Sadar+Vuga: Sprojektirati nedokončanost

Pogovor z Jurijem Sadarjem in Boštjanom Vugo, ustanoviteljema arhitekturnega biroja Sadar+Vuga.

ned, 23.04.2017, 06:00
Sadar: Mislim, da je izhodišče biroja Sadar+Vuga preprosto večplastnost, kompleksnost pa tudi udobje, ugodje tistih, ki v stavbi bivajo.

Vuga: V bistvu gre za nenehno preizkušanje. Dajmo, naredimo nekaj, česar si pred desetimi leti nismo upali, dajmo, poskusimo nekaj, za kar smo prej mislili, da ne bo delovalo. To je tisto, kar nas v resnici žene naprej in omogoča, da so naši produkti drugačni. Da nimamo prepoznavnega stila in da je to naša prednost. Zato tudi praviva, da je stil biroja Sadar +Vuga prav v »odsotnosti stila«, v »nestilu« (nasmešek). Mogoče ravno to dela naše projekte razpoznavne.

Usedemo se v pisarno biroja Sadar+Vuga v 14. nadstropju stolpnice S2 na dveh nožicah, na vogalu Tivolske in Slovenske ceste, ob kateri zdaj raste druga. Skozi stekleno steno se odpira pogled na severni del Ljubljane, na čipko, »ki se pne nad železniško postajo«, na orjaško školjko športnega parka Stožice, na v tujini tolikokrat opevano Gospodarsko zbornico Slovenije – »esmeraldo« ...

Njuno dvajsetletnico delovanja je zaznamoval film esej Damjana Kozoleta Sadar+VugaXX, s katerim je želel vzpostaviti dialog o moderni slovenski arhitekturi. V filmu se sprehodimo skozi vse ključne postaje dela biroja Sadar+Vuga in si prek intervjujev z ustanoviteljema biroja, domačimi in tujimi arhitekturnimi kritiki, kolegi arhitekti, kuratorji privoščimo drug pogled na nekatere že ikonične stavbe, ki jih je biro Sadar+Vuga kot akupunkturne igle zabodel v mestno tkivo.

Med njimi že omenjena Gospodarska zbornica Slovenije, osrednji del Narodne galerije (2001–2008), stavba podjetja Arcadia Lightwear (2000), ljubljanska stanovanjska kompleksa Kondominij Trnovski pristan (2004) in Gradaška (2007) ter Center za nadzor zračnega prometa (Brnik, 2013). Biro je bil poleg tudi pri načrtih za na koncu neizvedeni projekt Mariborskega kulturnega središča (Maks) in sodeloval pri realizaciji Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij (Vitanje, 2012).


Jurij Sadar in Boštjan Vuga (arhitekturni biro Sadar+Vuga). Foto: Jure Eržen/Delo

Ko na to mesto pogledaš skozi stekleno steno vašega biroja, se še enkrat zavedaš tega, kar je rekel tudi direktor arhitekturnega muzeja v Švici Andreas Ruby: »Da je arhitektura edina med umetnostmi, ki je vseprisotna, ki se ji je nemogoče izogniti.«

Vuga: (Nasmešek.) Ja, v smislu, da tudi če ne poslušaš klasične glasbe, vsak dan hodiš mimo operne hiše, lahko se izogibaš razstavam, a se boš zaletel v Narodno galerijo. Arhitektura je res fizično prisotna, ne moreš se ji izogniti. A da lahko to postane, jo je treba že v fazi razvoja predstaviti na tak način, da bo končni učinek enak tistemu na začetku. Tako kot moda ne more postati moda, dokler ni plasirana oziroma predstavljena na pravi način.

Mislite na prvo razstavo vašega biroja 4+1 v TR3 leta 1997, ki jo v dokumentarcu omenjajo kot prelomnico načina predstavitve arhitekture pri nas?

Vuga: Tudi. Že takrat smo slišali, kako si biro, ki nima še nobenega zgrajenega projekta, drzne organizirati razstavo svojih še nerealiziranih projektov (nasmešek). A leta 1997 smo si rekli, tukaj smo, lahko pokažemo pet projektov, ki smo jih takrat dobili na natečajih, Gospodarsko zbornico, Narodno galerijo, Eurocenter, Arcadio Lightwear …, in izbrali smo prostor, ki ni bil galerija, ampak interaktivni prostor, torej vstopna avla TR3, in smo to hoteli predstaviti javnosti.

Sadar: Takrat se je arhitektura predstavljala predvsem v galerijah, kot so Dessa, Jakopičev salon, ne pa v javnih ali komercialnih prostorih. Podelilo se je nekaj nagrad ob točno določenih datumih, nam pa se je zdelo, da bi to lahko naredili drugače. In spomnim se, da so ta naš poskus označili kot samopromocijo.

Očitek, ki se je od takrat, ko ste se z Gospodarsko zbornico izstrelili tako v domačo kot v tujo arhitekturno sceno, večkrat ponovil?

Sadar: No, že takrat sva si rekla, če sam ne skrbiš za promocijo svojega dela, kdo pa bo? (Nasmešek.) Predvsem pa gre za to, da način, kako pripraviš razstavo, kako pišeš, arhiviraš, vpliva tudi na sam proces dela. V tem, da produkcija in komunikacija nista ločena projekta.

Vuga: To ni nekaj novega, na neki način je to počel že Le Corbusier, ki je svoje arhitekturne misli, projekte, koncepte in misli predstavljal prek razstav in knjig, kar je na neki način oblikovalo arhitekturo kot kulturno dediščino tistega časa. In konec devetdesetih je bil tukaj pravi trenutek, da dojamemo, da arhitekturna produkcija in komunikacija nista ločena procesa. Da ni dovolj samo producirati, ampak da je treba projekt tudi predstaviti, ga skomunicirati.


Arhitekturna zbornica Slovenije (esmeralda). Monografija Sadar+Vuga: A Review

Kot je v dokumentarcu dejal Maroje Mrduljaš, urednik arhitekturne revije Oris, sta z Gospodarsko zbornico, »esmeraldo«, postavila primer nove arhitekture, primer nove družbe. »Ta zgradba je bila optimistična projekcija neke boljše prihodnosti, v katero smo arhitekti takrat verjeli.«

Sadar: Znano je, da se je skozi zgodovino vsaka sprememba političnega sistema odražala v arhitekturi oziroma v gradnji inštitucij, ki so bile potrebne za delovanje te nove države, novega mestnega sistema. In to, kateri arhitekturni stil si izbral, je govorilo tudi o tem, kaj hočeš s tem novim sistemom narediti. Zbornica je bila ena od redkih inštitucij, ki se je odločila to narediti. Mislim, da je Mrduljaš s tem mislil prav na to, da je zbornica s svojo prostorsko transparentnostjo odprta, transparentna institucija, da komunicira z javnostjo.

Torej gre tudi pri snovanju arhitekturne ideje za zaznavanje duha časa? Oziroma, kot ste rekli, je »duh časa« v arhitekturi pravzaprav vladajoča politična opcija?

Vuga: Gotovo je bil čas tranzicije, tudi čas odprtosti, sprejemanja drugačnosti, novega, kar se kaže tudi v tem, da se je dalo takšno stavbo, kakršna je Gospodarska zbornica, takrat narediti in je dobila podporo pri takratnem predsedniku GZS Jožku Čuku in pri sami instituciji. Torej, nekdo je uvidel, da lahko s prostorsko organizacijo vpliva na ekonomsko strategijo institucije. Ta vpliv je, recimo, kasneje zelo viden tudi pri Stožicah.

Športni park Stožice je primer, kako vzpostaviti projekt, ki je v bistvu največji projekt v Ljubljani po Trgu revolucije, kako ga vzpostaviti kot novo mestno merilo, hibrid športa, prireditev, nakupovanja in prostega časa kot element identifikacije nove mestne oblasti. Ki se potem v končni realizaciji lahko tudi sfiži, saj se ne izvede do konca, zaradi različnih, ne političnih, ampak v tem primeru ekonomskih dejavnikov.


Športni park Stožice. Foto: Arhiv biroja Sadar+Vuga

Zanimivo, da sama zgodba o razvoju projekta Športni park Stožice sovpada z dvajsetletnico vašega biroja in je hkrati tesno povezana z zgodbo razvoja naše države.

Sadar: To je v resnici zanimiva teza. Mi smo odprli biro Sadar+Vuga leta 1996, leta 1997 pa je bil natečaj za objekt, ki se je takrat imenoval Univerzitetna športna dvorana in severni športni park. Prvotna ideja je bila, da se ta objekt zgradi ob pomembnem športnem dogodku, kot se je to delalo še v nekdanji Jugoslaviji. Da se prijaviš na recimo evropsko prvenstvo v atletiki in to potem pomeni ogrodje, ki postavi tudi rok, finančne omejitve, mednarodne obveze in kredite.

Ko smo začeli projekt Športni park Stožice, se je hitro izkazalo, da je čas zelo drugačen, ker Univeza Ljubljana ni bila zares pripravljena vstopiti v takšen projekt, češ da bodo sami poskrbeli za športne objekte za lastno institucijo.

Zdaj vidimo, da so v dvajsetih letih tega bore malo realizirali (nasmešek). Hočem reči, da se je že leta 1997 pokazalo zavračanje starega načina delanja športnih objektov, in ta projekt je obtičal, čeprav so ga poskusili vsaj trikrat, štirikrat pognati z različnimi direktorji. Ko je na oblast prišla sedanja oblast, se je prvič pokazal interes, da se ta športni kompleks zgradi. Ne le, da ga je mestna oblast prepoznala kot enega od svojih velikih projektov, ampak da so bili sposobni urediti tudi zemljišča in poiskati neko obliko javno-zasebnega parnerstva. Pravzaprav je vse to, kar se je pri tem projektu dogajalo v zadnjih dvajsetih letih in se še dogaja, res tudi zgodba, ki jo piše Slovenija zadnjih dvajset let.

Zdaj bo zanimivo, kaj bi se iz tega naredilo po dvajsetih letih. Ali je edina možnost, da se v to vrine nakupovalni center ...

Ali da se začne uporabljati tekaška steza na strehi?

Sadar: Ta hibridni projekt nakupovalnega središča, ki je delno že povezan s športom, prostim časom in trgovino, je bil pred desetimi leti gotovo nekaj novega. Zadnje čase je nakupovanje skupaj z vrhunskim športom ali s koncerti postalo samoumevno. To pa zato, ker omogoča, da se celotno območje parka uporablja vsak dan, ne samo v časih večjih športnih prireditev ali koncertov.

Ko bo zdaj prišel nov lastnik, se bo izkazalo, ali smo iz tega sposobni narediti nekaj drugega kot še en nakupovalni center – in kako osmisliti to stanje, ki tam je, torej volumen tega praznega prostora, v nekaj, kar bi bilo zanimiv hibrid med vrhunskim športom, športnimi dejavnostmi, prostim časom, kulturo in delovnimi prostori v neki drugačni obliki.

Je bil kateri od vaju morda na koncertu 2Cellos v Stožicah? Ena redkih priložnosti, da se je ta orjaška dvorana napolnila, in to dvakrat zapored.

Vuga: (Nasmešek.) Jaz nisem bil. Sem pa slišal, da je bilo obakrat zelo dobro.

In da je bil tokrat odličen celo zvok?

Vuga: Dejansko je bil zvok nekaj časa res problem. Ozvočenje je bilo v prvotni izvedbi drugačno, kot je bilo projektirano. Potem se je to naknadno uredilo.

Kdo je kdo v biroju Sadar+Vuga? Kaj je od koga? Kako si delita delo? Je bila zamisel strehe, ki je videti kot školjka, Boštjanova, in zamisel za stadion bolj Jurijeva? Kdo je tisti, ki si privošči večje odklone?

Vuga: Mislim, da tu ni jasne ločnice.

Sadar: Tega res ne bi znal opredeliti. Če že, potem lahko rečem, da je Boštjan bolj sistematičen, strukturira zadeve, jaz pa bolj impulziven.

No, če velja, da so vajini projekti bipolarni, vsakič sestavljeni iz dveh nasprotujočih si komponent ...

Sadar: Če že ta bipolarnost ali kontroverznost v najinem delu, kot pravite, res obstaja, mislim, da ne izhaja nujno iz dialoga dveh oseb, ki razmišljata in delata na drugačen način. Pri arhitekturi je vedno ključno delo v skupini, dialog, komunikacija. V biroju je timsko delo postulat že od začetka.

Vuga: Vsi projekti se začnejo skupaj. Gre za kreativni proces, ki se nadaljuje dinamično z nasprotovanji, predlogi, iskanji rešitev, tudi s kreativnimi konflikti, ampak ta razvoj je skupen. Ne gre za delitev v smislu, to je naredil S., to je bolj V. (Nasmešek.)

Ob gledanju dokumentarnega filma res dobiš občutek, kako je mogoče, da dve tako različni osebnosti tako sodelujeta že več kot dvajset let.

Vuga: Gotovo sva kot osebnosti različna. Ampak prav zato, ker v vseh teh letih spoštujeva različnost drugega, lahko drug drugega presenečava. In ravno ta presenečenja lahko vodijo do novih produktov, novih razmišljanj.

Sadar: Vsak arhitekt, vsak biro ima svojo zgodbo, svoj način projektiranja, svoj način, kako zgodbo spraviš v realnost, v smislu rokov, proračuna. A ne gre za kompromis. V biroju imamo seznam besed, ki se jim izogibamo. In prva taka beseda je prav kompromis. Bomo naredili kompromis? Ne, ne bomo ga.


Nova stavba fakultete za socialno delo, Univerza College Gent, Belgija 2012, v gadnji. Foto: Arhiv biroja Sadar+Vuga

Kuratorka Muzeja za arhitekturo in oblikovanje Maja Vardjan v filmu med drugim pravi, da ste v biroju Sadar+Vuga že od začetkov vsak element procesa obravnavali kot arhitekturni produkt, da ste »črevo arhitekture razgalili navzven, širši publiki«.

Vuga: Lahko rečem, da smo se upali tudi razgaliti – verjetno tudi zato, ker je Jure takšen, kakršen je, in ker sem jaz takšen, kakršen sem. Z vsakim dejanjem, od prve razstave v TR3 in na koncu tudi zdaj s filmom Damjana Kozoleta Sadar+VugaXX.

Bistveno se mi zdi, da je ta biro od nekdaj težil k temu, da bi arhitekturo približal tudi tistim, ki z njo niso v neposrednem stiku. Naša produkcija je bila vedno, ne bom rekel ravno na meji, a gotovo nikoli nismo delovali v varnih okvirih mainstreama, vedno smo želeli korak naprej, nekaj, kar je sprva ziritiralo javnost. Nam pa ni smelo biti dolgčas.

Tudi dolgčas je ena od nezaželenih besed v biroju (nasmešek). Nas je ves čas gnalo, da stopamo korak naprej, da si upamo preizkušati nove stvari, da si upamo tvegati.

Kakšen je bil čas 6IX pack, skupine šestih arhitekturnih birojev, ki so se uspešno predstavljali v tujini? Je bilo to prvič, da je arhitektura postsocialistične države pritegnila takšno mednarodno pozornost?

Sadar: Gotovo smo se takrat vsi bolj kot slovenski biroji počutili bolj kot del mednarodne scene, tudi zato smo hoteli te reči narediti in predstaviti drugače.

Potem pa vidiš, da se arhitekte zunaj še vedno določa po tem, od kod prihajajo. Sir Norman Foster iz Anglije, Jean Nouvel iz Francije, Rafael Moneo iz Španije. In to, od kod si, te še vedno bolj definira pri arhitekturi kot pri drugih vejah umetnosti. Če recimo rečemo izraelski dirigent, to ni tako zavezujoče.

Kaj torej opredeljuje arhitekta kot slovenskega?

Sadar: Zdaj se veliko bolj počutimo vpete v ta prostor, ampak bolj v smislu, da slovenski kontekst vzameš in ga spremeniš, ne da se stopiš, zliješ z njim.

Vuga: Meni se zdi zanimivo recimo, kar je rekel tudi Andreas Ruby v dokumentarcu, da če ne bi ustvarjali prav na tem prostoru, torej v Sloveniji, ki je takšna mešanica romansko-germanskih pa tudi balkanskih vplivov, tudi naša arhitektura ne bi bila takšna, kot je. Andreas trdi, da je bogastvo tega prostora ravno veliko arhitekturnih plasti, manierizem. In ravno večplastnost je tista, ki jo kaže tudi naša produkcija.

Hočete reči, da za vas ne velja pravilo »manj je več«, h kateremu stremi večina slovenske arhitekture, ampak ravno obratno?

Sadar: Res je, da v Sloveniji za nekakšen mainstream veljajo zadržane, minimalistične, ortogonalne stvari … Ta zmernost, minimalizem pa ni ravno značilnost naše tradicije, sploh pa ne Jožeta Plečnika, Ravnikarja, Miheliča. Ravno nasprotno, pri Plečniku in Ravnikarju gre za plastovitost in bogastvo materialov in form. To je bogastvo interpretacije, ki se odmika od minimalizma ali zmernega optimizma.

Večkrat je zaslediti, da vajino delo povezujejo s Plečnikom, tudi v smislu humorja in namernih »majhnih napak«.

Vuga: Tako. To je ta sproščenost, odmik, da pogledaš na stvar tudi z distanco, s humorjem, kančkom ironije.

Ne nazadnje poznamo njegov steber – svetilo pri Slovenski filharmoniji, ki ga duhovito lahko interpretiramo kot »steber dvojne impotence« ali pa kot igro jonskega stebra.

Ali stopnice v ribarnico v obratni smeri urnega kazalca, s čimer naj bi Plečnik želel zaznamovati čas bližajoče se vojne. Kateri so še detajli pri vajinih objektih, ki so videti kot napaka, a nosijo zgodbo?

Sadar: Takšne stvari so morda prenizek vhod v Narodno galerijo, prenizek vhod v Gospodarsko zbornico, prenizek vhod v Arcadio. Če je vhod nizek, je prostor videti višji, večji. Pa tudi stol Triglav za avlo Narodne banke, ki je videti izrazito neroden, a ko sediš na njem, se počutiš samozavestno.

Vuga: Ali recimo stanovanje za zasebnega naročnika na Kongresnem trgu, ki je zasnovano tako, da lastnik stanovanja sedi za jedilno mizo, a hkrati lahko v neposredni bližini voajersko opazuje nekoga, ki se tušira. Lahko pa seveda ta pogled tudi prekine, če mu gost ni všeč (nasmešek). To bi recimo lahko delovalo kot napaka, a gre za namerno ironijo do ekshibicionizma in voajerizma, ki smo mu priča zdaj.

Zato so nekatere zmotile rumeno-črne ploščice v Kondominiju, močeradu v Trnovskem pristanu, odsevi na hiši Gradaška ...

Slišala sem tudi namige, da Športni park Stožice bolj spada v Dubaj kot v Ljubljano, spet drugi pravijo, da je za Ljubljano tisto, kar pomeni Guggenheimov muzej za Bilbao ...

Sadar: Ko smo zasnovali Športni park Stožice, se je veliko govorilo o tem, kaj lahko posamezen projekt naredi za določeno mesto. Gehryjev Guggenheimov muzej v Bilbau je gotovo postal ikoničen model za identifikacijo določene lokacije prek arhitekture. Podobno je deloval Športni park Stožice. Ker je to pomemben projekt, velik projekt, zapomnljiv. Sama oblika teh valov – oziroma kakorkoli jih že imenujemo – in teh velikih oken pa nakazuje, da se športni objekt, ki je običajno zaprt, prek teh oken odpira navzven. Ti lahko iz concorsa vidiš park zunaj in iz parka vidiš dogajanje v dvorani.

Mimogrede, Boštjan je nekoč rekel, da ga streha Športnega parka Stožice spominja na krinolino, vi to imenujete »valovi«, spet nekdo drug pravi, da je kapesanta. Kaj pravita na vsa ta imena, ki jih dobivajo vaši objekti, esmeralda, močerad ...?

Sadar: Saj je malo kapesanta, mar ne? In se mi zdi to lepo.

Vuga: Poimenovanje ali vzdevki pomenijo udomačitev določene stavbe projekta, torej, če stavba na začetku s svojo drugačnostjo, novostjo zahteva prilagoditev, potem vzdevek kaže prav na to. Kot recimo Ravnikarjev kanarček (Tiskarna ljudske pravice) ali Mihevčev kozolec.

Kot pravi Jure, je za vsakim našim projektom težnja, da se naredi drugačen tip javnega prostora.

Čeprav se ravno v Stožicah še ni ustvaril. Kaj bi bilo po vajino mogoče storiti, da bi se?

Vuga: Ni se, žal. S krajinsko arhitektko Ano Kučan in studiem AKKA smo javni park na strehi nakupovalnega centra razvili kot dodano vrednost projekta, ker bi ustvarjal drugi tip javnega prostora znotraj športnega centra. Mislim pa, da ta nedokončanost celotnega kompleksa z nakupovalnim centrom in parkom ni napaka, ampak potencial za razvoj Stožic v prihodnosti. Temu bi se lahko pridružil tudi prostor za nove vrste športnih aktivnosti, recimo pokriti skejt park, ali celo novi tipi produkcije in seveda zabave. To nedokončanost ponuja danes. In ljudje danes tudi drugače nakupujejo, kot so pred desetimi leti, ko se je to projektiralo.

Sadar: Projekt, ki ga je naš biro delal od leta 1996 do leta 1999 in ki je res tako zaživel, kot je bil načrtovan, je vhodna avla Narodne galerije. Zdaj ko se je prenovil tudi vhodni parter, je ta zadeva dejansko zaživela kot kompleks, kot je bila zasnovana že takrat.

Vuga: Narodna galerija živi tudi zato, ker je vanjo vrinjena prosojna medetaža, ki jo preseka, mezzanine, ki galerijo kot institucijo odpira navzven. To je prostor, v katerega greš, tudi če nimaš namena obiskati razstave. To je nov tip javnega prostora, nekakšna dnevna soba mesta s pogledom v park in proti nebotičniku na drugi strani.

Sadar: Gotovo je ena omejitev arhitekturnih zasnov ta, da omogoča delovanje po fazah. Da nekaj res zaživi z mestom in njegovimi prebivalci, mora biti narejeno vse skupaj. To je gotovo izziv za Stožice, kakšen tip javnega prostora sploh razviti okoli teh športnih objektov, kako jih povezati s programom znotraj, da bo zaživel in generiral neko sodobno življenje.

Ali verjameta, da se lahko kaj takega s Stožicami sploh zgodi? Kaj zdaj narediti na tem gradbišču ruševini, ki nastaja tam?

Vuga: Glede na to, da je bil Športni park Stožice grajen kot projekt javno-zasebnega partnerstva in je zaradi ekonomske situacije zasebni partner bankrotiral, se postavlja vprašanje, kaj se bo zgodilo, ko pride nov lastnik. Za Stožice je gotovo izziv, kakšen naj bo tip javnega prostora danes, ki se bo hkrati odzival na sodobno življenje in generiral drugačno, novo. In to novo je drugačno danes, kot je bilo v času, ko je bil projekt zasnovan.

Zanimivo, da vaju kot avtorjev tega projekta ne frustrira, da stvari niso narejene tako, kot sta jih projektirala?

Vuga: V bistvu je prav to, da objekt ni narejen tako, kot si si ga zamislil, najbolj intrigantno in zanimivo. To je ta nedokončanost, nepopolnost. In prav ta izkušnja Stožic postaja oblikovalski princip, ki se ga bo poskušalo integrirati v nove projekte. Sprojektirati nedokončanost, ki se vedno lahko spremeni, nadgradi, obogati. Živi tudi drugače. To je res velik izziv.

Sadar: Ko je stvar olupljena, je veliko bolj ekspresivna, ponuja veliko več možnosti kot takrat, ko je do konca narejena.

To je tudi eden od razlogov, zakaj se človek s tem ukvarja, to vznemirjenje, bolj kot težnja, da bi bila zadeva že enkrat zgrajena.

Vuga: To pomeni, da se moraš odmakniti od tega. Kar smo sprojektirali, je zdaj zgrajeno. In ker ni dokončano, je zdaj v bistvu močnejše, kot če bi bilo. Odpira se nova možnost.

Podobno kot nedokončani projekt Športnega parka Stožice se zdi vaš aktualni projekt Doma revolucije v Nikšiću v Črni gori – gradbišče, ki je postalo ruševina. Kako lahko razumemo vaš stavek »arheologija mesta kot osnova za arhitekturo 21. stoletja«?

Vuga: Dom revolucije je nedokončan objekt z začetka osemdesetih let arhitekta Marka Mušiča. Naš natečajni predlog, ki je nastal v sodelovanju s HHF iz Basla, gradi na arhitekturni in prostorski kakovosti stanja, kakršno je danes. Torej arheologija gradbišča, ki je postalo ruševina. Osnova naše intervencije je stanje leta 2016, torej grajeno stanje in tudi njegov razpad. In seveda vsa lepota, ki je v tem. Lepota invazivne narave z grafiti popisanih betonskih sten, nedokončane konstrukcije, ki odkrivajo poglede na prostore, ki bi, če bi bili končani, ostali zaprti. Vse povečuje fascinacijo, ki jo doživiš, ko prvič vstopiš v ta projekt. Želimo jo samo odpreti in iz tega ustvariti varen javni pokriti prostor. Samo dodati plast in ga pustiti nedokončanega.

V resnici ne skrivata, da veljata za arhitekta za posebna naročila za zahtevne naročnike. V vajinem opusu so veliki, obsežni, odmevni projekti ali pa luksuzna stanovanja, ni pa socialnih stanovanj, materinskih domov, stanovanjskih rešitev za begunce, recimo.

Sadar: Ambicija biroja Sadar+Vuga je vedno bila, da je vsak objekt lahko presežek. Dejansko so naročniki in naročila zelo različni, od javnih do zasebnih, od velikih do majhnih, od interierja do stola.

Mislim, da gre bolj za to, kako so ti objekti videti, da jih potem označijo za presežne, prestižne, nekatere za ekstravagantne.

Vuga: Če spet za primer vzamemo Stožice, smo konec leta 2015 skupaj s studiem AKKA Ane Kučan, soavtorice projekta Športnega parka Stožice, organizirali mednarodno študentsko delavnico, kjer smo s študenti razvijali možne prihodnosti, možne uporabe na 80.000 kvadratnih metrih projektiranega nakupovalnega središča. Torej, da kot avtor predlagaš nekakšno iniciativo, vključiš ideje in vizije drugih, osvobodiš zgrajeno lastnega projekta.

To se mi zdi pozicija, ki je bolj zanimiva in družbeno veliko bolj generativna, kot to, da preprosto rečeš: vi ne delate socialnih stanovanj, to pomeni, da nimate socialnega čuta (nasmešek).

Kako bi torej opisali »filozofijo« vašega biroja?

Sadar: Mislim, da je izhodišče biroja Sadar+Vuga preprosto večplastnost, kompleksnost pa tudi udobje, ugodje tistih, ki v stavbi bivajo.

Vuga: V bistvu gre za nenehno preizkušanje. Dajmo, naredimo nekaj, česar si pred desetimi leti nismo upali, dajmo, poskusimo nekaj, za kar smo prej mislili, da ne bo delovalo. To je tisto, kar nas v resnici žene naprej in omogoča, da so naši produkti drugačni. Da nimamo prepoznavnega stila in da je to naša prednost. Zato tudi praviva, da je stil biroja Sadar +Vuga prav v »odsotnosti stila«, v »nestilu« (nasmešek). Mogoče ravno to dela naše projekte razpoznavne.

Če bi vajin opus primerjali z režiserskim opusom, bi vam bil najbliže Stanley Kubrick? Peklenska pomaranča, Odiseja 2001 in Široko zaprte oči?

Sadar: To pravzaprav niti ni slaba primerjava (nasmešek).

Vuga: Kubrick je vsekakor zanimiv primer, ker je vsak njegov film nov projekt z elementom presenečenja. Ker je vsak njegov film odraz duha časa, v katerem je nastajal. Kubrick stalno preizkuša nove filmske tehnike, upa si tvegati. Ni ga strah priznati, da je recimo en njegov film boljši od drugega.

Kaj mislite, kateri projekt biroja je najbolj spremenil okolico, mesto?

Vuga: Narodna galerija gotovo. Ker je odprla klasičen in tradicionalen prostor inštitucije v prostor, kjer se dogajajo najrazličnejši dogodki, ki nimajo neposredne povezave s primarno dejavnostjo.

Sadar: Tudi Fontana v Solkanu. Ki je spomenik, ki je postal otroško igrišče.

Vuga: Mesto bi spremenil naš projekt za Mesarski most. Interpretacija Plečnikovega templja na vodi. Most, ki postane hiša, most, kamor greš kupovat ali pa samo uživat.

Tudi center Maks v Mariboru, ki ste ga načrtovali za Evropsko prestolnico kulture 2012. Lahko na kratko poveste, kaj se je takrat zgodilo?

Vuga: To je bil ključni projekt evropske kulturne prestolnice, ki smo ga v biroju razvijali od leta 2009 do 2011, torej do začetka gradnje. Še danes je tam gradbena jama s temelji objekta. Takrat se je ugotovilo, da tega projekta ne bo mogoče izpeljati, ne do začetka kulturne prestolnice Evrope ne kasneje.

Zakaj?

Vuga: Enostavno, manjkali so dejavniki financiranja. Manjkal je interes. In ambicija.

Kakšno škodo je to povzročilo biroju Sadar+Vuga?

Vuga: Povzročilo je veliko škodo. In to se še vedno vleče.

Ste zaradi tega morali prodati del poslovnih prostorov in razpoloviti število zaposlenih?

Vuga: Tudi zaradi tega. Predvsem zaradi tega. To kaže tudi na nemoč arhitektov. Ti lahko projektiraš, imaš koncept, projekt je lahko zamišljen kot katalizator razvoja mestnega predela na desnem bregu Drave, na koncu pa od projekta ostanejo gradbena jama in dolgovi. To pomeni, da je arhitekturno projektiranje na koncu ekonomska dejavnost, biro pa ekonomski subjekt.

Kako se je vaš biro spopadel z ekonomsko krizo, ki zaznamuje zadnjo petletko vašega delovanja?

Vuga: V teh petih letih krize smo šli skozi vse stopnje preizpraševanja, analiziranja, ali naj ta biro ostane takšen, kot je, ali ga je treba popolnoma spremeniti, redefinirati, ali naj midva kot partnerja sploh ostaneva še skupaj, ali je treba biro ukiniti.

Kaj je torej novega?

Sadar: Še vedno želimo biti sveži. Če pogledamo na zadnji dve desetletji in ju razdelimo na petletke, vidimo, kako se tudi tu kaže refleksija stanja v družbi. Če so bila na začetku večja javna naročila, kot je bila gradnja GZS, Narodna galerija, so se v naslednjih petih letih zgodila srednje velika in velika zasebna naročila, kot recimo luksuzna stanovanja tipa Gradaška in Kondominij, poslovni objekti in te stvari, kar je dobro, ker tega ta prostor prej ni imel. Zadnja petletka pa nam pušča možnost za razmislek, kako zdaj naprej, kaj s temi projekti narediti. Ne gre samo za prioritetne naloge – arheologija modernizma in arheologija finančne krize –, ampak gre za ključna vprašanja prenove, interierjev, ponovne uporabe.

Vuga: Po tem filmu morda malo samozadovoljno ugotoviš, da si kar konsistenten, da poskušaš premakniti oziroma odpreti neko polje, in v tem je neka draž, od začetka do danes.


Natečajni predlog za Mesarski most, Ljubljana 2009. Foto: Arhiv biroja Sadar+Vuga.

Kaj se je zgodilo s Formulo Nova Ljubljana, s katero ste predstavljali Slovenijo na beneškem arhitekturnem bienalu? Zanimivo, da ste, Boštjan, pred kakimi osmimi leti za ta časopis izjavili, da ste proti zaprtju Slovenske ceste, ker bi to »pomenilo zavrnitev urbanosti«, zdaj pa ste skupaj s še štirimi biroji sodelovali prav pri projektu Obnova Slovenske ceste v Ljubljani z Janezom Koželjem na čelu. Projekt, ki je lani dobil nagrado Arhitekturne zbornice Slovenije.

Vuga: Trenutno ima ta novi značaj samo osrednji del Slovenske ceste. Ko bo cesta obnovljena v celoti, bo postalo jasno, kakšno novo urbanost bo ta prostor generiral. Ta urbanost bo drugačna, kot je bila pred desetimi leti.

Sadar: Na neki način je zanimivo, ker se je prav ta Formula Nova Ljubljana na neki način realizirala skozi veliko različnih projektov. Strategija Formule Nova Ljubljana je namreč predvidevala nekakšno akupunkturo mesta, kar pomeni, da ti v strukturo mesta zabadaš določene stavbe in s tem vplivaš na celotno tkivo.

V smislu nobenega večjega posega, ampak več manjših?

Sadar: V tem času se je zgodilo veliko manjših projektov, velik projekt bi pomenil drugo podobo Ljubljane. In tega nas je očitno strah. Gotovo politični čas, ki ga živimo, ni naklonjen velikim potezam, ker se vedno začnejo debate proti, so pa zato mogoče manjše intervencije v mestno tkivo, ki pa so lahko generativne za spremembe.

Večkrat sta omenjala, da se Ljubljana boji višine. Ni naključje, da se poleg stolpnice, v kateri je vaš biro, gradi tista, ki bi se morala že zdavnaj.

Vuga: Meni se zdi zanimivo, da se precej stvari, ki so bile pred leti izrečene kot želje, zdaj spreminja v realnost. Očitno se Ljubljana malo manj boji višine kot včasih.

Sadar: Gotovo je županu Zoranu Jankoviću, in to v času finančne krize, uspelo transformirati to mesto, za to so potrebne vizija in izkušnje, da se dogovoriš, da v bistvu krmariš znotraj tega javnega mnenja, kritike, pričakovanj ...

Vuga: Ljubljana je ravno dovolj veliko in ravno dovolj majhno mesto, da je obvladljiva. In razvoj srednje velikega evropskega mesta je odvisen predvsem od ljudi, ki ga upravljajo. Me pa zelo zanima, kaj je naslednji korak. Kaj se bo zgodilo zdaj, ko je center mesta postal turistična razglednica?

Je s tem kaj narobe?

Vuga: No, ta del ob Ljubljanici s stojnicami morda spominja na obmorski resort s preveč agresivnimi svetlobnimi napisi in preagresivno glasbo iz vsakega lokala (nasmešek). A jaz Ljubljano gledam kot nekaj, kar se nenehno spreminja. Kaj bo zdaj kvalitativen korak? Kaj bo zdaj vizija prestolnice? Nov tip turistov? Novi mestni prebivalci?

Sadar: Ko se je začelo delati ta projekt, se je pokazal velik razkorak med tem, kar si predstavljamo, da Slovenska cesta je, in med realno podobo ceste, ki naj bi bila osrednja mestna ulica. Ko si takrat vtipkal v google geslo Slovenska cesta, si dobil petdeset fotografij, na katerih si videl predvsem prometne zamaške, pet mestnih avtobusov v vrsti. Gotovo je obnova Slovenske ceste spremenila značaj te ulice in povezala dva dela mesta, ki ju je prej delila.

Kot pravi Janez Koželj v filmu Sadar+VugaXX, je v takšnem mestu in v takšni družbi, kot je naša, težko spraviti skozi eno samo radikalno in veliko potezo.

Vuga: In ti moraš to potezo zaviti, prekriti in jo realizirati postopoma, počasi, previdno, da na koncu rečejo, no, to je bila velika poteza.

Sadar: Eden od problemov Ljubljane je gotovo ta, da se v mestu ne veča število prebivalstva, je decentralizirana, ljudje živijo po obrobjih. Zato bi bilo treba zagotoviti nove atraktivne predele, da se bodo ljudje začeli preseljevati v mesto. To je po mojem osnova, da se začne pogovarjati o nekem resnem premiku.

Vuga: Priča smo nenavadnemu momentu nekakšne deurbanizacije Ljubljane. Zaradi avtoceste in zdaj obnove železnice ljudje ne bodo težili k temu, da bodo živeli v mestu.

Sadar: Mestna politika bi morala iti v smer, da bi zagotovila razmere za konkurenčno kvalitetno bivanje v mestu, da pritegneš priseljevanje prebivalstva v mesto.

Vuga: Ljubljano bi bilo treba predstaviti kot blagovno znamko, kot mesto, ki ponuja nekaj posebnega, privlačnega znotraj mreže evropskih mest.

Kako? Zelena prestolnica smo že.

Vuga: Recimo. Pa tudi privlačno mesto novih začetkov. Mesto nove ekonomije.

Sadar: Zelena prestolnica je velika stvar, a morda je še pomembneje to, kar pravi Boštjan, da jim Ljubljano ponudiš kot mesto novih priložnosti, kot kreativno mesto, in s tem sem privabiš izobražene, mlade, ustvarjalne ljudi … Ljubljana jim bi morala ponuditi kakovost bivanja.

Za konec: Pred leti ste rekli, kako si želite v biroju ustvarjati cerkev, svetišče, džamijo. Kako se arhitekta, ki mesece strastno načrtujeta projekt, soočita s tem, da projekt džamije v Ljubljani dobijo kolegi Bevk Perović arhitekti?

Sadar: To je del našega posla. Seveda verjameva v naš projekt, a je tudi projekt biroja Bevk Perović arhitekti dober. Dober, a zelo drugačen od našega (nasmešek). Sicer pa, počakajmo, da bo končan.

Vuga: Tudi ta projekt kaže, da je danes na relativno majhnem območju mogoče sobivanje in ustvarjanje različnih arhitekturnih pristopov. K temu je veliko pripomogla prav naša generacija. Ko ni več samo ene roke, ki bi oblikovala mesto, Plečnikove ali Ravnikarjeve. Pač, dobra profesionalna konkurenca. V bistvu je dobra konkurenca vedno dobra zate. Ne samo iz Ljubljane.

Prijavi sovražni govor