Smrt v Haagu

Zadnje dejanje vojn na Balkanu.

Objavljeno
01. december 2017 09.00
Posodobljeno
01. december 2017 21.00

Težko bi se končalo slabše. Podoba sivolasega in sivobradega generala, ki si trenutek po razglasitvi pravnomočne sodbe s tresočimi se rokami v usta zlije strup, bo ostala zabetonirana v kolektivni spomin. Podoba generala, ki je v boljših časih pisal scenarije in režiral filme, v svoji zadnji predstavi pa je povedal, da s prezirom zavrača sodbo, ker ni vojni zločinec, bo zadnja podoba vojnega kaosa, ki se je na ozemlju nekdanje SFRJ začel leta 1991, leta 1992 pa z vso silovitostjo nadaljeval v Bosni in Hercegovini. Da bi bila simbolika še močnejša – general Slobodan Praljak je samomor pred tv-kamerami storil 29. novembra, natanko 74 let zatem, ko je bila v Jajcu ustanovljena federativna Jugoslavija.

Domislica, da je pravnomočno obsojeni general pravzaprav sodobni Sokrat, je zakrožila tudi po skrajno desni periferiji slovenskih družabnih omrežij. A primerjava obsojenega vojnega zločinca in Sokrata, filozofa, ki je študente učil dvomiti, je blazna. Če že kdo išče zgodovinske vzporednice, bi jih prej našel v Nürnbergu. Hermann Göring, Hitlerjev minister za letalstvo (in tudi gozdarstvo), si je oktobra 1946, dan pred izvršitvijo smrtne kazni po sodbi na nürnberškem procesu, v zaporu življenje vzel s ciankalijem. Pred tem je na nürnberško sodišče naslovil prošnjo, naj ga usmrti strelski vod, saj naj bi bila usmrtitev na vešalih, ker je pač vojak, zanj ponižujoča. Vislice so bile namreč tradicionalno namenjene kaznovanju običajnih kriminalcev.

Haaški epilog je slab, ker je podoba ostarelega generala, ki v sodni dvorani pogoltne strup, preglasila dejstva o vojnih zločinih hrvaškega obrambnega sveta v Hercegovini. Dramatični prizor iz leta 2017 zamegli 25 let stare geostrateške razloge, ki so vodili do zločinov v Bosni in Hercegovini. Ker so zamegljeni geostrateški razlogi – hrvaške ozemeljske pretenzije v Hercegovini –, je zabrisan motiv, ki je vodil do zločinov. Televizijskih kamer med izvajanjem vojnih zločinov – razen ob rušenju starega mostarskega mosta – ni bilo. In še obstreljevanje starega mostu po sodbi haaškega tribunala lahko razumemo kot legitimno vojaško tarčo. Z dramatično smrtjo je pravnomočno obsojeni general dobil status mučenika. Ta status, podkrepljen s fotografijami in tv-posnetki, pa je preglasil jezik kompleksne sodbe, ki utemeljuje, zakaj je vojni zločinec. Zato, ker so enote pod njegovim poveljstvom pobijale, posiljevale, nehumano ravnale z ujetniki, ropale, uničevale.

»Njegovo dejanje, ki smo mu bili na žalost danes priča, največ govori o globoki moralni krivici do šestih Hrvatov iz BiH in do hrvaškega ljudstva,« je v izjavi ob novici, da je general storil samomor, dejal hrvaški premier Andrej Plenković. Haaško arbitražno sodišče ni edina haaška institucija, s katero ima premier sosednje države velike težave. Težave ima tudi z Mednarodnim kazenskim sodiščem za območje nekdanje Jugoslavije, ki ga je 25. maja 1993, na datum, ki je prav tako nabit s simbolnimi pomeni, ustanovil Varnostni svet Združenih narodov. Bodimo bolj natančni: težav s haaškimi institucijami nima zgolj hrvaški premier, temveč tudi prevladujoč del hrvaške politike.

Serge Brammertz, tožilec haaškega tribunala, ki se je prejšnji teden na povabilo Mednarodnega inštituta za bližnjevzhodne in balkanske študije mudil na Bledu, je v pogovoru za Sobotno prilogo na primeru afriške Ruande posredno orisal, kje je jedro problema vojnih zločinov. Sedemsto ljudi se je zateklo v lokalno cerkev, možje z mačetami pa so žrtve mesarili štiri dneve. Ko je želel tožilec razumeti, kako je lahko krvnik štiri dni zapored po mesarjenju odšel domov k ženi in otrokom, zjutraj pa je posel nadaljeval, se je obtoženi strinjal, da je vse skupaj res trajalo predlogo. Vendar je sam menil, da za to ni bil odgovoren. Če bi žrtve bolj sodelovale, bi lahko končali že v dveh dneh.

Storilci vojnih zločinov ne govorijo jezika prava. Ne razumejo, zakaj je sodišče njihova dejanja okvalificiralo za vojni zločin. A mnogo bolj tragično je, da 25 let po začetku vojne v BiH politični razred govori o moralni krivici, ki se je zgodila obsojenim. Ravnanja, ki so v nasprotju z mednarodnim vojnim pravom, enostavno ne morejo obsoditi, ker mednarodno pravo ni del njihovega političnega horizonta.

Oskar Gröning je star 96 let in bo šel kmalu v zapor. Sodišče v nemškem mestu Celle je presodilo, da je dovolj vitalen, da zaporno kazen lahko odsluži. Med drugo svetovno vojno je bil v koncentracijskem taborišču Auschwitz knjigovodja. Prešteval je denar, ki so ga esesovci ukradli taboriščnikom. Pred dvema letoma je sodišče presodilo, da je soodgovoren za smrt 300.000 ljudi, in ga obsodilo na štiri leta. Nemška skrajna desnica je tedaj proti sodbi protestirala. Uradna politika je vzorno molčala in sodstvu prepustila, da opravi delo.

Samomor v Haagu bistveno otežuje, da bi načela vladavine (mednarodnega) prava korenine pognala tudi na območju nekdanje SFRJ. Če se je še pred nekaj dnevi zdelo, da je Haag svoje poslanstvo z obsodbo Ratka Mladića kljub dolgotrajnosti postopkov vendarle opravil, je danes slika drugačna.

Težko bi se končalo slabše.



Smrt v Haagu

Žalovanje za generalom na zagrebškem Trgu bana Jelačića Foto: AFP