Smo spet v stari igri

Novica dneva je v četrtek šla takole: v prostorih Družbe za opravljanje terjatev bank (DUTB) poteka kriminalistična preiskava. In tako naprej do podatka, da se stvar najverjetneje nanaša na svetovalno družbo Quartz+Co, katere partner je bil razrešeni glavni izvršni direktor DUTB Torbjörn Månsson. Šlo je tudi v kontekst zamenjave predsednika upravnega odbora DUTB Larsa Nyberga. In odzvenelo je vprašanje iz pisma, ki ga je na premiera Cerarja naslovil Nyberg: »V primeru Save se mi zdi, da je na delu korupcija. Ste imeli to v mislih, ko ste govorili o boju proti njej?«

Kje je torej korupcija? Pri menedžmentu DUTB ali pri državi? Vtis je, da glede zadev korupcije in lastninskih miškulanc Slovenija doživlja novo regresijo.

Davkoplačevalska subvencija

Kriminalistična preiskava poteka okrog suma o potencialno koruptnem izplačilu računov za svetovalne storitve v višini 2,8 milijona evrov. Na dan, ko so kriminalisti vkorakali v DUTB, je bila v javnost dana novica, da država razmišlja o odkupu Savinih terjatev od DUTB. Višina prenosov terjatev na SDH in Kad bi znašala 108 milijonov evrov. Primerjajmo ta podatek z izpovedjo Larsa Nyberga: »Sava je največji lastnik Gorenjske banke, ki ji je dala veliko posojil in je zaradi tega skoraj ostala brez licence, da bi preživela, še pred koncem leta potrebuje 13 milijonov evrov. Kljub temu je banka upravljala načrt prestrukturiranja za svojega lastnika. Ali ni to eklatanten primer konflikta interesov?« In pa: »Sava je vzela več kreditov, kot jih bo lahko odplačala, njene delnice so ničvredne, a v načrtu prestrukturiranja je vodstvo predlagalo, da lastniki obdržijo 23 odstotkov podjetja. To je davkoplačevalska subvencija, ki je v drugih državah ne bi nikoli predlagali. Kako je to mogoče? Zakaj bi lastniki na račun davkoplačevalcev obdržali premoženje?« Kaj sledi iz povedanega?

Ali je šlo pri svetovalnih zadevah tujih menedžerjev v DUTB za sumljivo vpletanje in plačevanje prijateljskih svetovalnih firm, bo pokazala preiskava. Če se izkaže, da res – o posledici ne more biti dvoma –, bo sum korupcije utemeljen. Povedno pa je, da je kriminalistična služba v prostore vkorakala na dan, ko so se razglasile nove politične želje po hotelih kot nosilcih turistične nacionalne strategije, povrh pa šele pol leta po tem, ko so na računskem sodišču (negativno mnenje) padle prve besede na to temo. Nadomeščena je bila poprejšnja v EU predstavljena politična zaveza po brezkompromisni odpravi vzrokov za zdrs slovenskega bančnega sistema na rob bankrota. Lahko bi utemeljeno posumili, da pri tej zadevi nekaj zaudarja in da slog delovanja spominja na tistega okrog Teš 6, projekta, ki je bil ves čas napihnjen pod parolo nacionalnega interesa, in tistega okrog cestnega križa, ki se je končal v razpravah, ali Ivan Zidar lahko svoje premoženje iz ene tuje banke preklada v drugo tujo banko kot zapornik zapora ali od doma, ker da je zdravstveno nezmožen odsedeti kazen in ga je povrh doletel še osebni stečaj. Metoda bi lahko spominjala na ruske podvige Vladimirja Putina oziroma na metode politične intervencije v gospodarstvo, gospodarske v družbo, družbene v ideologijo lastninske strukture, te pa v politično lojalnost do centrov moči. Imena, ki se v zvezi z napadom na DUTB pojavljajo, med drugimi Metoda Dragonje, ki da je zelo naklonjen Savi, pa tudi druga, v tej zadevi niso toliko pomembna, kot je pomembno vprašanje, ali Slovenija drsi v stari koruptni vzorec iz prve poosamosvojitvene privatizacije, kakršen je končno rezultiral v deviantnem političnem razvoju. Ta, kot vemo, je pohabil desnico, etablirano levico napravil povsem impotentno, liberalno stran pa kompromitiral z ekscesnim kapitalom in uničevanjem vsega in vsakogar (tudi politično), ki mu je stopil na pot.

Na čem sloni lik premiera

Če rečemo, da konkretna imena – razen za morebitne organe pregona ob morebitnih nepravilnostih – niso pomembna, to seveda ne pomeni za prvega ministra Mira Cerarja in njegovo stranko. Njegov politični lik in z njim verodostojnost vlade namreč temelji na veri ljudi, da je on kot politično umirjen voditelj in kot pravnik privržen politični, ekonomski, pravni in družbeni transparentnosti. Model »razdolževanja« države od zloglasnega nacionalnega interesa, ki je potopil banke, mnoge stranke in Slovenijo uokviril med poslovno-domačijske planke, je bil zaveza Alenke Bratušek kot skorajda že stečajne upraviteljice Slovenije. Na izpitu sta kot premiera padla tako Borut Pahor kot Janez Janša, do možnosti za podoben neuspeh, kot vemo, ni nikoli prišel Zoran Janković, in bil je čas, ko je protikorupcijska komisija v osebi Gorana Klemenčiča dvigovala standarde in pričakovanja javnosti glede zadev transparentnega in nekoruptnega upravljanja države.

Do prvega obrata je prišlo marca lani, ko je predsednik države Borut Pahor za novega predsednika KPK imenoval nekarizmatičnega Borisa Štefaneca, ki mu je, kot se lahko v dnevnih novicah prepričamo skorajda že vsak dan, v letu in pol protikorupcijsko komisijo uspelo narediti za del problema, namesto za del rešitve. Stalni konflikti s članico senata KPK Almo Sedlar nas napotujejo k nanovo vračajočemu se vprašanju predsedniku države, namreč, zakaj je tedaj imel za potrebno nižati standarde KPK in kdo ga je k temu morebiti nagovoril oziroma primoral. Vsekakor KPK danes ni več nikomur kompas, točka preizpraševanja in nepridipravom ne deluje več kot grožnja.

Do drugega obrata prihaja torej zdaj, ko se v perspektivo očitne regresije postavlja še vprašanje, kdo je predsednika vlade morebiti nagovoril ali primoral k vmešavanju vlade v zadeve DUTB. Javnost bi namreč rada ohranila občutek, da gre v zadevah državnega premoženja, nesprejemljivega dolga in napihnjene sanacije bank za transparentna dogajanja, a potek dogodkov kaže na dvoje: prvič, da se zabrisuje meja med pristojnostmi avtonomne institucije DUTB in politični interesi koalicije, drugič pa, da ni transparentnosti v opredeljevanju dejanj, vzrokov zanje in njihovih posledic. Tako na primer ni prepričljiva razlaga za zamenjavo Nyberga, kajti interpretacije spominjajo na potepuha na vratih gospodarice, ko jo prosi: »Gospa, ali mi lahko daste piti kozarec vode, saj sem tako lačen, da ne vem, kje bom spal.«

Nyberg naj bi bil zamenjan, ker so si menedžerji izplačali nedopustno previsoke zneske plač in honorarjev. Poleg tega je njegovo od vlade zaželeno neodvisno poslovanje premalo upoštevalo nacionalne interese, kakršni so po strankah in njihovih omrežjih zloženi v vladno koalicijo. Končno pa je kriv, ker ni razumel slovenske specifike, da menedžerji, ki so del finančnega problema in potopa bank, morajo ostati solastniki saniranega premoženja, saj gre za nacionalni interes, ki ga »tujci« nikoli niso mogli razumeti.

Kot rečeno, gre za poznan vzorec, ki je deloval vse od Drnovškovih prek Janševih do Pahorjeve vlade, toda ta vzorec se je zdaj prilepil na ime Mira Cerarja in na njem njegova verodostojnost in s tem tudi politični mandat (vlada) stoji ali pade.

Nemogoče je (ne)mogoče

Če bi se, kar zadeva korupcijo, obtožbe zoper Nyberga in Månssona izkazale za utemeljene, to nikakor ne bi razveljavilo prav tako utemeljenih argumentov, ki jih je Nyberg podal v pismu Miru Cerarju. Javnost ima poslej vso pravico vedeti, ali bo nadaljnja sanacija državnih financ, tvarina slabe banke, reševana oziroma izpeljevana po čvrstih parametrih transparentnosti, zakonitosti in etični primernosti, torej po parametrih, zaradi katerih se je Cerarjeva stranka zavihtela na čelo vlade. Pod drobnogled pa bi morala priti tudi metoda in tehnologija (dramaturgija) institucionalnega zapletanja zadeve in politično-medijskega spina. Kar je nekoč kazalo (in še kaže) na politično medijsko koruptnost Janševega kroga, se zdaj potencialno kaže v zadevi DUTB. Metoda je vedno šla takole: ustvaril se je politični zaplet, ki je imel za posledico kadrovsko padanje glav. Sledil je nesporazum, ki je v funkciji časa zbledel. Dežurno geslo je bilo: psi lajajo, karavana gre dalje. Ali v slogu nekdanje prepotratne jugoslovanske ljudske armade in prepotratnih, največkrat nesmiselnih veleinvesticij v rajnki Titovi Jugoslaviji. Rekli so: Na kraju će narod to sve pozlatiti. (Na koncu bo to ljudstvo vse pozlatilo.)

To so dileme, ki so se porodile ob turbulencah na DUTB. Zdi se, da je imel Gregor Golobič, prvi predsednik zdaj že samoukinjene stranke Zares, prav, ko se je s svojo stranko kot edini »zakopal« v korupcijo Teš 6. V končni usodi te stranke se zrcali bojazen za vse, ki bi si upali zahtevati to, kar se je v Sloveniji donedavna zdelo nemogoče. In zdaj se zdi, da spet postaja nemogoče.