Smrt na urgenci

V novogoriški bolnišnici je umrl človek. Nič posebnega, bi lahko rekli, če bi umrl zaradi starosti, hude poškodbe ali težke bolezni. Bolnišnice so pač kraj, kjer dandanes umre največ ljudi – za razliko od prejšnjih časov, ko je bila smrt za ljudi del življenja in so umirali doma, med svojci. A tokrat je umrl poškodovanec, ki je bil še poln življenja. Ko so mu naravnavali zlomljeno nogo, so zdravniki izvedli standardni protibolečinski postopek. Najprej malo anestetika iz modre cevi, nato kisik iz bele, da bi pomagal ohraniti življenjske funkcije. A v cevi za kisik ni bilo kisika, iz nje je pritekel smrtonosni dušikov oksidul, in človeka ubil. To vemo danes, ko je dogodek že četrti dan osrednja medijska tema. Prejšnji teden, ko je poškodovani delavec iz Anhovega ležal na reanimacijski mizi, si kaj takega ni mogel še nihče misliti. Vse se je odvrtelo v pičlih nekaj minutah, kolikor zdrži vsakdo med nami brez kisika, nato pa človeka ni več. Zdravniki so kljub vsemu svojemu znanju ostali bosi na golih tleh in se čudili skrivnostim življenja.

Zgodilo se je v novi urgenci, ki je bila postavljena zato, da bi v njej hitreje in bolje reševali človeška življenja. Umrl je raznašalec časopisa Delo. Urgenco je – poleg drugih podjetij – gradilo podjetje Kolektor Koling, s časopisno hišo Delo lastniško povezano podjetje. Zaprepadeni nad neverjetnim sovpadanjem dogodkov Delovi novinarji, kot tudi vsi drugi mediji, popisujemo tragedijo. Sprašujemo zdravnike, bolnišnico, vpletena podjetja, ministrico za zdravje in zunanje strokovnjake o možnih razlogih za napačno priključenost cevi. Omogočamo vpletenim, da pojasnijo, kaj se je zgodilo. Poskušamo razumeti, da bi lahko pojasnili našim bralcem. Ne iskati krivca in ne soditi. Ne manipulirati, pač pa iskati resnico, kolikor nam je dosegljiva.

Novinarjem je zelo poredko dosegljiva vsa resnica. V tako delikatnih primerih še posebej. Vsak od vpletenih nam te dni pripoveduje svoje videnje. Nimamo vseh dokumentov, nimamo vseh pogodb, ne vemo za njihove medsebojne dogovore. Novinarji bi se postavili nad zakon, če bi razsojali po svoje. S smrtnimi primeri na novih reanimacijskih mizah v Šempetru – bili so štirje, odkar je urgenca decembra pričela z delom – se zdaj ukvarjajo policisti, preiskovalni sodnik, tožilec in najbrž se bo tudi sodišče. Preiskujejo smrt iz malomarnosti, za kar je zagrožena kazen do pet let zapora. Ni naloga novinarjev, da se postavimo nad njih in prejudiciramo krivdo. Tako bi povzročili, da bi prevladal zakon ulice.

Zakon ulice ali – z drugo besedo drhalizacija – je na dnevnem redu slovenskega vsakdana. Odgovorni se izogibajo odgovornosti in s tem silijo novinarje v aktivnosti, za katere nis(m)o usposobljeni. Nedolgo tega je celo predsednik Borut Pahor predlagal, da bi kandidate za ustavne sodnike najprej dal v pretres novinarjem, predstavnikom najširše javnosti, šele nato bi se za izbor odločil sam. Na prvi pogled všečna poteza zagotovo ne bi obrodila dobrih sadov, kot ne bi bilo uspešno, če bi novinarji v imenu javnosti odločali o usposobljenosti fizikov, pilotov, kirurgov.

Kljub temu pa nepričakovana smrt na urgenci odpira sama po sebi nekaj družbenih vprašanj, ki jih novinarji povsem legitimno zastavljamo.

Zdaj je že jasno, da je bila napaka banalna. Mojster iz podjetja Medicop je zamenjal belo in modro, ko je priključeval cevi na Medicoengineeringov stolp. Toda nad mojstrom je bilo niz pooblaščenih in plačanih za nadzor. Vsak projekt ima nadzor že v teku gradnje, nadzor pred tehničnim prevzemom in še enega pred izdajo uporabnega dovoljenja. Uporabno dovoljenje pomeni – kot pove že ime – da je objekt primeren za uporabo. Kako je možno, da so prav vsi spregledali napako? Pod papirje so se podpisali izvajalci, nadzorniki, politika in bolnišnica. Kaj jamčijo s svojimi podpisi? Komu sploh še lahko zaupamo?

Sodobni človek brez zaupanja ne more. Že zdavnaj vsak zase nismo samozadostni. Sodelovanje in zaupanje sta zato nujna. Vsakikrat, ko se pripeljemo z avtomobilom na bencinsko črpalko, smo gotovi, da bo iz cevi pritekel bencin. Kadar odpremo vodovodno pipo, nam niti na misel ne pride, da je morda v njej strup. In ko vtaknemo v električno vtičnico vtikač, pričakujemo tam elektriko, ne morda vode ali bencina. In tako so bili povsem brez dvoma tudi zdravniki v Šempetru, da je v cevi za kisik dejansko kisik. Dvanajst let študija je za njimi in licenca zbornice, preden začno sami zdraviti bolne. Za nadzorniki pa lahko le dve ali tri leta višje šole, nekaj let dela in licenca iz poznavanja predpisov. Bi moral zdravnik Konrad Kuštrin, predstojnik novogoriških anesteziologov, nadzirati še nadzornike?

V Sloveniji ni standardov za bolnišnice, čeprav imajo vse istega lastnika – državo. Kako je mogoče, da na urgenci v Izoli imajo aparat za merjenje varnosti plinov, na urgenci v Novi Gorici pa ne? Govorimo o povsem novozgrajenih in opremljenih desetih urgentnih centrih, v katerih bi vendarle pričakovali enake pogoje za vse bolnike. Pričakovali bi, da imajo bolnišnice ISO standard, po katerem bodo primerljive z evropskimi bolnišnicami, Slovenci pa z Evropejci. Vse večje varčevanje nas (pre)drago stane. Država s svojimi političnimi institucijami je v svojih rokah koncentrirala veliko moči. Preveč za dobro upravljanje bolnišnic? Instituciji in posamezniku pritiče toliko moči, kolikor odgovornosti je pripravljen prevzeti.