Ste že slišali, da bi komu dali srce v mavec? Srca ni mogoče zdraviti

Za marsikoga bo – tako kot je bilo zame – Marko Tomaš redko odkritje dobrega pisanja v našem prostoru.

pet, 14.08.2015, 06:00
Sem politični pornograf. In sem zelo nežen erotoman, ko gre za vprašanja ljubezni, telesne ali one druge, ki jo je težko definirati, tako kot je nemogoče definirati svobodo. Ko govorim o prsih – prav zdajle sanjarim, da bi videl en par njih –, takrat govorim o pejsažu, za katerega si želim, da nikoli ne bi izginil. Morda bi imel Freud kaj pripomniti, toda briga me …

Rodil se je leta 1978 kot sin vojaškega častnika v Ljubljani. Od takrat je živel v Mostarju, Kljajićevem, Somborju, Sarajevu, Zagrebu in Splitu. Trenutno živi v Mostarju. Piše poezijo, prozo in novinarske tekste. Osnoval in izpeljal je številne kulturniške in umetniške projekte. Njegova dela so prevedena v italijanščino, ­angleščino, poljščino, francoščino in nemščino.

Za marsikoga bo – tako kot je bilo zame – Marko Tomaš redko odkritje dobrega pisanja v našem prostoru. Ko mu to omenim, se brani, da že mogoče, ampak da je to predvsem zato, ker ni človek ene knjige, ene pesmi, enega kozarca in enega mesta. In čeprav pravi, da je njegovo srce zdrobljeno, kot so lahko zdrobljene samo kosti, je tistemu, ki se z njim pogovarja, jasno, da prav zato njegove pesmi ne bodo nikdar okostenele. Živi, zdi se, pol na tem svetu, pol na nekem drugem. Živ da je, tako on, ravno toliko, kolikor so ga doslej obkrožale smrti. »Človek je smrtno živ toliko, kolikor je na smrt zaljubljen.« V pogovoru ni varčeval s posipanjem soli na svoje rane. Mar ni to nekaj, kar danes znajo samo še pesniki?

Marko Tomaš je avtor desetih knjig, med katerimi sta najbolj znani Zbogom, fašisti (2009) in Bulevar narodne revolucije (2013). Lani je pri založbo Kontrast izšla njegova Odrastanje melanholije z izbrano poezijo in nekaj doslej še neobjavljenimi, kot sam pravi, »skoraj zapuščenimi« kratkimi zgodbami.

Med 26. in 29. avgustom bo Tomaš – obenem je tudi prodoren kolumnist in esejist na spletnih portalih zurnal.ba in lupiga.com – gost festivala Sanje v Medani. Poleg tega, da je vodil kultno splitsko knjigarno Utopia je tudi prejemnik nagrade super cyber story za kratko zgodbo (2004), nagrade World Music Centra iz Mostarja za najboljšega mladega književnika (2014) in nagrade Faraha Tahirbegovića za prispevek h kulturi Bosne in Hercegovine.

Ko ga vprašam, ali kdaj razmišlja o času, ki se izteka, pravi, da ne zmore razmišljati niti o dnevu, ki leži štiriindvajset ur pred njim. »Vem samo, da je prihodnost človeštva z vsakim novim naraščajem še bolj nejasna, meglena in potencialno krvava. Vem, da so vsakršne revolucije zaman. In da vsak posameznik lahko vpliva samo na lasten mikrokozmos. Vem, da se danes zaradi tega, ker imaš napačno ime in veroizpoved, posiljuje in muči do smrti … Nimamo več bratov, nikogar, ki bi nas obranil žalosti, kaj šele navdušeno govoril o poeziji.«

Med prebiranjem njegovih pesmi, esejev, kolumn je seveda vse drugače, kot je povedal zgoraj. Predvsem v poeziji: v njej prepoznava, na trenutke sramežljivo, a vedno lucidno in natančno, skrivnostne kode človeške duše, odmev vesolja, nekakšne dišeče in pojoče trave. In, kot ugotavljajo tudi kritiki, imajo njegove pesmi jasen politični uvid, stališče, vedno govorijo o stvarnosti. Kajti vsaka resnična knjiga naj bi bila osebna izkaznica časa, v katerem pesnik živi, pričevanje in trajni dokument. Obstaja večji uspeh poezije? »Marko piše na dober star način, ki se ne boji patetike, močnih občutkov, njihovega centrifugalnega delovanja, ki jih eros kar naprej vleče v bližino tanatosa,« je o njem zapisal hrvaški urednik Kruno Lokotar. Tudi zato – čim prej prevode v slovenščino!

Pravi, da se po svetu vlači kot cigan, in tudi o tem govori v svoji tomaševski poeziji, o svoji razsuti identiteti: »Znaš li ti da sam ja Dalmatinac, sav od soli, burovit, / i Srbenda sam, Venja, Bosančina slovenačka, pravi kameni Hercegovac, / Jugoslavenčina što se kupa samo subotom prije dnevnika.« Od kod potreba, da o tem piše Venediktu­ Jerofejevu?

»Verjetno veste, kako Veničkemu v knjigi Moskva – Petuški nikakor ne uspe priti do Kremlja? No, vidite, zato sem mu pisal. In Kremelj je ta identiteta, o kateri govorim; vse sem že obrnil, prešel veliko mest, pa ne vem niti kdo sem niti kaj sem. Ne morem se nehati čuditi ljudem, za katere so te stvari enostavne. Mar iskanje sebe in domovine ne traja vse življenje? In tako se pijan prebijam naprej in naprej, pa mi nekako ne uspe priti do tega Kremlja, o katerem vsi ­govorijo …«

Halo, Bing?! Kako brat?

Eno, turistom zaračunava skoke s Starega mostu. Nekako se prebija.

Ko sva se prvič pogovarjala, bilo je po telefonu, ste ob enajsti uri in štiri minute dopoldne še spali. Kako je z vami, vašimi življenjskimi pa tudi dnevnimi ritmi?

Tisti, ki me vsaj malo poznajo, predvsem pa tisti, ki delajo z menoj, vedo, da pred dvanajsto ne obstajam. Takrat v glavnem spim. Ponoči delam. Berem in pišem. Zato, ker je takrat mir in se lažje skoncentriram. Nič nenavadnega tudi ni, če sem ponoči v bifeju. Tako je na primer bilo noč pred dopoldnevom, ko ste me klicali. Preostanek dneva kaj postorim po hiši, včasih se sprehajam, se igram s psom. V mojem vsakdanu ni nič spektakularnega.

Marko Tomaš, kdo ste?

Na to vprašanje bi lahko odgovoril marsikaj. Po nekih malomeščanskih merilih bi me marsikdo lahko označil za zgubo. V resnici pa sem menih. Tega nihče ne razume. Samo vere mi ni uspelo domisliti. Slednje namreč zahteva disciplino in organizirano razmišljanje, jaz pa nimam smisla za to. Tako sem izgubljeni menih brez religije. Zanima me vse, kar diši po prerokbi.

Začela bom s komplimentom, vidim, da jih še vedno znate sprejemati. Pišete kot Miroslav Antić/Pier Paolo Pasolini, nekdo bo rekel kot Ujević ali Crnjanski … Tudi vaša zunanjost jima je, prvima dvema, vse bolj ­podobna.

Veste, moj mili značaj bi rad bil blizu ljudem. Rad bi, da bi tudi moje pisanje bilo blizu ljudem, čeprav imam v pisanju pogosto kakšne nihilistične izpade. Ljudje so odvratni, a obenem mi jih je žal. Verjetno zato tako pišem, kot pišem. Hkrati pa zelo rad iritiram profesionalne pametnjakoviče, intelektualce, ljudi z misijo, a brez občutka.

Rodili ste se v Ljubljani, živite v Mostarju. Lahko ­pojasnite, kako vas je vodila življenjska pot?

Mama je iz Mostarja. Oče je bil vojaški častnik. Spoznala sta se v Mostarju, potem pa je oče dobil prekomando v Ljubljano. Po ločitvi sva se s sestro z mamo vrnila v Mostar. Nekaj let pred vojno smo se preselili v Srbijo. Po njej sem se vrnil v Mostar. Zaradi dela odšel v Sarajevo. Potem sem se zaradi neke ženske preselil v Zagreb. Potem zaradi dela v Split. In potem nazaj v Mostar. Zdaj živim tu. Začasno. V zadnjem času sem se ukvarjal z mislijo, da bi se preselil v Ljubljano ali Koper. Koper mi je bil zelo všeč. Ne sprašujte, zakaj. Samo bil mi je.

Sarajevo je vse bolj razdeljeno, nacionalno/versko getoizirano. Je podobno tudi v Mostarju? Kakšna je resničnost življenja v BiH za vašo generacijo?

Vse to smo sami izbrali. To se zgodi takrat, ko je človek idiot in ne razume političnih procesov in tega, kam dolgoročno peljejo. V BiH se je zgodila nekakšna vesoljna napaka. BiH je časovno-prostorska črna luknja. Družba je razpadla na vseh ravneh. Nekaj vam mora biti jasno – živimo v premirju. Nikoli se niso dogovorili o miru. Toda kako to pojasniti idiotom?! Sicer pa, nimam nobene želje, da bi spreminjal svet. Lahko samo izrazim gnus zaradi vsega tega. Ali ­žalost.

Bosno moja poharana – kako danes razumeti skladbo Joza Penave, ki je bil, kolikor je to sploh pomembno, Hrvat?

Jozo ni bil Hrvat. Ali pač. Ne nazadnje je to vseeno. To je najbolj plitek in najbolj banalen identifikacijski ključ. Veste, ko sem sentimentalen, razumem globoko žalost zemlje, na kateri živim. A se hitro zjezim, ker smo sami dovolili, da so zemljo naredili otožno. Pazite, ne govorim o državi, ampak o zemlji. Za države mi je malo mar. Zaradi mene lahko BiH razpade na tisoč delcev, države so spremenljive kategorije. Pomembno je, kako ljudje živijo. In zato je zgodovina, kakršne se učimo, napačna. Ali, kot pravi Predrag Lucić – v teh knjigah nikjer ne piše, kako so živeli navadni ljudje. Kakšna je barva gumba kralja Dupeglavića, to pa piše.

Srednjo šolo ste obiskovali v Srbiji, kjer ste se v gimnaziji učili o Miroslavu Krleži. Menda se je v istem času pri pouku književnosti na Hrvaškem veliko slabše godilo Danilu Kišu … Kako je z jugoslovansko književnostjo danes?

Ne vem, resnično. Nerad govorim o literaturi. To me utesnjuje. Paradoks je, da jugoslovanska književnost obstaja še naprej, Jugoslavije pa ni več. Bojim se, da nihče ne ve, kako bi pristopil k tej temi. In prav v tej nevednosti, kako pristopiti, se odvija najhujše: odrekamo se velikim literarnim vrednostim, zato da bi se lahko ukvarjali z lastno nacionalno bedo.

Leonard Cohen, Ian Curtis, Warsaw – zakaj in zakaj še vedno?

Moraš znati biti otožen. In moraš znati razumeti naravo otožnosti. Ljudje v resnici ne potrebujejo avtomobila. Potrebujejo uteho. Kakršnokoli uteho. Najbolj jih uteši, ko naletijo na razumevanje. Zato ta trojica.

Kako biti pesnik in živeti danes, ne da bi se popolnoma vdal alkoholu ali čemerkoli drugemu, kar rahlja težo realnosti?

Poglejte, danes se drogira že vsak idiot. Nič romantičnega ni v tem. Kar verjemite mi. Zlomi vam duha. Razrvanosti živcev ni mogoče ubežati. Hodil sem in hodim po tej poti, misleč, da mi bo to pomagalo. In tudi pomaga. Toda samo začasno. Uteho je treba iskati na drugačne načine. Poskušam najti odgovor, kako. V resnici je preprosto, tako kot deluje ta svet ljudi, se mi ne zdi pravičen. Zelo rad bi trdno verjel, da obstaja nekakšna nadzemeljska pravica. Nekaj višjega od človeških zakonov.

Kakšne so sploh možnosti poezije v 21. stoletju?

Prepričan sem, da je bil čas za poezijo vedno neprimeren. Toda ljudje niso bili še nikoli tako osamljeni kot danes. To je paradoks našega časa. Živimo v času velike samote. Obenem pa smo štiriindvajset ur na dan priklopljeni na svet. Če poezijo vzamemo za nekakšno molitev, potem jo ljudje danes potrebujejo bolj kot kadarkoli prej. To potrjuje tudi porast števila religioznih ljudi. Ti se namreč v času brezupa in osamljenosti obračajo k Bogu. Tisti, ki jim ideja Boga povzroča težave, se obračajo k poeziji.

Kakšna naj bo poezija, da bo pričala o nekem­ času? Je to sploh nujno? Je lahko­ tudi samo pričevanje nekega človeka, duše – ne nujno časa?

Najpomembnejše vprašanje, ki bi si ga umetnik moral zastaviti, je: Kaj narediti, da mi bodo ljudje verjeli? Mislim, da je ključ v iskrenosti. Duševna golota, razgaljanje najtemnejšega v nas ljudi razorožuje. Pomislijo, glej, tega človeka ni strah. Lahko bi se pogovoril z njim, popil pijačo, šel z njim v posteljo, za trenutek premagal samoto …

Nedavno ste izdali posebno knjigo, Odrastanje melanholije, ki vsebuje tako vašo poezijo kot kratko prozo. Kdaj melanholik odraste?

Melanholik ne odrašča. Melanholija odrašča, spreminja agregatna stanja in obliko.

»Znaš, svijet je jako samotno mjesto, treba naći način da dopreš do ljudi, treba se zaljubiti, biti prijatelj. Nema baš puno vremena za to.« Vaše besede.

To je moj odgovor na večino »bistvenih« tem. V življenju nimamo časa, da bi se ukvarjali z vsemi neumnostmi, ki nas obkrožajo. Človek je premajhen, da bi na svojem hrbtu nosil zgodovino. Treba se je ukvarjati z bližino.

»Zveneti kot zgodba najboljšega prijatelja. Srce namočiti v stopljeni vosek. Pustiti pečat, odtis, podpis.« Kako se to naredi?

Ne vem. To je ideja. Govorim o stvareh, ki bi jih morali narediti. Ali jih vsaj poskusiti ­narediti.

Kako ste zgradili svoj umetniški svet?

Tako, da sem nasedel romantičnim meditacijam o ljubezni in smrti. O divjem življenju. In poskušal tako živeti. Še vedno to počnem.

Kako zlagati besede, da bodo prav stale, da bomo prav čutili in razumeli?

Ne vem. Včasih nisem prepričan o nobeni stvari. Samo vlečem naprej. Drugače verjetno ne znam in verjetno je tudi, da sem se preveč zapletel s to igro. Ker vse to je zapeljevanje, igra. Samo včasih je kaj več. Ne bom dovolil, da bom imel smrtno resen odnos do tega, kar počnem. To je moja usoda. Ne more biti usoda drugih. Zveni fatalistično, vem. Zato bi se raje držal teze o igri. Preprosto, ne moreš štiriindvajset ur na dan razmišljati, kako boš nekega dne umrl. Zato pa moraš nekaj početi, kajne?

Prebrala sem nekaj vaših poslednjih novinarskih tekstov in kratkih zgodb. Morda sem po naključju naletela na tiste, v katerih opisujete te lepe bele ženske grudi? Kaj so za vas ženske grudi?

Sem politični pornograf. In sem zelo nežen erotoman, ko gre za vprašanja ljubezni, telesne ali one druge, ki jo je težko definirati, tako kot je nemogoče definirati svobodo. Ko govorim o prsih – prav zdajle sanjarim, da bi videl en par njih –, takrat govorim o pejsažu, za katerega si želim, da nikoli ne bi izginil. Morda bi imel Freud kaj pripomniti, toda briga me …

Kaj je ženska?

Prijateljica. Sopotnica. Tako si domišljam. Po tem pravzaprav hrepenim.

Pravite, da je pogovor redka nežna stvar, ki jo še imamo.

Marsikaj zapišem, potem pa ljudje sprašujejo o tem. Presenečen sem, ko me sprašujejo po detajlih. Včasih je preprosto samo tako, kot napišem. Ničesar nimam razen besed. In ta nenavadna situacija me zabava. Barantamo o pojmih, za pomen katerih se nismo natančno zmenili, kaj naj bi pomenili …

Kot otrok ste hoteli leteti po zraku. Kaj bi hoteli, če bi lahko, danes?

So dnevi, ko bi si želel hiško na podeželju. Osla pred njo, gručo otrok, ki se igrajo, hrano, ki bi jo sam pridelal. Včasih pa si želim samo, da bi tekel. Da bi tekel do zadnjega, do svojega zadnjega trenutka. Da bi zbežal pred samim seboj, od vseh predpostavk o samem sebi, od vsega, kar sem kadarkoli bil ali bi lahko ­postal.

Mama, ja sam uspješan je ena najbolj iskrenih pesmi, ki jo je mogoče najti v arzenalih poezije naše generacije. Zakaj je težko nezlagano pisati o sebi, zakaj se vedno »nekaj gremo«?

Zato, ker smo, preprosto rečeno, strahopetci. Zato, ker sta nas šola in vzgoja naredili čustvene invalide, ki se vsega boje. Iz tega strahu izvira vsa zloba. Bojimo se drug drugega.

V Splitu ste osnovali kultno knjigarno ­Utopia. Kaj je zdaj z njo?

Osnoval, odprl in zaprl. Skupaj s prijateljem. Nič zato, gre samo za enega od mnogih propadlih življenjskih projektov. Bilo je lepo, dokler je trajalo. Naredili smo veliko lepih stvari. Edina stvar, ki je nismo delali, so bili kompromisi. Imeli smo knjigarno, ki je bila prst v oko in hkrati dvignjen srednji prst. To je vsaj majhna tolažba.

Kako živite od novinarstva? O čem je, ko gre za časopise, najlažje pisati? In o čem najtežje?

Finančno se mi včasih izide, včasih ne. Imam sicer nekaj relativno stabilnih prihodkov. Nekaj dobim tudi od prodaje knjig. Nekaj izgubljenih duš te stvari celo kupuje. Nerad pišem o politiki, ker postanem zloben. Nisem rad zloben. Sicer pa mi nič ni težko početi.

Ko pišete tekste za časopise, spletne časopise, revije, koga imate pred seboj?

Moj pristop je vedno enak. Ne delam razlik. Tisti, ki me iščejo in berejo, vedo, kaj lahko pričakujejo, in v tem smislu spoštujejo moj način in mislim, da je spoštovanje obojestransko.

»Kaj je drevored? Drevored je harfa mesta.« Kako precizno, resnično …

Treba je imeti domišljijo. Si zamisliti, osmisliti, ustvariti svoj lastni prizor in pomen iz nečesa, kar je nekdo napisal. Veter najbolj slišimo v drevoredu. Ni to glasba? Mar drevored takrat ni inštrument? V nekem trenutku je zame drevored postal harfa. Veter je postal prst nekega božanstva, prst, ki premika drevesa – strune.

Ste v življenju videli kaj še bolj popolnega, kot je morje?

Nisem. Ali pa sem. Je sploh pomembno? Življenje je sestavljeno iz senzacij, trenutkov.

Včasih pišete v ženski osebi, ampak vaša Agata čuti tako kot vi.

Jaz tudi sem Agata. Pesmi o Agati govorijo o propadu mojega zakona. Posredno govorijo tudi o mojem mestu. In o moji nekdanji ženi. V Agato sem združil nekaj oseb. Vse pa se je začelo pri resnični Agati, ki je po rodu iz Varšave, živi pa v Lodžu. Ona mi je povedala zgodbo o odnosu judovskih romarjev do spomenika v judovskem getu v Varšavi in v meni se je odvrtela zgodba. Pravzaprav gre za nekakšen mikro roman.

Povejte mi kaj o Neretvi.

To je, kot bi mi rekli, naj vam govorim o Bogu. Ali o ženskih prsih, ha! Ali o pički. Ali o čemerkoli, kar je večno in prehodno. Vseeno je to reka. Teče, hkrati pa je konstanta. Tudi če znotraj prostora, ki je odvisen od ljudi, nimam nobene povezave s samim seboj, je reka tu, da mi pokaže, iz katerega dečka sem postal takšen človek in kaj je ta deček sanjal.

Vem, da imate radi Šalamuna.

O, da. Vplival je na mnoge. Morda se motim, bil je prvi, ki je prestopil določene meje. Odvrgel je malomeščanstvo. Edina stvar, za katero mi je resnično žal, je, da sem mu ob najinem edinem srečanju rekel samo to, da slabo bere svoje pesmi. Ni bilo dovolj časa, da bi mu povedal, kako so njegovi »rezoni« vplivali na to, kako živim in pišem. Majhna je Slovenija, majhna je bila Jugoslavija za to, da je ustvarila nekoga, kot je Šalamun. Ni bilo veliko takšnih. Iz kmetov smo postali uradniki. Zgodovina uporništva je pri nas zelo tanka knjiga.

Kako to, da je vaša prva knjiga izšla v italijanščini? Kaj imate z Italijo?

Zgodilo se je po naključju. Bil je eden tistih povojnih projektov. Prišli so neki Italijani in hoteli objaviti knjigo mladih mostarskih pesnikov. Nabasali so na nas in zgodila se je ta mala lepa knjiga. Predgovor je napisal sam Erri De Luca. Lahko bi se res važil s tem. Ampak bilo je res po naključju.

In kaj z Vojvodino?

Živel sem v tem blatu. V tej ravnici. Grizel sem njen prah. Ko danes pridem v Vojvodino in sedem na kak stol, imam občutek, kot da izginjam v zemljo, tonem. To ni bil majhen del mojega življenja, vsekakor ne nepomemben. Po Vojvodini sem se iskal. Tam sem se začel zavedati samega sebe. Tam sem doumel, da je bolje, če sem nezavesten …

Se v Beogradu kdaj sprehodite po mostu nad Savo, s katerega se je od nas za vedno poslovil Branko Ćopić? Kaj bi o tem, kar je naredil pisatelj, rekel njegov Nikoletina Bursać?

Oh, tega pa resnično ne bi vedel. Pojma nimam, kaj bi ta partizan rekel o čemerkoli. Ćopića sem kot otrok požiral, oboževal. Mislim, da je bil v veliki meri napak razumljen. Hotel je samo reči, da ne smemo dovoliti, da nam ubijejo domišljijo in da je življenje pustolovščina, ki si jo sami začrtamo. Ne bi nadaljeval o revoluciji, ki traja, ipd. Lahko pa bi se igrala tudi s temi pojmi.

Kaj se zgodi v življenju, ko pride nekdo, na kratko, in nas »zaskrbljeno ljubi in pazi na nas«? Kaj se zgodi potem?

O, zlomljeno srce je večna tema. Ste že slišali, da bi komu dali srce v mavec? Srca ni mogoče zdraviti. Pa naj zveni še tako bedno. Brez njega pa tudi človeka ni. Tako se učimo ljubiti.

Ste kdaj držali v roki pravo orožje?

Sem. Nisem ga pa uporabil. In ga tudi ne bom. Vsekakor je bil to nor občutek. Misel, da to orožje lahko nekoga ubije, da potencialno upravljaš življenje nekoga.

Se je lažje boriti za ljubezen ali poezijo?

Ne borim se niti za prvo niti za drugo. Borim se edino za to, da bi živel tako, kot mislim, da je pošteno. Toda imate prav, ljubezen in poezija sta življenje. Torej, borim se zanju. Sta eno in ne morem se jima upreti. Vprašanje pa je, po kateri poti nekdo gre do hiše poezije in ­ljubezni.

Kje svet najbolj boli?

Zavedanje o minljivosti je zelo boleče. Zame je vedenje o človeški neumnosti še bolj boleče.

Bi se strinjali, da lahko samo zelo žalosten človek spozna pravo radost? Kako to?

Te stvari se spreminjajo. Gre za mejna stanja, vodijo eno k drugemu. Trenutki so življenje. Trenutki pa so lahko takšni in drugačni. Človeška narava je lahko pretežno otožna ali radostna, ampak tudi to se spreminja. Seveda.

Kaj bi si želeli, da bi bilo še pred vami?

Nič posebnega. Samo možnost, da še naprej živim. Kakorkoli obrneva, življenje je čudovito. Samo ljudje so problematični. Življenja ne znajo živeti drugače kot v krču. To pa zato, ker smo programirani, da ustrahujemo drug ­drugega. Buuu!

Prijavi sovražni govor