Pomisleki: Spolni razvratneži v skrbeh za moralo

Moški, ki so spolno izkoriščali ženske in moške, še nikoli niso bili tako prestrašeni kakor prav ta čas.

Objavljeno
17. november 2017 16.07
Jožica Grgič
Jožica Grgič
Moški, ki so zlorabljali svojo moč tako, da so spolno izkoriščali odrasle ženske, moške in mladoletne obeh spolov, še nikoli niso bili tako prestrašeni kakor prav ta čas. Obtožbe o njihovih zlorabljanjih prihajajo v zadnjem poldrugem mesecu v valovih.

Prvi val je prinesel zveneča holivudska imena – producenta Harveyja Weinsteina, igralce Bena Afflecka, Dustina Hoffmana, Kevina Spaceyja, Charlieja Sheena, Eda Westwicka, režiserja Bretta Ratnerja in druge. Drugi val je naplavil zlorabljajoče moške iz drugih poklicev. Več tisoč umetnic se je na primer podpisalo pod peticijo proti spolnemu nadlegovanju v svetu likovne umetnosti in pozvalo k razkritju imen zlorabljajočih moških na visokih položajih. Knight Landesman, izdajatelj vodilne revije za umetnost Artforum, je bil prisiljen odstopiti. Tretji val je zajel politike vseh barv od ZDA, Avstrije, Švedske, Francije, Britanije do evropskega parlamenta v Bruslju, ki so ga žrtve, večinoma asistentke poslancev, opisale kot leglo spolnega nadlegovanja.

Potem ko je moral britanski obrambni minister Michael Fallon odstopiti, ko letijo obtožbe na račun več poslancev v britanskem parlamentu, ki zagotovo ne bodo brez posledic, ko je zaradi obtožb postala vprašljiva kandidatura republikanca Roya Moora za senatorja v ZDA, je bil prst znova uperjen v Hollywood. Ženske so za spolno nadlegovanje obtožile priljubljenega komika Louisa C. K., kateremu tega početja res ne bi pripisali, saj je občinstvo v glavnem osvojil s šalami na račun moškega licemerstva, a je takojci priznal, da je rad masturbiral pred kolegicami in da še sam ne ve, zakaj ga je to tako veselilo. No, tudi Kevin Spacey se s priznanjem o nadlegovanju mladeničev ni dolgo obotavljal, a je v isti sapi povedal, da je gej, kar naj bi pomenilo, da je žrtev, ker je moral to prikrivati, v resnici pa je bilo to tudi brez njegove deklarativne potrditve že dolgo znano.

Nekateri obtoženi priznavajo krivdo, drugi jo zanikajo, nekateri so bili ali so zelo močni in vplivni, drugi manj, a dovolj, da si žrtve leta in celo desetletja niso upale o tem javno spregovoriti. Kdo pa bi jim verjel, za povrh je tako početje veljalo za še kar normalno.

Med najmočnejšimi je bil producent Weinstein, ki je desetletja sodeloval z največjimi holivudskimi filmarji in je dobesedno z enim telefonskim klicem lahko mladi igralki za vedno zapečatil kariero ali pa jo ustvaril. Prek Weinsteinovega primera je mogoče priti do problema ne samo Hollywooda, ampak tudi celotne družbe, za katerega vsi vemo, da obstaja, a se pretvarjamo, da ga ni. Weinsteinov primer je opogumil žrtve spolnega nasilja po vsem svetu in sprožil do zdaj nepredstavljivi plaz obtožb.

Umestno je vprašanje, zakaj vse te obtožbe, tudi za desetletja nazaj, v različnih poklicnih krogih in na različnih koncih sveta prav zdaj. Najbrž ni druge razlage od te, da imajo ženske – le med filmarji jim je pritegnilo tudi nekaj zlorabljenih moških – tega dovolj in si to tudi upajo povedati, ker so si izbojevale največjo ekonomsko neodvisnost v zgodovini. Prve obtožbe so sprožile plaz in od tod naprej veljajo fizikalni zakoni – plazu ni mogoče ustaviti.

Poldrugi mesec po razkritju Weinsteinovih grehov je Hollywood popolnoma paničen, brez scenarija, kako se bo vse to končalo. Vsak je sumljiv, piše na plakatu za novi film Umor na Orient ekspresu, in nehote ponazarja vročično ozračje v Hollywoodu, v katerem so tako obtoženi kot žrtve pod velikim pritiskom.

Škandali so bili vedno del zabavne industrije, svet obrednih tračev, zanikanj, podkupovanj za molk, svet pregonov in odkupljanj. Z njimi so se vedno ukvarjali rumeni mediji, tokrat prvič pa tudi resni mediji po vsem svetu, s čimer je zadeva postala problem in ne trač.

Odnosi med starimi holivudskimi mogočneži in mladimi igralkami ter starletami so v stoletni zgodovini Hollywooda nekaj običajnega in to je tudi pogosta tema filmov. Tako pogosta, da je igralka Lillian Gish o igralcu, petnajst let starejšem od nje, zapisala: »Lionel Barrymore je najprej igral mojega deda, malo pozneje mojega očeta, na koncu pa je igral mojega moža. Če ne bi umrl, sem prepričana, da bi igrala njegovo mamo. Tako gre to v Hollywoodu. Moški postaja mlajši, ženska starejša.«

Scenarij razpleta škandala pa je vsaj za prve prizore že domišljen, in to po načelu holivudskih filmov – morala na prvem mestu.

BBC je s programa umaknila serijo Ordeal by Innocence (Trpljenje nedolžnih), priredbo detektivskih romanov Agathe Christie z Edom Westwickom, ki naj bi jo predvajali konec leta, ker je ameriška igralka Kristina Cohen obtožila igralca posilstva, kar je on odločno zanikal. Proti njemu poteka preiskava v Los Angelesu.

Mreži FX in HBO sta umaknili kultni avtorski seriji Louisa C. K. Louie ter Horace and Pete, newyorška premiera filma I Love You, Daddy o pedofilskem filmskem producentu, ki ga je režiral, je odpovedana, preklicani pa so tudi drugi komikovi že napovedani nastopi v raznih programih. Louis C. K. je prepovedan tudi za nazaj, mreža HBO bo s svoje storitve na zahtevo umaknila vse njegove projekte.

Za v prihodnje in za nazaj so kaznovali tudi Kevina Spaceyja. Režiser Ridley Scott je s Sonyjevim blagoslovom izrezal Spaceyja iz filma All the Money in the World (Ves denar sveta), ki ga bodo premierno prikazali pred božičem, tudi kot Franka Underwooda ga naslednje leto ne bomo gledali v zadnji, šesti sezoni Hiše iz kart.

Vse to se je zgodilo, še preden so na sodišču obtožnice. Če sploh bodo, bodo igro od tod režirali najboljši in najdražji odvetniki. Hollywood zna sam najbolje poskrbeti za moralni imidž.

Ameriški filmi so v preteklem stoletju oblikovali življenje in prepričanja ljudi po vsem svetu. Paradoks je, da so imeli na Evropejce večji vpliv kot evropski filmi. Toda z ameriškim filmom manipulira velikanski finančni konglomerat in le redko um. Tovarna sanj in njeni miti o vsakdanjem življenju so se pojavili pred skoraj sto leti in zdaj jih je treba samo še vzdrževati.

Zloraba moči in vpliva filmskih mogočnežev, največjih režiserjev, producentov in najbolj popularnih igralcev, je del holivudske folklore.

Ugledni filmski kritik David Thomson v svoji knjigi The Whole Equation (Celotna enačba) navaja vrsto škandalov v Hollywoodu, ob katerih človeka spreletava srh. V čudnih in nikoli pojasnjenih okoliščinah so umirali mladi igralci in igralke, studii so bili povezani z mafijci in podkupljenimi policisti, tovarna sanj je bila leglo razvrata, mamil, zlorab do te mere, da je bila ogrožena finančna in družbena moč mogotcev. Da bi se zaščitili, se je leta 1922 več studiev združilo v Motion Picture Producers and Distributors of America, za vodjo pa so postavili ultrakonzervativnega republikanskega politika Willa H. Haysa, ki je skrbel za moralo v filmih. Ne pa v ozadju filmov. Tako imenovani Production Code, znan kot Haysov kodeks, so začeli v tridesetih letih dosledno uveljavljati. Spolnosti, nasilja, nemorale, s čimer je bil Hollywood preplavljen, ni smelo biti na platnih. Tako je ostalo vse do danes.

Dokler so filmi moralno neoporečni, so moralno neoporečni tudi ljudje, ki jih delajo, financirajo in z njimi služijo. Skrb za čistost, javno moralo, fizično in duševno zdravje je tako brezkompromisna, da iz filma izženejo kajenje, dejstvo na primer, da so Američani najbolj oboroženi ljudje na svetu, pa ne skrbi nikogar, kljub številnim žrtvam strelnega orožja, kar govori tudi o duševnem zdravju Američanov. Hollywood rad ustreže zahtevam moralnih fanatikov številnih civilnih združenj in politiki. Tako ima svoj mir pri početju, ki ga na filmih ne smemo videti, in pri mlatenju denarja.

Kevin Spacey, ki se kot brezobzirni demokratski politik Frank Underwood v Hiši iz kart bori z vsemi legalnimi in nelegalnimi sredstvi za položaj predsednika ZDA z republikanskim protikandidatom, kot odlični karakterni igralec razkriva temne plati ameriške predsedniške tekme, kakršna je v resnici. Odlična serija realno prikazuje svet visoke politike, poln pohlepa, korupcije in zakulisnih spletk, kar je koristno videti, če že ne razberemo iz resničnega življenja. Ampak zdi se, da Američani to serijo spremljajo z manjšim zanimanjem kakor Evropejci – ne nazadnje so za predsednika izbrali Trumpa.

Kar je dovoljeno Jupitru, ni dovoljeno volu, očitno drži. Medtem ko Trumpu obtožbe o spolnih nadlegovanjih niso škodile in tudi ne izjava ob očitkih o otipavanju žensk, »če si zvezdnik, ti je to dovoljeno«, pa so Spaceyja zaradi otipavanja fantov in nagovarjanja k spolnosti izgnali iz filmskega raja. Kajti filmska meka je glavna varuhinja ameriških vrednot.

Potrebna je ničelna toleranca do spolnega in vsakršnega nasilja, pa vendar se, sploh ob očitni hinavščini, vsiljuje vprašanje, ali naj dela umetnikov ločimo od njih samih in njihovega zasebnega življenja, kakor se sprašujemo, ali lahko dela umetnikov ločimo od ideologije in političnega režima, ki so ga zagovarjali. V preteklosti so bili številni umetniki naklonjeni zločinskim režimom, ko so ti padli, je civiliziran svet zlil gnev na umetnike, vendar so njihova dela preživela. Da bi človek bil človek, da bi ohranil tisto, kar je skozi zgodovino pustil za seboj, je najbrž treba ločiti med umetnikom in njim kot privatno osebo.