Slovenska madona pod secesijskim soncem

Razstava o naši največji cerkveni slikarki Heleni Vurnik v Narodni galeriji je barvita pripoved o neraziskanem življenju.

Objavljeno
17. november 2017 12.05
Irena Štaudohar
Irena Štaudohar
Ko obiskovalec vstopi na razstavo v Narodni galeriji z naslovom Helena Vurnik, slikarka in oblikovalka, najprej opazi barve. Zlata, modra, rdeča, bela. In različne likovne žanre in velikosti njenih del. Tu so velike slike, drobne vinjete, tabernakeljska vratca, oltarji iz medenine, dekoracije in vzorci, akvareli, skice, mašni plašči, zastave.

Marije in svetniki, ki so okrašeni ali obkroženi z zlato barvo, so me zaradi tega, ker so vedno naslikani v profilu in zelo ploskoviti, spomnili na egipčanske poslikave. Kot da bi podobe iz piramid našle posmrtno življenje v neki drugi religiji, zažarele pod secesijskim soncem. Moški, svetniki, modrijani in angeli imajo največkrat podobo njenega moža Ivana. Madone s pravljično lepimi obrazi in ponižno držo na glavi pogosto nosijo turban v barvah slovenske trobojnice. Zakonca Vurnik sta, tako kot še nekateri likovni umetniki in arhitekti tistega časa, želela vzpostaviti slovenski narodni slog, iskala sta nacionalni izraz, nekaj, s čimer bi se lahko narod identificiral, se vzpostavil. Zato so Helenine dekoracije polne folklornih elementov, estetiziranih narodnih noš, klasja, stiliziranih nageljnovih cvetov. A slikarka zelo rada meša narode, tako kot eksotični turbani na glavi madone so tla na njenih sicer redkih platnih velikega formata pokrita s pisanimi orientalskimi preprogami in stene so polne klimtovsko zlatih odsevov.

Prav njena domišljija, inspirirana z moževo arhitekturo, je pobarvala pročelje in notranjost ene najbolj fotogeničnih in najlepših stavb v Ljubljani, nekdanjo Zadružno gospodarsko banko. Ta pisana hiša na Miklošičevi je zame od nekdaj imela pridih nečesa mavrskega; zdi se mi, da bo kot temnopolti tujec, ki je odpeljal lepo Vido, nekoč ugrabil bele Fabianijeve stavbe na Miklošičevi in jih odpeljal čez ocean. Vurnikova hiša je mešanica časa in geografije, v sebi ima nekaj slovanskega, orientalskega, mediteranskega in sodobnega. Tudi notranjost je posebna in polna nenavadnih oblik, geometričnih vzorcev in elegantnih fresk – največja predstavlja podobo žanjice v narodni noši, ki je obkrožena z modernimi geometričnimi vzorci v močnih barvnih kombinacijah.

Zakonca Vurnik sta opremila tudi nekaj stanovanj v stavbi, najbolj znane, a danes žal izgubljene, so Helenine tapete v salonu stanovanja direktorja banke, ki so na ohranjenih fotografijah videti kot gozd iz pravljic bratov Grimm: motivi vitkih grbastih dreves, med katerimi so bajeslovna bitja, popotnik z zakrivljeno palico, bele ptice in snežne vile, ki lebdijo nad golimi krošnjami.

Boris Leskovec, arhitekt in avtor zanimive knjige Na brzicah življenja, v kateri opisuje življenjsko pot zakoncev, meni, da je Vurnikova arhitektura tako zelo barvita prav zaradi Heleninega vpliva. »Prepričan sem, da bi bilo delo Ivana Vurnika pa tudi Helene Kottler Vurnik, če se ne bi odpravila na skupno življenjsko pot, popolnoma drugačno, kar velja za vsakega posebej in oba skupaj. Ni je lekarniške tehtnice, ki bi lahko izmerila avtorski delež enega in drugega, pa tudi ne, kdo je bil od obeh bolj vpliven oziroma odločujoč. Verjetno se Helena v tolikšni meri ne bi posvečala oblikovanju sakralne, liturgične opreme, Ivan Vurnik pa bi bil verjetno 'prikrajšan' za žensko razigranost in barvitost nekaterih svojih objektov.«

Čudovito postavljena razstava, katere avtor je Andrej Smrekar in je nastala v sodelovanju Narodne galerije s Centrom arhitekture Slovenije, je pot Heleninega življenja. Biografija, ki je nikoli ni imela. Vzneseni začetki, ustvarjalna strast, žalost in osamljenost. Helenino delo je dejansko težko ločiti od dela njenega moža, bila je dopolnjevalka njegovega talenta, ki sicer ni nastopala kot samostojna umetnica. Kot pravi Smrekar, je bila Helena slikarka in skupaj z možem arhitektom sta delovala kot dobro usklajen biro. Tako Leskovec kot Smrekar menita, da je njuno skupno delo zelo težko in včasih tudi nesmiselno ločevati, kot bi dejal Valéry, je težko ločiti ples od plesalca, dejstvo pa je, da si oba umetnika zaslužita več pozornosti.

Moderna ženska

Tridesetletna slikarka Helena Kottler je dve leti mlajšega arhitekta Ivana Vurnika spoznala na Dunaju nekega majskega dne leta 1913, ko je bila na obisku pri biologu Francu Megušarju. Zaprosil ju je, ali bi za njegovo predavanje naslikala močerade. Vurnik je ravno diplomiral na Politehniki in je delal v prestižnem biroju Ludwiga Baumanna, kjer je bil pomožni arhitekt in je sodeloval pri gradnji novega dela carskega dvora Hofburg.

Dunajčanka Helena Kottler, oče je bil Avstrijec in mama Poljakinja, je bila zelo dobro izobražena umetnica, kar je bilo za žensko tistega časa redkost. Osem let se je šolala na poklicni grafični visoki šoli (Graphisches Lehr- und Versuchanstalt) in se je kasneje vpisala na Umetnostno šolo za žene in dekleta. »To ni bila šola za ženske,« na vodenem ogledu razstave pripoveduje Andrej Smrekar, »ampak za žene in dekleta. Ta akademija je namreč imela zanimiv status, saj je šlo za popolno delitev med moškim in ženskim poslanstvom, in takšne inštitucije so bile prilagojene ženski senzibilnosti.« Kasneje je dobila celo štipendijo in je za več mesecev odpotovala v Italijo.

Ko se je vrnila na Dunaj, se je zaposlila pri časopisu Illustrierte Wiener Extrablatt in tam delala kot ilustratorka. Ves čas se je likovno izpopolnjevala pri različnih slikarskih mojstrih in je celo sodelovala na skupinski razstavi v Kunstlerhaus. Bila je ambiciozna in moderna ženska, s samostojno umetniško kariero, služila je svoj denar, saj je poleg ilustracij opremljala tudi knjige. Še nedolgo pred tem je bila takšna ženska umetniška svoboda povsem nemogoča, saj se je od nadarjenih slikark pričakovalo, da so svoja dela poklanjale prijateljem in sorodnikom, ne pa da z njimi konkurirajo na moškem trgu. Helena je imela celo lasten atelje, ne prav daleč stran od stanovanja Ivana Vurnika; ta jo je po prvem srečanju začel redno obiskovati in le sedem mesecev pozneje sta se poročila.

Ko se je Helena Vurnik leta 1915 skupaj z možem usedla na vlak in se odpravila v Ljubljano, se je, po Smrekarjevih besedah, v resnici usedla v časovni stroj, ki jo je odpeljal skoraj stoletje nazaj, v provinco, kjer umetniško delo ni bilo stvar svobode in navdiha, ampak sta se morala podrediti željam in pričakovanjem naročnikov in mecenov. Ivan je od tržaškega škofa Andreja Karlina že leta 1913 dobil naročilo za obnovo njegove zasebne kapele v škofijskem dvorcu v Trstu. Načrte je ustvaril, še preden je spoznal Heleno. Ta je takoj, ko so se dela začela, pripravila skice za več slik in takrat je nastalo njeno znamenito Marijino oznanjenje, ki mu zaradi turbana v slovenskih barvah, ki ga Božja mati nosi na glavi, pravijo tudi Slovenska madona. Ustvarila je tudi tabernakelj, na katerem je naslikala simbole evangelistov.

Stroški za kapelo so bili vsak dan višji in dražji in Helena je takrat možu predlagala, naj finančno breme prevzameta nase tako, da dela za njene slike ne zaračunata. »Umetniki so podobni ptičem, ki tudi ne dajejo računa za vsako dejanje,« je v spominih na Heleno zapisal arhitekt. V pismu škofu Karlinu pa je pobožno, predano in suho zapisal, kakšen je cilj zakoncev Vurnik. »Živeti v zatišju, pridno delati, služiti Bogu in svojemu narodu in kar največ mogoče pomagati rojakom v življenjskem boju je najin cilj.« Škofu je tudi zaupal, da je bil eden glavnih nagibov poroke s Heleno ta, da je pridobil sodelavca za naše kulturno delo. »Le ker so bile Helenine težnje mojim popolnoma sorodne in ker je bila pripravljena na vse žrtve in samozatajevanje, je prišlo do združitve.«

Prva naročila

Kmalu se je začela vojna in Helena, ki niti jezika še ni prav dobro znala, je ostala sama, saj so že čez nekaj mesecev Ivana vpoklicali v vojsko. Vrnil se je šele leta 1918. V vmesnem času je Helena rodila hčer Jaromiro in začela slikati ilustracije za Dom in svet, ki jih je na povabilo urednika in prijatelja Izidorja Cankarja najprej slikal njen mož. Primerjava med njegovimi in njenimi ilustracijami je zelo zanimiva, ugotavlja Smrekar, Ivanove so trpke, črnoglede in mračne, Helenine pa polne politične ironije. Rusko pravljico je na primer opremila z vinjeto, na kateri je plešoče dekle v ruski narodni noši, nad glavo vihti palmino vejo, simbol zmage, in pod nogami tepta cesarske insignije. Z ilustracijo brez dvoma prikazuje oziroma komentira oktobrsko revolucijo.

Leta 1918 so nastali prvi načrti za mašne plašče, ki veljajo za njeno osrednje delo na področju dekorativne umetnosti. Za čudovite ornate, med njimi je najbolj znan tisti za škofa Jegliča, ki so jih po njenih načrtih stkale šolske sestre, je leta 1938 v Berlinu prejela medaljo. Izvezene podobe angelov in druge cerkvene vsebine na plaščih je znova zasnovala v barvah slovenske trobojnice in jim pridodala oblike tradicionalnih ljudskih vzorcev.

Daleč najbolj odmevno naročilo, ki sta ga dobila zakonca, je bilo za opremo celotnega prezbiterija sv. Katarine na Topolu nad Ljubljano. Helena je naredila oltarno sliko, na kateri je upodobila sveto Katarino. Naslikala jo je v strogem »egipčanskem« profilu, kako stoji pred tremi zamišljenimi sodniki. Med enim od njih spet prepoznamo njenega Ivana, ki nastopa tudi na najbolj bleščečem in največjem eksponatu na razstavi, in sicer je to oltar oziroma krilni tabernakelj sv. evangelistov iz cerkve sv. Petra v Radovljici. Kot bi našla navdih pri Caravaggiu, ki so mu bili obstranci in marginalci za modele svetnikov, je Helena enega od evangelistov naslikala po podobi cigana Šabana, ki je bil takrat radovljiški posebnež. Tabernakelj so morali pred postavitvijo na razstavi restavrirati, sčistili so medenino in nadomestili steklene imitacije kamnov, ki so jih ljudje pokradli, saj so mislili, da gre za poldrage kamne.

Samota in smrt

Mnogo manjših akvarelov in slik, ki jih je Helena slikala zase in ne za naročnike, so njene intimne izpovedi. Akvarel Žena s krvavečim srcem predstavlja žensko, ki sloni na skalnem vrhu pod drevesom in krvavi iz srca, naslikala pa ga je v žalostnih sivih in modrih tonih. Ustvarila ga je kmalu po tistem, ko je spontano splavila. Najbolj žalostne so podobe njenega sina Nika na mrtvaškem odru.

Nikolaj Vurnik je bil bister, lep in skromen fant. Kot v knjigi zapiše Leskovec, je bil občutljiv tako kot mati in oče ter včasih malo čudaški. Leta 1941, ko je bil star osemnajst let, so Italijani obdali Ljubljano z bodečo žico, a kljub strogi prepovedi so v mestu delovale različne ilegalne in protifašistične organizacije, ki so se ukvarjale z diverzantskimi akcijami in tiskanjem antifašističnih letakov. Niko je bil eden od pogumnih mladcev in mladenk, ki so organizirali uporniške akcije. Aprila 1942 se je skupaj s prijateljem Golobom sprehajal po ljubljanski promenadi v Tivoliju, dobila sta nalogo, da »provocirata« Italijane. Mladeniča sta se vojakom zazdela sumljiva, in ko je Golob zagrabil za revolver, so začeli nanju streljati. Golob je bil ranjen, zato mu je Niko pomagal na varno, žal pa so ga pri tem smrtno zadeli streli. Beno Zupančič je leta 1957 napisal roman Sedmina, v katerem opisuje ta dogodek, leta 1969 pa je Matjaž Klopčič po tej knjigi posnel istoimenski film.

Helena si ni nikoli več opomogla, vsak dan je mrtvemu sinu v svoj dnevnik pisala pisma, pogovarjala se je z njim in ga na svojih slikah upodabljala kot trpečega Kristusa. Njegova posmrtna maska je vedno ležala na njeni delovni mizi. »Zdaj, ko tebe ni več, sem sama.« Tudi svojega ustvarjanja ni več ljubila kot nekoč in mnogih slik in začetih projektov sploh ni mogla več končati. »Moje delo pomeni manj kot nič. Pomaga mi samo ubijati čas. Ko delam, sem prisiljena misliti na delo. Ne čutim topline, vse je brez duše, brez notranje luči.«

V dnevnikih je svojemu ljubljenemu sinu priznala tudi, da ji ni bilo vedno lahko slikati le za naročnike, vedno iste motive, da je pogrešala svobodo in da je bila osamljena. Nikoli namreč ni imela socialnega ali intimnega kroga prijateljev, ni se vključila v ljubljansko družbeno in umetniško življenje. »Najti lepo človeško dušo je najvišji smisel življenja. Premišljevala sem, kako sem srečala tvojega očka, ki je to bil – a kmalu sem spoznala trdoto, čeprav si tega nisem hotela priznati. Težave, pritiski, neosnovani očitki ob najmanjših razlogih. Samo delo, naročeno delo. Zahteve po nezanimivih stvareh. Kolikor bolj sem se oddaljevala od svojih staršev, toliko močnejše in neobvladljivo je bilo hrepenenje. In potem si prišel ti!«

Po vojni so Vurniki padli v nemilost, Ivana Vurnika so postopoma izrinili s fakultete za arhitekturo. V njuno hišo se je naselila hčerka z družino, tako da vsaj niso bili prisiljeni sprejeti za sostanovalce tujih ljudi.

Kot v katalogu piše Smrekar, je Helena zaradi neutolažljivosti in bolehnosti vse manj delala. Frančiškani so Ivana povabili, da je urejal romarsko središče na Brezjah, kjer Helena ni več sodelovala. Vurnikova sta živela odmaknjeno od sveta in sosedov, aprila 1958 je Helena umrla.

Kmalu po njeni smrti si je začel Vurnik dopisovati s svojo mladostno in neuslišano ljubeznijo Mileno Perušek. Leta 1963, ko je bil star devetinsedemdeset let, sta se poročila.

Kaj pa zastava?

Kaj vas je v zvezi s Heleno Vurnik, glede na to, da ste preučevali življenje in delo nje in njenega moža, najbolj presenetilo, vprašam Borisa Leskovca: »Mogoče to, da nikdar ni bila pripravljena sprejeti družbenega in socialnega okolja, v katerem je živela, kot možnost za lastno umetniško uveljavitev. Hči Jaromira je vnukinji omenila Helenin čudaški značaj, rekoč, da ji je nekoč med sprehodom iznenada prisolila krepko klofuto. Zanimal jo je namreč izraz presenečenja, ki ga je potrebovala za oblikovanje obraza Magdalene, ko je ta srečala Kristusa.«

Slovenska identiteta z vsemi državnimi simboli nekako nima pravega identifikacijskega učinka. Ali bi po tej izjemno lepi in uspešni razstavi o delu Helene Vurnik bilo smiselno aktualizirati oziroma ponovno obuditi nekatere Helenine oziroma Ivanove nacionalne podobe, ornamente, ikonografije, saj sta se zelo veliko ukvarjala z nacionalnim izrazom v umetnosti? Leskovec pravi, da je bila bistvena razlika med pojmovanjem nacionalnega v umetnosti med Jožetom Plečnikom in zakoncema Vurnik v tem, da je Jože Plečnik oblikoval arhitekturne elemente v smislu transpolacije, transfunkcije in transformacije. »Poenostavljeno rečeno, namenil jim je drug namen, drugo vsebino, drugačno obliko od prvotno mišljene. Nekatere arhitekturne elemente je celo izdelal iz drugačnega materiala, kot so bili oblikovani izvirno. Zakonca Vurnik sta iskala nacionalni izraz v umetnosti predvsem v dekoraciji sten in stropov v njunih interierjih. Njuna ženska z avbo v interierju Zadružne gospodarske banke deluje po mojem mnenju preveč folkloristično. Medtem ko je barvitost liturgične opreme za nadškofa Jegliča primer, ki bi lahko našel ustrezno mesto celo v nacionalnih simbolih.«

O Heleni Kottler Vurnik pred njenim srečanjem z Ivanom sploh ne vemo veliko, prav tako je tudi kasneje o njenem ustvarjanju in življenju poročal le njen mož. Njena umetniška dela na pričujoči razstavi so edina resnična in prava zgodba o njenem življenju. Tako kot konec koncev to velja za vse velike umetnike.