Tiskane izdaje
Spopadi, ki potekajo skoraj po celotni državi, se vse bolj približujejo večjim urbanim središčem, kar povzroča vse več žrtev med civilisti.
Nadžmudin, 40-letni poslovnež in oče petih otrok, je sedel na invalidskem vozičku. Njegove temne oči, uprte v tla, in rahlo nagubano čelo so nakazovali zaskrbljenost in negotovost, ki sta ga prežemala po tragičnem incidentu, ki se je zgodil sredi septembra. »Talibi so napadli nadzorno točko vladnih sil nedaleč od naše hiše. Eden izmed izstrelkov je priletel v bližino naše hiše. V eksploziji so bili poleg mene ranjeni še trije vaščani, a nihče izmed njih ni utrpel hujših poškodb. Jaz sem bil najhuje ranjen,« je povedal Nadžmudin, doma iz vasi Čapa, ki leži v okraju Burka v severovzhodni provinci Baglan.
Drobci šrapnela, ki so se razleteli ob eksploziji, so Nadžmudina zadeli po desni roki, predvsem pod komolcem, in po celi desni nogi. Ker v provinci, kjer živi, ni bolnišnice, ki bi nudila kakovostno oskrbo žrtvam vojne, se je moral odpraviti na približno 300 kilometrov dolgo pot v Kabul. En dan je porabil, da se je po slabo vzdrževani cesti, ki jo redno napadajo uporniki, prebil do glavnega mesta, kjer je poiskal pomoč v bolnišnici italijanske nevladne organizacije Emergency. Po uspešni operaciji so mu zdravniki zatrdili, da njegove rane ne bodo pustile trajnejših posledic.
Po talibskem napadu na Čapo so vladne sile umaknile nadzorno točko blizu Nadžmudinove hiše. Zdaj tisto območje na obrobju okrajnega središča Burke nadzorujejo talibi. »Skoraj celoten okraj nadzorujejo talibi. Vladne sile so le v središču okraja. A policisti in vojaki niso varni niti tam. V času eid al-adhe sta se dva policista odpravila na glavni trg, da bi kupila ovco za žrtvovanje. Talibi so ju ujeli na glavnem trgu v središču okraja in ju usmrtili,« je povedal Nadžmudin. Zaradi nestabilnih varnostnih razmer se je odločil, da se po izpustitvi iz bolnišnice ne bo vrnil v svojo vas, ampak se bo z družino preselil k bratu, ki živi v sosednji provinci Tahar.
Spopadi na severu
V zadnjih letih je celoten severovzhodni del Afganistana, ki obsega province Kunduz, Baglan, Badahšan in Tahar, postal eno izmed glavnih bojišč talibskega upora proti tujim okupacijskim silam in afganistanskemu režimu. Po podatkih, ki jih je zbrala Pisarna Združenih narodov za koordinacijo humanitarnih zadev (OCHA), je bilo v teh štirih provincah letos – do oktobra – zaradi spopadov razseljenih nekaj več kot 65.000 ljudi. Osrednje bojišče v tistem delu države ostaja provinca Kunduz, kjer talibi nadzorujejo že skoraj vse ruralne predele, medtem ko se vladne sile trudijo obdržati nadzor nad glavnim mestom in ključnimi cestami, ki povezujejo provinco z drugimi deli države.
Poleg Kunduza talibi postopno širijo območja pod svojim nadzorom tudi v provinci Baglan, ki se razteza južno od Kunduza. Glavni razlog, da so talibi usmerili svoje moči na to provinco, je pomembna prometna žila, ki povezuje severni del države z glavnim mestom Kabul. Prek te ceste vladne sile oskrbujejo tako severovzhodne province (Kunduz, Tahar in Badahšan) kot druge severne province (Samangan, Balh in Džauzdžan), vključno z največjim mestom na severu, Mazar-e-Šarifom. Tako kot v zadnjih dveh letih so talibi tudi letos – predvsem maja – izvedli številne napade na to cesto, vendar jim nikoli ni uspelo vzpostaviti dolgotrajnešega nadzora nad njo. Na cesti talibi občasno postavijo – predvsem ponoči – svoje mobilne nadzorne točke, da pregledujejo vozila in iščejo ljudi, ki so povezani z afganistanskim režimom.
Poleg napadov na glavno prometno žilo talibi izvajajo tudi operacije, s katerimi postopno prevzemajo nadzor nad baglanskimi okraji. V preteklih letih so vzpostavili nadzor nad večjim delom okrajev Danai Gori, Baglan Džadid, Burka in na nekaterih območjih v okolici Pol-i-Hamrija, provincijskega glavnega mesta. Konec julija so hkrati napadli dve okrajni središči, Guzargahi Nur in Nahrin na severu province, a vladnim silam je uspelo odbiti oba napada in ohraniti svojo prisotnost v obeh naseljih. Na začetku maja letos so talibi za nekaj dni tudi prevzeli nadzor nad okrajem Tala ua Barfak na jugu province, a je tudi tam vladnim silam uspelo po nekaj dneh bojev ponovno vzpostaviti nadzor. Poleg tega so letos uporniki izvedli več napadov na provincijsko prestolnico.
Zaradi letošnjih spopadov v Baglanu je približno 18.000 ljudi moralo zapustiti dom. Med njimi je bil tudi Nasir Ahmad, 44-letni kmetovalec, oče sedmih otrok, doma iz vasi Šalizar v okraju Duši.
»Zbežali smo zaradi vojne. Zdaj vlada nadzoruje našo vas, a talibi se lahko vrnejo kadarkoli. V naši vasi ni ne policije ne vojske. Tam je le arbaki [vaška straža]. Štejejo kakšnih 70 članov. A če jih talibi napadejo, zbežijo. Premalo jih je, da bi se borili. Talibi se lahko vrnejo v vas, kadarkoli si to zaželijo. Prenevarno je,« je dejal Nasir Ahmad, ki je našel začasno zatočišče v skromni hišici na vzhodni strani Kabula. V preteklih letih so talibi že trikrat napadli njegovo vas, a so jo pod svojim nadzorom vedno ohranili le za kratek čas, do protiofenzive vladnih sil. »Ko so talibi nadzorovali našo vas, so nadlegovali ljudi. Od njih so zahtevali hrano in vodo. Od nekaterih so zahtevali, naj jim dajo odeje. Preiskovali so hiše. Če so našli orožje, so ga zasegli. Iskali so ljudi, povezane z vladnimi silami,« je povedal Nasir Ahmad. Če so talibi ugotovili, da ima kateri izmed vaščanov sorodnika, ki dela za vladne sile, so vaščana ugrabili zato, da so nato zahtevali od sorodnika, naj se jim preda.
Nasir Ahmad iz province Baglan. Foto: Vasja Badalič
Nasir Ahmad je dejal, da so med 29 družinami, ki so skupaj z njegovo zbežale iz vasi, tudi družine, katerih člani so povezani z vladnimi silami. Zaradi strahu pred ponovnim vdorom talibov se te družine nočejo vrniti v vas. Tudi Nasir Ahmad še ne razmišlja o vrnitvi. Čeprav so vladne sile ponovno prevzele nadzor nad vasjo, tam niso namestile vojakov ali policistov, ampak le nemočne vaške straže.
Otežena distribucija
Čeprav talibi ostajajo najmočnejši v južnih in vzhodnih provincah, predstavljajo resno grožnjo režimskim silam že skoraj po celotni državi. V sedmih provincah – Helmand, Oruzgan in Farah na jugu, Farjab, Kunduz in Baglan na severu ter Gazni na vzhodu – so se talibi že približali provincijskim prestolnicam, ki jih občasno ogrožajo z napadi.
Po podatkih, ki jih je zbrala OCHA, je bilo od začetka tega leta do sredine oktobra zaradi spopadov skupno razseljenih nekaj več kot 286.000 ljudi. Do razselitev je prišlo v 30 od 34 afganistanskih provinc, kar potrjuje, da spopadi potekajo skoraj po vsej državi. Ker predstavniki nevladnih organizacij nimajo dostopa do vseh bojišč, od koder prihajajo poročila o razseljenih družinah, je skupno število razseljencev zagotovo precej višje.
Vsaka razseljena družina, ki jo dosežejo humanitarne organizacije, prejme 18.000 afganijev [približno 220 evrov] denarne pomoči, da lahko pokrije stroške za prevoz in najemnino za začasno bivališče. Poleg tega vsaka družina prejme tudi 6000 afganijev [približno 74 evrov] na mesec za hrano, a le v prvih dveh mesecih po razselitvi. Že tako skopa denarna pomoč se velikokrat še zniža, ker člani vojskujočih se strani, ki nadzorujejo območja, poberejo del tega denarja razseljenim družinam. Ta »davek«, ki ga pobirajo tako člani provladnih skupin kot uporniki, je ponavadi približno 10-odstotni. Če so razseljenci na območju, kjer so tako vladne kot protivladne sile, morajo plačati »davek« obema stranema.
Humanitarna pomoč, ki je na voljo razseljencem, zagotavlja le kratkoročno preživetje. Ko se pomoč ustavi, so številne razseljene družine prepuščene same sebi, čeprav se zaradi nestabilnih varnostnih razmer še vedno ne morejo vrniti domov. »Ocenjujemo, da je bila v preteklih dveh letih približno tretjina milijona ljudi še vedno razseljena šest mesecev po razselitvi. Humanitarna pomoč Združenih narodov in nevladnih organizacij ponavadi traja le dva meseca. Kasneje razseljenci nimajo druge možnosti, kot da postanejo del revnega mestnega prebivalstva. Intergracija in dolgoročne rešitve za te družine bi morale biti prioriteta vlade in mednarodnih partnerjev,« je dejal Dominic Parker, vodja izpostave OCHA v Afganistanu.
Blizu glavnega mesta
V vseh provincah, ki obkrožajo Kabul, se pravi v provincah Kapisa, Parvan, Logar in Maidan Vardak, so talibi vzpostavili svoje položaje. V vseh štirih provincah občasno pride do spopadov. Ena izmed zadnjih operacij, ki so jo sprožili talibi, je bila izvedena konec septembra v okraju Sia Gird, ki je del province Parvan. V okraju, ki se razteza kakšnih 50 kilometrov severno od Kabula, so talibi napadli dolino Fandukistan, zaradi česar je od tam začasno zbežalo približno 4000 ljudi. Med njimi tudi 26-letni Nabizada Ainudin, sicer podiplomski študent mednarodnih odnosov na Univerzi v Kabulu. »Talibi so napadli našo vas. Že prej so jo občasno napadli, a tokrat so jo osvojili za nekaj dni. Ko so prišli v vas, so ubili enega policista. Okradli ali požgali so domove tistih, ki so delali za vladne sile. Hiše navadnih ljudi so pustili pri miru,« je povedal Ainudin.
Po petih dneh bojev je vladnim silam uspelo ponovno vzpostaviti nadzor nad dolino, ki je pomembna predvsem zato, ker v njeni bližini poteka glavna prometna žila, ki povezuje Kabul s provinco Bamijan v osrednjem Afganistanu. V Parvanu, kjer je tudi največja ameriška vojaška baza v Afganistanu, talibi že več let nadzorujejo nekatera večja naselja, v katerih prevladuje paštunska etnična skupnost. Od tam sprožajo napade na ostala naselja in postavljajo začasne nadzorne točke na okrajnih cestah, na katerih iščejo ljudi, povezane z afganistanskim režimom. Pred nekaj leti so na eni izmed svojih nadzornih točk ustavili tudi Ainudinovega bratranca, ki je delal za Nacionalni direktorat za varnost (NDS), afganistansko obveščevalno službo. »Bratranec se je vračal iz službe domov. Z njim so bili v avtomobilu tudi policist, oficir afganistanske vojske in študent. Ko so jih talibi ustavili, so pri bratrancu našli izkaznico NDS. Njega in policista so takoj ubili. Oficirja in študenta pa so ugrabili in ju kasneje uporabili za zamenjavo zapornikov,« je povedal Ainudin.
Ker so talibi vse močnejši, se številni razseljeni domačini zaradi možnosti izbruha novih spopadov bojijo vrniti domov. Tudi Ainudin ne razmišlja o vrnitvi v svojo vas. Pravi, da so se zaenkrat vrnili le tisti, ki se ne morejo zateči nikamor drugam. Po njegovem policisti in vojaki ne morejo zagotoviti varnosti, ker so osredotočeni na obrambo okrajnega središča in ključnih prometnih povezav. V vaseh so nameščene le vaške straže, ki so proti talibom nemočne. V celotnem okraju je le 150 članov vaške straže, ki so razpršeni po več vaseh. »V naši dolini je le 40 članov vaške straže. Ne morejo zagotoviti varnosti. Premalo jih je. Preslabo so opremljeni,« je zatrdil Ainudin.
Tako kot v preteklih letih se spopadi nadaljujejo tudi v provinci Kapisa severovzhodno od Kabula. V provinci, ki je strateško pomembna, ker se od tam odpira ena izmed poti proti glavnemu mestu, so talibi v zadnjih štirih letih skoraj v celoti prevzeli nadzor nad tremi okraji – Tagab, Alasaj in Nidžrab. V Tagabu, kjer vladne sile nadzorujejo le središče okraja in bližnje vasi, je vojska letos spomladi začela manjšo ofenzivo. Med tarčami ofenzive je bila tudi vas Ahmadzai, od koder prihaja 34-letni Šer Ali, kmetovalec in oče devetih otrok. V času ofenzive je Šer Alijeva družina najprej poiskala zatočišče v eni imed sosednjih vasi, ko so uvideli, da se varnostne razmere še dolgo ne bodo izboljšale, pa so se odločili – skupaj s 50 družinami iz vasi – za selitev v Kabul.
»Vlada je bombardirala našo vas. Najmanj trikrat so zadeli tudi našo hišo. Zdaj je vse uničeno. Hiše so porušene. Imel sem nasad pomaranč, a zdaj je uničen. Izgubili smo vso živino. Imeli smo tri krave,« je dejal Šer Ali. V času spopadov se je njegov brat, Haider Ali, za kratek čas vrnil v vas, da bi nahranil živino, zaradi česar je skoraj izgubil življenje. »Ko je bil tam, je izstrelek zadel našo hišo. Brat je bil ranjen po celem telesu. Kosi šrapnela so ga zadeli po hrbtu in nogah. A zdravniki pravijo, da bo okreval,« je povedal Šer Ali.
Ainudin iz province Parvan. Foto: Vasja Badalič
Med ofenzivo so vladne sile za kratek čas – približno dva tedna – prevzele nadzor nad Šer Alijevo vasjo. Ker niso imele mož, da bi tam tudi ostali, so se po njihovem umiku tja spet vrnili talibi. Čeprav podpira vladno stran, Šer Ali pravi, da v letih, ki jih je preživel pod talibskim nadzorom, ni imel težav. »Pod talibi je bilo varno. Nadlegovali so le tiste, ki so bili povezani z vlado. Od mene so zahtevali 10 odstotkov davka od tistega, kar smo zaslužili s prodajo pomaranč. Ukazali pa so nam, da ne smemo prodajati svojega pridelka na območjih pod vladnim nadzorom.«
Glavna tarča: Kabul
Čeprav je v preteklih letih glavno mesto veljalo za razmeroma varno, ga čedalje številnejši napadi, v katerih umirajo predvsem civilisti, vse bolj spreminjajo v vojno območje. V letošnjem polletnem poročilu o žrtvah vojne med civilisti, ki ga je pripravila Podporna misija Združenih narodov v Afganistanu (UNAMA), so navedli, da je bila provinca Kabul s približno 19 odstotki žrtev v tem obdobju najnevarnejša provinca za civiliste. V napadih, ki jih izvajajo v prestolnici, člani talibskega gibanja ciljajo predvsem na državne institucije in člane represivnega aparata. Poleg tega člani Islamske države – Horasan, afganistanske podružnice Islamske države, ločeno izvajajo napade na člane hazarske etnične skupine, da bi zaostrili etnične in verske napetosti.
Eden izmed zadnjih napadov Islamske države – Horasan se je zgodil konec septembra pred mošejo Huseinia v središču Kabula, ko so Hazari, ki pripadajo šiitski veji islama, praznovali šiitski verski praznik ašura. Med žrtvami samomorilskega bombnega napada, v katerem je umrlo najmanj 5 ljudi, je bil tudi 12-letni Šerzai, učenec na šoli Ahmed Šah Masud. »Šel sem k stricu na obisk. Stric je mesar. Z njim in nekaj drugimi ljudmi sem stal pred njegovo mesnico, ko se je začelo streljanje. Nato je eksplodiralo. Eksplodiralo je kakšnih dvajset metrov od nas,« je povedal Šerzai, ki so ga drobci šrapnela zadeli v desno stegno in spodnji del leve noge. A imel je srečo. »V moji bližini sta stala tudi moška, ki sta umrla. K stricu sta pripeljala ovce, da bi mu jih prodala.« Samomorilski napadalec se je razstrelil, ko je poskusil vstopiti v mošejo, ki je kakšnih 100 metrov oddaljena od glavne ceste. Policisti, ki so varovali mošejo, so ga ustavili na nadzorni točki, tako da je eksplodiralo pred trgovinami na glavni cesti.
Napadi na bolnišnice
Poleg težav z dostavo humanitarne pomoči na območja spopadov je vse več težav tudi z nudenjem zdravstvene oskrbe. Po podatkih, ki jih je zbrala OCHA, so bili od januarja do septembra letos 103 incidenti, v katerih so bili tarča zdravstvene ustanove in osebje. Najhujši incident je bil marčevski napad Islamske države – Horasan na kabulsko vojaško bolnišnico, v katerem je bilo ubitih najmanj 49 oseb, med drugim tudi člani zdravstvenega osebja in pacienti. Ostali incidenti so vključevali ugrabitve zdravstvenega osebja, streljanje na ambulantna vozila, zaprtje bolnišnic, ki niso upoštevale zahtev upornikov, in bombardiranje bolnišnic, ki so jih zasedli uporniki.
V najmanj treh provincah – Baglan, Lagman in Oruzgan – so bile bolnišnice zaprte, ker so uporniki zahtevali, naj jih vključijo v upravljanje bolnišnic na območjih pod njihovim nadzorom. V provinci Oruzgan, ki je v večini pod talibskim nadzorom, so zdravniki letos poleti zaprli vse bolnišnice zunaj provincijskega središča, ker so talibi zahtevali, da bodo oni odločali, kdo lahko dela v bolnišnicah in kje bodo nameščene nove bolnišnice. Poleg tega so talibi zahtevali, naj jim vlada pošlje kirurge in zdravila za oskrbo njihovih borcev. Podobno se je zgodilo junija letos v provinci Lagman, kjer je švedska nevladna organizacija Švedski komite za Afganistan (SCA) zaprla 40 klinik, v katerih so uporniki od njih zahtevali spremembe v delovanju bolnišnic in njihovo relokacijo. Po nekaj tednih pogajanj s predstavniki lokalne skupnosti je SCA ponovno odprla le 20 klinik.
V nevladni organizaciji Emergency, ki zagotavlja zdravstveno oskrbo žrtvam vojne v 47 manjših klinikah, ki so razpršene v 10 provincah, pravijo, da zaenkrat še niso imeli težav. Čeprav so prisotni tudi v najnevarnejših okrajih (npr. Musa Kala in Navzad v provinci Helmand, Baraki Barak in Čarh v provinci Logar), so našli skupni jezik s talibi in lokalno skupnostjo. »Vedno smo v stiku z lokalnimi plamenskimi starešinami. Oni predstavljajo voljo ljudi. Na njihovem območju smo na njihovo željo. Če nas ne potrebujejo, nam lahko rečejo, da odidemo. A dokazali smo, da nudimo dobro zdravstveno oskrbo najrevnejšim prebivalcem, zato menim, da tudi v prihodnosti ne bomo imeli težav,« je prepričan Dejan Panić, programski koordinator kabulske bolnišnice Emergency, ki je prej delal v Laškar Gahu, glavnem mestu province Helmand.
Ključ za delovanje na vseh območjih je zagotavljanje zdravstvene oskrbe vsem žrtvam vojne. »Spoštujemo temeljna humanitarna načela. Trudimo se, da vsem posvetimo enako pozornost, zagotovimo enako oskrbo. V eni družini imate lahko tri osebe, od katerih je vsaka vključena v različno skupino, morda v vladne sile, uporniško gibanje ali kakšno kriminalno združbo. Mi vsem nudimo enako zdravstveno oskrbo,« je povedal Panić.
