Tiskane izdaje
Najhitrejša žival na svetu? Gotovo boste odgovorili gepard, gazela ali kaj podobnega. Nak, najhitrejši je naš sokol selec, ki doseže celih 400 kilometrov na uro, več kot večina letal med drugo svetovno vojno. Preizkusili so ga tako, da so mu z velike višine spustili vabo, ki je padala po zakonu težnosti (okoli 200 kilometrov na uro), naš sokol pa se je pognal za njo z dvojno hitrostjo in jo hitro prestregel. Sokol selec, mimogrede, velja za ogroženo živalsko vrsto.
Nikakor pa na Slovenskem ni ogrožena živalska vrsta falcon (sokol), ki jo že deset, dvajset, trideset … let vlačijo po raznih hangarjih in je postala že kar nekakšna zgibanka o IQ politike. Te dni so nas namreč s pristojnega ministrstva obvestili, da razvpiti falcon ne bo vozil naokoli samo politikov in ranjencev, temveč tudi – organe. Ja, ledvice, pljuča, jetra, srčke in podobne drobnarije človeške anatomije. Skratka, ptiču, ki takšno »drobovino« takoj požre, bodo zaupali posebno humanitarno nalogo. S temi koščki iz človeške anatomije in speleologije naj bi letal 25-krat na leto, kar pomeni dvakrat na mesec, s tem pa bo menda rešena tudi »ekonomija« tega letala. Z občasnim prevažanjem organov. Bogseusmili.
Ne bomo komentirali, ker je vse skupaj kajpak že bizarno. Lahko pa takoj pripomnimo, da je bil falcon vseskozi stvar politike in da bo kot tak tudi nadalje figuriral kot otrok politike, njene mladoletniške vznesenosti in poznejše … no, saj veste, kaj. Falcon je na Slovenskem simbol nekega pubertetniškega početja politike, ki je povsem ušla z vajeti in ki je nacija ne razume več. Tu ne gre več samo za leve ali desne, za partizane in domobrance, za takšno ali drugačno razumevanje zgodovine; gre preprosto za politični razred, ki se mu v četrt stoletja ni uspelo dogovoriti niti tega, ali bi po luftu prevažal pomembneže, ranjence ali organe.
Zdi se, da ta zelo hitro nastali politični razred tudi zelo hitro erodira, najprej ekonomsko, pa seveda moralno. Falcon je morda najmanj pomembna stvar, ki se nam je bila zaradi »novokomponiranih« okravatanih pomembnežev pripetila. »Simboli« tega razjedanja države so še hujši, bolj boleči. Sociala. Zdravstvo. Šolstvo. Infrastruktura … Le kako si razložiti, da ta država v 25 letih ni bila sposobna zgraditi 27 kilometrov železniške proge od Kopra do Divače, čeprav je to strateška zadeva ne le Slovenije, ampak tudi Sredozemlja in Srednje Evrope? Kam spadamo? V obeh družinah narodov tega prostora in kultur smo, kajpak. Ali pa nekdo potrebuje zemljepisno, komunikacijsko, kulturno in duhovno osamitev tega prostora »na sončni strani Alp«? Je v tem ozadju še kdo? Vselej je še kdo v ozadju.
Morda je za vsem Bog, bi pomislil naš prijatelj Stephen Hawking – ampak bi takoj pristavil: Od kod pa on?! Kdo se je bil njega domislil?!
V politiki seveda ni Boga, zato se moramo vrniti v pritlehnost, na katero smo tako ali drugače prikovani. Našega dragega falcona, ki mu seveda želimo čvrsta krila tudi tedaj, ko bo prevažal organe, kajpak zlorabljamo le za metaforo o politiki, nad katero bi se zgrozil celo Niccolò Machiavelli. Pravi takole: »Vladar torej ne sme skrbeti za nič drugega, ne sme imeti druge misli in si ne izbrati za poklic drugega kakor vojsko, njeno ureditev in disciplino, kajti samo to opravilo pritiče tistemu, ki ukazuje.« To se sicer malce ponavlja za Platonom in njegovo Državo, ki jo vodijo filozofi, ne politiki, vendar nas vse skupaj znova privede k razmisleku, kdo ta svet (politikum, gr. politikos) sploh vodi.
In tu smo morda na dnu brezna. Pravzaprav, kje je dno in kje se odprtina od sončne svetlobe v globino človeštva in njegove prihodnosti sploh začenja? Tu nismo v zadregi, ker se lahko nemudoma in krčevito oprimemo sedanjosti. Slovenija, na primer, v 25 letih morebiti še ni doživela tako silovitega pospeška v globino, kot ga zmore le sokol selec, smo pa vsekakor vsi skupaj doživeli neko »zgodovinsko reinkarnacijo«, ki je bila pravzaprav bliskovita. V tem je hec: treba si je zamisliti, kaj je bilo pred 25 leti in kaj vse bi se potem v tem času utegnilo izcimiti. Marsikaj dobrega, marsikaj nagravžnega.
Smo, kjer smo, zdaj bomo po luftu menda namesto pomembnežev vozili organe. Petindvajsetkrat na leto. Občudujem državo, ki zmore tako natančno zračno organologijo, obenem pa ni sposobna obnovitve železnic, ki so jih bili tu menda speljali že v kameni dobi. Kakšen politični sistem potrebujemo, da bomo vsaj malce presegli organizacijske in tehnološke parametre predhodnih držav, ki so tu že bile, pa smo se jih – hvalabogu ali pa, pač – znebili?
Vse skupaj je kajpak treba vrniti na začetek: Je politika, kot jo vsak dan »konzumiramo«, še vedno vsaj malce verodostojnega ali je že genetsko sprijena? Te dni smo Slovenci dobili podatke, da celo lastni nacionalni banki ni več zaupati, ker je menda lagala ter tako in drugače bolj zastopala t. i. mednarodni kapital kot naše skromne šentflorjanske finance. Bogseusmili, komu sploh še zaupati?! Svoji ljubici?
Banka Slovenije se verjetno spomni, da smo nekdaj po javnih anketah zaupali predvsem njej, tolarju, vojski in policiji, celo sodstvu … zdaj pa? Kaj se je bilo zgodilo?
Najslabše, kar se lahko zgodi, je razpad zaupanja – in ta ni več razviden samo v Sloveniji, kjer ne vemo več, ali bomo s falconi naokoli prevažali pomembneže, trupla ali njihove koščke. Ali kaj še bolj dobičkonosnega. Ta hip se nam dogaja kar mnogostranski razpad zaupanja: Grčija, na primer, ne verjame več v Evropo, Nemčija se otepa Grčije, Bruselj je tako rekoč paraliziran, nenadoma pa se je v ospredju pojavil Minsk, ki je doslej veljal za nekakšen Pjongjang Evrope, ampak Putinu je uspelo prav to – speljati vso evropsko diplomacijo prav v Minsk. Ste že bili tam? Krasno, silno urejeno mesto.
Putinu je očitno uspela velika igra – ker se niti ni moglo izteči dosti drugače. Ruska vojaška moč je neprimerljiva z evropskimi državami, ZDA pa … Igre okoli Ukrajine je morda na prvi pogled konec, ker gre zdaj pravzaprav za neko »zamrznjeno sovražnost«, pravzaprav za nov berlinski zid. No, ne bi pretiravali, toda česa takega v Evropi nihče ne potrebuje. Kdo neki?
Kaj bo zdaj z Ukrajino, ozemeljsko največjo evropsko državo? Zemljepisno večjo od Francije ali Nemčije. No.
Hec je prav v tem, da nihče nima pojma – ne vemo, ali se nam dogaja neka nova politika (in morda nov svet?) ali se dogaja kaj drugega.
