Tiskane izdaje
Odleglo mi je in vesela sem, mi je v sredo dejala nasmejana Mikela Šartulari, atenska književnica in urednica, ki je zadnjih šest let grškega strmoglavljanja v tretji svet spremljala kot aktivistka in novinarka. »Kot da bi se zbudila iz nočne more in bi se življenje začelo na novo. Vesela sem, ker je okoli mene manj depresivnih ljudi. Vesela sem, ker lahko spet svobodno dihamo. Vesela sem, ker na sobotnih antifašističnih demonstracijah ni bilo specialnih policijskih enot. Vesela sem, da po ulicah ne hodijo več oboroženi policisti. Vesela sem, da sem lahko vesela.« Volilna zmaga levičarske Sirize je ni presenetila, saj je dobro poznala utrip ulice. Presenetil jo je – in to pozitivno, kar je, priznava, redkost – odziv konservativnega dela grške družbe in medijev, ki so Sirizo še na volilni dan predstavljali kot pretnjo obstoju grške države in nacionalnega sovražnika številka ena. Ploščo so hitro obrnili. Morda tudi zaradi zasuka moči, h kateri naravno »vleče« velik del grških medijev in patriarhalni del grške družbe.
Bolj »nemški od Nemcev«
»Bila sem prepričana, da se bo medijska gonja proti Siriza nadaljevala. A vse skupaj se je precej umirilo. Mediji zdaj o potezah nove vlade poročajo korektno, morda celo naklonjeno. Nihče ni mogel spregledati hitrosti in učinkovitosti, s katero je Aleksis Cipras najprej sestavil koalicijo, potem pa še vlado in takoj začel s trdim delom. To je Grčiji že v prvih dneh po volitvah vrnilo del izgubljenega in poteptanega dostojanstva. Nenadoma smo vsi bolj samozavestni. Sprejeli smo odločitev in z njo tveganje. Bili smo pogumni. V vsakem primeru – pa naj se zgodi karkoli – smo naredili velik korak naprej, predvsem pa smo usodo po dolgem času spet vzeli v svoje roke, kar je pomembno tudi za bolj tradicionalen in desničarsko usmerjen del Grčije. Kako smo si oddahnili! Preplavil nas je val nove energije in optimizma, na katerega smo v letih depresije in tesnobe že povsem pozabili,« kar ni mogla končati. Mikela ureja grški medmrežni magazin Chronos, ki intenzivno in poglobljeno spremlja tudi mednarodna dogajanja, iz katerih je bila Grčija kot nekakšno osamljeno otočje oziroma kazenska kolonija v zadnjih letih praktično izvzeta. Tako se je obnašala država, tako so se obnašali mediji, tako se je obnašala mednarodna skupnost. »Kar naenkrat spet obstajamo. Spet smo država, spet se nas jemlje resno. To je dober občutek. Vodilni ljudje v Bruslju in Berlinu ter tudi drugod po Evropi niso neumni. Zelo dobro vedo, zakaj je na grških volitvah zmagala Siriza, in zelo dobro vedo, kaj je šlo v Grčiji narobe. Iskreno – tudi mi smo pričakovali, da nas bodo po volilni nedelji poskušali na vsak način zriniti v kot in nas še dodatno ponižati. A iz dneva v dan se bolj zdi, da nam bodo celo prisluhnili. Da smo spet del mednarodne skupnosti: tukajšnji mediji in do nedavnega vladajoči politiki so nas namreč zadnjih pet let ves čas prepričevali, da smo ničvredni, in nam vsiljevali občutek krivde; izbrisali so nas z zemljevida. A v Evropi se dogajajo velike spremembe in sprememba oblasti v Grčiji je le prva domina. Čez deset mesecev se utegne nekaj podobnega zgoditi v Španiji, kmalu morda tudi na Portugalskem, v Italiji, Franciji, na Irskem. Začenja se evropska, ne le grška pomlad. A ta je lahko uspešna le, če bo celostno usmerjena k socialni pravičnosti,« je optimistična Mikela Šartulari, ki ne dvomi, da je Grčija na pravi »spomladanski« poti. Zaradi volilne zmage Sirize, pravi, ne bo nihče obogatel; ponovno je zaživela – ne le – ideja solidarnosti, skupnosti in radikalnega antifašizma. In to je sijajen začetek.
Takoj po oblikovanju vlade je novi grški premier Aleksis Cipras skupaj s svojimi ministri, med katerimi z udarnostjo in hiperaktivnostjo prednjači prvi finančnik Janis Varufakis, krenil v veliko mednarodno in domačo ofenzivo. Čeprav se nekomu, ki dogajanja v Grčiji spremlja le od daleč, zdi, da nova grška vlada veliko improvizira in predvsem poskuša šarmirati zatohlo evropsko birokracijo in novih obrazov željne medije, je bilo jedro Sirize vnaprej pripravljeno na prav vsak korak, ki so ga do zdaj storili. V pričakovanju volilne zmage so že pred pol leta natančno vedeli, kaj bodo počeli danes. In jutri. Evropskim in mednarodnim finančnim institucijam so odgovorili z njihovim orožjem – z »doktrino šoka«, hkrati pa so dejansko nemudoma začeli trdo delati. Res je, da so prvih nekaj kilometrov ultramaratona krenili izjemno hitro, »bolj nemško od Nemcev«, a v zadnjih letih so si v opoziciji in predvsem s pozitivno kadrovsko selekcijo ter usklajenimi pripravami nabrali ogromno kondicije.
Nova vlada, ki bo v naslednjih dneh predstavila tudi svoj politični program, je nemudoma zaposlila več sto javnih uslužbencev, ki so službe izgubili po dekretu trojke posojilodajalcev (Evropska centralna banka, Mednarodni denarni sklad, evropska komisija). Siriza bo dvignila minimalne plače, hkrati pa bo – to je zaveza – v svoje vrste povabila solidarnostna in civilnodružbena gibanja, ki so v zadnjih letih v Grčiji ustvarila nekakšno »socialno državo v senci«. Ljudem, ki ne morejo plačevati računov za elektriko, vodo in ogrevanje, teh začasno ne bo treba plačevati. Nova vlada, ki bo znova okrepila skoraj popolnoma deregulirano delavsko zakonodajo, je brez sekunde čakanja razgradila »geografijo diktature« in z ulice umaknila najbolj nasilne policijske enote, ki so zadnjih šest let teptale osnovna demokratična načela in serijsko kratila človekove pravice. Finančni minister Varufakis, trenutno najbolj oblegan evropski rockovski zvezdnik, je prekinil pogajanja s trojko in jasno napovedal novo politiko in z njo – nove čase.
Geostrateške poteze
Ciprasova vlada je s svojim jasnim nestrinjanjem z evropsko politiko do Rusije in vojne v Ukrajini takoj zavzela zelo pomembno »zunanjepolitično stališče«; ustavila je nekaj privatizacijskih projektov, med katerimi je bilo poleg Javnega energetskega podjetja (PPC) ključno predvsem pirejsko pristanišče, ki ga je vlada Nove demokracije tako rekoč prepustila (dvotretjinsko lastništvo) kitajsko-katarski korporaciji Cosco. Nove oblasti so nemudoma zahtevale »ponoven pregled« že podpisane pogodbe. Primer ustavitve privatizacije enega ključnih sredozemskih – in evropskih – pristanišč nikakor ni le korak proti privatizaciji. Tako kot korak proti Moskvi je tudi to močna geostrateška poteza, ki novi grški vlada omogoča, da si izbira zaveznike in ne postane znova odvisna od zunanjih dejavnikov. Ladijski tovorni promet se bo v naslednjih petindvajsetih letih po nekaterih podatkih povečal celo za štirikrat, v vsakem primeru pa gre za »posel stoletja«, ob katerem je nujno treba omeniti še morebitno gradnjo plinovoda ter vse bolj glasna tektonska ekonomska in politična trenja med Evropo in Evrazijo. Cipras se s svojim ožjim krogom zaveda, da bo v grškem gospodarstvu – in posledično tudi politiki – v bližnji prihodnosti pomembno vlogo igralo ravno lastništvo pirejskega pristanišča, zato si lahko privošči nekaj »taktičnega čakanja«. Ponudbe, take ali drugačne, bodo kmalu začele naraščati. In (tudi) v tem kontekstu je treba razumeti Sirizino koalicijo z desničarskimi nacionalisti iz vrst Neodvisnih Grkov (ANEL), ki so tesno povezani tako s cerkvijo kot z vojsko (»dobili« so obrambno ministrstvo) in predvsem z ladjarji, tihimi, a ključnimi grškimi oligarhi, ki so vedno dobro sodelovali z oblasti. Kot vse kaže, bo ta tradicija – čeprav v obliki nenačelne koalicije – preživela tudi kopernikanski obrat v grški in s tem evropski politiki. Velika ironija je, da je še pred leti obskurna levičarska stranka že v prvih desetih dnevih svoje vladavine poskrbela za vsaj delni zasuk evropskih političnih in ekonomskih silnic. Kako dolgo bo »pozitivna šok terapija« trajala, bomo videli že 28. februarja, ko se izteče varčevalni memorandum, ki ga nove oblasti v nobenem primeru ne nameravajo podaljšati.
»Grčija ne bo nadaljevala z varčevalnim program, tudi če zato ne bo dobila 7,2 milijarde trojkinega denarja. Za nas trojka nima več veljavnega institucionalnega statusa. Sirizina vlada je neizkušena, a napačno bi bilo misliti, da gre za skupino agitatorjev, ki bodo šli v konflikt z vsemi. Vodstvo Sirize nima nikakršnega namena odhoda iz evrskega območja, morebitni 'Grexit' bi bil predrag tudi za Evropo,« meni Kostas Lapavicas, profesor z londonske šole za orientalske in afriške študije (SOAS), ki je bil na listi Sirize izvoljen v novo sestavo helenskega parlamenta. Eden najbolj uglednih grških ekonomistov je – podobno kot Mikela Šartulari – prepričan, da bo zmaga Sirize sprožila podobne spremembe po velikem delu Evrope in poskrbela za njeno družbeno in politično transformacijo. »Po Evropi lahko zraste močno zavezništvo levičarskih sil. Nočna mora varčevanja se lahko konča. Breme dolga je lahko umaknjeno. Sprejete so lahko politike, ki zagotavljajo nova delovna mesta. Socialna država se lahko spet okrepi,« je optimističen Lapavicas.
