Slovenske banke boljše od nemških

Naše banke so doma na slabem glasu. Povsem drugače jih gledajo nadzorniki, še zlasti Evropska centralna banka (ECB), torej institucija, nad katero je samo modro nebo. Po njenih podatkih so tri največje tukajšnje banke bistveno bolj učinkovite celo od nemških. Kljub načrtnemu uničevanju imajo lepe dobičke. Lahko pa bi imele še večje. Njihov slab glas na domačih tleh je bil umetno ustvarjen.

Po podatkih, ki jih je minuli teden v članku Kako velik je dobiček bank? predstavil ekonomist Velimir Bole z EIPF, ekonomskega inštituta, so tri naše najpomembnejše, sistemske banke – NLB, NKBM, Abanka – v izkazu ECB v prvih devetih mesecih minulega leta imele 600 milijonov evrov dobička pred davkom. To naj bi bila približno desetina dobička, ki ga je v istem času doseglo vseh 21 nemških sistemskih bank (5,8 milijarde evrov). Velik dosežek za tri banke liliputanske države, kot je Slovenija.

Dobrih novic iz ECB je še več.

Tri največje banke ne izstopajo samo glede absolutne velikosti dobička. Uspešne so tudi po relativni dobičkonosnosti, ki se meri z dobičkom na aktivo in omogoča primerjavo različno velikih bank: relativna dobičkonosnost NLB, NKBM in Abanke je bila osemkrat višja od povprečne dobičkonosnosti sistemskih bank evroobmočja.

To pa še ni vse. Nadzorniki in različni strokovnjaki, opozarja ekonomist, kar naprej kritizirajo trojico z državnim denarjem saniranih bank, zahtevajo nova in nova odpuščanja in uvajanje famoznih novih poslovnih modelov. Kot da ne bi poznali bilanc bank, pravi Bole. Ob tem pa so bile, kažejo podatki ECB, že lani zelo učinkovite: pri stroških so bile od nemških boljše za petino, pri dohodkih pa so jih presegle za več kot enkrat.

Tako tri največje slovenske banke prikazuje ECB, nekakšen poveljniški štab nacionalnih centralnih bank evrskih držav, ki odloča o vsem, kar zadeva banke. Še zlasti pozorno spremlja 129 sistemskih, torej najpomembnejših bank evroobmočja, ki jih že dve leti neposredno nadzira, med drugim tudi našo opljuvano trojico. Ne nadzira jih sam, ampak v sodelovanju z nacionalno centralno banko, pri nas Banko Slovenije (BS).

BS, nacionalna nadzornica bank, pa prikazuje dobiček NLB, NKBM in Abanke veliko slabše kot centrala iz Frankfurta, ugotavlja Bole. Za prvih enajst mesecev minulega leta namreč ugotavlja, da so vse tukajšnje banke imele »samo« 333 milijonov evrov dobička pred davkom. Najnovejši podatki kažejo, da so ga do konca leta ustvarile kar 379 milijonov.

BS trojice sistemskih bank v svojih mesečnih poročilih ne prikazuje ločeno, ampak je treba podatek posredno izračunati. Če upoštevamo, da predstavljajo NLB, NKBM in Abanke okoli 60 odstotkov slovenskega bančnega sistema, so ustvarile, ocenjeno čez prst, približno 200 milijonov evrov dobička. Torej trikrat manj, kot jih je Sloveniji izračunala ECB (600 milijonov).

Ob takih številkah se postavlja več vprašanj. Od kod, prvič, tako velikanska, kričeča razlika med podatki ECB in BS, institucijama, ki že desetletje, vsaj od uvedbe evra, delata z roko v roki, z glavo ob glavi, pri čemer je povsem jasno, katera od obeh ima prvo in glavno besedo? Ekonomist Bole se v svojem članku sprašuje prav to.

Naslednje vprašanje: katera uradna številka je prava – številka ECB ali BS? Bole se o tem izrecno ne izreče. Prepušča nas ugibanju.

Težko je verjeti, da bi se mogočna, vplivna in pedantna institucija, kot je ECB, lahko tako neznansko zmotila. Lahko bi udarila mimo za 5, 10 ali 20 milijonov, zelo težko pa za 400. Teza se zdi tem bolj verjetna, ker ECB neposredni nadzor v vsaki sistemski banki opravlja prek nadzorniške skupine (t. i. joint supervisory team – JST), ki jo vodi njen koordinator iz ECB, kot podkoordinator pa sodeluje predstavnik BS. Strežejo ji skratka z vsemi podatki.

Vendar tudi BS ni od muh. Če ne drugega, pozna tri največje banke kot lasten žep, saj so njeni uradniki v zadnjih letih v njih preždeli vsaj toliko časa kot na Slovenski 35. Zato ima tudi za nizek dobiček, ki ga je prikazala, svojo razlago. Sporočila nam je, da je dobiček, kot ga prikazuje ECB, povečan za 438 milijonov evrov dobička novega lastnika NKBM, ki pa BS, ki se ukvarja s slovenskimi bankami, nič ne zanima. Vsekakor možna, predvsem pa zelo zanimiva razlaga. Še zlasti, ker je lastnik NKBM, podjetje Biser Bidco S.a.r.l., poštni predal v Luksemburgu, še do pred kratkim brez zaposlenih. Če je točno, kar pravi BS, ECB zagotovo ni v čast, da med ovce, ki jih čuva, resno šteje tudi take »pritepenke«.

Možna pa je seveda tudi drugačna razlaga – taka, ki v slabo luč postavlja Banko Slovenije. Morda pa naša banka vseh bank dejansko velikost dobička zmanjšuje, ker bi se davkoplačevalci lahko začeli spraševati: zakaj, pri milem bogu, na vrat na nos prodajati banke, ki prinašajo tako visok dobiček? Kdo bi prodajal kuro, ki nese zlata jajca?

Pehanje v izgube

Kakorkoli, kako lahko banke, nenehno prikazovane kot zgolj breme za davkoplačevalce, znenada poslujejo dobro, če ne celo odlično?

Bole je nedvoumen. »Res je, da so dobički bank za sedaj zadovoljivi. Vendar je to predvsem posledica velikega sproščanja slabitev oziroma povečanja krepitev terjatev, ki so se nakopičile pred letom 2015, ko so se regulatorske zahteve za slabitve povečevale praktično dnevno.«

Poglavitni vzrok rasti dobičkov torej ni rast dohodkov iz rednega poslovanja bank, zlasti posojanja denarja, temveč predvsem posledica pretirano slabega ocenjevanja bančnih terjatev pred sanacijo in med njo.

Kaj se je dogajalo? BS je od bank že od izbruha krize nenehno zahtevala, da slabijo, torej znižujejo vrednost terjatev do svojih komitentov, če je seveda presodila, da obstaja možnost, da ti kreditov morda ne bi mogli več redno odplačevati. Taka so pravila, ki se jih mora držati vsaka banka na tem svetu.

Poenostavljeno: če je poslovna banka podjetju posodila 100 evrov, BS pa je posojilo ocenila kot tvegano in določila višino oslabitve, je morala banka vrednost svoje terjatve znižati za, na primer, 30 evrov oziroma jo, kot temu pravijo bančniki, za 30 evrov oslabiti, znižanje pa prikazati kot strošek v svoji bilanci.

Slabitve terjatev so se vse od leta 2009 zelo hitro povečevale, kot je videti zdaj, v veliki meri tudi pretirano. V najbolj kritičnem letu, 2013, so se glede na leto poprej več kot podvojile, na 3,6 milijarde evrov. S tem pa so seveda v bankah nastajale tudi pretirane izgube. Posebej dramatično je na položaj bank, kot se zdi, vplivalo tudi testiranje bank tik pred sanacijo; z njim sta, tako kaže zdaj, ECB in BS pretirano znižali oceno vrednosti bank. To je dokapitalizacijo bank podražilo – ne samo za milijone, ampak milijarde evrov.

Po dokapitalizaciji teče prav nasproten proces: vrednost prej domnevno malovrednih terjatev se hitro povečuje, prihaja do njihovih krepitev, kot temu pravijo bančniki, kar se kaže tudi v visokih dobičkih bank.

Tudi povečevanje vrednosti terjatev – in ne le luksemburškega predala – se kaže v aktualnih visokih dobičkih bank. Ti kažejo, da BS v preteklosti s svojimi zahtevami po slabitvah terjatev ni le pretiravala, temveč zelo mačehovsko skrbela za zdravje svoje bančne črede. Tu bi težko rekli: »Motiti se je človeško.« Prej bi lahko posumili, da jih je (in s tem državi) zavestno privijala.

Težko je reči, koliko je bilo tako početje posledica nareka ECB, koliko pa sad poslušnosti, vsaj deloma pogojene tudi z neoliberalnimi pogledi zadnjih dveh guvernerjev, Marka Kranjca in Boštjana Jazbeca.

Kakorkoli, tudi sedanji podatki ECB kažejo, da najpomembnejše banke še zdaleč niso tako kilave, kot jih je predstavljala večina politikov, medijev in ekonomistov.

Z zavoro po klancu navzgor?

S tem pa se problematično ravnanje naše centralne banke še ne konča. Bole v svojem članku opozarja, da bi slovenske banke lahko bile v težkih časih po začetku krize precej manj bolehne, če ne bi BS s svojimi regulatorskimi ukrepi na vse kriplje zavirala njihove kreditne aktivnosti.

Položaj, v katerem delujejo slovenske banke, je v tem pogledu zadnja leta še zlasti devianten: v banke priteka ogromno depozitov, tako podjetij kot prebivalstva. Na drugi strani pa banke, še zlasti tri največje, dajejo zelo malo kreditov. Razmerje med krediti in depoziti bank je padlo občutno pod 0.70 in je drugo najnižje v evroobmočju. V Španiji, Grčiji in Irski, kjer so banke sanirali s pomočjo evropskega mehanizma, ne pa s svojim denarjem, kot je to storila Slovenija, je ta kazalec bistveno višji, ugodnejši. V tamkajšnjih sistemskih bankah je kreditov na enoto depozitov vsaj še enkrat več, kot jih je v Sloveniji.

Gibanje tega kazalca pri nas je zgovorno. Še leta 2005 je znašal okoli 1.0. Z ekspanzionistično ekonomsko politiko prve Janševe vlade, ki je pregrela gospodarstvo, se je do leta 2009 povzpel celo čez 1.40. Kreditov je bilo skoraj 1,5-krat več kot depozitov. Zdaj je, kot rečeno, razmerje 0.70.

Banke skratka zaradi omejevanja kreditiranja ne opravljajo svoje osnovne funkcije v celoti: prihranke sicer zbirajo, a jih ne posojajo naprej, da bi tako ustvarjale dohodek in dobiček ter zato tudi rasle.

Deloma je tako morda zaradi strahu bančnikov, ki se od časov velikodušnega dajanja kreditov bojijo zvite vrvi. Toda glavni razlog tiči drugje: BS je bankam je s svojimi regulatorskimi ukrepi doslej sistematično preprečevala, da bi podjetjem dajale več posojil: od njih zahteva, da v zameno za posojilo od podjetij pridobijo nesorazmerno visoke garancije, temu ali onemu podjetju sploh ne smejo dati kredita, zavarovanja, ki jih zahtevajo, so redko dovolj dobra itd. Velik del podjetij se zato odloča za trajno najemanje kreditov pri tujih bankah, pri nebančnih posrednikih ali za kakšno drugo pot. Naše banke zato že od leta 2009 bolj ali manj capljajo na mestu, poslujejo daleč pod svojim potencialom.

Po dokapitalizaciji bank se je ta proces še pospešil. Obseg kreditov podjetjem se je zaradi zaviranja BS samo v zadnjih dveh letih zmanjšal za osupljivih 25 odstotkov, za četrtino. To se dogaja, četudi je gospodarska rast v Sloveniji že tri leta enkrat hitrejša kot v evroobmočju! Spomnimo: fanatični zagovorniki slabe banke so na ves glas obljubljali, da se bo kreditiranje zato povečalo, a dogaja se nasprotno.

Velikansko nesorazmerje med krediti in depoziti je nenavadno, za banke same pa nevarno, opozarja Bole. »V Gospodarskih gibanjih smo že večkrat opozorili, da regulatorsko stiskanje kreditne aktivnosti potiska bilance bank v slepo ulico izgub.« Razumljivo: banke imajo lahko dolgoročno dobiček samo, če depozite, ki pritekajo k njim, oplemenitijo tako, da dajejo posojila, in s tem pridobivajo obresti in neobrestne dohodke.

Kot rečeno, BS drastično zavira kreditiranje podjetij že vse od izbruha krize. Sama sicer zatrjuje, da to ni res, vsaj zadnje čase ne. Vendar jo krediti postavljajo na laž. Tisti nejeverneži, ki se ne bojijo ne komisijskega ne evrskega modrega neba, pa so prepričani, da gre tudi za izsiljeno, še vedno strogo zaupno zavezo o omejitvi poslovanja saniranim bankam, ki jo je v kaosu leta 2013 od Slovenije izsilila evropska komisija.

Normalno je, da nacionalna centralna banka, eden od štirih stebrov oblasti, deluje v korist nacionalne ekonomije.

Naša BS pod dirigentsko palico ECB deluje ravno nasprotno. Za tako početje ni nobenega racionalnega argumenta, še manj opravičila. Nobenega, razen očitnega truda, da bi tujim potencialnim kupcem NLB in Abanke, saniranima z milijardami davkoplačevalskega denarja, omogočili nakup po bagatelni ceni. Za tuje kupce sta obe banki zdaj verjetno zanimivi prav zaradi domnevno slabih terjatev, ki pa so v resnici dobre.

Novi, še skoraj povsem sveži tuji lastniki NKBM so se z dobički, ki so jih na račun nekdaj ničvrednih terjatev potegnili iz dozdevno ničvredne banke, verjetno že bogato poplačali.

Si bo Cerarjeva vlada še upala prodati NLB in Abanko?