Sreča na ukaz
sob, 04.03.2017, 06:00
Sreča na ukaz
Delavci se danes težje borijo za svoje pravice in vse bolj so pod prisilo, da morajo na delo gledati kot na užitek.
V preteklosti je bila večina mezdnega dela dojeta kot nekaj nujnega za preživetje, kot oblika prisile in kot nekaj, kar delavcu ne zagotavlja užitka. Delavci so se borili, da bi se jim mezde povečale, da bi imeli več pravic, več prostega časa, da bi lahko bolj odločali o razmerah za delo in delitvi dobička. Danes, ko se cena dela znižuje, ko je vse manj možnosti, da bi se delavci lahko organizirali in borili za svoje pravice, pa so vse bolj pod prisilo, da morajo na delo gledati kot na nekaj, kar jim daje užitek, prek česar se lahko izražajo in kar jim sproža občutke, da so nadvse kreativni.

Peter Fleming je v analizi avstralskega telefonskega centra pokazal, kako ideologija mnogih današnjih podjetij temelji na ideji sreče. Delavce v tem podjetju so nenehno vzpodbujali, naj izražajo svojo posebnost, naj so preprosto to, kar so. Toda ob tem, ko so jih prepričevali, da se jim ni treba uklanjati idealom, kakšni naj bi bili, in da se jim tudi ni treba bati, da bi bili kaznovani zaradi svoje posebnosti, so si napačno predstavljali, da bodo v tem domnevno sproščenem ozračju imeli tudi več svobode. Zgodilo se je ravno nasprotno: ideologija spodbujanja različnosti je namreč začela ustvarjati nove oblike nadzora. Fleming to imenuje neonormativi nadzor. Podjetja, ki zaposlene spodbujajo, naj se na delovnem mestu obnašajo čim bolj sproščeno, mnogokrat od njih zahtevajo, da razkrijejo čim več o svojem življenju, na primer tako, da so zelo aktivni na facebooku in twitterju, in da se čim več udeležujejo neformalnih skupinskih aktivnosti. Podjetje tako zbira informacije o njih in bi jih lahko kdaj uporabilo tudi v njihovo škodo.

Ameriško podjetje, ki je zablestelo z internetno prodajo čevljev Zappos, svoje delavce nagovarja kot člane družine. Na spletni strani opisujejo, kako zabavno je biti član družine Zappos in kako ta zelo spoštuje, da je vsak družinski član drugačen. Ker ima družina vselej tudi kakšnega posebneža, Zappos spodbuja zaposlene, naj se nikar ne bojijo pokazati svoje posebnosti. Nasprotno, biti zabaven in malo odštekan je njihov imperativ. Od delavca pričakujejo tudi, da bo pozitiven, strasten in pustolovski. S tem, da ustvarjajo zelo sproščeno delovno ozračje, se pri Zapposu hvalijo tudi na posebnih turah, ki jih organizirajo za obiskovalce. Ljudje, ki si želijo ogledati, kako podjetje posluje, se srečajo z ideologijo različnosti že s tem, da je vsaka tura drugačna in da je na njej vselej tudi kakšno presenečenje. Če ne drugega, jih lahko preseneti to, da je stroj za kavo oblečen v robota.

V preteklosti je v podjetjih veljalo, da se morajo delavci podrediti skupnim normam. Sodobni zaposlovalci pa so vzeli resno psihološke raziskave, ki kažejo, da je ljudem veliko do tega, da imajo na delovnem mestu radi svobodo in avtonomijo ter da imajo občutek, da so avtentični. Če k temu dodamo še idejo, da je treba v delu uživati, dobimo novo ideologijo, ki močno temelji na fantazmi sreče, ki jo propagira sodobni neoliberalni kapitalizem. Nedavno preminuli britanski teoretik Mark Fisher je v analizi te ideologije poudaril, da tragedija sodobne družbe ni, da ljudem ne uspe v tem, da bi bili avtentični in da bi uživali v življenju. Prava tragedija je, da so danes pod prisilo, da nenehno iščejo srečo in užitek. In pri mnogih ta prisila sproža občutek tesnobe, krivde in samoobtoževanja za neuspeh.

Danes veliko govorimo o tem, da so ljudje vse bolj narcistični. Problem pa ni to, da so naenkrat postali narcistični, ampak da so pod nekakšno prisilo, da se kažejo kot narcistični. Ljudje morajo nenehno dokazovati, da so nekaj posebnega, da so ambiciozni, da imajo visoke cilje in da bodo iz življenja naredili nekaj izjemnega. Medtem ko je posameznik pod prisilo, da se kar naprej trži kot bodoča zvezda, pa nenehno dobiva opozorila, da se mu lahko zgodi, da bo propadel, da iz njega ne bo nič, da bo ostal večno brez dela in podobno. Da se temu izogne, mora seveda delati čim več, se dokazovati, prehitevati druge in podobno.

Vselej z grozo poslušam športne komentarje. Dosežek, ki ni kolajna, sploh ni opažen. Tisti, ki ni na stopničkah, je kaj hitro dojet kot čista zguba. Ob nedavni smučarski zmagi nove zvezde slovenske smučarije Ilke Štuhec nisem mogla verjeti svojim očem, da se je enemu od komentatorjev zapisalo, da je druga Slovenka na tekmi, Maruša Ferk, za njo zaostala za debeli dve sekundi in končala na 23. mestu. Kako drugačno sporočilo bi bilo, če bi komentator zapisal: »Slovenci smo lahko ponosni, da se je med prvo trideseterico uvrstila tudi Maruša Ferk, ki je za zmagovalko zaostala le za kratki dve sekundi.«

No, če bi bila Maruša Ferk na treningu pri kakšnem od sodobnih poslovnih gurujev, bi ji ta najbrž svetoval, naj ne glede na to, da mediji njenega nastopa niso opisali kot preveč uspešnega, začne sebe in druge prepričevati, da je v bistvu šlo za izjemen nastop – ne glede na sekunde in uvrstitev. Tudi če nam v nečem ne uspe, moramo namreč narediti vse, da je na zunaj videti nasprotno. Motivacijski guru Norman Vincent Peale, ki je s knjigo Moč pozitivnega mišljenja močno vplival na Donalda Trumpa, poudarja: če hočemo, da nam uspe, moramo vselej slikati uspeh, ne glede na to, kako slabo stojijo stvari. Pretiravanje tu in tam je namreč nujno, da oblikujemo svojo podobo nekoga, ki je uspešen. Trump naj bi bil že pred desetletji nasvete tega motivacijskega svetovalca vzel zelo resno, zato vselej govori v presežnikih, močno pretirava, ko opisuje svoje bogastvo, deževni dan preimenuje v sončnega, majhno skupino gledalcev na prisegi v največjo možno in podobno.

Carl Cederström in André Spice v knjigi The Wellness Syndrome analizirata različne nove oblike narcisizma, ki jih opazimo v neoliberalni družbi. S prisilo biti čim bolj produktiven na delovnem mestu in čim bolj aktiven v oblikovanju sebe v lik zdravega, klenega delavca, ki v bistvu ne loči več med delovnim in zasebnim časom, povezujeta novi fenomen wellness narcisizma, ko ljudje gradijo svojo podobo okoli ideje zdravega življenja. Takšen narcis na primer kar naprej pošilja naokrog fotografije zdrave hrane, ki jo je skuhal, fotografira se v fitnesu, zjutraj se v službi prikaže v tekaški opremi, kupuje brezglutenske izdelke in t. i. super hrano, vsake toliko časa se gre kuro očiščevanja telesa, uporablja celo vrsto aplikacij za merjenje srčnega utripa, korakov, ki jih prehodi, minut meditacije ... Svojega debelega sodelavca dojema kot lenega, in ko opazuje depresivne brezposelne, ki se preživljajo s socialno podporo, fantazira, da bi bil sam v takšni situaciji veliko bolj uspešen, ker bi se še bolj posvetil svojemu fitnesu, si kuhal zdravo, a poceni lečo, gojil svojo zelenjavo in si ob tem prizadeval, da začne novo fantastično poslovno pot.

Psihologi, ki so v 70. letih pisali o t. i. človeškem potencialu, so močno vplivali na ideologijo sreče, kmalu potem so jo prevzeli razni motivacijski govorci, nato pa je zajadrala še v poslovni svet. Zdaj se je oblikovala tudi ideologija, da je za svojo nesrečo in za izgubo delovnega mesta vsak odgovoren sam. Ideja, da smo si sami krivi za neuspeh in da lahko vsakemu uspe, če le hoče, je tako močno zakoreninjena v sodobni neoliberalni ideologiji, da ni presenetljivo, da je ameriški republikanski politik Paul Ryan pred časom izjavil, da si morajo revni ljudje dobiti življenjskega trenerja (life-coach), da se rešijo iz revščine. Oprah Winfrey pa je v enem od svojih šovov izjavila: »Ko te odpustijo, moraš reči hvala!« Šele izguba delovnega mesta ti bo namreč odprla neizmerne možnosti novega začetka.

Brezposelne se kar naprej bombardira z idejami, da se morajo znati prodajati, da morajo razvijati neodkrite potenciale in podobno. In ko jim ne uspe najti zaposlitve, je krivda seveda na njih samih. Film Jaz, Daniel Blake izjemno doživeto pokaže vso absurdnost te ideologije in birokracije, ki se iz nje napaja, ter človeško ceno, ki jo plačajo brezposelni. Ujeti so v kruto mašinerijo služb, ki učijo brezposelne, kako napisati čim boljši življenjepis, kako se ponujati naokoli za službo in kako ob tem ohraniti optimizem, da se bo vse dobro izšlo. Ob tem se revne rado opozarja tudi, da sreča ni povezana z denarjem, da morajo najti užitke, ki nič ne stanejo, iskati zadovoljstvo v majhnih stvareh. Eleanor Roosevelt je nekoč dejala: »Kdor izgubi denar, izgubi veliko; kdor izgubi prijatelja, izgubi veliko več; kdor izgubi vero, izgubi vse.« Danes so mnogi izgubili vero v boga, vere v neoliberalne ideale uspeha in sreče pa ne. Podjetja, ki slikajo dolge ure dela za nizko plačilo kot ideal sreče, bodo naredila vse, da čim več ljudi prepričajo o tej novi veri. Tony Hsieh, ustanovitelj Zapposa, v knjigi Delivering Happiness v jeziku novega misijonarstva večkrat poudarja, da Zappos pravzaprav sploh ni podjetje, ampak poslanstvo.


Sreča na ukaz

Foto: Reuters

Prijavi sovražni govor