Smrdljive ribe v finančni obari

Kaj stori spreten kuhar v ugledni ribji restavraciji, če je naročil preveč zalog in gostom ne more več drago prodati svežega morskega lista? Preprosto: izmisli si novo jed in starejše ribe porabi za obaro. Paziti mora samo na svoj pohlep. Če bo obiskovalce zastrupil s starimi ali smrdljivimi ribami, ga čaka konec kariere, stečaj ali zapor.

S takšnim primerom je znani ameriški televizijski kuhar Anthony Bourdain razložil nekoliko drugačno »kuhinjo«, ki so jo opisali ustvarjalci filma Velika poteza (2015) – zlom ameriškega nepremičninskega trga, ki je leta 2007 sprožil globalno finančno krizo. Bourdainove pokvarjene ribe so bili slabi hipotekarni krediti, ki so jih ameriške finančne ustanove predelovale v finančno obaro in prodajale lahkovernim kupcem. V tej jedi je bilo zaradi pohlepnih prodajalcev vse manj svežih rib, dokler ni bolnik skoraj umrl zaradi zastrupitve. Inšpekcija je zaprla nekaj restavracij, šefi kuhinje pa so se potuhnili.

Pokvarjeni kuharji niso preslepili vseh poznavalcev finančne kuhinje, je v Veliki potezi pokazal režiser Adam McKay (scenarij je priredil po dokumentarni knjižni uspešnici Michaela Lewisa The Big Short: Inside the Doomsday Machine iz leta 2010). Nekdanji zdravnik in čudežni upravljavec naložbenih skladov Michael Burry je že leta 2005 posumil, da hipoteke »smrdijo« in je ameriški nepremičninski trg v resnici le velik borzni balon. Zato je stavil več kot milijardo dolarjev, da bo vrednost delnice padla, ko bodo vlagatelji spregledali napihnjene vrednosti. Na nerealno vrednost nepremičnin so postali pozorni še nekateri drugi liki McKayevega filma, ki so prav tako hoteli zaslužiti z zlomom nepremičninskega trga. Kljub temu da so jih drugi vlagatelji zasmehovali in pobirali milijonske dodatke za uspešno preprodajo ničvrednih hipotek.

Po več kot enem letu čakanja so Burry in drugi skeptiki ugotovili, da se trg ne obnaša racionalno. Nove kredite so odobrili vsakemu, ki je še dihal, so poslovanje slikovito opisali zaposleni v nepremičninskih agencijah – čeprav vse več Američanov ni zmoglo odplačevati visokih kreditov za drage hiše in stanovanja. Nova bivalna naselja so bila prazna, nepremičninski agenti so zapirali poslovalnice, vrednost trgovanja s hipotekami pa je še naprej rasla. Vsi se obnašali, kot da je nepremičninski trg še vedno stabilen. Dokler se ni balon razpočil, povzročil globalne recesije in za sabo potegnil nekaterih največjih finančnih ustanov (Lehman Brothers, AIG, Bear Stearns, Fannie Mae ...), ki so se zdele prevelike, da bi lahko propadle.

Igra pokvarjenih posameznikov

Kritiki in gledalci so film dobro sprejeli in ga zaradi številnih »kuharskih« vložkov uvrstili med komedije. Nominirali so ga za pet oskarjev, med drugim za najboljši film, režijo in priredbo scenarija. Prav v scenariju pa je Adam McKay skupaj s soscenaristom Charlesom Randolphom izpustil nekatere zelo pomembne podrobnosti, zaradi katerih je treba za boljše razumevanje nepremičninskega zloma prebrati Lewisovo knjigo ali pogledati še nekaj drugih filmov o finančni krizi.

Borzniki, bančniki in upravljavci skladov, ki niso videli nepremičninskega balona, so za ustvarjalce filma »neumni«. Njihovo nasprotje so tisti, ki jih ni zaslepil čredni nagon, ampak so znali videti realno vrednost trga. Ti realisti so zaslutili veliko poslovno priložnost: stavili bodo proti neracionalnim pohlepnežem, ki so bogateli med dviganjem cene nepremičnin. Pravičen trg bi nagradil pametne in kaznoval neumne, vendar so bili neumneži premočni. Do konca so verjeli, da je ena in ena najmanj sedem. Tudi po tem, ko se je finančni sektor sesul in je več deset milijonov Američanov ostalo brez službe, prihrankov in domov.

Režiser in scenarist zelo bežno omenita, da za katastrofo niso bili krivi samo neumnost, pohlep in problematične osebnosti nekaterih špekulantov. V enem prizoru prikažeta uslužbenko ameriškega borznega regulatorja SEC, kako se zabava z borzniki in mimogrede omeni, da zaradi proračunskih rezov že dolgo nihče več zares ne nadzoruje dogajanja na Wall Streetu. Enako obrobne so tudi ugotovitve, da so bonitetne agencije prodajale visoke ocene najboljšemu ponudniku, čeprav so se zavedale slabih kreditov. Ali spoznanje, da novinarji uglednih poslovnih medijev niso hoteli pisati o nepremičninskem balonu, ker bi izgubili privilegiran dostop do borznih zvezdnikov in visokih politikov, če bi »širili preplah« ali podvomili o najbolj vplivni gospodarski panogi.

Drugačno razlago finančnega zloma je izbral ameriški filmski ustvarjalec Charles Ferguson v oskarjevskem dokumentarcu Resnica o krizi (2010). Niso ga zanimali predvsem posamezniki, ki so vodili velika finančna podjetja – njihove osebnostne lastnosti, želja po moči ali obsedenost s striptizetami. Poskusil je odgovoriti na veliko bolj pomembno vprašanje: zakaj so zatajile vse varovalke in mehanizmi, ki bi morali zaznati in ustaviti borzne čudežnike. Zato se je najprej odpravil na Islandijo.

»Vsi so vedeli«

Na prelomu novega tisočletja je otoška država razvajala prebivalce z enim najvišjih prihodkov na prebivalca na svetu. Islandci skoraj niso poznali brezposelnosti. Namerili so jim najvišji indeks človekovega razvoja, po pričakovani življenjski dobi in življenjskem optimizmu jih ni presegal skoraj nihče.

V začetku oktobra 2007 se je ta idilična podoba razblinila dobesedno čez noč. Globalna finančna kriza je skoraj čez noč potopila tri največje islandske komercialne banke (Glitnir, Landsbanki in Kaupthing), ki so bile v tujini zadolžene za desetkratno vrednost celotnega islandskega BDP. Premier Geir H. Haarde pa je v dramatičnem televizijskem nagovoru priznal, da državi grozi bankrot.

Ferguson je na islandskem primeru pokazal celotno genezo finančne krize, ki se je v bistveno večjem obsegu zelo hitro ponovila v ZDA in se razširila po vsem svetu (zajela je tudi Slovenijo, kjer so banke financirale nepremičninski balon in odobravale slabe kredite za »tajkunske« menedžerske prevzeme). Prvi korak je bil ideološki: odločitev islandske konzervativne vlade, da bo v velikem valu privatizacije in deregulacije odpravila vse finančne varovalke. Učinki so se sprva zdeli pozitivni. Islandski finančniki so izrabili skoraj neomejene količine poceni denarja na svetovnih finančnih trgih, ki je omogočil hitro širitev bančnega sektorja. Nova gospodarska panoga je obogatila islandski proračun, statistično povečala premoženje islandskih gospodinjstev in omogočila državi, da se je lotila velikih infrastrukturnih podvigov. Mala država je na papirju postala globalna finančna velesila.

Kritiki so že kmalu opozorili, da takšno pregrevanje gospodarstva ne more biti vzdržno. Zaradi poceni kreditov so zelo hitro rasle cene nepremičnin, kar je povečalo zadolženost prebivalstva. Njihovih svaril ni poslušal nihče. Guverner centralne banke David Oddsson je kot nekdanji ministrski predsednik postavil temelje nove finančne ureditve, zato je zaskrbljena poročila razumel kot napad na svojo zapuščino. Njegov politični naslednik Haarde je preprečil vse pobude, da bi bilo treba regulirati finančni sektor. Nekdanji regulatorji so se preselili v finančne ustanove, profesorji ekonomije so pisali naročene gospodarske analize, mediji pa so vzdrževali mit o islandskih »finančnih Vikingih« – mladih poslovnežih, ki so razbijali tradicionalne predstave o deželi ribičev in kmetov. Vsi odločevalci so vedeli, da se bližajo težave, a kljub temu niso hoteli ukrepati.

Ferguson je v prvem delu filma pokazal, da islandski finančni Vikingi in njihovi politični botri niso bili neumni, pohlepni ali oportunistični. Premier Haarde je bil do konca prepričan, da je bila njegova politika pravilna. Če je hotel spraviti Islandijo na globalni finančni zemljevid, povečati njen BDP in pritegniti tuje vlagatelje, je moral najprej odstraniti ovire za rast finančnega sektorja, se je zagovarjal pred parlamentarno komisijo. Nekdanjega premera ni motilo, da je bila velika gospodarska rast med njegovim mandatom samo navidezna in je napihovanje nepremičninskega balona že pred krizo poslabšalo življenje Islandcev. Finančni zlom je bil zanj samo neprijetna napaka, ki je začasno ustavila zgodbo o islandskem uspehu.

Enako so razmišljali tudi ameriški politiki, ko so z denarjem davkoplačevalcev pokrili bančne dolgove in upravljanje gospodarstva še naprej prepustili istim ljudem in enakim ideologijam, ki so povzročili krizo. Čeprav so javni denar najprej porabili za najem lobistov, da bi preprečili reformo finančnega sektorja, ki jo je v predvolilni kampanji obljubil Barack Obama.

Mit o genialnem poslovnežu

Velika poteza prikazuje ameriške finančne Vikinge kot idealne podjetnike, ki so pred vsemi drugimi opazili tržno priložnost in z njo obogateli. Charles Ferguson je v Resnici o krizi pokazal, da za njihov uspeh ni bila zaslužna predvsem njihova nadarjenost, temveč dejstvo, da jih ni med nepremičninsko vročico nihče ustavil – zaradi ideoloških in zasebnih interesov (enako velja za večino slovenskih tranzicijskih uspešnežev) . Podobno kritičen je tudi dokumentarni film Enron: The Smartest Guys in the Room (2005), v katerem je režiser Alex Gibney pred več kot desetimi leti opisal zelo podobno zgodbo o sistemskih pomanjkljivostih nereguliranega globalnega trgovanja.

Analiza propada ameriške energetske korporacije Enron leta 2001 je pokazala skoraj enako zaporedje dogodkov kot pri bankrotu Islandije in zlomu ameriškega nepremičninskega trga. Popolna deregulacija finančnega sektorja in uporaba informacijskih tehnologij sta Enronu omogočila razvoj zapletenih finančnih mehanizmov in derivatov, s katerimi so ustvarjali neverjetne dobičke. Vodilni enronovci (Kenneth Lay, Jeffrey Skilling …) so uživali v vlogi vizionarskih podjetnikov, čeprav so ponarejali bilance, podkupovali revizijske hiše in izrabljali tesne povezave z družino Bush, kadar so potrebovali politično uslugo, davčno olajšavo ali razumevajočega borznega regulatorja. Propad Enrona pa je bil za ameriške ideologe prostega trga (Alana Greenspana, Bena Bernankeja …) samo zoprna napaka, ki je začasno ustavila krepitev finančnega sektorja. Največji korporativni škandal v ameriški zgodovini zato ni sprožil reforme, ampak se je po Enronovih poslovnih praksah v prihodnjih nekaj letih zgledoval ves finančni svet.

Glavni liki so v Veliki potezi pokazali, kako je mogoče izigrati Enronov model in z njim zelo hitro obogateti. Vendar niso takšni borzni zmagovalci prav nič boljši od domnevnih »neumnežev«, ki niso spregledali nepremičninskega balona. Vir takšnega bogastva je v obeh primerih enak: brezimni posamezniki, ki morajo po koncu borzne zabave poravnati račun.