tvegano. Ne vem, kako bi se končal referendum, če bi bil pošten. Pred desetimi leti bi propadel. Danes, po vsem tem, kar se je zgodilo, pa mislim, da so Katalonci samozavestnejši in je večje tudi zavedanje, da bi lahko bilo življenje v Kataloniji boljše, če ne bi bila znotraj Španije. In katalonska ideja države – ne glede na pripadnost narodu, brez vojske ... – je lahko dopadljiva. Tudi tistim, ki sprva niso bili navdušeni.
Zgodba o Kataloniji se bo vlekla. So morda letošnjo jesen zaigrali zgodovinski trenutek?
Ne vem, ali je ta sploh obstajal. Ne vem niti, ali so izbrali pravi trenutek. A ko so se lotevali procesa, niso mogli vedeti, kaj se bo dogajalo v Evropi.
In morda so še bolj kot nase stavili prav na Evropo, na njeno pomoč.
Da, a takrat je bil v Londonu premier David Cameron, ki je prepričeval Rajoya, da je tako za Škotsko kot za Katalonijo prava pot referendum. Francijo je vodil Hollande, nemško-francoski vlak je dobro funkcioniral, Angela Merkel je bila trdno na oblasti, dokaj trdno tudi Renzi v Italiji ... Ko so Katalonci napredovali s procesom, je bila Evropa povsem drugačna, razmere so jim bile v prid; Španija je bila v veliki ekonomski krizi, zato je morala Evropa reševati njene banke ... Strinjam se, ko pravite, da današnji trenutek v Evropi ni primeren za osamosvajanje. A ponavljam, tega niso mogli vedeti. Problem Kataloncev je, da je proces vodila ulica, politiki pa so ji sledili. Politike je vedno mogoče ustaviti, ulice ne. In zdaj smo tam, kjer smo. Počakati bo treba na volitve, na končni izid. Po mojem mnenju mora biti vsa pozornost – in to je poziv vsej Evropi – usmerjena na to, da bodo volitve res demokratične in poštene.
Slovenska aktivna politika le sledi evropski. Za kakšno se kaže?
Slovenska politika je bila v tej fazi veliko razočaranje. Njeno čast so reševali predsednik državnega zbora, nekateri evropski poslanci ter posamezni nekdanji politiki, predvsem Kučan in Rupel. Slovenija ima zdaj priložnost, da nekaj predlaga, kajti nujno je, da EU vzame zadevo v svoje roke. V Španijo je treba poslati evropsko misijo, ki bo bedela nad tem, da bodo volitve poštene in demokratične. In to bi moral nekdo predlagati. Lahko bi Slovenija ... Katalonsko-španska kriza ni kot srbsko-kosovska, ki ne vpliva na Evropo. Barcelona je največje pristanišče v Sredozemlju, Španija je velika država. Če pride do skrajnosti, je to velik problem za celotno celino. Evropa se ne more pretvarjati, da je Katalonija le španski notranji problem.
V ozadju se zagotovo nekaj dogaja. Rajoy je sprva napovedal volitve v šestih mesecih, zdaj jih je sklical za 21. december, kar se da hitro.
Pa bi lahko Rajoy držal v zaporu politike kar šest mesecev? Verjetno ne. Lahko pa jih mesec dni. Ne vem. Očitno je nekdo vplival na to, da morajo biti volitve. Odločitev je dobra, problem je le, kako bodo potekale.
Naj se Slovenija vendarle oglasi?
Slovenija bi lahko dvignila glas. In v tem trenutku ne govorimo o podpori neodvisnosti, ampak o tem, da je v Kataloniji treba zagotoviti demokratične volitve.
