So muzikali za idealiste?

Kot smrklja sem oboževala muzikale. Moje pesmi, moje sanje, Čarovnik iz Oza, Ples v dežju, Amerikanec v Parizu, Swing Time, Sedem nevest za sedem bratov in Doris Day. Vse, v katerih je igrala Doris Day. Ljubezen do tega žanra je bila moja prva ljubezen do gledališča. Muzikali so se mi zdeli preveč teatralni, da bi bili samo film, in preveč filmski, da bi bili samo film. Bili so brezčasni. Nikoli me ni motilo, ko je junak sredi stavka začel prepevati; to je bil le vdor nerealnega v že tako veliko iluzijo filma. Ko so igralci zapeli, so barve na filmskem platnu zažarele. Prizor, ko srečen Gene Kelly pleše v dežju in skače po lužah, pa je tako ali tako najlepša podoba zaljubljenosti. Tako se takrat človek zares počuti.

Zdelo se mi je, da so muzikali prispodoba šovbiznisa. Pod tem pojmom sem si najbrž predstavljala popolno predanost svojemu delu. Zaljubljenost v svoj poklic. Težke plesne točke so bile v teh filmih odplesane z največjo lahkoto in takrat sem dojela, da je tako videti virtuoznost. Ko, kot bi rekel Valéry, ne moreš več ločiti plesa od plesalca.

Fred in Ginger vedno lebdita nad tlemi, tudi ko se valček prelevi v step. Med njima sicer nikoli ni bilo kakšne velike kemije, čeprav sta sodila skupaj kot jagode in smetana. Kot je dejal Fred, sta se vedno poskušala izogibati sladkim ljubezenskim scenam, zato sta se prvič poljubila šele v devetem skupnem filmu. Ginger Rogers pa je že v zrelih letih priznala, da se nista preveč objemala in poljubljala zato, ker je na snemanja vedno hodila ljubosumna Fredova žena in možu ni dovolila spogledovanja in nikakršne intimnosti s soplesalko. Lepil ju je ritem. Fred in Ginger sta, kot pravi pisateljica in velika ljubiteljica plesa Zadie Smith, poezija v gibanju.

Muzikali atletskega Gena Kellyja so čisto nekaj drugega. Sam Kelly je nekoč dejal, da je Fred aristokrat, on pa le voznik tovornjaka. Mož prelepe dolgonoge plesalke Cyd Charisse je menda natančno vedel, kdaj je njegova žena v studiu oziroma v službi plesala s Fredom in kdaj z Genom; ko je plesala s slednjim, je bila polna modric, a brezmadežno brez praske, ko se je zavrtela z aristokratskim Fredom. Kot je povedala pokojna Debbie Reynolds, sta bili dve fizično najbolj naporni stvari v njenem življenju plesne točke v filmu Ples v dežju in rojstvo hčerke.

Ljubezen do filmskih muzikalov se mi je kasneje povrnila, ko sem gledala film Lasje Miloša Formana, predvsem pa filma Boba Fossa Kabaret – ni boljše napovedi nacizma – in Ta vražji jazz – ni boljšega filma o nastajanju predstave, ki je največkrat sestavljeno iz štirih glavnih elementov: znoja, krvi, solza in sperme.

Nikoli pa nisem prenašala sodobnejših različic tega žanra, na primer nesrečnih Nesrečnikov, kičastega Fantoma v operi in sploh vsega, kar je skupaj zložil gospod Andrew Lloyd Webber, pa tudi gledaliških muzikalov ne, niti domačih niti tistih z Broodwaya ali West Enda. Kaj šele rock oper!

Zakaj imajo muzikali tako radi dežnike?

Med mojimi najljubšimi je legendarni francoski film Cherbourški dežniki Jacquesa Demyja iz leta 1964 s Catherine Deneuve in Ninom Castelnuovom v glavnih vlogah. V filmu so vsi, prav vsi dialogi zapeti, na kar se gledalec čudežno hitro navadi. Glasba Michela Legranda je večna. Film govori oziroma poje o mladi prodajalki dežnikov in avtomehaniku, ki se zaljubita, a fant mora za dve leti v vojno v Alžirijo. Medtem dekle ugotovi, da je zanosila. Ker njenega ljubega dolgo ni nazaj, se poroči z drugim, in tudi on si kasneje najde novo nevesto, s katero ima dečka. Zadnji prizor se zgodi nekega zimskega večera, ko pada umetni sneg in se oba le za trenutek spet srečata na bencinski črpalki in se pogovarjata čisto banalne reči. Le nekaj stavkov. Konec ni srečen, a tudi ni čisto nesrečen, čeprav prikliče solze.

Podobno kot v filmu Dežela La La enaintridesetletnega ameriškega režiserja Damiena Chazella, ki je prejšnji teden pobral kar sedem zlatih globusov in bo najverjetneje deležen tudi oskarjev. Chazelle, ki je naredil film o ljubezni, uresničitvi sanj in nostalgiji, namreč obožuje Cherbourške dežnike, kar je jasno ne le zaradi podobnega konca, ampak tudi intenzivnih barv, ki sta jih oba filma polna. Sicer pa Chazelle pravi, da ta žanr danes nima prav veliko oboževalcev. V podkastu Fresh Air je povedal, da je »res nekaj čudnega v tem, da začne igralec sredi prizora nenadoma prepevati, v ozadju pa se zasliši glasba«. Ko je začel študirati film, je oboževal Hitchcocka, predvsem pa francoski novi val, in kar naenkrat je na klasične hollywoodske muzikale pogledal s čisto nove perspektive. Zdeli so se mu skoraj avantgardni, drzni eksperimenti. Moderni in nadrealistični. »O, moj bog, saj spimo na zlatem rudniku,« si je rekel. »Film se vedno trudi oponašati resničnost, tudi če gre za fantazijski film, morajo biti nekatere stvari logične. Pri glasbenih filmih pa te logike ni. Pesem prekine neko dogajanje, in to se zgodi v imenu čustva.« Če dovolj globoko čutiš, začneš peti, bi lahko rekli. Muzikali nas učijo, da ima vsak svoj ritem, in znajo v gledalcu zbujati užitek. Sicer pa je pri vseh filmih eden glavnih elementov prav ritem.

Že prvi Chazellov črno-beli film Guy and Madeline on a Park Bench (2009), ki ga je posnel še kot študent, je bil muzikal, v katerem odmevata jazz in step in je bil menda čista improvizacija. Po estetiki spominja na zgodnjega Johna Cassavetesa, malo pa tudi na Godarda.

Sledil je z dvema oskarjema nagrajeni film Ritem norosti (2014), ki govori o mladem bobnarju (Milles Teller) in njegovem sadističnem učitelju (J. K. Simmons). To je avtobiografski film. Režiserja, kot priznava, še danes tlači mora o tem, da se znajde sredi odra, a so njegove roke preveč ohlapne, da bi lahko začel bobnati. Ko je bil v srednji šoli, je bilo zanj bobnanje v šolskem orkestru najpomembnejša stvar na svetu. Preposlušal je najboljše jazz plošče in se, kot glavni junak v filmu Dežela La La, ure in ure učil igrati tako kot jazzovske legende. Pred javnimi nastopi ga je bilo na smrt strah in je imel grozne napade anksioznosti. Zdaj se sprašuje, zakaj je takrat tako nesmiselno trpel.

In kaj imata Ritem norosti in Dežela La La skupnega? »Oba govorita o tem, kako postati to, kar si želiš. Kako uresničiti svoje sanje. Včasih v resnici sploh ne veš, ali imaš talent, da bi jih uresničil. So res najboljši glasbeniki samo tisti, ki v neskončnost vadijo? Ali je zraven še kaj sreče? Talenta. Trme. Vztrajnosti. Obsesivnosti.«

Nostalgija sedanjosti

Film Dežela La La vsebuje emocije in estetiko starih muzikalov. Režiser je direktorju fotografije povedal, da si želi, da ima njegov film še posebej žareče barve, takšne, kot so jih imeli prvi barvni filmi, V vrtincu, na primer, ali Robin Hood. Res jih ima. Zdi se, da nam živobarvne obleke glavne junakinje govorijo o intenzivnosti njenih čustev.

Eden od glavnih gibalcev zgodbe je nostalgija. Oba glavna igralca sta romantično nostalgična, njune sobe so polne starih filmskih plakatov in oba pogrešata čas, ko ni bilo še čisto vse naprodaj in ko je bilo sanjarjenje del kariere.

Mia (Emma Stone) je igralka, ki dela kot natakarica in neuspešno hodi na filmske avdicije, Sebastian (Ryan Gosling) je pianist in skladatelj, ki si želi odpreti svoj klub, v katerem bi igrali stari dobri jazz, a mora, da bi preživel, na klavir igrati božične uspešnice v restavraciji. Oba idealizirata stare jazz glasbenike in hollywoodske zvezdnike. Sebastian to dela zelo obsesivno, tako da mu šef skupine (John Legend), pri kateri začne igrati, reče: »Kako boš kdaj postal revolucionaren, če si pa takšen tradicionalist? Držiš se preteklosti, ampak jazz je prihodnost.« To je tema vsega filma, saj je muzikal Dežela La La najbolj drzen prav v tem, da je najbolj tradicionalen.

Tretji junak filma je mesto. Los Angeles. Muzikali so včasih poveličevali romantični Pariz ali urbani New York, Chazelle pa se je odločil, da bo film postavil v mesto angelov, in to ne na slavno nakupovalno ulico Rodeo Drive, ki jo vidimo v večini filmov, ki se dogajajo v tem mestu. Odkril je druge konce. Klančinaste ulice, polne dreves, svetlobo uličnih svetilk, pozabljene kinodvorane, roza nebo in observatorij Griffith, najbolj znan iz filma Upornik brez razloga, v katerem glavna junaka plešeta med zvezdami. Režiser je film postavil v Los Angeles prav zato, ker tja prihajajo tisti, ki sanjajo, da bodo nekoč postali slavni in da bodo uresničili svoje želje. »Mnogim od njih govorijo, da so nori, da živijo v iluziji. Hotel sem posneti film njim v čast in se pokloniti te vrste nestvarnemu stanju zavesti.«

Otvoritvena scena filma se zgodi na avtocesti in je hommage rumeni opečnati cesti iz filma Čarovnik iz Oza. Dolga kolona vozil, ujeta v prometni zamašek, se v nekem trenutku spremeni v plesno in glasbeno točko; čeprav gre za tri nevidno zlepljene kadre, se zdi, kot da je režiser vse posnel v enem dihu. V prizoru nastopa štirideset plesalcev, sto statistov in več kot šestdeset avtomobilov. Snemanje je bil velik zalogaj, saj so imeli na voljo le dva dneva, a ko so koreografijo, ki so jo vadili več mesecev, prestavili v realno sceno, je zbledela, pripoveduje režiser. Zato so jo morali spremeniti. Prvi dan je snemanje odpadlo, saj je bilo oblačno, pesmi, ki jo v tem prizoru pojejo plesalci, pa je naslov Another Day of Sun (Še en sončen dan). Sceno so morali posneti v enem dnevu, čeprav je veter majal žerjav, ki je nosil kamero. Ideja je bila, da se pesem, ki prihaja iz enega radia v avtomobilu, združi z vsemi drugimi zvoki v prometni gneči in se spremeni v melodijo.

Med sanjami in resničnostjo

Če parafraziramo filmsko kritičarko Jessico Kiang, se zdi, da življenje za Chazella teče kot muzikal, vprašanje je le, ali mu znamo prisluhniti, ali znamo slišati glasbo in opaziti trenutke sinhronosti, drobce spontane koreografije, ki jo nosi vsakdan. »V tem filmu so tudi trenutki realizma prežeti s čarobnostjo in trenutki čarovnije obarvani z realnim.« Lepa je tudi glasba. Chazelle je s skladateljem Justinom Hurwitzem, s katerim sta bila sošolca, sodeloval pri vseh treh svojih filmih. Deželo La La sta pripravljala kar šest let, a sta težko našla denar za nekaj tako nostalgičnega. Kot pravi Hurwitz, se je zavedal, da mora biti glasba inspirirana z melodijami iz zlate dobe muzikalov, a mora vendarle zveneti sodobno. Vsa glasba je orkestralna, polna violin in klavirja, in prav ta »starinski« pristop melodije napolni s toplino. Najljubša režiserjeva filmska glasba je tista iz Cherbourških dežnikov in iz Truffautovega filma 400 udarcev, vrtinčasta godala, ki krožijo po zraku in ustvarjajo atmosfero. To je glasba, ki zna biti žalostna brez prevelike žalosti in zna biti srečna, ne da bi bila presladka.

Glasba muzikalov je posebna, kliče k banalni koreografiji, če jo poslušamo, ko hodimo po ulici, hodimo hitreje in v ritmu. Narejena je za gibanje in petje.

So muzikali žanr za idealiste? »Ko se človek zaljubi, je to zelo naravna stvar,« pripoveduje Chazelle, »in ko pravim naravna, sem malo ironičen. Dejstvo pa je, da je v najlepših plesnih točkah dveh zaljubljencev toliko človeškosti.« Ko se zaljubiš, se zdi, kot da si zvezda muzikala. Najljubše popevke si ponavljaš stokrat na dan, plavaš med zvezdami. In tudi ko si nesrečno zaljubljen, si na trenutke kot v muzikalu, le da so popevke bolj žalostne. Glasbo v življenju uporabljamo zato, da bi v njej utopili različna čustva, kot čajne vrečke z različnimi okusi potapljamo v vročo čisto vodo.

Morda nam muzikali kažejo, kako se res počutimo, in ne tega, kako bi se morali počutiti. Za režiserja je žanr muzikala odlična posoda za pripoved o iskanju ravnovesja med sanjami in resničnostjo. Dežela La La nikakor ni trivialna in patetična. Hkrati je to tudi zgodba o boju med ljubeznijo in ambicijo. Zanimivo je, da ima ta film, kar se na prvi pogled zdi nenavadno, veliko plasti. V njem glavni junak Sebastian recimo pravi: »Pustim, da me življenje tako dolgo pretepa, da se utrudi. Takrat udarim nazaj.«

In kaj bo naslednji projekt mladega Damiena Chazella? Spet bo šel med zvezde, saj bo posnel film o Neilu Armstrongu, prvem človeku na Luni. Zanima ga zgodba o tem, kako je v nekem trenutku celo človeštvo stavilo vse na enega samega človeka. On pa je bil kot jazzist, ki improvizira v vesolju.