Tiskane izdaje
Popotnik, ki ga kadar koli, razen 11. julija, zanese v Srebrenico, si ne more niti predstavljati, da je bilo to tiho mestece na vzhodu Bosne dolga stoletja pomembno trgovsko križišče. Osamele ulice, pomanjkanje otroškega vrišča, načeta pročelja hiš in občutek vsenavzoče otopelosti pričajo o globokem zatonu svojčas ene najbolj razvitih občin v Bosni in Hercegovini, ki pred zadnjo vojno praktično ni poznala brezposelnosti in je s svojim rudnim bogastvom, lesnim potencialom in zdravilnimi vodnimi izviri pomembno soustvarjala tempo razvoja širšega Podrinja.
Toda iz današnje perspektive se zdijo tisti časi neskončno daleč, Srebrenica pa je bila medtem, pred dvema desetletjema, iz živahnega mesta zreducirana v metaforo - metaforo za brezmejno človeško zlo, za sistematizirano morilsko mašinerijo, v kateri je človek postal manj kot številka, v kateri so njeni (bošnjaški) prebivalci postali moteča smet, ki jo je bilo treba počistiti s površja Zemlje, jo zagrebsti pod njeno povrhnjico. V metaforo zločina, ki tudi v teh, zaradi burne in krvave zgodovine vsega hudega vajenih krajih vedno znova vzbuja kurjo polt, samemu mestu pa ne dovoli, da bi se iztrgalo svoji temni preteklosti in se poskusilo usmeriti naprej, v neko boljšo prihodnost.
»Pred vojno se je sem prihajalo živet, uživat in si odpočit, danes pa se sem prihaja umret. Vrnili so se predvsem starejši ljudje, ki jim je ta kraj všeč, da bodo tukaj umrli. Nobenega drugega vračanja ni,« ključno razliko med Srebrenico pred vojno in po njej pronicljivo opiše Sadik Selimović, robustni in neposredni možakar, ki se je julija 1995 kot ranjeni pripadnik bošnjaške vojske znašel v rokah srbskih sil, a se mu je, ironično, predvsem zahvaljujoč v boju dobljenim ranam uspelo izogniti tragični usodi tisočev rojakov, ki ji niso ušli njegov oče in trije bratje; tri mesece pozneje so ga v družbi nekaj sotrpinov zamenjali za skupino srbskih ujetnikov.
Selimović, ki v vlogi preiskovalca Inštituta za pogrešane osebe že vrsto let išče grobnice in v njih izginule žrtve zadnje bosanske morije, krivcev za nespodbudne razmere v Srebrenici ne vidi zgolj v vodstvu srbske entitete v BiH, ki ji je bilo etnično očiščeno mesto darovano z daytonskim sporazumom ob koncu vojne. Srebrenica bo po njegovih besedah vedno »žeton za medsebojne igrice Sarajeva, Banjaluke, Beograda, Bruslja, New Yorka in drugih«, ki da z mestom in njegovimi prebivalci predvsem manipulirajo za dosego svojih partikularnih interesov.
To je še posebej očitno med vsakoletnimi slavnostnimi pokopi žrtev genocida v Potočarih, ki so redno magnet - ob letošnji, 20. obletnici še posebej močan - za široko plejado domačih in tujih politikov. »Človek je razočaran, ko vidi, da je vse to lažno. Dovolj nam je tega 'Žal nam je,' dajte nam raje nekaj, od česar se lahko živi, kaj konkretnega,« je Selimović jasen, da Srebrenica bolj kot stalno vračanje k preteklosti potrebuje vizijo za prihodnost njenih (preživelih) prebivalcev. A obenem skrušeno ugotavlja, da še tisti redki investitorji, ki jih občina uspe pritegniti, kmalu obupajo in odidejo, pri čemer ne pozabi omeniti slovenskega Cimosa.
***
6. - 11. julij 1995
Na začetku leta 1995 so postajale bošnjaške enklave na vzhodu BiH Srebrenica, Žepa in Goražde čedalje bolj moteč trn v peti srbskih vojnih ambicij. Ne zato, ker bi njihovi branilci predstavljali posebej veliko vojaško grožnjo, ampak ker so v razmerah hitrega spreminjanja razmerij moči na bosanskih bojiščih nase vezali sile, ki so jih Srbi obupno potrebovali drugod. V teh okoliščinah so se vojskovodje s Pal odločili še enkrat poskusiti izbrisati zanje nadvse moteče muslimanske žepe ozemlja v sicer etnično očiščeni vzhodni Bosni.
Operacija Krivaja '95, v kateri je glavno vlogo odigral Drinski korpus pod poveljstvom Radislava Krstića, se je začela 6. julija 1995. Bistveno slabše oboroženi branilci nikoli povsem demilitariziranega »varovanega območja« Srebrenica naleta, ki se ni ustavil niti pred grožnjami letalskih napadov Nata, niso vzdržali. Srbske sile so v opustelo Srebrenico vstopile 11. julija popoldne.
»Nazaj me vleče nekakšna nostalgija«
Zločin, v katerem je bilo tistega vročega julija v vsega nekaj dneh pobitih več kot 8000 bošnjaških moških in fantov, ženske, otroci in starejši prebivalci enklave pa so bili deportirani v osrednjo Bosno, je za seboj pustil neizbrisen pečat in trajno spremenjeno demografsko podobo mesta. Populacija občine Srebrenica je po zadnjem predvojnem popisu iz leta 1991 štela 36.666 prebivalcev, od katerih so se tri četrtine opredeljevali kot muslimani, nekaj manj od četrtine pa kot Srbi. Do danes se je ta številka prepolovila, saj je, sodeč po preliminarnih rezultatih popisa iz leta 2013, tam prijavljenih le še 15.242 oseb, od česar je po grobih ocenah občinskih oblasti v samem mestu približno polovica povratnikov, torej Bošnjakov, ostali so Srbi.
Tragične osebne usode, povezane z obleganjem in padcem Srebrenice ter genocidom, so nekatere preživele odvrnile od same misli o vrnitvi, izguba bližnjih in uničena domovanja so bili previsoka ovira za mnoge druge, a vendarle je bilo vprašanje povratka za številne vedno zgolj retorično. Toda zakaj se sploh vrniti v kraj, ki je tako tragično zaznamoval usodo njegovih nekdanjih prebivalcev, kjer mnoge izmed njih ni pričakalo nič, razen pogorišča nekdanjega doma? Razlogov je bržkone toliko, kot je povratnikov, med njimi pa najdemo tako tiste, ki jih vodi trmasti upor nameri krvnikov, da za vedno preoblikujejo etnično podobo vzhodne Bosne, kot tiste, ki se drugod nikakor niso mogli zares ustaliti.
K slednjim sodi tudi Selimović, ki si je takoj po vojni uredil življenje v sarajevskem predmestju Vogošča, kjer si je tudi zgradil hišo, a je, kot pravi, odločitev o vrnitvi v Srebrenico oziroma v Zalužje blizu Bratunca, od koder prihaja, sprejel takoj po tem, ko so bili leta 2000 izpolnjeni prvi pogoji za to. »Nazaj me vleče nekakšna nostalgija. Saj Sarajevo je lepo mesto, toda najlepše se počutim v svojem Bratuncu,« pojasni, zakaj mu temperament ne dovoli, da bi živel v velikem mestu. »Enostavno ne morem živeti na asfaltu.«
Za mnoge Srebreničane pa vrnitev ni bila stvar izbire, ampak eksistencialne nuje. Med njimi je tudi družina Almase Salihović, ki je srebreniško tragedijo doživela in preživela kot vsega osemletno dekletce; še danes se, med drugim, živo spomni prihoda poveljnika srbske vojske Ratka Mladića v Potočare, kjer so njegovi krvniki pred televizijskimi kamerami njej in ostalim otrokom delili sladkarije, njihovim staršem pa dajali lažne obljube, češ da bo še vse v redu. Kot pojasnjuje, so se z materjo, sestrama in bratom prva leta po pregonu iz enklave nenehno selili, zamenjali so kar deset začasnih domov, večinoma v Srebreniku, nedaleč od Tuzle, in njegovi okolici.
Po več letih tovrstnega, napol nomadskega tavanja jim je, potem ko sta se sestri podali na svoje, začelo zmanjkovati denarja za najemnino. Ker torej finančno niso mogli več shajati v Federaciji, bošnjaško-hrvaški entiteti v BiH, jim, tako kot številnim sotrpinom v izgnanstvu, ni preostalo drugega kot vrnitev domov - v vasico Skejići, dobrih 20 kilometrov od Srebrenice, kjer sta Almasina mama in brat prvih nekaj mesecev preživela v ruševinah nekdanjega doma, nato so s pomočjo donacij začeli z obnovo hiše. »Odkar so nam zgradili hišo, živimo tam mama, brat in jaz. V vasi se ni veliko spremenilo. Pusto je. Najhuje je, ker niso obnovili cest, zato je vas tako rekoč odrezana. Za nakupe in podobno porabite ves dan. Vendar se navadiš na vse, na tišino in mir, pa tudi na opustošenje,« nekoliko fatalistično sklene študentka angleščine, ki si zaradi pomanjkanja zaposlitvenih možnosti težko predstavlja prihodnost v rodnem kraju.
***
11. julij 1995
Ko je postalo jasno, da obramba Srebrenice ne bo vzdržala naleta srbskih sil in da se pričakovanje Natovih letalskih napadov ne bo uresničilo, se je reka beguncev, predvsem žensk, otrok in starcev, iz vseh koncev oblegane enklave začela zlivati proti oporišču nizozemskega kontingenta Unproforja v Potočarih.
Do večera se je v samo oporišče v nekdanji tovarni akumulatorjev nagnetlo kakih 5000 beguncev, še približno 20.000 jih je poiskalo zatočišče v okoliških tovarniških halah ali kar na prostem. Gneča, visoke temperature, pomanjkanje hrane, vode, zdravil in ostalih osnovnih življenjskih potrebščin so stopnjevali paniko in kaos.
Nikoli več ne bo kot včasih
Eden od ključnih problemov, s katerimi so se bili po vrnitvi na nekdanje domove prisiljeni spopasti bošnjaški povratniki, je bil sprva neprikrito sovražen odnos (zahvaljujoč genocidu večinskega) srbskega prebivalstva. »Da se lahko vrnemo, so nam dovolili korak za korakom. Srbi, ki so se naselili v naših hišah - rekli so jim, da je katera koli hiša, ki jo zasedejo, njihova -, so se morali izseliti šele po posredovanju predstavnikov mednarodne skupnosti,« težave ob začetku vračanja pet let po koncu vojne opisuje predsednica združenja Matere Srebrenice Hajra Ćatić.
»Pred vojno smo živeli in delali skupaj, zdi se mi, da sem imela več prijateljic Srbkinj kot muslimank. A nikoli več ne bo moglo biti tako, kot je bilo včasih,« pripoveduje ostarela gospa, ki pravi, da se je v Srebrenico vrnila zaradi mrtvih, v njenem primeru zaradi sina, ki je izginil med poskusom preboja proti Tuzli, in moža, ki ga je nazadnje videla, ko so ga srbski vojaki 13. julija 1995 ločili od nje in odpeljali v zloglasno »Belo hišo«, nedaleč od oporišča Unproforja v Potočarih.
»Oni [Srbi] so se na to pripravljali deset let, mi pa nismo vedeli ničesar. Prijateljica je na začetku vojne odšla v Beograd ne da bi me posvarila: 'Hajra, pojdi, umakni otroke, nekaj se pripravlja.' ... Če srečam te ljudi, se z njimi pozdravim, a ni več tako, kot je bilo. Ne more biti. S tistimi, za katere vem, da niso sodelovali pri genocidu, se pogovarjam, a najverjetneje so sodelovali vsi moški. Ko potrebuješ mojstra, na primer električarja ali vodovodarja, moraš poklicati njih, saj naših moških ni več. Pridejo v nekaj minutah in naredijo vse, saj vedo, da bodo plačani, težko se živi. A o tem, kaj se je zgodilo, nočejo govoriti,« neizogibno, a napeto sobivanje bošnjaških in srbskih prebivalcev Srebrenice opisuje Ćatićeva.
Odkrite provokacije in izbruhi nestrpnosti so se sicer, kakor jo je mogoče razumeti, v zadnjih letih precej unesli. Simbolična »dobrodošlica« jo je, na primer, ob vrnitvi pričakala že na domačem naslovu: njena hiša je namreč po novem stala na Ulici grških branilcev, posvečeni grškim prostovoljcem, ki so pravoslavnim bratom julija 1995 pomagali zavzeti enklavo. Za svojce žrtev genocida so bili še precej bolj boleči in strah vzbujajoči glasni pohodi privržencev velikosrbskih idej skozi Srebrenico dan po vsakoletni pogrebni slovesnosti ob obletnici njenega padca, ki pa so jih oblasti Republike srbske po ostrem protestu iz tujine v zadnjih letih vendarle prepovedale.
Tudi Sadik Selimović pravi, da je bilo ob začetku povratka nasprotovanje srbskih prebivalcev zelo ostro, komunikacija med bošnjaško in srbsko skupnostjo pa je bila omejena na nujni minimum. A se je število provokacij odtlej močno zmanjšalo, dogajajo se, kakor pravi, le še osamljeni incidenti, ki jih zanetijo preveč razgreti mladci za gostilniškim pultom. »Odnosi med nami so zdaj spet normalni, kot da se ni nič zgodilo ... Toda zgodilo se je, opomnik bo vedno tu,« doda in z glavo pomigne v smeri spominskega centra v Potočarih, kjer so pokopane identificirane žrtve srebreniškega genocida.
O iskreni normalizaciji odnosov v Srebrenici je torej še prezgodaj govoriti, trenutni »mir« zna biti varljiv. Kot svari Selimović, bi bil v napetih razmerah dovolj majhen eksces, »majhna petarda«, da bi se strasti spet razvnele in bi se znova znašli na začetku. Nekaj upanja vlivajo predvsem izjave danes 28-letne Almase Salihović, ki pravi, da se odnosi med mladimi Srebreničani v zadnjem času vendarle popravljajo in odmikajo od sfere globoko zakoreninjenega medetničnega sovraštva, vendar ne gre spregledati dejstva, da je bilo ubežati temni preteklosti svojih staršev in starih staršev v teh krajih pretrd oreh za večino generacij pred njimi.
***
11. julij 1995
Večina moških prebivalcev enklave se je z zavedanjem, da ne morejo računati na milost napadalcev ali zaščito modrih čelad zbrala v bližini vasi Šušnjari in Jaglići na severozahodu enklave, kjer je padla odločitev, da se bodo poskusili prebiti do več kot 50 kilometrov zračne črte oddaljenega ozemlja pod nadzorom bošnjaških sil.
Na večdnevni pohod skozi srbske položaje proti Tuzli se je pripravljalo od 10.000 do 15.000 ljudi, večinoma moških, primerne starosti za vojskovanje. Približno tretjina je bila pripadnikov bošnjaške vojske, vendar vsi niso bili oboroženi.
Morilci med nami
Strpnega sobivanja v družbi, ki je tako travmatizirana zaradi vojne in izgub, kot je srebreniška, seveda ne more biti brez sprave, za to pa sta potrebna priznanje krivde in katarza ter predvsem obsodba načrtovalcev in izvajalcev zločina. In prav pri slednjem je roka pravice po prevladujočem mnenju preživelih najbolj grobo in boleče zatajila.
Sodeč po poročilu Srebreniške delovne skupine, posebne medetnične komisije, ki jo je z namenom preiskave zločinov ob padcu vzhodnobosanske enklave ustanovila mednarodna skupnost iz članov, ki jih je predlagala vlada Republike srbske, je v pokolu bošnjaških moških in fantov julija 1995 na tak ali drugačen način sodelovalo 25.083 ljudi, pri čemer naj bi 19.473 oseb izdajalo ukaze za pobijanje oziroma odigralo aktivno vlogo pri njihovem izvajanju, ostali pa so posredno prispevali k pokolu. Poročilo je v času objave oktobra 2005 dvignilo veliko prahu, glede na visoko številko, ki jo razkriva, pa je jasno, da so se njegovi avtorji odločili za precej široko pojmovanje odgovornosti za genocid.
A še bolj šokantna od samega podatka o številu odgovornih za najhujši zločin na evropskih tleh po drugi svetovni vojni, je njegova primerjava z bilanco kazenskih procesov, sproženih zoper krivce. Doslej je bilo namreč na Mednarodnem sodišču za vojne zločine v nekdanji Jugoslaviji ter na sodiščih v BiH, na Hrvaškem in v Srbiji zaradi odgovornosti za dogodke v Srebrenici julija 1995 skupaj obtoženih vsega 72 oseb. Medtem ko postopka proti ključnima obtožencema, Radovanu Karadžiću in Ratku Mladiću, še potekata, je bilo doslej pravnomočno obsojenih 38 oseb, ki so, izvzemši na dosmrtno ječo obsojeno trojico Ljubiša Beara, Zdravko Tolimir in Vujadin Popović, v povprečju prejeli kazen 18 let in 282 dni zapora.
Kljub temu, da so se na zatožni klopi doslej znašli tako nekateri ključni organizatorji genocida v Srebrenici, kakor njegovi posamični neposredni izvajalci, je nemogoče spregledati dejstvo, da je bilo za zločin, ki je nedvomno zahteval izjemno natančno in razvejeno načrtovanje in operativno vodenje, obsojenih zgolj simbolično število odgovornih. Precej nizke izrečene kazni nekaterim izmed njih, na primer Draženu Erdemoviću, pripadniku 10. sabotažnega odreda Vojske Republike srbske, ki je priznal, da je umoril več deset ljudi, pa potem zaradi pomena njegovega pričanja za procese proti drugim prejel vsega pet let zapora, so samo še dodale sol na odprte rane preživelih. Še bolj pa je zanje boleče, da se številni zločinci še naprej neovirano sprehajajo po ulicah Srebrenice, Bratunca, Zvornika in drugih vzhodnobosanskih mest, mnogi izmed njih so še vedno na svojih položajih v policiji, vojski, občinskih, republiških in državnih organih ...
Sadik Selimović si, tudi zahvaljujoč svojemu delu preiskovalca Inštituta za pogrešane osebe, ne dela utvar o zločinski preteklosti nekaterih sosedov in znancev, ki bi lahko bili odgovorni tudi za smrt katerega izmed njegovih najbližjih: »Vem, da so očeta iz Unproforjevega oporišča v Potočarih odpeljali najprej v šolo v Bratuncu, od tam pa v Pilico, kjer so ga najbrž ubili Erdemović in drugi pripadniki 10. sabotažnega odreda. To so priznali in njegove ostanke smo našli v množičnem grobišču v Branjevu. Erdemović je v priznanju govoril, da so ubili 500 do 550 ljudi, potem pa so jih zamenjali pripadniki vojaške policije iz Bratunca. Toda nihče izmed teh vojaških policistov iz Branjeva ni odgovarjal za to. Vse jih poznam, srečujem jih, sedim z njimi ..., morda je kdo izmed njih ubil mojega očeta.«
***
12. in 13. julij 1995
Množico beguncev v Potočarih so že nekaj ur po padcu Srebrenice obkolile močne srbske sile, njihovi pripadniki pa so se pomešali mednje, kar je sprožilo nov val panike. Vojaki so začeli ločevati in odvažati moške, vrstiti so se začeli grožnje, pretepanja, posilstva in posamični umori. Nizozemski mirovniki so tovrstno početje večinoma zgolj nemo opazovali.
Po prihodu generala Ratka Mladića, ki je beguncem pred televizijskimi kamerami zagotovil, da se jim ne bo nič zgodilo, so v Potočare začeli prihajati avtobusi in tovornjaki. Množična deportacija beguncev proti Kladnju se je začela 12. julija okoli poldneva in se končala zvečer naslednjega dne, ko so v še tik pred tem prepolnih tovarniških halah in okoliških poljih ostali le vojaki z modrimi čeladami.
Nekaj moških, ki so se zatekli v Potočare, so Srbi spustili zgolj na prva vozila, vendar so jih v Tišči, nekaj kilometrov pred Kladnjem, izkrcali in odpeljali v neznano. Pozneje so jih ločevali že v Potočarih. Mnoge Srebreničanke so svoje može, sinove, očete in brate zadnjič videle, ko so jih odvedli v »Belo hišo«, nedaleč od oporišča Unproforja.
Zbiralci kosti
K molku o zločinih se sicer ne zatekajo le izvajalci genocida nad srebreniškimi Bošnjaki, vanj so se zavile tudi priče pobojev in poskusov srbskih oblasti, da bi prikrile krvave sledi, zaradi česar mnoge žrtve še danes, dve desetletji po smrti, trohnijo v neoznačenih množičnih in posamičnih grobovih na širšem območju Podrinja. Selimović, ki se ukvarja z iskanjem njihovih ostankov, kot poglavitno težavo pri svojem delu izpostavlja prav pomanjkanje kakovostnih informacij, ki bi preiskovalce pripeljale do še neodkritih grobišč, torej nepripravljenost ljudi, da bi spregovorili o takratnih dogodkih.
»Imam veliko dobrih prijateljev Srbov in nekako vem, kdo bi nam lahko pomagal pri iskanju. Zato sem se začel pogovarjati z njimi, toda po dveh, treh dneh enostavno niso hoteli več govoriti o tem. Ne vem, ali zaradi pritiska, ki ga je kdo izvajal nad njimi, ali zaradi česa drugega,« pojasnjuje preiskovalec, ki nas je po pogovoru odpeljal na odmaknjeno jaso na hribu Zalazje, nekaj kilometrov iz Srebrenice, kjer ta čas poteka preverjanje potencialnih lokacij, ki bi lahko skrivale posmrtne ostanke srebreniških žrtev.
Pomemben delež krivde za počasen napredek pri iskanju žrtev, za katerega ima sam močan osebni motiv (posmrtne ostanke očeta so našli na vojaškem gospodarskem posestvu v Branjevu, odkrili so tudi ostanke dveh bratov, ki sta bila ubita v skladišču v Kravici in nedaleč od te vasi, ostanke tretjega brata pa še iščejo), Selimović pripisuje tudi pomanjkanju politične volje. »Poboja več kot 8000 ljudi v petih dneh ne more izpeljati posameznik, prav tako jih ne more posameznik pokopati, izkopati, prepeljati na druge lokacije in jih tam spet pokopati. Za to mora obstajati sistem. Za to morajo obstajati zapisniki.«
Prav razpršenost posmrtnih ostankov žrtev na obsežnem geografskem območju je ena izmed »posebnosti« srebreniškega genocida. Kot pojasnjuje direktor Inštituta za pogrešane osebe Amor Mašović, so v srebreniškem primeru žrtve najprej pokopali v primarnih grobnicah, najpogosteje zelo blizu mesta eksekucije, nato pa so jih po nekaj mesecih (v večini primerov septembra in oktobra 1995) s pomočjo gradbene mehanizacije prestavili v sekundarne (nekatere pozneje celo v terciarne) grobnice, v glavnem locirane bližje nekdanji frontni črti, da bi v primeru njihovega odkritja lahko trdili, da gre za ostanke v bojih pobitih ljudi; ta argument sicer ne vzdrži, saj so pri mnogih žrtvah našli preveze za oči ter žice in vrvi, s katerimi so jim krvniki pred eksekucijo zvezali roke.
Zgolj peščica od 116 doslej odkritih množičnih grobišč, ki jih preiskovalci povezujejo z dogodki v Srebrenici julija 1995, je primarnih, torej takšnih, v katerih so zgolj enkrat pokopane žrtve, vse ostale so sekundarne ali terciarne, kar v povezavi s precej rudimentarno metodo prekopavanja razkriva še eno posebnost srebreniške tragedije - ker njenim žrtvam tudi po smrti niso naklonili miru, jih je le malo pokopanih v enem kosu, preiskovalci imajo namesto tega večinoma opraviti s prepletenimi klobčiči med seboj nepovezanih delov teles.
Kot nazoren primer grozljive srebreniške dediščine Mašović izpostavi žrtev, katere ostanke so našli v eni primarni in štirih sekundarnih grobnicah, med seboj oddaljenih tudi več kot 30 kilometrov. »Morda najbolj žalostno dejstvo te zgodbe je, da smo v petih grobnicah našli le polovico osebe, ki ji je bilo ime Kadrija, bil je iz Srebrenice, v času smrti pa je imel 24 let,« Mašović razkrije eno izmed več tisoč tragičnih usod.
***
12. - 16. julij 1995
Pohod proti Tuzli se je začel okoli polnoči v noči na 12. julij, kolona pa je bila dolga več kot deset kilometrov. Za ključno prelomnico, ki je odločila usodo večine udeležencev, se je izkazalo prečkanje ceste Konjevići - Nova Kasaba popoldne prvega dne. Po tem, ko je približno tretjina kolone prečkala cesto, so po njej pripeljale srbske okrepitve in odrezale glavnino. Večina tistih, ki je obtičala na srebreniški strani ceste, je umrla v srbskem obstreljevanju ali končala v ujetništvu, večina tistih, ki so se uspeli prebiti čez cesto, je štiri dni pozneje dosegla ozemlje pod nadzorom bošnjaških sil.
Še pred tem pa jih je čakala izčrpljujoča in krvava kalvarija skozi srbske zasede, minska polja in na koncu frontno črto, ki so jo Srbi zaradi intenzivnega vojaškega pritiska z obeh strani 16. julija popoldne odprli za vsega nekaj ur in skozi vrzel spustili okoli 5000 udeležencev pohoda, ki se ga je zaradi hudih izgub oprijelo ime »marš smrti«.
Srebreniški sindrom
Mnogi svojci žrtev srebreniškega genocida se dolgo niso hoteli sprijazniti z dejstvom, da pogrešanih najbližjih ne bodo več videli živih. Almasa Salihović pravi, da so sprva domnevali, da so brata Abdulaha, ki so ga srbski vojaki ločili od najstarejše sestre Fatime tik pred vkrcanjem na avtobus v Potočarih, zaprli v katerem izmed internacijskih taborišč in da ga bodo sčasoma zamenjali za srbske ujetnike. »Dolgo smo bili trdno prepričani, da se bo zgodilo nekaj takšnega. Medtem pa so začeli odkrivati in izkopavati množična grobišča. Takrat smo se začeli bati.« Leta 2008 so jo poklicali iz Inštituta za pogrešane osebe in ji sporočili, da so Abdulahove ostanke našli v sekundarni grobnici v bližini Zvornika. Natančneje, našli so 30 odstotkov njegovega telesa in pulover, ki ga je nosil ob smrti. Družina se je odločila, da ne bo čakala, da najdejo še ostalo. Pokopali so ga še isto leto. »Nismo hoteli, da njegovi ostanki ležijo v neki vreči v Tuzli,« bolečo odločitev pojasni Almasa.
Hajra Ćatić medtem še vedno čaka. Moževo truplo je pokopala leta 2005, še vedno pa išče posmrtne ostanke sina, ki je izginil med maršem smrti. Nekateri preživeli udeleženci pohoda proti Tuzli so ji povedali, da je bil ranjen pri potoku Bočin in ko so lansko jesen, potem ko so razminirali del tega območja, tam našli pet trupel, je upala, da bo njeno iskanje končano, toda analiza DNK za zdaj ni dala pozitivnih rezultatov. »Upam, da bodo našli vsaj eno kost ... Vsako leto mislim, da ga bom pokopala, pa je minilo že 20 let. Zdi se mi, da živim samo še za dan, ko ga bom pokopala, ko bom izvedela ...« Boji se, da bodo, če ne bo našla sinovih ostankov, svoje dosegli tisti, ki še vedno zanikajo, da se je v Srebrenici zgodil genocid: »Če ne bom imela spomenika, bodo rekli, da nikoli nisem imela sina.«
Popolna osredotočenost, celo obsesija z iskanjem posmrtnih ostankov bližnjih, je sicer skupna mnogim preživelim. Psihoterapevtka Teufika Ibrahimefendić, ki pod okriljem organizacije Vive Žene pomaga srebreniškim ženskam in otrokom, je že leta 2000 med pričanjem na sojenju Radislavu Krstiću v Haagu spregovorila o tako imenovanem srebreniškem sindromu, za katerega sta značilna predvsem izguba večjega števila moških sorodnikov in trajna negotovost, povezana z (neuspešnim) iskanjem odgovora na vprašanje, kaj se je zgodilo z najbližjimi. Dokler ne najdejo njihovih ostankov, se mnoge med njimi ne morejo soočiti s smrtjo pogrešane osebe, posledično pa je ne morejo preboleti in znova zaživeti vsaj približno normalno življenje.
Tudi Amor Mašović pri svojem delu opaža, da sta identifikacija in pokop srebreniških žrtev postala glavna preokupacija njihovih družin, pogosto celo njihov edini življenjski cilj: »Imate matere, ki pravzaprav živijo samo še za trenutek, ko bodo našle svojega otroka in se poslovile od njega.« Pa vendar mnogim od njih tudi ta trenutek ne prinese miru. »Zato, ker so njihova trupla nepopolna. Zato, ker se pogosto zgodi, da naši preiskovalci pol leta ali leto po tem, ko so v Potočarih pokopale otroka, spet potrkajo na njihova vrata in jih obvestijo, da so našli nove ostanke, zaradi česar morajo znova skozi vse to, kar so enkrat že prestale,« Mašović ugotavlja, da je srebreniškim materam prikrajšana tudi pravica, da se s pokopom na dostojen in človeški način poslovijo od svojih najdražjih.
***
12. - 16. julij 1995
Srbske sile so po zavzetju Srebrenice v vsega nekaj dneh pobile več kot 8000 ljudi, s čimer so praktično izbrisale tri generacije bošnjaških moških s tega območja. Nekatere so usmrtili že ob prijetju v Potočarih oziroma na trasi pohoda proti Tuzli, večino pa so najprej prepeljali do improviziranih internacijskih taborišč v Bratuncu, Novi Kasabi, Konjevićih ..., od tam pa na druge lokacije, kjer so potekale množične eksekucije.
Večina usmrtitev je bila izvršenih med 13. in 16. julijem, glavna prizorišča srebreniškega genocida pa so gospodarska poslopja v Kravici, Orahovac, območje ob reki Zeleni Jadar, jez pri Petkovcih, dolina Čerskega potoka, Kozluk, kulturni dom v Pilici in vojaška farma Branjevo. Po nekaterih ocenah je bilo 16. julija samo v Branjevu ubitih od 1000 do 1200 ljudi.
Lov na udeležence marša smrti, ki se jim ni uspelo prebiti čez frontno črto, se je nadaljeval tudi po 16. juliju, poveljstvo zvorniške brigade pa je dva dni pozneje izdalo ukaz o eksekuciji vseh ujetnikov na ozemlju pod njenim nadzorom, ki je ostal v veljavi do 21. julija.
Vojna se nikoli ni končala
Kljub globokim ranam, ki jih je za seboj pustilo vojno nasilje, se nepoučenemu obiskovalcu Srebrenice dvajset let po genocidu zdi, da sta bošnjaška in srbska skupnost vendarle našli način za sobivanje, previdno in napeto sicer, pa vendarle. Toda za nekatere prebivalce mesta je to zgolj fasada, pod katero se medetnično obračunavanje nadaljuje z enako ostrino. Med njimi je tudi Avdo Purković, lastnik enega izmed dveh srebreniških hotelov, ki si je med someščani prislužil ugled uspešnega poslovneža. Mladenič, ki je imel ob izbruhu vojne vsega šest let, iz begunstva v Tuzli pa se je z družino vrnil deset let pozneje, pravi, da danes s srbskimi sosedi nima nikakršnih težav, nihče ga ne nadleguje, mirno vodi svoj posel, vse je krasno in sijajno ...
»Toda,« poudari po dramatičnem premoru, »vojna med nami se ni končala, le vodi se z drugimi sredstvi.« Ne na bojnem, ampak na gospodarskem polju. Srebrenica ima po njegovih besedah s svojim rudnim, lesnim, vodnim in drugim bogastvom dovolj resursov, da bi lahko postala najbogatejša občina v državi, pa se kljub temu utaplja v stagnaciji in revščini. Zakaj? Purković glavnega krivca za takšno stanje vidi v oblasteh Republike srbske, ki da si na vsak način prizadevajo zavreti razvoj mesta in njegove okolice. Dejstvo, da župan mesta, ki leži v srbski entiteti, prihaja iz vrst bošnjaške skupnosti, konflikt med občino in republiško vlado le še poglablja.
»V bližnji industrijski coni Zeleni Jadar je bila pred vojno pohištvena industrija, ki je obsegala vse, od sečnje do proizvodnje končnih izdelkov. Zdaj tam le še sekajo drevesa, hlode pa vozijo v novo pohištveno tovarno v sosednjo [pretežno srbsko] občino Bratunac. Rudnik [železa in cinka] Sase leži na ozemlju občine Srebrenica, a je podjetje registrirano v Bratuncu, vsi zaposleni so Srbi. Banja Guber, [nekdanji turistični] dragulj Srebrenice, ne obratuje, projekt njene oživitve je bil ustavljen,« našteva primere, ki po njegovem dokazujejo, da entitetsko vodstvo srebreniške resurse izkorišča za razvoj sosednjega Bratunca. Razlika med mestoma je sicer opazna že na prvi pogled: na eni strani mrtvilo, na drugi vrvež.
Etnično čiščenje z vojaškimi sredstvi se torej po besedah mladega podjetnika nadaljuje z birokratskimi prijemi, cilj ostaja enak. Vendar takšna politika seveda škodi tudi srbskim prebivalcem Srebrenice, ujetim v enako brezperspektivnost kot njihovi bošnjaški sosedje. »Če bi imeli kam, bi od tukaj odšli tako Bošnjaki kot Srbi,« razmišljanje sklene Purković, ki v svojih kritikah ni nič manj prizanesljiv do vlade v Sarajevu, češ da je povsem pozabila na mesto in njegove prebivalce, ki se jih, tako kot večina bošnjaške in mednarodne javnosti, spomni le enkrat na leto, na obletnico tragedije.
Srebrenica torej ni ujeta le med vrhove okoliških hribov, s katerih so se 11. julija pred dvajsetimi leti spustili srbski napadalci, ampak tudi - oziroma predvsem - v najtemačnejši trenutek svoje preteklosti, ki njenih prebivalcev tudi po tolikih letih ne izpusti iz svojih krempljev. »Vsak večer, ko grem spat in zaprem oči, pred seboj vidim Srebrenico. Zjutraj, ko se zbudim, ob prvi kavi, se spomnim Srebrenice. Mislim, da bo tako vse življenje. Morda je to neke vrste posttravmatska stresna motnja, a na nek način mislim, da je to dobro. Zaradi tega ne bom pozabil, kaj se je zgodilo,« pravi Hasan Hasanović, eden od preživelih udeležencev marša smrti, med katerim je izgubil oba brata.
