Sprava, potem pa še ženske zadnjice

Z Doba sem po elektronski pošti dobil zanimivo pisemce Bineta Kordeža, nekdaj direktorja Merkurja, zdaj pa prestaja večletno zaporno kazen. Tako kot Boško Šrot, Hilda Tovšak, do nedavnega Dušan Črnigoj itd. Seveda v tem ne bi bilo ničesar posebnega, če ne bi bilo še temne strani Lune – temačno, kafkovsko politično in pravosodno ozadje. Ki je poskrbelo tudi za rešilne čolne. Kakor za koga.

»… toliko na kratko. Kar pa se tiče obravnave v zaporu, pa iz prve roke: več kot dve leti sem preživel v sobi skupaj s storilci težkih krvnih deliktov, delal ista dela, prav tako čistil stranišča in jedel isto hrano. Seveda mi kot vsem obsojencem glede na dolžino kazni in prestan odstotek kazni pripadajo določene ugodnosti v skladu z veljavnimi zakoni in pravili (npr. občasni izhodi), le da sem seveda takoj v časopisu, če me kje vidijo, kar za ostale obsojence ne velja. Imajo enak režim izhodov, le da jih pač nihče ne (s)pozna, in potem izpade, kot da imam ugodnosti samo jaz in meni podobni.«

Tako Kordež, ki mu je pač treba verjeti, zakaj pa ne? Priznal je svoje napake, kar se pričakuje od vsakega pravega dedca, in zavoljo njega ni bilo nobene histerične demonstracije pred ljubljanskim sodiščem. Zato se mi zdi smiselno, da se sredi avgusta in vročinskih ofenziv vsaj za hip spomnimo tudi zapornikov in njihovih peklenskih razmer bivanja. Novinarji so kot podrepne muhe obleteli že vse zanje zanimive »populacije«, ki se cvrejo na soncu in v pljuča lovijo vsaj kako sapico maestrala – tiste na Hrvaškem in klene Slovence po hribih.

Mimogrede: se vam ne zdi, da se nekega dne utegne skuhati razkol med »pravimi Slovenci« in vikendaši v Istri, Kvarnerju in Dalmaciji? Nič ni nemogoče, ponos marsikaterega bi šel tudi za nekaj kun.

Slovenci potemtakem na plažah trpijo tantalove muke, vsi drugi, ki morajo v teh mesecih še bolj delati, pa so tako rekoč marginalna populacija. Televizijci so tako nenadoma odkrili, da cest ne popravljajo le stroji, ampak predvsem do pasu goli najemni delavci, ki verjetno morajo prestati preskus v vročinski komori. Že na prvi pogled je to na pol suženjska delovna sila, ki nima nikakršne alternative. T. i. delodajalci – le kakšna mineštra »uglednežev«, »poslovnežev«, goljufov in kriminalcev je to? Sindikati se skrbno izogibajo, država pa pač deluje kot glasna mlatilnica s pičlim končnim izkupičkom.

Če omenjamo zapornike, cestne delavce, šoferje tovornjakov in pač vse tiste, ki soncu ne morejo ubežati, imamo predvsem v mislih ljudi – poklicne in socialne sloje (takšne in drugačne), ki se s širjenjem prekariata hitro narivajo v naš vsakdan. In v stekleni krogli je jasno videti, da bomo nekega dne naposled vsi prekariat.

Država s sindikati pa se komaj meni za ta veliki konglomerat ljudi, večinoma mladih, ki je edini stvarni človeški potencial te državice in ki, mimogrede, ne potrebuje nobene sprave za svojo prihodnost. »Samo pri miru nas pustite!« bi in bodo zavrnili razne prišepetovalce.

Dejstvo je, da je ta državica v času svojega obstoja zapravila ogromno količino energije za nekakšno spravo, prikazen, magijo, ki bi se lahko izustila samo omotičnim svečenicam v Delfih. V deželi kmetov, tercijalk in fajmoštrov pa kar pozabite na take čudne brezbožne misli. Skratka, spomenik je zdaj sredi Ljubljane, izpolnila se je zahteva državnega zbora, da je s tem sprava formalno končana, in tudi Spomenka Hribar lahko mirno spi. Čeprav to ni ravno njen obelisk, ampak brezzvezna gmota betona; če so potrebovali obelisk, bi lahko naredili mogočen dorski steber, nanj pa napisali – nič. Naj pišejo zanamci.

Vzporedno z vse večjo »tenkočutnostjo« za žrtve, grobove, krivice, usode in nasploh vso to neizogibnost druge svetovne vojne je v birokratskem ozadju te družbe hitro erodiral interes za živeče ljudi. Poseben program bi lahko imeli o ljudeh, ki jih država noče rešiti revščine ali jih preprosto odmisli; na tem področju je skoraj popolnoma odpovedala, tako da je bila skrb za ogrožene ljudi prepuščena dobrim dušam in njihovi sposobnosti organizacije. Da seveda ne govorimo o včasih naravnost hudobnem ravnanju birokracije (oddaja otrok v rejo, rušenje raznih brunaric itd.).

Človek kot tak v minulih dveh, treh desetletjih sploh ni bil v percepciji političnih in intelektualnih garnitur, ki so si sledile. Očitno so vsi kuhali neke »velike projekte«. V to železno past pa sleherniku ni težko zaiti, če se ves čas giblješ med pojmi, kot so državljan, potrošnik, davkoplačevalec itd. Pa tu naokoli še na pol ruralna družba z ekspresnim kapitalizmom in vrednotami iz kake gorenjske kašče.

Prepričani smo, da se bodo pasijonske igre na temo sprave še kar nadaljevale, ker so nekateri pač neuničljivi. Na Islandiji se menda tu in tam najde človeška kost, domačini to pač zagrebejo, toda prepričaj Jožeta Dežmana, da to niso bili povojni poboji! Na srečo pa gre čas vendarle naprej in ne nazaj, tako da se da v deželici že slutiti neke nove trende, ki morajo tako ali drugače odpreti tudi vprašanje človeka – in sistema. Ta hip se vse giblje bolj na ravni nekakšnega poigravanja, merjenja moči, toda homofobija leze v ospredje.

In odnos med spoloma – za kar je poskrbel ugledni Boštjan M. Zupančič, eden najuglednejših sodnikov in profesorjev prava v Evropi. BMZ-ju se je glede žensk, bolje rečeno ženščin, zapisalo že marsikaj, na primer to, da ženske mislijo z zadnjico. In da v vsej zgodovini človeške rase ni bilo niti ene resnično velike znanstvenice, pisateljice, komponistke, slikarke, kiparke, izumiteljice.

Čeprav mnogi poznamo BMZ-ja že od prej, je to – z vsemi bolj sočnimi dodatki – kajpak bomba na slovensko intelektualno prizorišče. Predvsem na tisti konservativni del, ki utegne misliti podobno, a si nikoli ni upal opletati tako po domače, razen s kakim pivom preveč. Bo torej tu naša debata, če se bo spravaštvo izživelo? Prepričan sem, da je BMZ vrgel pravo bombo, če bi mu morda pomagal še Žižek, kajti s tem utegne razvneti še marsikaj iz našega vsakdana. Dolgočasnega, otrpnjenega, komaj kaj boljšega od časov kolhozov.

Predvsem pa se mora skozi vse to, naj bo komedija na kateri koli način, vrniti percepcija človeka kot posameznika, kajpak z njegovo perspektivo. Preveč je v tej državici ljudi, ki ne vedo več, kaj bi sami s seboj, država pa jih ohranja pri biološki eksistenci s socialno pomočjo. Seveda se zavedamo generacijske zagate te nacije, vendar je treba nekaj hitro narediti – čeprav, kot bi rekel kak Voltaire, se iz ljudi ne da čez noč narediti ljudi. A to velja predvsem za birokrate.

Janša in Bavčar pa sta na prostosti, to smo v tem članku čisto pozabili. Kljub temu, pozdrav v Dob, pozdravite tudi vse druge.