Tiskane izdaje
Prvič, prof. Tekavčič sedi na dveh stolih. Ob tem, da je zaslužila kar precej honorarjev, je tudi dekanja Ekonomske fakultete in članica senata Univerze v Ljubljani (UL). Kot senatorka je soodgovorna za ohlapna pravila UL o postranskih poslih zaposlenih in za decentralizacijo univerze pri upravljanju prihodkov s trga. Kot dekanja pa je odgovorna za upravljanje tržnih prihodkov in za nadzor nad tem, ali zaradi postranskih poslov trpi redno delo zaposlenih. Pravico zaposlenih in fakultet do opravljanja tržnih dejavnosti brani tako, da jo upravičuje z lastno etičnostjo: sama naj bi vse svoje posle vodila prek fakultete, EF pa naj bi porabila dobršen del teh prihodkov za razvoj fakultete.
Prav. Toda v isti zgodbi in celo od iste osebe smo slišali, da nekateri njeni sodelavci poslujejo prek zasebnih svetovalnih podjetij, od česar fakulteta nima ničesar. Slišali smo tudi, da je na nekaterih drugih fakultetah režija znašala le 10 odstotkov, vse drugo je pripadlo izvajalcem, ki so napihnili svoje stroške dela. Kaj lahko sklenemo iz tega nasprotja med informacijami? To, da v tej zgodbi nikomur ne kaže kar verjeti na besedo in da je treba opraviti neodvisno revizijo. Preveriti je treba tudi to, ali so dekani in dekanje opravili svojo nalogo v zvezi z razbohotenim postranskim delom sodelavcev. Morda je niso – sploh če so bili tudi sami vpleteni v postranske posle.
Z nasprotjem med dolžnostmi javne funkcije in zasebnim interesom je križ. In tistim, ki sedijo na dveh stolih, ne moremo zaupati neodvisnosti pri inventurnem popisu. Ni jasno, ali prof. Tekavčič brani dosedanji sistem in prakse iz prepričanja o svobodi gospodarske pobude, ali kot ena od posameznic s Supervizorjevega seznama, ali kot dekanja in senatorka, ki bi morala uveljavljati interese institucije. Če bi bila prof. Tekavčič ministrica, bi jo opozicija in mediji pozvali, naj odstopi. Pa ne zato, ker bi jo vnaprej obsojali, temveč zato, da bi z nevplivanjem omogočila neodvisno revizijo.
Drugič, v avtoričinem članku je vrsta protislovnih tez. Nekatere med njimi niso izrečene naravnost, temveč se pojavijo v slabo utemeljenem zaporedju različnih trditev. Naj izpostavim nekatera takšna stališča.
Metka Tekavčič v svojem članku namiguje, da imajo nekateri danes finančne težave zato, ker so v letih obilja »sprejemali napačne investicijske odločitve«. Katere so bile te in kakšne bi bile prave, ne navede. Izpostavi zasebne fakultete, od katerih v času krize ni ostalo ničesar. To seveda ni presenetljivo, saj so bile ustanovljene zaradi kratkoročnega zaslužka ustanoviteljev. Toda kakšna naj bi bila dolgoročno naravnana »investicijska politika« fakultet? Zdi se, da takšna, ki fakultetam omogoča rast njihovih tržnih dejavnosti. Besednjak, ki pripada ekonomiki kapitalističnih podjetij, predlaga organizacijo javnih zavodov na podjetniški način. A kaj to prinese javni univerzi in izvajanju njenega poslanstva? Ali nista obe ministrici za izobraževanje padli zaradi afer, ki so posledice komercializacije visokega šolstva? Zaradi te so si nekateri izvajalci napolnili žepe, nekateri uporabniki pa so lahko kupovali ponarejene diplome.
Prof. Tekavčič pravi, da delo na univerzi pomeni poseben način življenja, pri katerem ni mogoče evidentirati in plačati vsake ure posebej. To drži. A kaj sledi iz tega? Po moji oceni to, da je kompleksno akademsko delo smiselno plačevati na pavšalen način, kar omogoča sistem plač javnih uslužbencev. A če v isti sapi zagovarjamo še neomejeno dodatno delo za čim višji zaslužek, smo pomešali plačni logiki javnih uslužbencev in poslovnega sveta. Rezultat take zmešnjave je, da posamezniki stremijo k pridobivanju dodatnih del in včasih pri tem celo zanemarjajo svoje redno delo, saj se zanašajo, da tega ni mogoče normirati in nadzirati.
Avtorica trdi, da je delo vrednota, in se pohvali, da sta ji to vrednoto privzgojila starša. Njen sklep je, da obsežnejšemu delu nujno sledi tudi večje plačilo. A ni vedno tako. Nekateri dekani in direktorji inštitutov investirajo večino tržnih dohodkov v razvoj sodelavcev in opreme, drugi pa so popustljivi do žepov nosilcev projektov. Poleg tega na nekaterih študijskih področjih ni priložnosti za bogate tržne dohodke. Četudi marljivo delate, je plačilo skromno. Med delom izobražencev se bliskovito širi proletarizacija, ponekod pa lahko bogatijo. Pravi problem je torej distribucija dohodkov, ki naj bi uravnavala vrednost akademskega dela v primerjavi z njegovo neenako področno tržno vrednostjo. Dekanja Ekonomske fakultete pa se temu problemu izogiba s sklicevanjem na občo vrednoto delavnosti.
Umetnost faktorizacije
V resnici prof. Tekavčič omenja faktorje vrednotenja različnih študijskih področij pri razrezu proračunske pogače in napoveduje naporno razpravo o njihovih spremembah. Namiguje na krivičnost sedanjih faktorjev, ki uvrščajo njeno področje med najslabše vrednotena. Toda glede na to, da je večina fakultet na robu likvidnosti, bi bile logične kvečjemu spremembe v nasprotni smeri, tako da bi bolj kot doslej upoštevali neenake možnosti pridobivanja tržnih virov. Vse fakultete so proračunsko podhranjene in morajo prelivati del tržnih prihodkov v financiranje izvajanja rednega študija. Razlike med njihovimi tržnimi potenciali so tolikšne, da vplivajo tudi na vrednotenje rednega pedagoškega dela.
V zadnjih letih so fakultete razvile umetnost faktorizacije vrednosti delovne ure. Če se bo ta praksa razširila, bo glava bolela vse delavce, tudi v zasebnem sektorju. Fakultete, ki imajo premalo denarja, določijo, da obračunska vrednost ene delovne ure ni ena, temveč manj. Tako morajo pedagoški delavci ponekod v Mariboru za osnovno plačo nenadoma delati še enkrat več ali pa se jim plača prepolovi. Finančne razlike med ljubljanskimi fakultetami se kažejo npr. v neenakih faktorizacijah za tiste učitelje, ki so zaposleni na asistentskih delovnih mestih. Število teh oseb dosega skoraj desetino vseh zaposlenih na UL. Tam, kjer ni dovolj denarja, morajo asistenti učitelji na teden izvajati 10 ur pouka v predavalnicah. Drugod je njihov normativ s faktorizacijo pravično izenačen s tistimi, ki so zaposleni na učiteljskem delovnem mestu. Ponekod pa je faktorizacija tako visoka, da lahko predavajo le štiri ure na teden. Pri istem delodajalcu torej nekateri za enako plačo opravljajo enako delo v obsegu 10, drugi pa 4 enote. Sem je pripeljala splošna proračunska podhranjenost visokega šolstva v kombinaciji s fakultetno avtonomijo pri upravljanju z neenakimi tržnimi prihodki.
Avtorica skuša preusmeriti pozornost od prihodkovne strani (javnofinančna podhranjenost in neenaka distribucija tržnih prihodkov) k optimizaciji stroškov. Pri tem udari po dostopnosti brezplačnega študija. Predlaga, naj se namesto zavistnega napadanja tistih, ki pač lahko služijo na trgu, osredotočimo na domnevno prevelik vpis študentov. Doda tudi moralistično oceno, da so nekateri od neresnih študentov »najbolj glasni, ko zahtevajo, da mora biti celotni študij financiran iz javnih virov«, čeprav je prej ugotovila, da je izvorna težava ravno prenizko javno financiranje. V čem je logika te preusmeritve? Znižanje vpisnih mest namreč ne prinese bistvenih prihrankov pri izvajanju študijskih programov. Izvedba predavanj stane enako, le pri vajah se lahko zniža število skupin. Kam torej avtorica meri?
Gre za to, da želijo vodilni krogi UL finančno »sanirati« podhranjene fakultete tako, da bi ukinili vrsto študijskih programov in znižali število brezplačnih vpisnih mest na preostalih. Študijska področja, ki ne morejo najti poslovnih partnerjev v gospodarstvu ali državni upravi, bi morda preživela le s širitvijo šolnin. Obseg in distribucija preskromnih javnih sredstev bi ostala enaka, tržni prihodki posameznih krogov pa nedotakljivi. Zmagovalci akademske tranzicije izkoriščajo sedanjo finančno stisko velikih delov visokošolskega prostora za utrjevanje svojih položajev in za zategovanje pasu drugim. Tudi po aferi »honorarji« ostajajo vkopani v obrambo svojih privatiziranih položajev in interesov. Spotoma posegajo tudi po moraliziranju o domnevno lenih študentih in zgubarskih profesorjih ter se tako izogibajo problemu proletarizacije mladine in dela izobražencev.
Namesto polargumentov, namigovanj, dovtipov in moraliziranja potrebujemo analizo položaja visokega šolstva. Ta bo tudi podlaga za ustrezne in nujne kadrovske poteze na šolskem ministrstvu. Naj navedem nekaj glavnih problemov in izhodišč.
Projekti namesto
Iz godlje visokega šolstva je možno priti tako, da se jasno opredeli visokošolsko javno službo. Kaj ta danes vsebuje in obsega, ni jasno. To je ugotovilo tudi ustavno sodišče, ki je pred štirimi leti zahtevalo od zakonodajalca, da jo definira v novem zakonu o visokem šolstvu, da jasno opredeli status izrednega študija in da z zakonom uredi vrednotenje in stabilno financiranje visokošolske javne službe. Tega vse do danes nismo dobili. Posamezni ministri so se ob pomoči nekompetentnih sodelavcev zapletli v zmedo konceptov ali pa so se celo bolj kot z urejanjem javnega visokega šolstva ukvarjali z varčevanjem in obenem z zaščito interesov zasebnih fakultet.
Državljani pričakujejo, da bo tudi univerza pometla pred svojim pragom. Treba je zaostriti interne akte tako, da bodo omejili zasebne posle zaposlenih in omejili višino honorarjev pri delodajalcu. Pri tem ne gre le za vprašanje spodobnosti dohodkovnih razlik, temveč tudi za omejitev osebnih finančnih motivov za izvajanje akademsko sumljivih projektov, kot so pravna in ekonomska mnenja po nareku bogatih naročnikov. Pri dosedanjih zaslužkarjih je treba za nazaj preveriti, ali so ob obsežnih postranskih poslih kakovostno in v celoti opravili svoje redno delo. Obstajajo profesorji, ki prejemajo plačo za delo, ki ga mora opraviti nekdo drug, medtem ko vestno delajo na tržnih projektih.
Toda glede na to, da so se vodilni akademski krogi vkopali s stališčem, da je projektni denar last nosilca projekta, lahko realno pričakujemo spremembe šele po demokratizaciji univerze. Novi zakon mora uvesti splošne, neposredne in tajne volitve na vseh organizacijskih ravneh, še zlasti tudi volitve dekanov. V nasprotnem se bomo še naprej vrteli v začaranem krogu političnih in poslovnih oligopolov in razslojevanja na univerzi.
Ravno v tem trenutku ima predsednik vlade izjemno odgovornost, da za novega ministra angažira nekoga, ki bo sposoben in pripravljen sanirati javno visoko šolstvo. Če bo spet predlagal kandidata, ki meni, da je rešitev v nadaljnjem širjenju tržnih poslov, in ima reference iz javno-zasebnega mešetarjenja, se bodo nadaljevali agonija univerze in škandali. Isto velja, če se bosta novi minister in vlada še naprej spogledovala s širitvijo šolnin in z izločitvijo visokega šolstva iz sistema plač javnih uslužbencev. To bi koristilo tisti manjšini, ki obvladuje tok tržnega denarja, večino pa bi pahnilo v več dela za nižje plače.
Dr. Gorazd Kovačič je predsednik Visokošolskega sindikata
