Slovenščina, do kod lepote tvoje?

Samobitnost je mogoče vzdrževati le v povezovanju različnosti, ne pa z izključevanjem.

sob, 23.07.2016, 06:00
Martina Ystenes: »Zahtevati od norveških raziskovalcev, naj uporabljajo norveščino zaradi tradicije in nacionalne zavednosti, je enako, kot bi zahtevali od norveških smučarjev, naj uporabljajo lesene smuči. Po tej poti ne bi prišli do zlate medalje na olimpijskih igrah ali svetovnih prvenstvih.«

Od zgodnjih osemdesetih let se človeštvo srečuje s procesom globalizacije, v katerem vse postaja vse bolj podobno vsemu drugemu. V nepovratnem, tehnološko vodenem procesu ne gre le za homogenizacijo potreb in želja, ki je izbrisala razlike med nacionalnimi trgi in ustoličila globalno korporacijo, kot je pisal Levitt (1983), ampak dobesedno za homogenizacijo vsega: izginjajo nekoč ostre meje in jasne razlike med tradicionalno samosvojimi in različno reguliranimi človeškimi in družbenimi dejavnostmi. Zaradi vsepovsodnosti globalizacijskih procesov se njihovim posledicam ne morejo izogniti tudi tradicionalno avtonomni sistemi, kot je jezikovni.

Vprašanja odnosov med (sodobnimi) jeziki so mnogo kompleksnejša, kot se zdi na prvi pogled. Da je jezik kvintesenca kulturne in narodne samobitnosti, nihče ne dvomi. Vendar je samobitnost mogoče vzdrževati le v povezovanju različnosti, v medkulturnem sožitju in mednarodnem sodelovanju, ne pa z izključevanjem. Ko je Marx (1842) zapisal, da zase nisem in ne morem biti, kar ne morem biti za druge, je zahteval priznanje pravice do komuniciranja, ki je poglavitno človekovo sredstvo za sporočanje lastnega miselnega obstoja. Ko »drugi« ne govorijo »mojega« jezika, seveda nastane problem. To ni samo problem (ne)učinkovitosti komuniciranja in (ne)možnosti sodelovanja, tudi ne samo problem oblikovanja posameznikovih (multiplih) identitet, ampak izrazito tudi problem kolektivnega nacionalnega »sebstva«, ki ne more obstaja zunaj odnosov do številnih »drugih«. Vsi ti odnosi – od medosebnih do mednacionalnih – niso preprosto določeni zgolj z mojim/našim jezikom, ampak tudi z jezikom/jeziki (pomembnih) »drugih«.

Razprave o jezikovnih vidikih globalizacije se pogosto lotevajo jezikovnih in družbenih posledic »jezikovnega imperializma«, ki segajo od zmanjševanja števila živih jezikov (pesimistične napovedi napovedujejo do konca stoletja odmrtje polovici od 6500 jezikov, kolikor jih je še v rabi) do uvajanja angleščine kot učnega jezika zlasti na univerzitetni ravni. Na ideološki ravni se v razpravah o prevladi angleščine v svetu in pri nas pojavljata dva nasprotujoča si diskurza. Na eni strani so »internacionalisti« oz. glasniki teorije racionalne izbire, pogosto iz vrst univerzitetnih in podjetniških uprav, ki poudarjajo mednarodno primerljivo odličnost in konkurenčnost kot ključni kriterij usmerjanja razvoja univerzitetnega izobraževanja. Internacionalizem v imenu povečevanja učinkovitosti izobraževanja je dokaj brezbrižen do jezika; v tem diskurzu se vprašanje družbenih posledic »racionalne izbire« jezika skoraj ne zastavlja, kot kaže izjava norveškega profesorja kemije Martina Ystensa: »Zahtevati od norveških raziskovalcev, naj uporabljajo norveščino zaradi tradicije in nacionalne zavednosti, je enako, kot bi zahtevali od norveških smučarjev, naj uporabljajo lesene smuči. Po tej poti ne bi prišli do zlate medalje na olimpijskih igrah ali svetovnih prvenstvih.«

Na drugi strani »kulturalisti« – najpogosteje jezikoslovci in predstavniki kulturnih elit (tako »levih« kot »desnih«) – izhajajo iz idej o posameznikovi določenosti s kulturo, ki ji pripada in ki naj bi mu edina omogočala polno družbeno udejanjenje in opolnomočenje, ter poudarjajo nujnost ohranjanja nacionalne kulture in jezika kot njenega konstitutivnega dela. Za kulturalizem kot desno politično ideologijo so značilne zahteve po posebnih pravicah in zaščiti nacionalne kulture in jezika, čeprav tudi na račun človekovih osebnih in državljanskih pravic (npr. s popolno asimilacijo imigrantov), ter nasprotovanje na socialno-liberalnih idejah utemeljenemu multikulturalizmu in podpora njegovim antidemokratičnim različicam. Na levici pa je kulturalizem nadomestil izgubo politično-ekonomskih temeljev ideologije razrednega boja kot posledice globalizacije kapitalizma in padca vzhodnega bloka. Zaščita nacionalnega jezika pred angleščino je za desnico sopomenka za ohranjanje nacionalne kulture in zaščito nacionalne države, za levico pa ščit pred globalno hegemonijo in komercializacijo.

Ideološko razcepljeno in razgreto ozračje ne daje prostora za strpno in argumentirano razpravo o jezikovnih vprašanjih in politikah. Položaj jezika v družbenem in tudi znanstvenem komuniciranju in izobraževanju ni le znanstveno, ampak pomembno družbeno in zato tudi politično vprašanje. Temeljna (pogosto ustavna) človekova pravica do izobraževanja v maternem jeziku tudi na najvišji stopnji je na hudi preizkušnji, še preden pridemo do neposrednega »izvajanja študijskih programov v tujem jeziku« (beri: angleščini), ki ga (pre)ureja novela slovenskega zakona o visokem šolstvu. V času globalizacije angleščina postaja oz. je že postala lingua franca znanstvenega komuniciranja, kar sproža vrsto pomembnih vprašanj za (visokošolsko) izobraževanje: V katerih jezikih so dostopni učbeniki, knjige, članki, ki jih morajo študenti absolvirati, da lahko opravijo študijske obveznosti? V katerih jezikih študenti opravljajo študijske obveznosti, kot so izpiti, vaje, seminarske in diplomske naloge? V katerih jezikih potekajo predavanja? Vprašanja so med seboj sicer povezana, vendar ne povsem neposredno (npr. predavanja so lahko v angleščini, izpiti, seminarske naloge itd. pa v slovenščini).

Jezikovnim spremembam na zgornjih treh ravneh pa je treba dodati še širše socialne in ekonomske posledice uvajanja angleščine in jezikovne diferenciacije izobraževalnih programov: Ali z njimi povečujemo socialno neenakost med mladimi? Spodbujamo mednarodno sodelovanje? Povečujemo zaposlitvene možnosti mladih? Jih spodbujamo k iskanju zaposlitev v tujini?

Angleščina kot lingua franca komuniciranja v znanosti

Angleščina je kot jezik komuniciranja v znanosti med vsemi »neangleškimi« državami najbolj razširjena na nizozemskih in nordijskih univerzah in znanstvenih inštitutih (Islandija, Norveška, Švedska, Danska in Finska), kjer je v zadnjem desetletju na nekaterih področjih postala celo pomembnejša od nacionalnih jezikov. Prodor angleščine v nordijske izobraževalne sisteme je v zadnjem desetletju dosegel izjemne razsežnosti. Najbolj očitno to kažejo podatki o znanstvenih objavah. Ocenjuje se, da so avtorji z nordijskih univerz od 70 do 95 odstotkov vseh znanstvenih člankov objavili v angleščini in da je bilo 60 do 90 odstotkov doktorskih disertacij napisanih v angleščini.

V analizi objav slovenskih znanstvenikov v obdobju 1998–2005 je F. Demšar ugotavljal, da se je delež objav v tujini povečal z 41 na 47 odstotkov (medtem ko se je v istem obdobju na Finskem povečal s 63 na 69 odstotkov). Pomembna specifika Slovenije pri tem je, da se je hkrati z absolutnim povečanjem objav v tujini v humanistiki, družboslovju in tehniki absolutno povečalo tudi število objav v slovenščini, kar kaže, da nimamo nujno opravka z igro ničelne vsote, da torej spodbujanje objav v tujini nima nujno negativnega vpliva na objave v slovenščini (ki jih slovenska raziskovalna agencija spodbuja s subvencijami slovenskim znanstvenim revijam). Nasprotno pa je zlasti v medicini povečevanje objav v tujini spremljalo 50-odstotno zmanjšanje objav v slovenščini.

Zaradi vedno večje internacionalizacije znanosti in absolutnega naraščanja znanstvenih objav lahko pri publiciranju slovenskih raziskovalcev pričakujemo še nadaljnje povečevanje tujih objav glede na domače. Zato je izjemno pomembna spodbuda znanstvenim objavam v slovenščini – ne le finančna, ampak tudi z ustreznim vrednotenjem objav v ocenjevanju znanstvene uspešnosti. Pri tem pa ne gre prezreti vprašanja, kako je ob vse večji specializaciji v znanosti mogoče zagotoviti (kompetentno) ocenjevanje člankov, monografij in doktorskih disertacij v »neangleščini« oz. slovenščini. Če sodimo po postopkih ocenjevanja (prijav) raziskovalnih projektov v okviru slovenske raziskovalne agencije, tega ni mogoče storiti brez vključevanja neslovenskih recenzentov. Kar nikakor ni kakšna slovenska posebnost; tudi Nemci so si morali priznati, da potrebujejo nenemško govoreče recenzente za ocenjevanje (prijav) projektov, ki morajo zato biti napisani tudi v angleščini, podobno kot vse večji delež doktorskih disertacij. Zlasti za doktorski študij se namreč zastavlja vprašanje, ali bi z obvezno in izključno uporabo netujščine (slovenščine) pri pisanju in zagovoru doktoratov lahko pri vseh temah zagotovili tudi ustrezno kvalificirane mentorje in ocenjevalce – ali pa bi morali znanstveno relevantnost in odličnost brezpogojno omejiti z znanjem slovenščine. Žal je očitno, da bi se tu raba slovenščine izkazala za (pre)hudo omejitev, zato je edino smiselno dopuščanje pisanja doktoratov v angleščini z obsežnim povzetkom v osnovnem učnem jeziku, kar je praksa večine univerz.

S povečevanjem števila znanstvenih objav v angleščini se povečuje tudi odvisnost razvoja znanosti od dostopa do izvirnih objav (v angleščini), saj je prevajanja znanstvenih del v neangleščino vse manj, ker je zamudno in nikakor ne bi moglo slediti skokovitemu povečanju števila objav, ker je drago (avtomatski prevajalniki pa še nekaj časa ne bodo na zadostni stopnji natančnosti in zanesljivosti), in ob tem, da je angleščina v znanosti že postala lingua franca, tudi nepotrebno. To še povečuje dominantni položaj angleščine v znanstvenem komuniciranju. Kot je pred časom zapisal Z. Mlinar v knjigi o globalizaciji: »Čim manjši delež tuje ustvarjalnosti lahko prevedemo v slovenščino in čim večje so zakasnitve v izdajah prevodov tujih del v slovenskem jeziku, tem več bo neposrednega prevzemanja tujščine pri nas.« Ob tem je na primeru sociologije tudi pokazal, da je v slovenščino prevedenih tako malo del, da področje sociologije »glede na dejansko svetovno proizvodnjo ostaja skorajda v celoti zunaj slovenskega jezika«. Pri tem je verjetno sociologija celo v boljšem položaju kot marsikatera druga znanstvena disciplina. Posledica je, da znanje slovenščine ne more (več) zadostovati za izpolnjevanje študijskih obveznosti na univerzitetnem študiju.

Če so pred desetletji študenti še lahko končali fakulteto s študijem izključno domače »znanstvene literature« (pogosto ciklostiranih učbenikov ali skript), je to danes preprosto nepredstavljivo, saj velika večina tudi temeljnih znanstvenih del, ki jih morajo študenti poznati za uspešno opravljanje študijskih obveznosti, v slovenščini ni dostopna. Ob nesporno nujnem sistematičnem spodbujanju znanstvenih objav ne le v mednarodnih, ampak tudi slovenskih revijah in založbah bi bilo naivno pričakovati, da je z izvirnimi in prevodnimi objavami v slovenščini mogoče zagotoviti študentom dostop do vse literature, ki jo potrebujejo za opravljanje študijskih obveznosti. Dejstva, da je velika večina znanstvene literature dostopna izključno v neslovenščini oz. angleščini, pač ni in ne bo mogoče spremeniti (motim se lahko le, če podcenjujem razvoj umetne inteligence in avtomatskega prevajanja). Če bi kljub temu omogočili študentom diplomirati, ne da bi obvezno uporabljali tudi in v nekaterih primerih predvsem tujejezično (angleško) literaturo, bi to pomenilo konec univerzitetnega študija.

Vse več poučevanja v angleščini v EU

Prodor angleščine kot učnega jezika v univerzitetne izobraževalne programe neangleško govorečih članic EU (še) ne dosega stopnje objavljanja v angleščini, vendar je trend podoben. V zadnjih sedmih letih (2007–2014) se je delež visokošolskih programov v angleščini potrojil, ugotavlja Academic Cooperation Association (Združenje za akademsko sodelovanje). Angleščino kot enega izmed učnih jezikov uporablja 60 odstotkov nordijskih univerz. V angleščini se na dodiplomski (prvi bolonjski) stopnji izvaja od 10 do 25 odstotkov programov, na podiplomski ravni pa od 20 do 40 odstotkov. Na tehničnih in naravoslovnih fakultetah je delež praviloma večji kot na družboslovnih in humanističnih fakultetah. Programi v angleščini so očitno zanimivi ne le za tuje (nenordijske), ampak tudi za nordijske študente, saj delež programov v angleščini brez vpisanih nordijskih študentov nikjer ne presega 15 odstotkov.

V raziskavi, ki so jo leta 2009 izvedli na univerzi v Stockholmu, je bilo študentov, ki so nasprotovali angleščini kot (delnemu) učnemu jeziku, skoraj dvakrat manj od tistih, ki so bili prepričani, da je »pomembno imeti nekaj predmetov, kjer so predavanja izključno v angleščini«, oz. da bi morala univerza ponuditi več predmetov z izvedbo v angleščini. Izjema so bili študenti v programih humanistike, ki so večinsko nasprotovali povečevanju števila predmetov v angleščini, medtem ko sta bila deleža zagovornikov in nasprotnikov obstoječega stanja praktično enaka. Angleščini so bili najbolj naklonjeni študenti prava; med naravoslovjem (»science«) in družboslovjem na naslednjih dveh mestih pa ni bilo bistvenih razlik. Da angleščina kot učni jezik ogroža švedščino, je menilo 39 odstotkov študentov humanističnih programov in samo 28 odstotkov študentov prava (ter 36 odstotkov študentov naravoslovnih in 30 odstotkov študentov družboslovnih smeri). Med študenti očitno prevladuje prepričanje, da študij v angleščini povečuje njihove poklicne možnosti. Podobno naklonjenost angleščini so ugotovili tudi med učitelji; največja podpora angleščini je bila med pravniki, najmanjša na humanistiki.

Še bolj kot v nordijskih državah je raba angleščine v znanosti razširjena na Nizozemskem, kjer imajo univerze več kot tisoč oz. 30 odstotkov vseh izobraževalnih programov v angleščini. Skoraj enako število razpisanih programov ima Nemčija, vendar to pomeni manj kot 6 odstotkov vseh programov nemških univerz. Švedska je po številu programov v angleščini na tretjem mestu z dobrimi osemsto programi (24 odstotkov vseh programov). Najvišji relativni delež razpisanih programov v angleščini pa dosega Danska: 500 razpisanih programov v angleščini predstavlja 38 odstotkov vseh visokošolskih programov.

Angleščina se v zadnjih letih zelo hitro uveljavlja na univerzah v pribaltskih državah, kjer jo kot učni jezik uporablja že 45 odstotkov visokošolskih ustanov; pred desetimi leti takih programov skorajda ni bilo. Nasprotno pa se v jugozahodni, jugovzhodni in srednjevzhodni Evropi število izobraževalnih programov v angleščini sicer zlagoma povečuje, ampak delež institucij, ki take programe ponujajo, ostaja enak (pod 20 odstotki). Med državami EU je Danska na prvem mestu tako po deležu izobraževalnih programov na vseh visokošolskih stopnjah kot po deležu študentov, vpisanih v te programe, sledita ji Nizozemska in Švedska, Slovenija pa je na osmem mestu za Latvijo in pred Avstrijo.

Kljub hitremu povečevanju števila izobraževalnih programov v angleščini v neangleško govorečih državah EU pa se vanje vpisuje le majhno število študentov. Po podatkih ACA je bilo v letu 2014 vanje vpisanih le 290 tisoč študentov, torej komaj 1,3 odstotka vseh vpisanih študentov v teh državah. V Sloveniji je vpisanih v 10 študijskih programov, kolikor se jih po podatkih ACA izvaja na slovenskih univerzah, manj kot dva odstotka študentov.

Zavedati se nasprotij in z njimi živeti

Razlogi za uvajanje angleščine na univerze so pogosto dokaj pragmatični, kot kažejo anketne poizvedbe: z angleščino naj bi izboljšali mednarodne kompetence domačih študentov in odpravili jezikovne ovire, ki preprečujejo vpis tujim študentom. Izobraževalne institucije verjamejo, da se z uvajanjem angleščine krepijo njihov »mednarodni profil«, vidnost v akademskem okolju in možnosti sodelovanja s partnerskimi ustanovami v tujini.

A v ospredje je treba postaviti vsebinski vidik. Vztrajanje pri predavanjih izključno v slovenščini bi onemogočalo vključevanje tujih (vrhunskih) znanstvenikov v pedagoški proces, kar bi študij in študente gotovo prizadelo tako z vidika pridobivanja znanja kot z vidika možnosti študentov za nadaljevanje študija na tujih univerzah. Ker v Sloveniji še vedno prevladuje tip študija »od diplome do doktorata na isti univerzi« (ali celo pri istem mentorju), to gotovo ne bi bilo v prid kakovosti izobraževanja in raziskovanja.

Pokojni profesor fizike Janez Strnad, ki je za uveljavljanje znanosti v Sloveniji in slovenščine v znanosti storil neprimerno več kot dežurni jezikovni dušebrižniki, je pred desetletjem svoje razmišljanje o slovenščini v znanosti sklenil takole: »Ustavno jamstvo za pouk na vseh stopnjah šolanja v slovenščini in odprtost univerze si nasprotujeta. Morda bi kazalo premisliti, ali ne bi bilo tega jamstva omejiti na osnovno in srednjo šolo ali še na študij do diplome. Najbolje pa se je zavedati nasprotja in z njim živeti. Pravijo, da demokracija dobro deluje, čeprav si nasprotujeta dve od njenih temeljnih zahtev, svoboda in enakost, če besedi razumemo v njunem vsakdanjem pomenu. Da so izbrali drugo možnost, kažeta tako imenovani mednarodni gimnaziji, ki za zunanjega opazovalca nasprotujeta ustavi, in to na ravni srednje šole. Večje težave kot za slovenščino je mogoče pričakovati, če bodo delovne razmere za strokovnjake doma slabše kot ponekod v tujini. Mogoče je namreč domnevati, da bo več Slovencev strokovno prihodnost iskalo v tujini, kot se bo tujcev naučilo slovenščine. Ta nesimetrija izvira iz uporabnosti angleščine in slovenščine. To pa ni jezikovno vprašanje.«

»Uporabnost« seveda ni nekakšna naravna lastnost jezika. Ne obstajajo bolj ali manj uporabni jeziki; taki postanejo v specifičnih družbenih okoliščinah. Zato je to lahko tudi eminentno politično vprašanje. Nesreča pri tem je, da se tako kot mnogo drugih političnih vprašanj tudi vprašanje jezikovne globalizacije (ne samo v Sloveniji) ideologizira, namesto da bi bilo predmet argumentiranih strokovnih in političnih razprav; ideološki spori (npr. »kulturni boj« med internacionalisti in kulturalisti) pa še nikdar niso prinesli dobrih rešitev. Ker problem jezika v znanstvenem komuniciranju in izobraževanju tako kot mnogi družbeni problemi nima »dokončne« rešitve, je pravzaprav edina prava rešitev tista, ki jo je predlagal profesor Strnad: zavedati se nasprotij in z njimi živeti. In jih napraviti znosne. Ne samo za »nas«, ampak tudi za »druge«.

Dr. Slavko Splichal je redni profesor komunikologije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani in redni član SAZU.

Prijavi sovražni govor