Tiskane izdaje
Prvi prizor: Za mizo sedé rodoljubi iz doline šentflorjanske, vsi so ogorčeni in vsi delajo hude obraze.
Županja: Taka reč!
Ekspeditorica: O, taka reč!
Dacar: Hudo čudna reč!
Župan: Zdaj pa nastane vprašanje, ljubi moji: kako bi se dolina šentflorjanska uprla pohujšanju. Sovražnik je blizu, že za plotom! Nečistost se je spečala z umetnostjo in obadva sta napovedala hudo vojsko našim rodoljubnim in drugim čednostim.
Cankar je seveda imel dovolj zgledov za to farso, ne nazadnje tudi slovenske kulturne in umetniške razmere tistih časov. Vladimir Levstik je leta 1908 v Ljubljanskem zvonu ocenil, da je Pohujšanje strupena, besna kritika, in če priznavamo, da je pravična in zaslužena, bomo rekli, da je strašna. »Pene, ki so izbruhnile nanjo, so priznanje in logično tisti uspeh, ki ga je avtor pričakoval, bolje rečeno: hotel. Cankarjev bič je škorpijon …«
No, niso vsi tako mislili in marsikdo bi z veseljem pritrdil Franu Govekarju, ki je istega leta zapisal v Slovanu: »Farsa je sama na sebi slabo, konfuzno delo brez dramatskega zapletka, brez novih misli, brez enotnosti in harmonije, v naglici zmašeno in skrpano delo, ki beletristu ne dela nove časti in le izzivalno dokazuje, da Cankar ni dramatik.«
Kakorkoli že, ta škorpijon v resnici ni bil tako strupen kot šest desetletij prej Marxov in Engelsov Komunistični manifest (1848), spisan s podobnim dramatičnim pristopom: »Pošast hodi po Evropi – pošast komunizma. Vse moči stare Evrope so se zavezale za sveto gonjo proti tej pošasti, papež in car, Metternich in Guizot, francoski radikali in nemški policaji.«
Kaj hočemo, meglice se na šentflorjanskem ne premaknejo po sto let, stara Evropa pa je že tako stalno obsedena z nečim ali nekom. Trenutno oboji sicer ne s Cankarjevim učiteljem in umetnikom Petrom, temveč s politikom Vladimirjem, ki se je z daljnega Zakarpatja namenil, glej ga, zlomka, ravno v dolino šentflorjansko. Tu naj bi se pojavil konec julija, torej vsi že mrzlično odštevajo dneve, patriarh Kiril nima nič proti, papež tudi ne, toliko se je vendarle že premaknilo v Evropi od Marxovih časov – ne pa tudi na šentflorjanskem!
V županovi krčmi zdaj mrzlično premlevajo, kako zastražiti okope in nabrusiti bridke sablje, da nas ne bi Evropa in Nato gledala postrani; Vladimir Putin sicer lahko obišče papeža in premiera Renzija, šentflorjanska dolinica pa si menda nikakor ne bi smela privoščiti takega »soliranja«. Zato, če je že Pahor naredil napako in celo povabil Vladimirja, se je treba izkazati z našo pravovernostjo in zvestobo zaveznikom, če ne drugače, pa vsaj z ignoriranjem gosta. Ali celo z odkritim prezirom?!
Zdi se, da protokol še nikoli ni imel tako težke naloge: sprejeti predsednika Rusije z vsemi državniškimi častmi in obeležji, vendar to izvesti nekako namrgodenih obrazov, da bodo to opazili na Zahodu. Neki poslanec, na primer, je te dni na TV opozoril, da mora biti Putinov obisk samo pietetno komemorativni dogodek in nič več. Bogseusmili, že tako imamo scefrano zunanjo politiko, v kateri stalno vznika Pahor kot ptič feniks in počne neumnosti (Hrvaška). Te dni je imel na obisku gruzinskega predsednika Margvelašvilija, kar je bila poteza šahovskega začetnika. Rusija in Gruzija sta se namreč še nedavno gledali prek puškinih cevi – in kaj naj bi torej bilo »sporočilo« s tega obiska?
Zanimiv detajl je društvo prijateljstva Ljubljana–Kijev; njegov predsednik Andrija Hevka je napovedal demonstracije ob Putinovem obisku in mimogrede navrgel, da je pri nas uradno 400 Ukrajincev, neuradno pa kakih 1500. Lepo in prav, tudi mi smo v študentskih letih demonstrirali, ko je Tita obiskal Reza Pahlavi. Spomnim se predvsem dvoumnega transparenta v študentskem naselju: Dol z diktaturo! V Iranu ali v Jugoslaviji?
T. i. javno mnenje je bolj zmuzljiva stvar od slehernega mehkužca. Leta 1990 je Slovenijo na svojo željo obiskal predsednik tedanje Sovjetske zveze Mihail Gorbačov in z vrha Iskrine stolpnice so mu razkazali »košček bogatega komunizma«, kot se je tedaj zapisalo New York Timesu. Nihče se zaradi Gorbačova ni razburjal, ne v županovi krčmi ne na Zahodu.
Leta 1980 je skoraj polovica anketirancev centra za javno mnenje in množične komunikacije FDV menila, da se politika zveze komunistov bolj ali manj ujema z interesi večine ljudi (48 povsem, 23 deloma, prav nič 2 odstotka); devet let pozneje je bila slika obrnjena (povsem 5 odstotkov, deloma 44, prav nič 35). Pokojni Vid Pečjak v svoji Politični psihologiji piše, da je govorjenje o nenehnem in splošnem ljudskem odporu v komunističnih državah mit, ki je nastal na Zahodu, k temu pa je prispevala tudi filmska industrija.
Zdaj pravzaprav niti ne gre več za komunizem, ta tema je izčrpana, zato pa je za pranje možganov na voljo dovolj drugih sredstev. Te dni smo tako lahko slišali in brali, da kjer Putin stopi v rusko cerkev ali kapelico, tam je markiran njegov vpliv. To so si kajpak sposodili pri islamu: kjer stoji mošeja, tam je zakoličena Njegova in Mohamedova volja. Dajte no, Putin je dal zabiti rusko zastavico iz platine na severnem polu, in sicer več tisoč metrov globoko, pa tam lahko zdaj posname le kakšno fotografijo.
Ruska kapelica pod Vršičem in predvideni spomenik na Žalah sta kot naročena za »osteologe«, ki kot bajaličarji tavajo naokrog, iščoč grobišča in morišča. Tako smo v zvezi z napovedanim obiskom zasledili tudi »pomisleke«, da pod Vršičem in na celotni soški fronti niso umirali le ruski ujetniki, ampak tudi Avstrijci, Čehi, Madžari, Bosanci itd. Če si Rusi, potem si tudi oni zaslužijo kapelice.
Zbrane v županovi krčmi je vselej možno prepričati, da zunaj nanje preži pošast, in po potrebi bodo opustili prejšnja stališča, vrednote in ideologije. Pečjak to definira kot desocializacijo in resocializacijo, tu pa je seveda še indoktrinacija, pranje možganov, ki zmore tako rekoč vse, tudi prepričati ljudi, da krenejo z »bridkimi sabljami« nad Rusijo ali Kitajsko, pač po potrebi. Mark Crick bi to za sladokusce poimenoval kar s Kafkovo juho.
Kakorkoli že, šentflorjanci se privajajo novemu biču, biču resocializacije z Zahoda, in se temu primerno podrejajo, kot so se prilagajali tudi v vseh prejšnjih državah. To podrejanje privede tudi do spremembe notranjih struktur, stališč, vrednot, prepričanj. Tako je celo kitajski cesar, seveda temeljito »prevzgojen«, naposled mahal z Maovo rdečo knjižico in slavil komunizem. V nekem intervjuju je poudaril, da je resnični vernik komunizma. Srečnež, njegovi (pre)vzgojitelji ne verjamejo v nič.
Te dni (pišemo v četrtek) naj bi padla odločitev, ali bodo ruskim športnikom zaprli vrata na olimpijske igre, kar bi seveda bil škandal brez primere. Pravzaprav je že sama zamisel škandalozna. Zanimivo bo, kako se bodo na vse skupaj odzvali šentflorjanski rodoljubi s Pahorjem na čelu – ogorčeno in hudih obrazov ali tako, kot smo že navajeni?
