Tiskane izdaje
Največji angleški slikar Joseph Mallord William Turner je rad potoval po Evropi. Na poti leta 1840 od Benetk do Gradca se je ustavil tudi v naših krajih. To dokazujeta dve skici, za kateri je veljalo, da gre za Gradec. A je grad na griču – ljubljanski.
Nekega dne septembra 1840, bolj na začetku meseca, je majhen, krivonog in že precej prileten človek stal pred Uršulinsko cerkvijo. Njegove sivomodre oči so prek orlovskega nosu pozorno motrile grad in Stanovsko gledališče, roka pa je držala svinčnik in risala v knjižico. Gledališče je narisano s precej manj podrobnostmi, prav tako zvonik Križevniške cerkve, dodan na desni. Se mu je mudilo? Ga je priganjal nestrpen kočijaž?
Malo pozneje se je možakar pojavil pod frančiškanskim samostanom in v isto knjižico spet risal pogled na grad, tokrat z Marijinega trga. Ta veduta je natančnejša in zajema večje vidno polje od prejšnje, zato je med risanjem nekajkrat premaknil veliko rdečelično glavo. Ga je kdo od Ljubljančanov sredi sejemskega vrveža sploh opazil?
Joseph Mallord William Turner (1775–1851), najslavnejši britanski slikar vseh časov, je sinonim za romantično slikarstvo: v svoje krajine je znal vnesti toliko svetlobe, da je ta razkrojila oblike in zlobne, manj uspešne kolege navdihnila, da so ga poimenovali »rumeni palček«.
Slikarsko je bil neverjetno produktiven. Znan je bil tudi po tem, da je, čeprav je bil sicer precej nasršeno odljuden, pred uradnimi otvoritvami razstav na Kraljevski akademiji uprizoril spektakel za kolege. »Jež je za trenutek postal pav,« je v Turnerjevi biografiji zapisal Anthony Bailey. Medtem ko so drugi lakirali svoje slike, je Turner na razstavnih stenah dokončeval polizdelke – seveda vselej tako, da so barvni učinki preglasili tiste na sosednjih slikah.
Oljne slike, na katerih se je, z večinoma mitološko in historično tematiko ter dostikrat z dolgimi naslovi, poskušal uveljaviti med akademsko srenjo in višjimi sloji, so bile le del njegovega slikarskega opusa. Vsaj toliko je pomembno njegovo akvarelno delo; že kmalu je presegel ustaljene principe slikanja in z vodo, barvo in pigmentom počenjal čudeže, pri čemer je med drugim uporabljal tudi spužve, kruhove drobtine in »orlovskemu kremplju podoben« noht na levem palcu. Princip akvarelnega dela je prenesel v oljni medij, iz katerega si je v nasprotni smeri izposodil npr. praskanje in uporabo prekrivnih barv. Skratka, rušil je pravila in pri tem je šel tako daleč, da lahko nekatere pozne akvarele razglasimo za abstraktne podobe. Videl je lepoto vlakov in tovarn. Bil je eden od dedov modernega slikarstva.
Rad je potoval po Evropi. Poleg dramatičnih Alp in z gradovi posutega porečja Rena in Mozele so ga privlačile tudi Benetke. Leta 1840 je tja šel tretjič in zadnjič. Prišel je prek Porenja in Tirolske, nazaj grede pa se je odločil obiskati še Dunaj. Nazaj v Nemčijo je hotel priti po Donavi, saj mu je bilo pri 65 letih najbrž že počasi dovolj alpskih prelazov.
Iz Benetk se je, tako kažejo arhivski viri, s parnikom 3. septembra odpravil v Trst. Naslednji datumski podatek je, da je bil 23. septembra že v nemškem Coburgu. Vmes lahko postavimo še skice Trsta, Gradca, Dunaja in donavskih mest, torej je po srednji Evropi moral divjati s hitrostjo, ki jo lahko, preneseno v današnje čase, primerjamo s hitrostjo organiziranih turističnih skupin.
Težko je verjeti, da je tistega septembrskega dne gospoda Turnerja Ljubljana opazila. In vprašanje je, koliko časa bi bili risbi pozabljeni med platnicami, če ne bi bilo interneta in projekta galerije Tate, ki na medmrežje sistematično postavlja vsebino slikarjevega opusa. Po smrti je Turner zapustil Britancem skoraj 300 olj in okrog 30.000 del na papirju, med njimi 282 skicirk. Ker je Turner risal in slikal izrazito brez reda, zaporedje podob nima nujno zveze s kronologijo.
Ena od skicirk, TB (= Turner Bequest) CCXCIX, ima ime Trieste-Graz-Danube Sketchbook, torej Tržaško-graško-donavska skicirka. Kdo ne bi šel brskat po njej? V literaturi – s Turnerjevimi potovanji po nemško govorečih deželah se je v zadnjih desetletjih največ ukvarjala dr. Cecilia Powell – so sicer domnevali, da je Turner od Trsta do Gradca potoval po trgovski poti.
In tam, zraven upodobitev Gradca, sem na dveh zaporednih sodih straneh – 47a in 48a – naletel na dve risbi Ljubljane. Tudi ti sta bili opredeljeni kot veduti štajerske prestolnice (spletna stran povzema opise Cecilie Powell v katalogu razstave Turner in Germany, ki je bila leta 1995 v galeriji Tate), kar niti ni presenetljivo, saj sta si Gradec in Ljubljana z gradom na griču in baročnimi zvoniki pod njim zelo podobna, nekaj pa je k temu dodatno pripomogel Turnerjev značilno sumaričen način risanja s svinčnikom.
Na strani 48a se takoj prepozna grad in tudi vse drugo. Na skrajni levi strani risbe je vhod v frančiškanski samostan in poleg njega fasada cerkve v ostri skrajšavi. Potem sta tu zvonika stolnice (kupolo so začeli graditi šele naslednje leto). Hiša pri Bučabirtu (kjer danes stoji Prešernov spomenik) je narisana krepkeje, da je očitno, da stoji na tej strani Ljubljanice, na dnu Marijinega trga. Na drugi strani reke je začetek Špitalske ulice (zdaj sta tam Kresija in Filipov dvorec), ta pa pelje do mestne hiše – tista sladoledasta konica, kot na ruskih cerkvah, je najbrž z njenega zvonika.
Napis desno spodaj (poleg ohlapne pisave je imel Turner vse življenje tudi težave s črkovanjem) je Cecilia Powell dešifrirala kot Market D[ay?], kar bi bilo smiselno, saj je (tudi) na tem trgu v devetnajstem stoletju potekala tržna ali vsaj kramarska dejavnost. V za četrt kroga obrnjeni figuri desno zgoraj je Powellova prepoznala moža, ki žaga hlod. Tudi sam nimam boljše razlage, ne glede na to, da je splavarska dejavnost potekala nekaj više ob reki.
Če je ta veduta po izrezu skoraj taka kot jeklorez N.M.J. Chapuya (1856), je na drugi (stran 47a), ki pa je bila narisana najprej, identičen izrez kot na litografiji Georga (Jurija) Pajka (okrog leta 1836). Pogled je zelo lepo prepoznaven tudi danes, saj je edina pomembnejša razlika (vsaj po obliki, po gabaritu niti ne) zgradba Slovenske filharmonije, ki je nadomestila gledališče. Malo drugačen je tudi stolp gradu, a je njegova ikonična silhueta vseeno takoj prepoznavna.
Risbi sta v knjižico formata 19,8 x 12,7 cm narisani z grafitom. Turner je namreč v popotnih skicirkah, kadar je upodabljal motiv neposredno, s časom vedno redkeje uporabljal akvarel. »V času, ki bi ga porabil za eno barvno skico, jih s svinčnikom lahko naredim 15 ali 16,« je nekoč zagodrnjal. Res je risal hlastno, tudi med vožnjo s kočijo ali ladjo.
V tej skicirki je tudi kar nekaj zelo na hitro narisanih hribov in gorskih vrhov, celo po več na eni strani. Te bo teže prepoznati, sploh zaradi nekronološkega razporeda, ni pa izključeno, da bo kdaj v prihodnosti jasneje, kako je v poznem poletju leta 1840 gospod Turner v kočiji sledil trgovskim potem med Trstom in Gradcem.
Za prijazno pomoč
