Srečni so bili, ko so srečali ljudi, ki so bili enako nesrečni kot oni

Milan Mladenović se je rodil v Zagrebu. Odraščal je v Sarajevu. Odrastel je v Beogradu. Kitarist, pesnik, pevec. Pripada generaciji beograjskih glasbenikov, ki so v ta prostor prinesli povsem nov, moderen zvok. Z izbruhom vojne so stavo izgubili. Skoraj vsi po vrsti so umrl. Umrl je Vd, Milanov bobnar, umrla je Magi, pianistka, umrl je Bojan, basist. Umirali so zaradi heroina, aidsa, raka.

Pogovarjala sva se o glasbi, večinoma in skoraj samo o tem. Moral bi dobiti infuzijo, zato sem se hotela vrniti kasneje, a on je dejal: »Nikar, pridi takoj, ker ne vem, kako bom potem ...« Nisva se pogovarjala o njegovem stanju, samo dogovorili smo se, da me pokličejo takoj, ko se bo spet počutil tako negotov. Njegova mama me je poklicala zgodaj zjutraj, ker je začel vstajati, hotel je oditi, imel je potrebo, da odide, in govoril je: »Gremo, gremo ...« Takoj sem prišla, kajti »gremo« se je nanašalo tudi name, saj smo stalno potovali, stalno smo nekam odhajali. To je bilo zadnje, o čemer je razmišljal, in zadnje, kar je rekel. Da je treba iti.

Tako se je Margita Stefanović Magi spominjala 5. novembra pred dvajsetimi leti, dneva, ko je umrl Milan Mladenović, pevec skupine EKV in za mnoge glasnik generacije jugoslovanske mladine, rojene v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Te oznake sicer ni maral.

Čakajoči na zadnji avtobus

Ideja o Milanu - leta 1958 se je rodil v Zagrebu, se s šestimi leti preselil v Sarajevo, potem pa leta 1970 v Beograd - kot o glasniku generacije je bila blizu vsem, le njemu ne. Milanovo vodstvo je, piše glasbeni novinar Aleksandar Žikić v knjigi Mesto v metežu, kot večina stvari, ki jih je počel, vzniknilo spontano, »iz brezkompromisnosti, h kateri je stremel kot ustvarjalec in izvajalec«. Ni želel postati vodja, želel je biti odgovoren le za svoje pesmi, igranje in petje. Ko pa je z EKV s prvimi uspehi hočeš nočeš postal tudi del tako imenovane estrade, se je moral lotiti iskanja odgovorov na vprašanja, ki bi jih vsekakor raje prepustil tistim, ki jih »ni rad videl niti po televiziji«. »Skratka, vedel je, da 'zemlja za nas' vseeno ni za vse in da 'svi naši ljudi' niso zares naši. Zdi se mi, da je to pravi smisel njegove najbolj znane pesmi z albuma Ljubav, toda odločil se je, da v njej ostane,« je še zapisal Žikić.

A še preden je Milan nehote postal del njemu tako neljube estrade, EKV pa kulturni in socialni fenomen, je bila tu skupina Limunovo drvo in bili so Šarlo akrobata in bilo je obdobje konca sedemdesetih, ko so se mladi beograjski glasbeniki zbirali na Zelenem vencu, avtobusni postaji za Novi Beograd. Ko je v mesto prišel punk, je imel Mladenović nekaj več kot dvajset let, igral pa je v melodičnem hard rock kvartetu Limunovo drvo, skupaj z Dragomirjem Mihailovićem Gagijem, Ivanom Vdovićem Vdom in Dušanom Kojićem Kojo, s katerimi so leta 1980 v beograjskem Študentskem kulturnem centru (SKC) nastopili kot predskupina Pankrtov. Pero Lovšin, ki se je takoj naslednje jutro odpravil na vlak in odšel v vojsko, se fantov spominja – »kot bend so se nam zdeli super, pokazali so nam, kam gre beograjska smer, pustili so super vtis« –, še bolj pa se spomni, kako zelo navdušeni so bili Pankrti takrat nad beograjsko punkersko publiko. »Dvorana je bila nabito polna, nič nam ni bilo jasno.«

Takoj po koncertu se je Gagi umaknil, preostali trije pa so spremenili ime in postali Šarlo akrobata.

Nihče kot Šarlo

»Ne vem, kdo je rekel prvi,« se je spominjal Koja, »ampak mislim, da sem jaz omenil ime Pablo in potem je nekdo rekel Šarlo, temu pa smo dodali 'akrobata'. V bistvu smo si mi trije, Milan, Vd in jaz, skupaj izmislili ime in začeli z vajami.« Z vajami benda, ki so ga že od začetka zaznamovali trije popolnoma različni karakterji, kar se je poznalo tudi na notranji dinamiki skupine. Koja je predstavljal skrajno linijo, agresivno in ekstrovertno, Vd je nenehno iskal nekaj novega, svežega, drugačnega, Milanova linija je bila spontana in globoko čustvena, še posebej pomembna zanj pa sta bila izraz in oblikovanje skrajno osebne poetike. Ta mešanica je zakrivila komade, kot sta Ona se budi in Oko moje glave, ki sta sodila v Milanov domet, pesmi Mali čovek in Niko kao ja pa sta predstavljali Kojev pristop (»Vedno pazim, da napišem čim manj besed.«). Pesmi so se leta 1980 znašle na eni kultnih jugo plošč Paket aranžma, na kateri so poleg Šarla sodelovali še Električni orgazam in Idoli. Koja je kasneje priznal, da je »posel« s Paket aranžmanom vse pokvaril: »Vsa fora okrog tega ni imela smisla, vse je bilo nekako izsiljeno, v tem nismo videli nobenega smisla, med snemanjem pa smo bili na smrt skregani.«

Prepiri v Šarlu so bili nekakšno naravno stanje, vseeno pa jih to ni ustavilo, da ne bi nadaljevali dela na prvencu Bistriji ili tuplji čovek biva kad ..., ki je izšel po nizu nesporazumov. »Šarlo je imel fenomenalne ali pa odvratne koncerte,« se v Žikićevi knjigi spominja Srđan Gojković, ena ključnih osebnosti beograjskega vala, »slednje je bilo večinoma odvisno od ozvočenja ali od njihovega trenutnega odnosa. Med seboj so si bili tako različni, da je bilo jasno, da ne bodo dolgo zdržali skupaj. Ko si kasneje gledal EKV in Disciplino kičme, nisi mogel verjeti, da sta Koja in Milan nekoč igrala skupaj.«

Glavno neskladje med njima pa ni bilo zaradi glasbe, temveč besedil. Koja je bil naklonjen kratkim besedilom, pri Milanu pa je bilo povsem drugače. Kmalu je pokazal sposobnost spajanja neobičajnih oblik v logično celoto. »Rad pišem bolj obširno, podrobno. Rad imam celovite zgodbe, pa tudi stališča sva imela različna,« je njuno nestrinjanje pri besedilih pojasnil Milan v enem od intervjujev, Koja pa je v telefonskem pogovoru z Žikićem povedal, da je bil Milan pač pesnik, »jaz pa to nisem. Ne želim se izpostavljati s tem, da berem knjige. Pri njem je bilo to obratno. On ni imel nič proti in rad je imel take stvari.«

In res, Milan je rad razlagal o svoji ljubezni do literature. V intervjuju za zagrebški Polet jo je podrobneje razkril. Povedal je, da je njegova najljubša knjiga Leva roka teme Ursule Le Guin, da ima rad Tolstojeve zgodbe, »ne pa tudi ruskih patetikov, kot je Dostojevski«, da bere tudi Updikove zgodbe in pripovedke nasploh in še, da nima rad dolgih knjig, »raje imam dovršene Andrićeve zgodbe«. Oboževal je Harmsa, »da, Harmsa obožujem«, svojo bralno pot pa je, kot je povedal v nekem drugem intervjuju, v drugem razredu osnovne šole začel z Aleksandrom Dumasom: »Takrat sem pod klopjo prebral vsa njegova dela in zaradi tega mi je oslabel vid in sem nosil očala. Zaradi Dumasa, Julesa Verna in takih ljudi.«

Ne računajte na nas!

Ko se je kot dvanajstletnik leta 1970 preselil v Beograd, mu je to mesto v nasprotju s Sarajevom takoj predstavljalo center in oporišče. Najprej je živel na Topčiderju, potem se je preselil na Konjarnik in nato prečkal most in postal del Novega Beograda, socialnega in socialističnega »geta«, kjer se je vnela iskra drugačnega razumevanja mesta. Tam, na drugi strani reke, sta se začela tudi punk in novi val. Njegov oče je bil v vojski in Milan je spadal v generacijo vojnih najstnikov, rojenih v drugi polovici petdesetih in v začetku šestdesetih, ki je bila oddaljena od partijskega sindikalizma, nezainteresirana za kolektivizem, populizem in bitko za fotelje. »Medtem ko so predhodniki vala v rock in pop glasbi še vedno mahali s partijskimi knjižicami, odhajali na delovne akcije, čuvali dosežke revolucije in zatrjevali 'računajte na nas', se je v centrih, kot so Beograd, Zagreb in Ljubljana, začenjal širiti resnični duh rokenrola,« piše Žikić. Ta duh je vključeval gnev, trmo in odpor, vztrajanje pri individualnosti in manifestacijo zavesti o lastni in splošni realnosti. Tega obdobja se spominja tudi Esad Babačić, novinar, pesnik, pisatelj in ustanovitelj punk skupine Via ofenziva, ki je Milana nekajkrat srečal tudi v Makarski, kjer sta igrala košarko (»Pravzaprav sva metala na koš in se menila. Zdaj se vse zdi kot v sanjah. Oficirske kratke hlače, bela majica in vroče popoldne na praznem dvorišču.«). Na vprašanje, kako se spominja začetkov novega vala na takratnem jugoslovanskem prostoru, odgovori, da je šlo vse zelo spontano: »Vodil nas je nezgrešljiv občutek za kvalitetno glasbo, podkrepljeno z močno sporočilnostjo. Prav slednje je bilo usodno, ko se je zgodila Ekatarina II. Poleg strasti in energije, ki je špricala na vse strani, so nas pritegnila besedila, ki niso bila zgolj podpora popovskim vižam. Bili so urbani pesniki rokenrola.«

O tem je govorila tudi Magi: »Če bi Milan živel v nekem drugem času, bi bil pesnik. Toda živimo v času rokenrola, kjer je povezava glasbe in besede bolj neposredna. Mislim, da so ga ljudje sprejeli zaradi glasu in skrajno instinktivne sposobnosti, da z njim izrazi čustva, in to ne s svojo, temveč z njihovo besedo. To so bile slike posebnih trenutkov – kot bi naredili mesto, v katerem bi živelo tistih tisoč petsto ljudi, ki so prišli na koncert, in kjer bi vodič bil Milan, ki bi s spreminjanjem programov vse urejal na nekem višjem nivoju. Toda potem, ko se po uri in pol koncert konča, umišljeno življenje ugasne, ni ga več ...«

Ljubili so svoj »weltschmerz«

Po razpadu Šarla je nastala Katarina II. Preden so posneli istoimenski album, enega najbolj bleščečih prvencev v zgodovini jugoslovanskega rokenrola, je skupina šla skozi mnoge kadrovske spremembe in se za trenutek ustalila v zasedbi Milan, Vd, Gagi, Bojan Pečar in Magi, ki se je pridružila naključno. »Milan me je, ko je v plac za vaje prišel po bas, slišal igrati klaviature,« je pripovedovala Magi. »Sedela sem v Ljubovem naročju (Ljubo Đukić, klaviaturist in občasni pevec Električnega orgazma) in igrala. Najprej je mislil, da igrava oba, ker sva pač sedela na istem stolu, in ko je dojel, da igram sama, ni mogel verjeti svojim očem. Stalno je spraševal: 'Kaj delaš? Kaj delaš?' Tako sva se spoznala in začeli smo igrati skupaj.«

Igor Vidmar, organizator Novega rocka, na katerem so leta 1984 nastopili tudi EKV, je prepričan, da je skupina z Magi, klasično izobraženo glasbenico z absolutnim posluhom, »pridobila novo glasbeno in avtorsko kvaliteto, ki se je izrazila na njihovih albumih, povrh pa izjemen status znotraj alternativne glasbe«. Spominja se, da jih je spremljal pridih, skoraj avra, zastavonoš nihilistične dekadence beograjskega vala v primežu poceni heroina, »kar pa mi je na ozadju vsejugoslovanskega družbenega razpada in depresije delovalo še bolj avtentično«. Vidmarjevo misel dopolni razmišljanje režiserja Gorana Markovića, ki je prepričan, da če »kdo želi vedeti, kako so bila videti osemdeseta v Beogradu, potem naj posluša EKV. Potem mu bo jasno, kakšno stanje duha je spremljalo takratno mladino.« Sonja Savić, že pokojna igralka, je v dokumentarcu o EKV povedala: »Nekateri mislijo, da smo bili srečni. Jaz sem bila srečna, če sem spoznala ljudi, ki so bili enako nesrečni kot jaz. Medsebojno smo se prepoznavali po patosu. Takrat smo temu rekli 'weltschmerz'.« Milan je to prepoznavanje po patosu z besedami 'ti si ljubila moj veltšmerc' vključil tudi v pesem Radostan dan, ki se je znašla na njihovem prvencu. »Album Katarina II je zasedbo postavil na prestol velikega alter-rokovskega benda, ki ga nismo nikoli imeli. Radostan dan, Aut, Jesen in Geto so še vedno vsebovale novovalovsko občutenje, toda s ploščo se je začela nova, postnovovalovska doba,« so kasneje zapisali v reviji Ritam.

Eno lepših obdobij

Obdobje snemanja drugega albuma Ekatarina Velika (Gagi je z odhodom iz benda s seboj vzel tudi pravico do imena Katarina II in nastala je Ekatarina Velika), ki so ga snemali v Zagrebu, je bilo, se je zdelo, eno lepših obdobij za skupino. »Z Milanom sem se sprehajala po poti do studia,« je pripovedovala Magi. »Rekla sem: 'Zapomni si, kdaj se boš lahko v življenju spet tako brezbrižno sprehajal, brezbrižno živel in delal točno to, kar ljubiš in lahko delaš, in da je to glasba in da bo vse v redu.' Resnično, zelo lepa scena in lepo doživljanje trenutka.« Nastala je veliko bolj odprta plošča od prvenca, o »veselih pesmicah« na njej je spregovoril tudi Milan: »V začetku je kazalo, da bo plošča zelo mračna, težka, da je ne bo mogel poslušati nihče razen nas. A ko smo začeli delati, je v petnajstih, dvajsetih dneh vse steklo samo od sebe in od mračnih besedil in idej so nastale vesele pesmice.«

Dobrega razpoloženja v tem istem studiu SiM na zagrebškem Zelengaju se spomni tudi Saša Lošić Loša, pevec skupine Plavi orkestar, ki je takrat tam snemala svoj prvenec Soldatski bal. »Mi smo snemali podnevi, nekje do večera, oni pa so raje ustvarjali ponoči. Predvidevam, da zato, ker je bil takrat tam res mir, nihče jih ni motil, drugače od naših terminov, ki so bili polni obiskov, intervjujev in internega zezanja. Ponavadi so na naš zaključek čakali v mali čajni kuhinji, včasih smo skupaj popili kakšno pijačo in izmenjali par besed.« Milan je na njem pustil vtis stabilnega, dostojanstvenega človeka, ki ni veliko govoril. »No, Plavega orkestra pa ni maral. Enkrat smo skupaj gostovali v neki radijski oddaji Radia Beograd in voditelj nas je vprašal, kaj menimo eni o drugih. Milan je odgovoril prvi in priznal, da mu ni všeč, kar jaz počnem, jaz pa sem povedal, da sledim Milanovemu delu že od benda Limunovo drvo, prek Šarla in EKV, in da je eden od junakov mojega otroštva. V studiu je nastala rahlo neugodno situacija,« se z nasmeškom spominja Loša.

Mir, brate, mir

Ti časi so minili in Jugoslavija je počasi, a gotovo začela razpadati. V zraku je bilo že čutiti vonj po vojni, ko je skupina EKV ustvarjala svoj predzadnji album Dum Dum. Milana je situacija na Balkanu strašno prizadela, njegov način izražanja pa je postal veliko bolj neposreden, kar se čuti tudi na plošči. »Ustvarjali smo pod strašnim pritiskom,« je v nekem intervjuju povedal Milan, »ker smo čutili, da se bo zgodilo nekaj strašnega, ta vojna. Seveda nismo vedeli, da bo šlo tako daleč, do groze, streljanja, mrtvih ..., toda čutili smo zlo okoli nas in morali smo opozoriti ljudi, da je v zraku nekaj strašnega in da se s tem ne moremo pomiriti. Album preveva jezna, grozeča atmosfera, zato je tudi plošča mračna in depresivna.« Januarja 1992 je šel korak dlje in skupaj z Borkom, Canetom in Antonom iz Partibrejkersev, Giletom, Švabo in Čavketom in Jovcom iz Električnega orgazma ustanovil skupino Rimtutituki. V brezplačno najetem studiu Pink so posneli ploščo s komadom Slušaj vamo, ki je imel nedvoumen refren »Mir, brate, mir«.

»V pesmi ni patetike,« je izjavil Milan. »To je samo umazan rokenrol, ki ga igrajo umazani, vendar iskreni in notranje čisti ljudje. Govori o tem, koliko dobrega želimo vsem. Slovenci imajo dober pregovor, ki pravi, 'manj streljaj, več fukaj', in je tudi v tej pesmi.«

V začetku leta 1994 se je Milan odločil odpotovati v Brazilijo, v Sao Paulu je namreč živel njegov prijatelj in občasni sodelavec Mitar Subotić Suba. Želela sta realizirati idejo s konca osemdesetih, ki sta jo že takrat imenovala angelski dih. Brazilija ga je navdušila, »zaljubil sem se v te ljudi, ki živijo usklajeni s seboj in z naravo. Črnci, Indijanci, Japonci, Nemci, Italijani, vsi živijo skupaj. Živijo pošteno in se ne ločujejo. Med njimi ni rasizma. Brazilija je revna dežela, toda ljudje zato niso nesrečni. Mislim, da bi se od njih lahko naučili tolerantnosti in sproščenosti.«

»Zelo sem bila vznemirjena, ko se je odločil, da gre v Brazilijo,« je o Milanovi odločitvi kasneje govorila Margita. Bilo je super, da gre tja, a se mi je zdelo, kot da bi hotel to narediti nalašč. Bila sem vznemirjena, ker je vse, kar smo delali skupaj, naenkrat podleglo temu 'jaz'. Enostavno nisem mogla verjeti, da lahko prek mene, prek nas to naredi, medtem ko jaz sedim doma in mi na kraj pameti ne pade, da kaj naredim, ker fantaziram, da je to naš štos. Ne mislim, da mu je bilo vseeno, temveč ... bojim se, da je morda čutil, da je to konec.«

Plošča Angel's breath je izšla posthumno. Kmalu po prihodu iz Brazilije je Milan namreč zbolel za rakom trebušne slinavke in umrl le tri mesece po postavljeni diagnozi.

Dule Dejanović, kratek čas bobnar pri zasedbi Limunovo drvo, je povedal, da je Milana dojemal kot človeka, ki ga je spremljal stalen občutek pomanjkanja časa: »Veliko sem se pogovarjal z njim. Nekoč me je vprašal, koliko sem star. Rekel sem, osemnajst. Odgovoril je, uuuu, ti si pa mlad kot rosa. Imel jih je dvajset! Kot starejši človek z izkušnjami. Neprestano je razmišljal, da mora narediti, kar pač mora, ker ima, recimo, dvaindvajset let. Na pripombo, da je pravzaprav še mlad, je odgovarjal, da je to mogoče res, kar pa ga ne opravičuje, da ne bi nič naredil. Potem je navedel primere iz zgodovine. Kot da ni časa, kot da je treba pohiteti.«

Milan Mladenović je umrl star 36 let. ●