Slovo legende. Športa, svobode, resnice

V 95. letu starosti je umrl Jože Marčan. V slabem stoletju življenja je preživel Gonars, Dachau, slovenske zapore. A od blizu je spremljal tudi zmage na športnih terenih. In še pomembnejše - osebne zmage.

sob, 15.07.2017, 06:00

Jože Marčan je bil plavalec, orodni telovadec, smučar, smučarski tekač, smučarski skakalec, tenisač, ukvarjal se je s konjeniškim športom, delal je za slovenski hokej, delal je za košarkarski klub Železničar, skoraj štiri desetletja je delal za Planico.

Ob devetdesetem rojstnem dnevu mi je pripovedoval, da je na stotine ljudi naučil smučanja. Na stotine ljudi je naučil tenisa. In množice športnikov je vodil na tekmovanja, turneje, treninge. Ko so bila v Ljubljani evropska ali svetovna tekmovanja, je bil Jože med organizatorji. Oboževal je svojo kobilo, Bibo. »Nikdar nisem uporabil biča. Nikdar nisem uporabil ostrog,« mi je govoril.

Pred štirimi leti, za devetdeseti rojstni dan, mi je pripovedoval, kako je ekipo košarkarjev Železničarja peljal v Tuzlo. Šlo je za biti ali ne biti. Če bi njegova ekipa izgubila za več kot 25 točk, bi izpadli iz lige. Ko Jožeta niso pustili k zapisnikarski mizi, je vedel, da bo šlo nekaj narobe. In potem so ekipo Železničarja okradli. Kradli so sodniki, kradla je zapisnikarska miza, Jožetovo ekipo so vandalsko obmetavali. Ko je videl, kaj se dogaja, je svojim fantom naročil, naj zapustijo igrišče. Ni prenesel kraje, ni prenesel goljufije, ni prenesel poniževanja članov njegove ekipe. Ekipa je sicer izpadla iz lige. A poniževanje in vandalizem sta bila za Jožeta, ki je bil predan načelom ferpleja, slabša možnost kot izpad iz lige.

Jože Marčan je bil skoraj štiri desetletja predan planiški delavec. Ker je govoril šest ali sedem jezikov, je sprejemal športnike, skrbel za prevoze, nastanitev, protokol. Leta 2005, ko je prejel Bloudkovo plaketo za življenjsko delo v slovenskem športu, jo je dobil tudi zaradi vsega dobrega, kar je naredil za Planico. Ko pa ga je smučar Jure Košir predstavil znancu in povedal, da je Jože Marčan legenda slovenskega športa, mu je to pomenilo skoraj toliko kot Bloudkova plaketa.

Vendar je bil Jože Marčan tudi legenda boja za svobodo. Za Osvobodilno fronto je začel delati leta 1941, ko se je začel šolski pouk. Razpečeval je ilegalni časopis. »Takrat bi me na Miklošičevi lahko ustrelili. Za pasom sem imel skrit kup časopisov, Slovenskih poročevalcev, pa so me ustavili,« mi je pripovedoval. Dva agenta sta mu prebrskala aktovko. Slovenskih poročevalcev, ki jih je skrival za pasom, nista opazila.

Jožeta, borca za svobodo, so zaradi sodelovanja z Osvobodilno fronto okupatorji poslali v taborišče Gonars. Po osvoboditvi Gonarsa je šel v partizane. A so ga Nemci zajeli in poslali v Dachau.

V taborišču je bil, med drugim, bolničar. Nekega dne je v Dachau prišel transport živih okostnjakov, judovskih taboriščnikov. Komanda je bila jasna: kdor ne bo mogel prehoditi poti od vlaka do taborišča, gre v krematorij. Jože in njegov tovariš – Saša mu je bilo ime – sta sklenila, da bosta prišlekom pomagala. Vsak je v naročje vzel en živ okostnjak. »Nesel sem ga in si rekel: 'Jože, zdaj boš pa rešil življenje.'«

Jože Marčan, 1923 - 2017. Foto: Jože Suhadolnik/Delo

A tedaj je na Jožeta skočila tifusna uš. Ko je rešil življenje, je sam hudo zbolel. A je tifus preživel. Preživel je zato, ker je bil športnik. Preživel je zato, ker je ruski sotrpin Viktor zanj tvegal življenje. Nekje je sredi koncentracijskega taborišča našel konzervo kompota. In jo podaril oslabelemu Jožetu. Ko je Marčan v Planici srečeval ruske skakalce, je želel prek njih poiskati Viktorja, da bi se mu zahvalil. A ga ni našel.

Ko so zavezniki osvobodili taborišče Dachau, je imel 40 kilogramov. Pred dvema letoma ga je Zveza borcev počastila z zlato plaketo.

Po vrnitvi iz taborišča je bil Jože med pobudniki ustanovitve ekonomske fakultete. Delal je in študiral. Tri leta po vojni, po Gonarsu in Dachauu, se je njegovo življenje še enkrat postavilo na glavo. Pod pretvezo, da je v taborišču sodeloval z gestapom, ga je aprila 1948 aretirala udba. Da bi v priporu ohranil razum, si je iz drobtin kruha izdelal šahovske figurice in igral sam proti sebi. Šest metrov pod zemljo je recitiral. Prešerna, Aškerca, Gregorčiča. In telovadil. Jožetu Marčanu so sodili na enem od dachauskih procesov. Tožilec je zanj zahteval smrtno kazen. Jože je bil do zadnjega prepričan, da gre za nesporazum. »Kaj naj priznam? Da sem se boril za svobodo?« je odgovoril udbovcu, nekdanjemu sošolcu, ko ga je ta prepričeval, naj prizna krivdo, ker bo za vse bolj enostavno.

Ko je bil obsojen na tri leta zapora in odvzem državljanskih pravic, je zajokal kot otrok. A se ni vdal. Ob podpori direktorja zavarovalnice, za katero je delal, pa je vse moči vložil v obnovo postopka. Šel je na centralni komite, da bi se pritožil, a so mu povedali, da bi njegovo pritožbo obravnavali le, če bi bil v partiji. Ni bil v partiji. Potem je šel na sodišče. In šel je na tožilstvo, ki Mitji Ribičiču. Povsod je opisal krivico, ki se mu je zgodila. In dosegel je neverjetno. Dosegel je obnovo procesa. »Največja dvorana ljubljanskega sodišča je bila povsem polna,« mi je pripovedoval. V glavi je imel govor, ki bi ga povedal, ko bi na sodišču dobil besedo. A proces se je hitro končal. Tožilec Živojin Prosenc je le suhoparno sporočil, da umika vse obtožbe. Potem je Jožetu čestital za zmago. Jože ni dobil priložnosti, da bi povedal svoj govor. A zadoščenje je začutil tudi ob spontanem aplavzu, ki se je razlegel v dvorani.

Čeprav je bil Marčan sodno rehabilitiran, je trajalo desetletja, da je resnica o montiranih dachauskih procesih in usmrtitvah njegovih sotrpinov prišla do slehernika. Dokler resnica ni prišla do vseh, se je moral Jože, legenda boja za svobodo, boriti še za resnico. Bil je zadnji pričevalec o dachauskih procesih. Od Jožeta Marčana smo se poslovili v senci Plečnikovih Žal. Detajle za Plečnikove Žale je izrisal Vlasto Kopač (1913–2006), ki je bil leta 1948 prav tako obsojen na dachauskih procesih.

Tudi zaradi Jožeta Marčana ljudje danes poznajo zgodbe, ki se ne smejo več ponoviti. Vedo za trpljenje ljudi pod fašizmom in nacizmom. Vedo za Dachau. In vedo za dachauske procese.

Prijavi sovražni govor