Tiskane izdaje
Slovenija mora ohraniti predanost svojemu izobraževalnemu sistemu, pravi ameriški profesor, ki je najprej raziskal položaj izobraževanja in izobraževalnega sistema v ZDA, nato pa se je usmeril na ves svet. Je namreč ena redkih držav, v kateri lahko študirajo tudi revni; v kateri se znanje širi po vsej družbi in ni last premožnih, korporacij in bank.
Dr. Michael W. Apple, profesor na Univerzi Wisconsin, proučuje teorijo, razvoj in sociologijo kurikuluma. Kritično analizira razmerja med kulturo in močjo v izobraževanju oziroma med znanjem in močjo v šolah in širši družbi. Osredotoča se na problematike demokratizacije izobraževalnih politik in praks. V svojem delu Ideology and Curriculum (Ideologija in kurikulum, 1979) pravi, da šole ne le nadzirajo ljudi, pač pa tudi sodelujejo pri nadzoru pomena. Za svoje sodelovanje z Univerzo v Ljubljani je pravkar prejel njeno najprestižnejše priznanje – častni doktorat.
Ta teden so bili predstavljeni izsledki mednarodne raziskave Pisa 2015, ki jo napeto pričakujejo v številnih državah, tudi v ZDA in Sloveniji. Ste imeli priložnost pokukati v rezultate? Kakšno je stanje izobraževanja po svetu?
Videl sem rezultate, nisem pa še prebral celotnega poročila. Rad bi se pridružil vsem, ki te dni čestitajo Sloveniji. Takoj zatem pa bom vzel malo te čestitke nazaj. Ne zaupam Pisi. Menim, da so mnogi rezultati napihnjeni. Vem za države, v katerih ne rešujejo testov z namenom, da bi se primerjali, čeprav trdijo drugače. Vem tudi za države, v katerih slabšim učencem prijazno svetujejo, naj tisti dan ostanejo doma.
Poglejmo za primer rezultate Šanghaja. Sem profesor na eni večjih univerz na Kitajskem, torej velik del leta preživim v tej državi. Kitajska je naredila večji korak v prizadevanjih za zmanjševanje revščine od mnogih drugih držav. Nisem proti Kitajski, nisem Donald Trump. Vem pa, da milijoni otrok na Kitajskem ne rešujejo testa, ker bi se za to morali vrniti v svoj rodni kraj. Njihovi starši so se namreč preselili v velika mesta, da bi sodelovali pri gradnji nove Kitajske. Njihovi otroci so tam ilegalno, brez dovoljenja za bivanje.
To se dogaja še v mnogih državah, na primer v Latinski Ameriki, zato berem rezultate z zrnom soli, kot rečemo v angleščini. So zanimivi pokazatelji, ampak niso popolnoma točen odraz realnosti.
Že na twitterju so ob rezultatih ZDA, ki so se slabše odrezale v matematiki, poudarili, da so ti po mnenju strokovnjakov zavajajoči.
Včasih se v ZDA sramujemo svojih dosežkov.
So pa še drugi razlogi, zakaj me raziskava Pisa skrbi. Mednarodna tekmovanja spreminjajo šole v producente testnih rezultatov. V šolah marsičesa ne morejo izmeriti. V ZDA, denimo, na Pisi preverjamo le bralne veščine in matematiko. Nihče ne meri užitka ob branju. To pomeni, da postaja vse drugo, denimo umetnost, določene naravoslovne vede, literatura, manj pomembno. Teh znanj ne preverjajo in jim ne dajo posebnega poudarka.
Skupek mednarodnih izobraževalnih indikatorjev tako v resnici meri zelo omejen delček znanj. Slovenija se je recimo izvrstno izkazala v fiziki, ampak ima tudi zanimivo zgodovino, še posebej v zadnjih desetletjih, ki jo nekateri zdaj izpodbijajo.
Šolanje ni samo stvar proizvodnje znanstvenikov, ampak tudi ustvarjanja naroda, kritičnih državljanov, ki bodo zgradili družbo, v kateri bodo vsi imeli glas. Šola ni le prostor, kjer otroke napolnijo z znanjem, ki ga potem ti lahko izvržejo, da jih napolnijo s še več znanja, ki ga bodo potem preizkusili na testih. Skrbi me, da s tekmovalnostjo pri rezultatih Pise pozabljamo mnoge ključne vloge izobraževalnega sistema. Tekmovanja spreminjajo izobraževanje v trening in ga omejujejo na merljive rezultate. Šola je veliko več.
Ta intervju bi morala imeti leta 2013, ko se Slovenija ni tako izkazala na Pisi. Zdaj smo ravno zelo ponosni, da nam je uspelo.
Seveda (smeh). Ampak saj sem na začetku rekel, da vam želim čestitati. Ni dvoma, da mora biti majhen narod z dolgo zgodovino, ki jo sicer, poudarjam, zdaj poskušajo izpodbijati, predvsem njen novejši del, ponosen na svoj šolski sistem. Ampak ne pozabimo, da je Slovenija relativno homogena, pravim relativno, čeprav se njene regije zelo razlikujejo. Del tega, da postaneš Slovenec, je, da razumeš zgodovino in spopade, ki so ustvarili ta narod. Raje bi videl, da se osredotočimo tudi na to.
Pisa prispeva k izgubi kolektivnega spomina. Želim ploskati temu, da ste izvrstni v matematiki in znanosti, ampak če je to vse, kar šola je, potem sporočamo, da so učenci samo stroji za proizvodnjo znanja. Dober učenec je tisti, ki dosega dobre rezultate na testih.
Raziskovalni izsledki dokazujejo, da so tam, kjer so začeli poudarjati dosežke, zanemarili slabše učence; tiste, ki jim učitelji ne morejo pomagati, da se zavihtijo čez pragove v znanju. Učitelji so se namreč začeli osredotočati na učence, ki so tik pod mejo skoraj dobrega rezultata, denimo na učence zgornjega dela delavskega razreda ali iz srednjega razreda. V mnogih državah tako na neki način – lahko bi tako rekli – goljufajo.
S tem nočem zmanjševati pomena rezultatov Slovenije. Slovenija ima čil in krepak izobraževalni sistem. Me pa zanimajo razlike med učenci iz različnih družbenih razredov, rezultati romskih otrok, tistih, ki so doma v revnejših predelih države. Ne smemo pozabiti, da je šolanje povezano z družbenimi razredi, z narodnostjo. Večina držav z visokimi rezultati, Finska, Slovenija, ima zelo homogeno populacijo. V ZDA govorimo 152 jezikov, v nekaterih šolah jih učijo 30 ali 40, obiskujejo jih učenci z vsega sveta. Države, ki sodelujejo v tem ogromnem eksperimentu ustvarjanja enega naroda iz različnih kultur in tradicij, torej tiste z bolj raznoliko populacijo, dosegajo slabše rezultate. Države v krizi pa so praviloma na repu lestvice.
Na kaj bi se torej morali osredotočiti?
Na drugačne oblike pismenosti, ki jih ni preprosto meriti.
Denimo na to, ali učenci uživajo v branju, ali na finančno in digitalno pismenost?
Na vse to in še več. Na kritično državljanstvo, na sposobnost, da znaš brati politične dokumente in trditve, da v njih prepoznavaš skrita sporočila; na medijsko pismenost, zaradi katere učenci lahko vidijo, ali so manipulirani ali ne. Pisa se je v tem izboljšala, njeni testi so bolj zanimivi, ne preverja več le spomina in dejstev. Ampak to je dolgo potovanje in zdaj smo na približno tridesetih odstotkih poti.
Če Pisa ni pravi odgovor, ali je kakšen drug način za ugotavljanje in merjenje kakovosti posamezne šole in izobraževalnega sistema? V šoli je najpomembnejši učitelj, on stopa v odnos z učenci. Učitelji so po eni strani zelo avtonomni, po drugi pa ves čas opozarjajo, da izgubljajo to avtonomijo.
Učitelji imajo prav, ko pravijo, da izgubljajo avtonomijo. To se dogaja po vsem svetu. V ZDA na primer zaradi prevlade testiranja celo pod Obamo, ne samo pod republikanci, učitelji dobivajo denar glede na uspeh učencev na preizkusih znanja. To je katastrofa. Veliko sem v šolah in učitelji mi pripovedujejo, da si ne upajo biti inovativni, da uporabljajo samo standardizirane učbenike, ker ti temeljijo na testih. Njihova plača in ocena sta odvisni od dosežkov učencev na testih. To opažamo tudi v Avstraliji, v Veliki Britaniji, Turčiji, povsod. Učitelji se osredotočajo na merljive vsebine.
Toda v mnogih državah so učitelji še medicinske sestre, socialne delavke, terapevti, celo nadomestni starši. Včasih so pri svojem delu zelo izvirni; včasih morajo trdo delati vse leto, da dosežejo otroka. To pomeni, da moramo opazovati razred in opaziti, kako učitelji sprejmejo približno 5000 do 10.000 odločitev na dan. Te so lahko zelo težke in zapletene. Prav zato moramo povečati nabor meril. V številnih državah, denimo, uporabljajo portfelje, snemajo izdelke otrok in njihove gledališke predstave. Beležijo, kako so otroci obiskali sosede, sorodnike, starejše. Del učnega načrta je tudi pomoč starejšim osebam z demenco. Tega se ne da izmeriti z rezultati na Pisi, a veliko pove o tem, kako in kaj je učitelj delal z otroki.
Portfelje so eni učitelji sprejeli, ne pa vsi. Nekateri so v njih videli dodatno odvečno birokratsko zahtevo.
Skoraj vse je mogoče razumeti kot dodatno birokracijo, odvisno je od tega, čemu so stvari namenjene. V Teksasu učitelje evalvirajo zunanji opazovalci, ki niso učitelji. Med drugim odkljukajo, kolikokrat se je učitelj nasmehnil. Minimum je petkrat na uro. Beležijo tudi, ali so okna pravilno zastrta.
Čemu pa to?
Ne vem, nekoč se je tega nekdo domislil, potem pa se je pozabilo, zakaj, in tako je ostalo. Na neki način lahko standardiziramo vsako ravnanje. Narobe je, če učiteljem rečemo, da morajo vsi delati portfelje. Mnogi se bodo uprli; eni zato, ker so poskusili, pa se ni obneslo, drugi, ker nimajo dovolj znanja in potrebujejo mentorja. Pogosto se zgodi, da učitelji zavrnejo nove obremenitve, in velikokrat imajo za to dobre razloge. Bolje je vprašati učitelje, katere kriterije bi želeli uporabiti, pametno je, če lahko pri tem sodelujejo. Enim bolj ustrezajo testi, drugim kaj drugega.
Sodelujem pri projektu v Porto Alegre v Braziliji. Tam so učiteljem rekli, naj bodo prožnejši, naj vrednotijo različne vrste učenčevega dela. Učiteljem so omogočili tudi, da so šli za dva tedna v skupnost, da so začeli spoznavati kulturo svojih učencev. Celo plače so jim zvišali v ta namen. Izobraževalne politike morajo biti povezane z izkušnjami skupnosti, z vsakodnevnim življenjem učencev, učiteljev in ravnateljev.
Starši se pogosto sprašujejo, kako dobra je šola, ki jo obiskuje njihov otrok. Želijo vedeti, kdo je dober učitelj, ampak hkrati je to težko definirati.
Starši se hitro naučijo, kaj je pomembno v družbi, v kateri živijo.
Razumem jih, živijo v okolju, v katerem so tveganja visoka. Sam sem denimo na faksu trikrat padel, ker sem imel tako nizke ocene. Toda dani sta mi bili še druga in tretja priložnost, preden sem se končno našel in postal svetovno znan profesor. Želim si, da bi tudi drugi imeli to možnost.
Starši so se naučili, da rezultati določajo prihodnost otrok. V Porto Alegre, kjer so demokratizirali proces njihovega sodelovanja v izobraževalnem sistemu, so starši vključeni v odločanje o učnih načrtih, volijo tudi ravnatelja – pri tem imam sicer pomisleke, ampak po drugi strani mora ravnatelj prav zato skupnosti natančno predstaviti program in pojasniti, kako in zakaj ga bo izvajal; zakaj, denimo, se ne bodo osredotočali na rezultate na preizkusih znanja. Starši bedijo tudi nad porabo šolskega denarja. Celo učenci imajo svojega predstavnika v tem telesu. Vsi ti glasovi so potem slišani. Naša naloga kot pedagogov je, da učimo starše, ampak tudi, da se jim pustimo učiti. Starši se pogovarjajo, tudi prepirajo. V procesu sodelujejo tako revni kot premožni, bolj izobraženi in tisti, ki niso končali osnovne šole. To je tek na dolge proge, projekt traja že 16 let. Počasi se širi konsenz, kakšno šolo hočejo. V tem času so se vlade spremenile, ampak politik niso zamenjali, tudi financiranja niso zmanjšali. Zelo zaupam demokratičnim procesom. Nisem romantik, vem, da občasno povzročijo kaos.
To se je ravno zgodilo v ZDA.
Zanimivo, da temu pravite demokratičen proces. Trump je izgubil volitve. Zanj je glasovalo tri milijone ljudi manj kot za Hillary Clinton. V ZDA imamo čuden sistem, po katerem ne izbereš predsednika, ampak elektorje, in ruralna in konservativna območja imajo več moči. To je tako, kot če kandidirava midva in sva na različnih bregovih. Vi dobite več glasov in rečete, da ste zmagali, jaz pa rečem, ne, motite se, ker moji glasovi več štejejo. Sistem ni demokratičen, ampak bizaren.
Ste strokovnjak za ideologijo v izobraževalnih sistemih. Kaj se je zgodilo v ameriškem izobraževalnem sistemu, da je bil rezultat volitev takšen, kakršen je?
Zadnjih dvajset let poskušam razumeti, kako so lahko ljudje prepričani, da so Trump in njemu podobni legitimni. Kaj je narobe z našim pedagoškim procesom? Kaj je šlo narobe, ne le v šoli, ampak v celotni družbi, da so volivci podprli nekoga, ki je bil obtožen posilstva, ki je priznal spolno nasilje, odpustil ljudi brez razloga, ki noče plačevati računov, ki ima fašistične tendence. Kako se je to zgodilo? Odgovor je zapleten, ampak zaznavam, da so s tem povezane štiri skupine.
Katere?
Najprej so tu neoliberalci, ki verjamejo, da je vse, kar je privatno, dobro. Trump je zaslužil milijarde v zasebnem sektorju, zato mu ploskajo. On želi privatizirati šole in prihodnja ministrica za izobraževanje Betsy DeVos namerava zapreti javne šole.
Betsy DeVos je tudi ena od voditeljic krščanske koalicije. Na tej točki zadeve postanejo res zanimive. V vavčerski sistem plačevanja si želi preusmeriti milijarde, da se bodo starši lahko odločili, kje in kako bodo izobraževali svoje otroke. Prepričana je, da je lahko vsak učitelj, da ni potrebe po pedagoški izobrazbi. Zavzema se za to, da bi šole postale zasebna podjetja, ki jih država sploh ne bi nadzorovala. Ukiniti hoče učiteljske sindikate. Desnica želi uporabiti šole kot testno okolje za privatizacijo celotne družbe. Pri tem je bila zelo uspešna, bolj kot sem pričakoval. Ta trenutek samo štiri ali pet držav to dovoljuje, z izvolitvijo Trumpa pa bodo šole poskusni zajček za privatizacijo vseh javnih sistemov. Šole tako postajajo laboratorij za desne politike.
Naslednja skupina so krščanski fundamentalisti; konservativni evangeličani, ki verjamejo, da je problem našega naroda, da smo izgubili pot in da se moramo vrniti k Jezusu. Zelo so močni. Šolska reforma, ki se v ZDA najhitreje širi, je šolanje na domu. Tri do pet milijonov otrok so starši izpisali iz javnih, celo iz verskih šol, ker, navajam, »verjamejo, da so učitelji hudičevo orodje«.
Tu pa zadeve že postanejo resne. Ti evangeličani namreč pravijo, da Bog včasih dela z ljudmi, ki niso popolni. Ni mi jasno, kako lahko krščanski evangeličani, ki verjamejo v krščansko dolžnost, da je Bog ustvaril ženske zato, da opravljajo sveto dolžnost vzgajanja otrok, kot piše v Bibliji – čeprav sam tega tam nisem našel –, podpirajo Trumpa. Ampak podpirajo ga, saj je obljubil, da bo dal denar za zasebne šole, in ker je rekel, da je prebral Biblijo in da bo odslej bolj evangeličanski.
Se boste preselili v Kanado?
(Smeh) Preselil se bom v Slovenijo. Saj veste, da se je kanadska spletna stran za migracije dan po Trumpovi izvolitvi sesula. Nekateri ljudje vašo šalo torej očitno jemljejo zelo resno.
Tretja skupina so neokonservativci, ki se želijo vrniti k skupni kulturi; to je tista prava, resnična ameriška kultura. Zelo jih skrbijo islam, druge vere, drugi jeziki. Pravijo, da je v ZDA preveč imigrantov, da je v učnem načrtu preveč informacij o tem, kako imigranti postanejo Američani, pa tudi preveč podatkov o različnih jezikih in kulturah.
Trump pravi, da bo naredil Ameriko spet veliko. Ampak tu ne gre samo za ekonomijo, gre tudi za kulturo. Ta skupina verjame, da je treba povrniti zaupanje v Ameriko; pravijo, da smo božja dežela.
Kaj pa četrta skupina?
Ta je pa sploh zanimiva. To so podporniki Pise. Oni bi volili Obamo, niso konservativni, ampak verjamejo v merila in teste. V Ameriki se šalimo, da pravijo: »Če se premika, izmeri, če se ne, vseeno izmeri, morda se bo premikalo jutri.« Postali so zelo vplivni na ministrstvu za izobraževanje in še v mnogih drugih javnih ustanovah. Verjamejo v dokaze, odgovornost, meritve, ampak s tem obenem tlakujejo pot neoliberalcem.
Nobena država na svetu ni izpeljala neoliberalne privatizacije brez standardizacije. Da lahko primerjaš šole in države, da ugotavljaš, katere so dobre in katere niso, moraš ljudi učiti iste stvari. Ne moreš privatizirati, če starši nimajo informacij, katera šola je dobra, katera pa slaba.
Kam vse to vodi, kakšna prihodnost je pred ZDA?
Spreminja našo idejo demokracije. Ljudje se ne bodo več videli kot člani skupnosti, ampak kot potrošniki. Šole bodo na trgu, podobno kot kruh in avtomobili. Ljudje bodo dojemali demokracijo kot stvar izbire. Svet je supermarket; dokler lahko izbirajo, je vse v redu.
Kolektivno razumevanje demokracije bo splahnelo. Sindikati bodo imeli manj moči. Spremenilo se bo dojemanje javnega sektorja. V moji državi Wisconsin, kjer imamo desnega guvernerja, opažam, da postajajo ljudje prepričani, kako so javni uslužbenci dobro plačani lenuhi s preveč dopusta. Zaznavam ideološki napad na vse, kar je javno.
Tudi pri nas nekateri ljudje menijo, da imajo učitelji veliko dopusta, ampak ne verjamem, da si želijo, da se demokracija sesuje.
Vse to je zelo kontradiktorno. Ljudje, ki se gredo ta družbeni eksperiment privatizacije in neoliberalizacije javnega sektorja, nimajo dokazov, da njihova ideologija in politike v resnici delujejo.
Se lahko temu uprete?
Zato toliko razmišljam o ideologiji; o tem, kaj bi učencem pomagalo, da bi razumeli, kako družba deluje. Zanima me, kako se je to zgodilo in kako lahko to ustavimo. Kakšna je vloga šol pri tem?
Imamo programe medijske pismenosti, v katerih učenci analizirajo politično propagando. Spremljajo televizijo in se sprašujejo, ali in kako so čustveno manipulirani. Učijo se sami delati medije. Medijska pismenost postaja pomembnejša od običajne pismenosti.
Zanima me tudi, katera družbena gibanja se bodo razvila. Kaj bo nadomestilo glas učiteljev? Kako se bodo odzvali starši, če bodo videli, da se razkorak med bogatimi in revnimi povečuje? V ZDA so črne in rjave skupine, to so besede, ki jih uporabljamo, tiste, ki so zelo aktivne, ker dobro vedo, da je njihova edina pot v prihodnost šola. Če se v šoli ne bodo izkazali, ne bodo imeli druge možnosti. Temnopolti starši pogosto sodelujejo z učitelji in jih podpirajo v njihovih prizadevanjih. V Chicagu so temnopolti dedki in babice gladovno stavkali v podporo učiteljem; rekli so, da se bodo izstradali do smrti, če bo treba. V Braziliji in Čilu so dijaki in študenti zasedli šole – zaradi privatizacije, šolnin in napadov na sindikate. Akterji torej niso samo učitelji, ravnatelji in ministri, ampak tudi učenci in starši, ki opozarjajo, da jim takšne politike uničujejo priložnost za izobrazbo. Upor se širi po Latinski Ameriki, Južni Afriki in, kot rečeno, tudi po ZDA. V Seattlu pa tudi v drugih mestih, denimo v številnih predelih države New York, kjer živijo družine, v katerih starši zaslužijo do 700.000 dolarjev na leto, o čemer midva lahko samo sanjava, so bojkotirali standardizirane teste, prav tiste, ki vplivajo tudi na rezultate na Pisi.
Vse več staršev opozarja šole, da so njihovi otroci nesrečni, ker se v šoli preveč osredotočajo zgolj na snov, ki je merljiva, zanemarjajo pa recimo umetnost in glasbo. Skrbi jih, da se otroci pri pouku dolgočasijo ali da občutijo napetost, ker se v šoli preveč ukvarjajo s pripravami na preizkus znanja, zato da se bo šola izkazala kot dobra.
Kako ocenjujete razmere v Sloveniji?
V Sloveniji imate, kako bi rekel, ker nočem reči ostanek, recimo še živeče elemente socialne demokracije. Zato je živi laboratorij in z zanimanjem bom opazoval, kako dolgo bo lahko vztrajala pri tem, glede na to, da jo obdajajo države, kot so Madžarska, Avstrija, Poljska, kjer vidimo, kaj se dogaja, ko postaja desnica zelo močna. Vprašanje je, kako dolgo lahko določene tradicije ohranja pri življenju.
Tradicije, ki so dobre?
Ki so dobre, o tem ni dvoma. Univerza v Ljubljani je ohranila neodvisnost, je zelo dobra univerza, ki razume intelektualno delo. Ampak če se bo financiranje zmanjševalo, se bo morala, tako kot mnoge druge univerze po svetu, zateči k drugim virom.
Moja matična univerza Wisconsin, ki je med 25 najboljšimi na svetu, je, ko sem prišel tja učit, od države prejemala 70 odstotkov sredstev, zdaj jih le še 11 in nismo na najslabšem. To se dogaja tudi na Oxfordu in Cambridgeu, povsod po svetu morajo univerze iskati druge vire, razmišljati, kaj lahko naredijo za industrijo, za banke.
Glede na krizo, pritiske staršev, ki jih je strah za otroke, Mednarodni denarni sklad (IMF) bomo videli, koliko časa bo lahko Slovenija še ohranjala svojo edinskost. Zdaj je šolanje na tretji stopnji brezplačno, toda vse več pritiskov bo, da bo postalo plačljivo. Med predavanjem ob prejemu častnega doktorata sem rekel, da je treba ohraniti brezplačno javno šolstvo. Javno šolstvo je javno dobro. Znanje mora biti dostopno vsakomur. Zagotoviti moramo način, da lahko v odločanju o tem, kaj bo z javnim šolstvom, sodelujejo vsi, ne le nekateri, kot se to dogaja drugod. Moramo poskrbeti, da bo imelo več ljudi dostop do tega javnega dobrega. To je naš dolg do prihodnjih generacij. Od vseh častnih doktoratov, ki sem jih prejel – ta je zdaj že trinajsti –, mi je častni doktorat iz Slovenije, z univerze, ki je med evropskimi ena najbolj demokratičnih, kar se tiče dostopa do znanja in sredstev, najljubši. Mislim, da ste lahko ponosni na svojo univerzo in na to, da je izobraževanje na tretji stopnji brezplačno, vsaj toliko, kot ste na rezultate Timssa in Pise.
