Bodice: Smo Asklepiju vrnili petelina?

Kaj je imela v mislih šolmoštrska stroka, ko je za maturitetni esej izbrala naslov Samomor kot rešitev iz kolesja?

Objavljeno
12. maj 2017 13.25
Boris Jež
Boris Jež
Je Sokrat storil samomor? Hm. Je Sokrat v samomoru našel rešitev iz »kolesja«? Ne, to pa gotovo ne bo držalo!

Platon v svoji trilogiji (Apologija, Kriton, Faidon) in naš Anton Sovrè sta v Poslednjih dnevih Sokrata, 1988, podala malodane policijsko poročilo o smrti filozofa, ki je zaznamoval skoraj vse zdajšnje civilizacije. Bilo je nekako takole: Kriton stopi navsezgodaj v Sokratovo jetniško celico. Sokrat spi. Ko se zdrami, mu stari prijatelj naznani, da se vrača z Delosa usodna ladja, kar pomeni, da so njegove ure štete. Kriton mu živo prigovarja, naj izrabi vsaj poslednjo možnost in privoli, da bo pobegnil. Vse je pripravljeno, prijatelji so pripravljeni žrtvovati vse, samo da bi ga rešili. Zato naj jih ne izpostavi sumničenju javnosti, ki bo trobezljala, da ga niso spravili na varno, ker jim je bilo žal stroškov.

Sokrat izjavi, da tudi v sedanjem položaju ne more opustiti načel, ki jih je že zdavnaj spoznal za pravilna. Vse življenje je vajen poslušati samo glas razuma; mnenje množice mu ne pomeni nič, pa naj ima ta na voljo še toliko strašilnih sredstev. Tehtnejša in upoštevanja vredna je samo sodba posameznih, v svoji stroki izvedenih mož – in to velja za zdravo dušo prav tako kot za zdravo telo. Tudi za zdravje duše je odločilen posameznik, ki je izvèden v bistvu dobrega in hudega, pravičnega in krivičnega. Največja sreča za človeka ni življenje po sebi, temveč dobro, to se pravi pošteno in pravično življenje.

Pobeg iz ječe, pravi Sokrat, bi pomenil krivico, storjeno zakonom, zakaj ti zahtevajo, da se uradno izrečene sodbe tudi izvršijo (filozofu so sodili zavoljo brezboštva in »kvarjenja mladine«). Zato pa, ko bi mu bili zakoni v resnici storili krivico, bi mu to še ne dajalo pravice maščevati se nad njimi.

V današnjem šentflorjanskem pravosodnem »kolesju« bi se seveda ob taki predpotopni, naivni argumentaciji muzali. Na etična načela bi se danes na kaki sodniji utegnil sklicevati le še Miro Cerar, ki pa je dejansko povsem razvodenil družbo, utemeljeno na atenski arhitekturi, ko so šele postavljali Panteon. No, ko pa bi na naši sodniji slišali še Sokratove zadnje besede, bi gotovo bruhnili v krohot: jetniku je omrznil že ves spodnji život, nenadoma pa se zdrami. »Kriton,« reče, »Asklepiju smo dolžni petelina. Skrbi, da ga dobi, in nikar ne pozabi!« »Ne boj se,« odvrne Kriton. »Ne bom pozabil. Imaš še kako željo?« Na to Sokrat nič več ne odgovori. Strupena trobelika, ki jo je popil, kot so mu velevale tedanje šege, je dokončala svoje.

Je torej veliki mož, najboljši, najrazumnejši in najpravičnejši med vsemi, storil samomor? Strogo »tehnično« da, vsaj z današnjega zornega kota; če pa si predočimo tedanje dogajanje okoli Sokrata, je bilo posredi vse kaj drugega, toda od vsega še najmanj rešitev svojega duha in telesa iz kakega »kolesja«. Zato res ne vemo, kam Sokratovo smrt umestiti – med assasine (Bartolov Alamut) ter Huxleyjeve samice in samce alfa, beta in gama (Krasni novi svet). Enako seveda velja za druge visoke obeliske evropske kulture, ki so se raje žrtvovali, kot se vdali, zlomili: Giordano Bruno, Jan Hus in drugi t. i. rigoristi.

Za nasprotje rigorizma velja indiferentizem, stališče ravnodušnosti oz. nevtralnosti in skeptične distance v razmerju do etičnih in drugih vrednot. Kaj je imela v mislih šolmoštrska t. i. stroka, ko je za tokratni maturitetni esej izbrala naslov Samomor kot rešitev iz kolesja? Izhodiščni deli za razmišljanje naj bi bili prav Bartolov Alamut in Huxleyjev Krasni novi svet, kar vse skupaj v paketu deluje zelo vabljivo, morda celo nekoliko provokativno. Bodo maturanti to provokativnost razumeli in jo sprejeli ali si bodo vse skupaj tolmačili kot še en »ekshibicionizem« t. i. stroke, ki je tokrat res zabredla nekoliko daleč – v zgodovino, ki je ni več, in v prihodnost, ki je, hvalabogu, še ni. Skratka, vse skupaj nekaj zelo virtualnega, abstraktnega.

Einstein bi porekel, da se da navidezno zapletene reči povedati zelo preprosto, tu pa se bo morala naša maturantska elita podati povsem v neznano, da bi tam našla navadno kurje jajce. Neprimerno preprosteje bi bilo, če bi jim ponudili primerjavo iz realnega sveta, na primer kako ogroženo pleme v Amazoniji in posadko Apolla, ki ji je na poti proti Luni odpovedala tehnologija in so nekaj dni nihali med biti in ne biti. »Houston, imamo problem.«

No, do tu je še vedno vse skupaj v okvirih šentflorjanske intelektualne »normalnosti«; bolj se začne zatikati, ko v voz vprežemo pojem samomora, zlasti če je to v nenavadnem kontekstu »rešitve iz kolesja«. Predstavnika šolmoštrske ustanove, ki je scoprala letošnjo temo maturitetne naloge, sta te dni na nacionalni televiziji vroče zagovarjala samomor kot os (in ost), okoli katere naj bi se sukali možgančki – češ, samomor je treba detabuizirati in to je potem to! Bog se usmili, koliko pa je na šentflorjanskem sploh še tabujev okoli tega, saj je suicidnosti v vseh niansah že toliko, kot je receptov v kuharskih knjigah. In navsezadnje: čemu neki bi morala družba zavreči sleherni tabu?

Samomor je v naših krajih že nekaj tako domačega, da bi lahko bil geslo v etnografskem leksikonu; če je kaj, okoli česar je morda še treba razbiti led, prav gotovo to niso obešenci po gozdovih in pijančki po jarkih, ampak časi, ko so z naroda odpadali veliki kosi, pripravljeni se ponemčiti ali poitalijančiti, odreči se svoji identiteti in udinjati se za golo preživetje. To je bila posebna oblika samomorilnosti, o kateri je bolje sedanji mladini molčati. Morda je bolje, da se sami dokopljejo do gnojne rane tega tabuja.

In potem samomor »kot rešitev iz kolesja«. O tem, za katero oz. kakšno kolesje gre, bi morda zmogli kaj več povedati na ministrstvu za šolstvo, vsekakor pa jim lahko takoj navržemo, da so tudi oni vsaj sestavni del kolesja, če že ne kaj več. Tu se moramo pogovarjati v prazno, saj »kolesje« v maturitetni nalogi (kot dokumentu) ostaja povsem nedefinirano. Iz česa naj se potemtakem pisci maturitetnih nalog rešujejo – in to hipotetično celo s samomorom? Stvar je kajpak na robu bizarnosti, toda če nič drugega, gotovo ne bo maturantom tako stiskaško pomagala k logični postavitvi eseja à la Montaigne ali Voltaire.

Šolmoštrska t. i. stroka bi morala biti glede svojih profesionalnih ambicij manj goreča in »inovativna«, sicer se ji utegne nekega dne pod okni njihovih pisarn pojaviti povsem drugačna srenja maturantov – ki bi namesto samomor vzklikali upor. In ki bi zamolklo ponavljali: We don't need no education, Ne potrebujemo vaše vzgoje (Pink Floyd, The Wall, sedemdeseta leta). Ja, tedaj se ni bežalo iz kolesja, ampak se je krenilo na ulice.

Zdaj pa spet: Je Sokrat storil samomor? Hm. Pravzaprav ni važno, pomembneje je, da so Asklepiju vrnili petelina.