Tiskane izdaje
Realni socializem in realni kapitalizem sta imela v zelo specifični točki isti skupni imenovalec. Gre za delovno etiko, ki naj bi poganjala razvoj. Kaj naj bi poganjalo kapitalistični razvoj? Max Weber je leta 1905 trdil, da kapitalistični razvoj poganja protestantska etika, prepričanje, da je zveličanje posameznika – če zelo poenostavimo – odvisno od njegovega trdega dela, pripravljenosti, da se v tem svetu odreka užitkom, ker bo na ta način za marljivost nagrajen v onostranstvu.
Na povsem praktični ideološki ravni je razvoj realnega socializem poganjalo sorodno prepričanje. Socialistična blaginja bo dosegljiva le, če bomo tu in zdaj trdo delali, se odrekali za prihodnje rodove. Alija Sirotanović, junak jugoslovanskega socialističnega udarništva, naj bi na vprašanje, ali v življenju kaj potrebuje, odgovoril: »Večjo lopato.« Ko so ga sindikati poslali v Opatijo na tedenski dopust, je z obale pobegnil nazaj v svoj rudnik, da bi pomagal pri rušenju rekordov, ki jih je zapovedoval petletni plan.
Če zanemarimo številne razlike, sta tako realni socializem kot realni kapitalizem poudarjala, da odrekanje v sedanjosti zagotovo vodi v svetlo prihodnost. Na tem ali onem svetu. Oba konkurenčna sistema moderne dobe sta poudarjala, da je prav odrekanje ključni pospeševalec razvoja. Namesto da bi zdaj uživali v sadovih dela, naj bi se moderna civilizacija ukvarjala z investicijami, ki bodo blagodejne učinke pokazale šele v prihodnosti.
A postojmo za trenutek. Je šlo res za odrekanje? Razvoj je namreč poganjalo še nekaj. Industrijsko revolucijo – tako kapitalistično kot socialistično – je namreč poganjala energija, ki je nastala zdavnaj v preteklosti. Gre za energetske vire, katerih zaloge so omejene, človeštvo pa se je teh energetskih virov lotilo z – kot bi rekel Alija Sirotanović – vedno večjo lopato. Filozofija odrekanja, odlaganja užitka, ob uporabi fosilnih goriv ni delovala. Ob kopanju premoga in črpanju nafte se ne kapitalizem ne socializem nista prav dosti ukvarjala z vprašanjem, kaj uporaba fosilnih goriv pomeni za prihodnost. Na vprašanje, kaj bo, ko bo fosilne energije zmanjkalo, je moderna civilizacija odgovarjala z strateškim razporejanjem vojakov po celem svetu. Kdor bo vojake, tanke, letala, ladje in rakete razporedil tja, kjer so fosilna goriva, bo lahko nadaljeval s svojim modelom razvoja. Vprašanje, kakšni so učinki uporabe fosilnih goriv na zrak, vreme, prst, celotno biosfero, se ni zdelo pomembno.
In če ljudje, ki sestavljamo moderno civilizacijo, mislimo, da smo fantastično razvitost dosegli zato, ker so se – da bi bilo nekoč še bolje – odrekali naši predniki in ker se menda odrekamo tudi sami, si pripovedujemo pravljico. Uporaba fosilnih goriv, ki je poganjala industrijsko revolucijo, ni imela z odrekanjem ničesar skupnega. Gre za dvojno samoprevaro moderne civilizacije.
Energija, ki se je pred davnimi časi spremenila v fosilna goriva, je omejena in ko bo porabljena, je zanamci ne bodo več imeli. Z vsakim načrpanim sodčkom nafte in z vsako izkopano tono premoga je fosilnih goriv za prihodnje generacije manj. Hkrati pa z vsakim načrpanim sodčkom in izkopano tono spreminjamo okolje. Klimo. Vreme. Povedano poenostavljeno: bolj kot uživamo v sedanjosti, slabše bo vreme v prihodnosti. Več bo požarov, poplav. In moderna civilizacija, civilizacija, ki je razvoj merila s tonami skurjenega premoga in sodčki načrpane nafte, je prišla do točke, ko lahko zaznava rezultate lastnega fosilnega razvoja.
Moderni civilizaciji ni uspelo le to, da imamo zmogljive pametne telefone, pač pa je z uporabo fosilnih goriv uspelo dvigniti temperaturo okolja. To pa pomeni, da vojaški konflikti prihodnosti ne bodo povezani zgolj nadzorom energetskih virov, pač pa tudi s klimatskim stanjem. Suše, poplave, orkani, dvig morske gladine, degradacija tal, požari bodo povzročali še bolj množične migracije.
Ljudje, ki jih danes zaničljivo imenujemo »ekonomski migranti«, torej ljudje, ki se na pot menda niso podali zaradi bega pred vojno, pač pa zaradi domnevno sebičnih ekonomskih razlogov, so v največji meri klimatski begunci. Prihajajo iz krajev, kjer je prevroče, kjer zmanjkuje vode. Svet pa se je segrel zato, ker moderna civilizacija ne temelji na uporabi energij, ki jih daje sonce (ali gravitacija), pač pa na uporabi starodavnega premoga ali nafte. Premog in nafta postaneta koristna šele, ko zagorita. Ko fosilni energenti gorijo, ne gre za odrekanje v sedanjosti za dobrobiti v prihodnosti. Gre za uničevanje prihodnosti.
