Tiskane izdaje
Kako je Shakespeare postal Shakespeare? Na to vprašanje v svoji knjigi Will in svet odgovarja ameriški literarni kritik, teoretik, s Pulitzerjevo nagrado nagrajeni preučevalec renesanse, soutemeljitelj novega historicizma in profesor na Harvardu Stephen Greenblatt. Velja za enega najvplivnejših poznavalcev Shakespearovega dela. Biografija je nedavno izšla tudi v slovenščini, za Beletrino jo je prevedla Marija Zlatnar Moe.
Kakršna koli biografska raziskava o Shakespearu je vaja iz ugibanja, zapiše v uvodu knjige Will in svet. Tako je tudi vsak Shakespearov biograf postavljen pred vse in nič. Vse so dramatikova dela, nič je njegovo komaj dokumentirano življenje. »Da bi razumeli, kdo je bil Shakespeare, je pomembno, da gremo po jezikovnih sledeh, ki jih je pustil za sabo, nazaj v življenje, ki ga je živel, in v svet, do katerega je bil tako odprt.«
Greenblatt, ki je ob nedavni predstavitvi slovenskega prevoda knjige obiskal Ljubljano, kjer je predaval v okviru cikla, posvečenega 400-letnici Shakespearove smrti, je izrazito pozoren poslušalec. V vprašanjih mu ne uide nobena tančica, njegovi odgovori pa se spreminjajo v kratke zgodbe suspenza. Prizna, da je svečenik kulta častilcev avtorja, ki je »napisal najpomembnejši opus leposlovja v zadnjih tisoč letih«, obenem pa opozarja, da je bil Shakespeare kljub vsemu »samo« človek.
Dvesto let po Shakespearovi smrti so se začeli pojavljati prvi dvomi o resničnem avtorstvu del, ki mu jih pripisujemo. Da najprej opraviva s teorijami zarote, pa naj bo to še tako populistično in heretično za preučevalca Shakespeara: ali je dejanski avtor 38 iger in 154 sonetov, napisanih v vsega 24 letih?
Nekdo jih je gotovo moral napisati in ta nekdo ni prišel z Marsa. Glavno vprašanje teoretikov zarote je, ali je bil to dejansko mož iz Stratforda po imenu Shakespeare. Glavni motiv tega vprašanja pa je zelo pogosto prepričanje, kako je lahko takšen opus ustvaril nekdo, ki ni bil plemenitega rodu.
Shakespeare je bil, kot vemo, sin provincialnega rokavičarja, z izrazito omejenim dostopom do knjig in izobrazbe. A v takšnem gledanju je seveda nekaj zelo snobovskega. Odgovor pa je preprost: Seveda je lahko tudi nekdo, ki nima plemenitega zaledja, genij. In Shakespeare je bil brez dvoma genij. Izjemno je, da so ta dela nastala. Kot je izjemno, da so nastala Mozartova, Bachova, Cervantesova dela ... In tudi zelo prav je, da smo navdušeni, ko naletimo na takšne genije, in da nas obenem to naredi osuple. Zato nimam veliko potrpljenja s teorijami zarote, imam pa zelo veliko potrpljenja pri prespraševanju laži, ki ležijo za njimi.
Nekoč ste izjavili, da verjamete v pripovedovanje kot vozilo resnice, ne le kot obliko zabave. To se sliši zelo shakespearijansko. Med vzroki njegovega genija namreč navajate, da je zelo dobro razumel, kako se mora ogleda vredna gledališka igra ukvarjati z nečim zelo esencialnim za človekovo življenje, to pa mora narediti na način, da nagovori čim širšo množico ljudi. Vas je v tem smislu morda presenetil velik uspeh vaše knjige, ki je bila po izidu več tednov na lestvicah najuspešnejših knjig v ZDA? O Shakespearu je napisanih veliko biografij, ki pa še zdaleč niso bile tako brane.
Priznam, da sem bil. O Shakespearu in podobnih temah sem napisal kar nekaj knjig, ki so nagovorile predvsem akademsko občinstvo. Ne da me je to frustriralo, konec koncev je to moj poklic, a vseeno me je zanimalo, ali je mogoče o teh vprašanjih pisati tudi tako, da bi se krog bralcev razširil, kar se sicer zgodi zelo redko.
Morda je eno najkompleksnejših in obenem retoričnih vprašanj o Shakespearu, kako to, da nas njegovo delo tako močno nagovarja tudi štiri stoletja po nastanku? Ali res poznamo odgovor?
Najprej je treba razumeti, da ne le pri Shakespearu, ampak pri vsej veliki umetnosti čas ne poteka na način, kot smo vajeni. Če se odpravite na ogled jamskih poslikav v Španijo ali južno Francijo, ne potrebujete nobenega predznanja, pa vendar vas osupnejo podobe antilop in levov na jamskih stenah, med katerimi so nekatere starejše od 40 tisoč let. Čas tega ni odplaknil. Ne vemo, zakaj.
Pa vendar. Če, denimo, potrebujem operacijo prostate, seveda ne bom želel, da me operira nekdo z znanjem izpred petdesetih let, ampak z znanjem od včeraj pozno zvečer. V tem smislu zgodovino razumemo progresivno, kot neprestani napredek. Umetnost pa ni operacija prostate. To je nekako generalni okvir tega vprašanja in v tem okviru je Shakespeare, ni pa edini seveda, nenavadno zelo dober.
Menim, da gre za nekaj, kar je povezano z našo, torej človeško vrsto. Stari smo kakšnih 50 tisoč let, a očitno smo že zelo zgodaj razvili sposobnost ustvarjanja določenih oblik pripovedovanja in predstavitev, ki imajo moč nagovarjanja zelo daljne prihodnosti. Shakespeare je bil pri tem izjemen. Kako je bil pri tem izjemen, kako je vedel, o čem in kako pisati, da bo to pisanje učinkovalo več kot deset ali sto let, pa je seveda zelo zanimivo vprašanje. Tu imam ožji in širši odgovor.
Najprej, menim, da je zelo dobro razumel medij svojega ustvarjanja. Ni ga želel preveč nadzorovati, kot denimo njegov sodobnik Ben Jonson, ki je napisal nekaj zelo dobrih del, a danes učinkujejo nekako zastarelo. Shakespeare pa je pustil, da so stvari šle tudi same od sebe, in to, da so šle, jih je tudi pognalo v dolgo življenje. To je podobno kot z otroki, na neki točki jim starši enostavno pustimo, da gredo ... Širši odgovor pa se tiče tega, da ni izumljal novih zgodb, ampak je bil zelo čuječ do vsega, kar je krožilo okoli njega. Kot bi stal v ciklotronu, v katerem je na milijone in milijone elektronov, on pa bi znal v pravem trenutku ujeti tistega z največ moči. Ne vem, kako mu je to uspelo. A mu je.
Vemo, da Shakespeare ni pisal o družbi, v kateri je živel, ampak je zajemal iz starejših del ...
Drugače bi ga zelo verjetno zelo hitro zaprli, če ne seveda še kaj več.
Pa menite, da je to edini razlog?
Edini morda ne, najpomembnejši pa gotovo. Njegovega sodobnika Walterja Raleigha, ki je nekaj let preživel v londonskem Towerju, napisal pa je tudi obsežno Zgodovino sveta, so nekoč vprašali, zakaj nikoli ne piše o sodobnosti, ko pa toliko ve o njej. Odgovoril je, da tisti, ki se bo v sodobnem zgodovinopisju poskušal preveč približati resnici, tvega, da mu bo ta izbila zobe.
Shakespeare se je s tem gotovo strinjal. To je del odgovora. Drugi del je bolj zanimiv in se nanaša na to, kar ste me na neki način že vprašali. Zakaj nas literatura tudi takrat, ko ni bila napisana pod grožnjo cenzure, mučenja, zapora ali celo smrti, nagovarja močneje, če o nas samih ali družbi, v kateri živimo, ne govori neposredno, ampak prek, reciva temu, eliptičnih zank. In Shakespeare je tudi to zelo dobro razumel.
Gotovo je eden najbolj znanih in prevajanih pisateljev vseh časov. Toda kadar ga berejo ali uprizarjajo tisti, ki jim je angleščina materni jezik, so v svetu izvirnega Shakespeara. Ko pa ga beremo vsi drugi, beremo prevode. Ti prevodi se spreminjajo in se skušajo vsakič znova približati sodobnemu bralcu. Ali vsi sploh beremo istega Shakespeara, če tu pustiva ob strani vse mogoče kulturne in druge razlike med bralci.
Zelo ste prijazni, če menite, da tisti, ki nam je angleščina materinščina, udobno beremo Shakespeara. Jezik se je v štiristo letih zelo spremenil in danes je izjemno malo ljudi, ki lahko odpre Shakespearova dela in jih prebira v izvirniku. Toda tisto, kar je tu zelo zanimivo, je, da večina, ki brez prave razlage ne more brati Shakespeara, nima z njim nobenih težav, ko ga vidi v gledališču ali na filmu. To pa pomeni, da je njegov jezik kljub 400 letom starosti na odru še vedno izjemno razumljiv.
A naj odgovorim na vprašanje. Drži, da denimo Nemci še danes menijo, da je Schleglov prevod Shakespeara boljši od izvirnika. In tako meni še marsikdo drug za kakšne druge prevode. Po svoje je to razumljivo, saj gre za prevode, ki so bliže sedanjosti. Po drugi strani pa so prevodi podobni predstavam. Nobena uprizoritev ni enaka drugi. To velja seveda tudi za prevode.
Vsi so drugačni. Pa vendar, če sledimo Wittgensteinovi tezi o tako imenovani družinski podobnosti, da je namreč pomen neke besede odvisen od njene rabe oziroma da so stvari, za katere menimo, da jih povezuje ena bistvena značilnost, dejansko povezane z vrsto prekrivajočih se podobnosti, kjer nobena podobnost ni značilna za vse – skratka v tem smislu so med Hamletom, ki ga je bral Puškin ali Pasternak ali Sartre ali jaz, gotovo razlike, vendar pa te razlike ostajajo znotraj iste družine.
Shakespeare naj bi uporabil do 29.000 različnih besed, kar je najmanj dvakrat več od povprečnega govorca. V angleški jezik naj bi prispeval prek 1500 novih besed, nekateri vztrajajo celo pri številki tri tisoč, skoraj osem tisočim naj bi dal novo obliko, dodaten pomen, drugo besedno vrsto itn. Ima v tem smislu sploh kakšno primerjavo?
Po mnenju nekaterih mu je bil najbližji John Milton, avtor Izgubljenega raja. Za nekatere številke, ki jih navajate, pa zadnje čase ugotavljamo, da so morda pretirane, še zlasti to velja za besede, ki naj bi jih uporabil prvič. Seveda to tega fenomena ne naredi nič manj zanimivega, Shakespearova strast glede jezika je izrazita. A nekaj skepticizma glede teh podatkov je le treba ohraniti.
Pa vendar, kakšen vpliv so imele Shakespearove jezikovne inovacije na vaše raziskovanje njegovega življenja? Pred njim, denimo, v angleščini ni bilo besed critic (kritik), eyeball (zrklo), ladybird (pikapolonica), compromise (kompromis), assassination (umor), luggage (prtljaga) ... Skoval je tudi številne fraze, denimo heart of gold – imeti zlato srce, brave new world – krasni novi svet, break the ice – prebiti led, love is blind – ljubezen je slepa, for goodness' sake – za božjo voljo ... Kaj povedo o njegovem času?
To, kar me fascinira pri njegovi uporabi jezika, je, kakšen izjemen občutek je imel za načine, kako ljudje uporabljajo besede, za presenečenja, ki jih sprožijo besede, za njihovo sposobnost potovanja ... Vam bom dal primer, denimo beseda assassination (umor, atentat). Morda sicer kdaj odkrijemo, da jo je uporabil že kdo prej, a zelo dvomim.
Torej, beseda se pojavi v naslednjem čudnem stavku, ki ga izreče Macbeth: »If it were done when 'tis done, then 'twere well it were done quickly: if the assassination could trammel up the consequence, and catch with his surcease success.« (V Župančičevem prevodu: »Da je končano, kadar je končano, bilo bi prav, da hitro se konča: če bi umor posledice prestregel in s tem uspeh ujel.«)
Beseda, iz katere izhaja, torej assassain, je bližnjevzhodnega izvora. Shakespeare bi lahko uporabil staromodno besedo murder ali killing, ki je še starejša, pa vendar mu je bil všeč način, kako prav beseda assassination postane križišče tega stavka, nekako potegne k sebi vse njegove vrstice. Na tem je nekaj nenavadnega in čudnega, kot je nekaj nenavadnega na tem, kako je beseda assassain, ideja te besede, potovala vse od Bližnjega vzhoda do Anglije, kjer se pojavi na začetku 17. stoletja.
To je zelo značilno za to, kako je deloval Shakespearov um in slišalo njegovo uho. Poleg tega pa je vse besede, ki so bile gledalcem še neznane, vedno umestil tako, da so jih brez težav razumeli. Zato je tudi Shakespeara lažje razumeti, če gledaš uprizoritve njegovih dram, kot pa če ga bereš. Za Shakespeara jezik ves čas potuje in nosi s sabo prtljago, do njene vsebine pa je bil izjemno pozoren.
Njegovo življenje nima značilnosti sijajnih biografij. Ali kot je o njem zapisal Harold Bloom v svoji kontroverzni knjigi Zahodni kanon: »O Shakespearu ni nobenih velikih življenjepisov, ne zato, ker ne vemo dovolj, ampak zato, ker ni kaj vedeti.« In zato je »domišljiji v veliko zadovoljstvo, da se mora v odsotnosti avtorja, ki bi jo posrkal kot kak silovit vrtinec, lotiti njegovega dela«. Bi se strinjali s tem?
Nikakor. Bloom je bil sicer moj profesor, ko sem študiral na univerzi Yale. Ta trditev pa ni toliko njegova, kot je Borgesova, on jo je le recikliral. Zadaj tiči Borgesova izjava, da je bil Shakespeare Bog, kot Bog pa ne more imeti biografije. To razumem kot odsev velikega občudovanja Shakespeara, značilnega za kult častilcev, katerega svečenik sem sicer tudi sam. Pa vendar sem prepričan, da o umetnikih, ki jih obožujemo, ne smemo razmišljati kot o božanstvih, ampak je pametneje, da o njih razmišljamo kot o ljudeh, kakršni smo sami. Seveda so boljši od nas, a še vedno so zelo človeški.
Meni je bliže demokratičen pristop in morda je v njem tudi del Bloomovega citata. Namreč, mi vsi imamo domišljijo, vsi sanjamo ponoči, vsi smo tudi dnevni sanjači. Tako kot je bil Shakespeare. On ni z drugega planeta.
Po eni strani opozarjate, da Shakespearovega umetniškega dela ni mogoče kar preprosto reducirati na njegovo življenje. Po drugi pa vztrajate, da obstaja nekaj eksistencialnega, ki prihaja iz najglobljih plasti Shakespearove osebnosti, kar je oblikovalo njegovo pisanje. Kaj je bilo to?
Kot postfreudovski otrok seveda menim, da so najgloblje človekove izkušnje tiste najzgodnejše. To so pri Shakespearu njegov odnos do očeta, kjer je bil sprva priča njegovemu uspehu, potem pa popolnemu socialnemu kolapsu, skrivnosti glede njegove matere, ki so bile najbrž religiozne narave, ter spolna zmedenost, ki je najbrž vodila k temu, da se je poročil zelo mlad z osem let starejšo žensko ... Tega seveda ne vem zagotovo, le domnevam.
V knjigi skušate na podlagi tega, kar je Shakespeare napisal kot dramatik in pesnik, ugotoviti, kakšna bi lahko bila njegova resničnost ...
... pravzaprav ni čisto tako. Drži, da je tisto, kar je edino pomembno, njegovo delo. In o Shakespearovem življenju se sprašujemo samo zato, ker nas to delo navdušuje. Ko sem začel pisati, sem si postavil pravilo, ki sem ga morda tudi sem ali tja prekršil, pa vendar: O Shakespearovem delu in življenju bom spekuliral samo takrat, ko bom v njegovem življenju, kolikor pač o njem vemo, našel nekaj, kar bom lahko povezal z njegovim delom. Ne bom začel z njegovim delom in potem delal povezave z življenjem.
To je zelo pomembno. Zakaj? Če namreč pišete literarizirano biografijo, kot jo je denimo o Shakespearu v svojem romanu Nothing But The Sun napisal Anthony Burgess ali pa Joyce v neverjetno briljantnem Uliksesu, če greste torej od dela k življenju, potem seveda morate napisati, da je moral imeti Shakespeare v otroštvu težave, da ga je njegova žena morala varati, in to celo z njegovim bratom ... Potem imate tu takoj dve veliki povezavi z njegovim delom: izdaja brata in ženino seksualno nezaupanje.
Dejansko gre za nekakšno obsesijo, saj se ta dva motiva neprestano ponavljata v njegovem delu. Problem pa je, ker ne obstaja niti najmanjša biografska sled, ki bi to lahko potrdila. Zato sem zelo pazil, da nisem, kot ste dejali, njegovega dela deduciral na njegovo življenje, razen seveda, če sem našel vsaj kakšno majhno biografsko sled. Zame je bilo to izrednega pomena, saj drugače med mojo knjigo in romanom ne bi bilo nobene razlike.
Ko sva že pri Shakespearovi ženi, nekaj zgodovinske ironije je morda v dejstvu, da ji je v oporoki zapustil le svojo drugo najboljšo posteljo, kar ni ravno ljubezensko pismo ...
... ha ha, ampak zaradi tega jo težko obtožimo, da ga je varala, in to celo z njegovim bratom! Drži pa, da je ta čudna opazka o drugi najboljši postelji dejansko edini biografski drobec o njunem odnosu. In nekateri dejansko menijo, da gre za svojevrstno ljubezensko pismo. No, če bi to držalo, bi šlo za najbolj kislo ljubezensko pismo vseh časov.
Kako to, da se nobenemu njegovemu sodobniku ni zdelo vredno o njem karkoli napisati in da ne obstaja niti eno pismo, ki bi ga Shakespeare kdaj napisal ali prejel, noben dnevnik ali kaj podobnega? Je vse to izgubljeno ali pa ni obstajalo?
Prepričan sem, da je obstajalo. Tudi če drži, kot pišem v knjigi, da je bil precej previden glede tega, kaj bo za njim ostalo po njegovi smrti, pa sem prepričan, da je bilo v tistem času na voljo še veliko takšnih sledi, ki pa so se izgubile, bile uničene, prodane ... Glede tega, da o njem niso pisali njegovi sodobniki, pa je treba vedeti, da imamo zelo malo tega tudi o Benu Jonsonu, Christopherju Marlowu ali Edmundu Spenserju. Pa tudi, da v tistem času noben pisatelj, ki je prihajal iz srednjega sloja ali še nižjih, ni bil deležen biografskega zapisa. To enostavno ni bilo v navadi.
Hamlet je Shakespearova največkrat uprizarjana tragedija. V njegovem opusu predstavlja nekakšno točko preloma. V svoji knjigi ste naredili povezavo med dogodki v Shakespearovem življenju, predvsem smrtjo njegovega enajstletnega sina Hamneta in bližajočo se smrtjo njegovega očeta, s Shakespearovo umetniško strategijo, ki je sledila Hamletu. Domnevate, da sta oba dogodka močno vplivala na lik Duha starega kralja, torej Hamletovega ubitega očeta, ki od sina terja maščevanje.
Zame je lik Duha ena najbolj čudnih in najlepših dramatikovih inovacij. Drži, da ni povsem Shakespearova, saj vemo, da obstajajo tudi starejše igre o Hamletu, ki že vsebujejo ta lik. Pa vendar. Shakespearov Duh je tu izjemno nenavadno in čudno močan. Obstaja celo legenda, za katero ne vemo, koliko je v njej resnice, da naj bi Duha igral prav Shakespeare sam.
Obstajata dva kota, iz katerih je po mojem mnenju mogoče razumeti radioaktivno moč tega lika. Eden bi bil – in o tem sem napisal celo knjigo – boj generacije, ki je nasledila Shakespearovo, glede vprašanja, ali naj molimo za mrtve. Ta je bil seveda posledica protestantskega napada na katoliški koncept purgatorija. Kultura kot celota je v tistem času doživljala neke vrste dramo – ideološko in teološko dramo, ki je bila za nekatere ljudi zelo travmatična, saj so se najmočnejše institucije družbe vmešale v najglobljo človekovo intimo in mu zapovedovale, kakšen mora biti njegov odnos do smrti, mu prepovedale molitve za pokojne, maše za umrle, prižiganje sveč in podobno.
Poleg tega ni nepomembno, da je bil to čas, ko je bila smrt bližnjih tako rekoč del vsakdana. V knjigi sem skušal institucionalno raven teh prepovedi povezati s smrtmi bližnjih, ki jim je bil priča Shakespeare, ki je le izhajal iz katoliškega, takrat močno preganjanega religioznega okvira. Nekaj zelo čudnega je tudi na tem, da je dal svojemu sinu ime Hamnet, kar je bilo v takratnih dokumentih velikokrat napisano kot Hamlet.
Če bi napisal negativno kritiko svoje knjige – in ne rečem, da je kdaj ne bom –, potem bi vprašal, kako to, da je Shakespeare v času, ki je sledila sinovi smrti, napisal svoje najbolj vesele komedije. Na to nimam odgovora, razen tega, da ljudje pač nismo lutke, ki bi se na posamezne dogodke vedno odzivali pričakovano. Človeški duh deluje veliko kompleksneje.
Zato vidim možno povezavo med na eni strani imenoma Hamnet in Hamlet ter veliko prisotnostjo smrti v sami tragediji, še posebej občutku, da ne moreš predelati smrti – in to je glavni problem, okoli katerega je zgrajen Hamlet –, s smrtjo njegovega sina in umiranjem njegovega očeta na drugi strani. Če je imel Shakespearov oče ali v njegovem imenu Shakespeare sam – in to je velik če – potrebo, da je nujno nekaj ukreniti za njegovo posmrtno življenje, kar pa je bilo prepovedano, potem morda ni nerazumno domnevati, da v Hamletu odmevata tako sinova smrt kot bližajoča se smrt Shakespearovega očeta.
Velikokrat dobite vprašanje, pa kaj potem, če bi to lahko dokazali?
Kaj bi sploh dokazal? Hamlet bi še vedno ostal izjemno umetniško delo. To drži. Pa vendar, sem samo človek, enostavno me zanima, rad bi vedel, od kod prihaja ta izjemen opus. Zanima pa me tudi na povsem intimni ravni. Ko mi je umrl oče, sem namreč našel ovojnico z denarjem, ki ga je zapustil za svojo mašo zadušnico. Bil sem zelo vznemirjen in potrt. Zakaj je moral zapustiti denar, saj bi vendar jaz plačal mašo! A očitno mi ni zaupal.
Na vrhuncu slave in bogat se je Shakespeare umaknil v domači Stratford. Ta dogodek predstavlja puzzle za vse Shakespearove biografe. Ni ravno običajno, da bi veliki pisatelji nehali pisati na vrhuncu svojih ustvarjalnih moči.
Morda je imel vsega dovolj in se je želel vrniti k družini, s katero je bil dolgo ločen. Morda. V resnici pa ne vemo, zakaj se je to zgodilo. Zanimivo pa je, da je umrl kmalu po vrnitvi, tri, morda štiri leta. A glede na nekatere investicije, ki jih je takrat izpeljal in ki so bile vezane tudi na to, da bo imel od njih več, če bo živel dlje, v Stratford gotovo ni prišel samo še umret.
O okoliščinah njegove smrti ne vemo ničesar. Drži pa, da njegova pozna dela kažejo na to, da ga je zelo preganjala ideja o tem, da se stara. Govoriva o nekom, ki je prestopal v petdeseta leta, in za tisti čas je bila to že starost. Sam bi se mu pri svojih 72 letih najbrž zdel nepredstavljivo star. Podobno je tudi Montaigne, moj priljubljeni renesančni avtor, že relativno zgodaj začel pisati o sebi kot starem človeku. Morda se je tudi Shakespearu zdelo, da mu leta odtekajo.
Shakespeare je imel velik vpliv tudi na popularno kulturo. Bili ste svetovalec scenaristoma filma Zaljubljeni Shakespeare, Marcu Nortonu in Tomu Stoppardu ...
... oh, zelo zelo skromen svetovalec!
Katera pa je vaša najljubša filmska adaptacija Shakespeara?
Joj, teh je pa zelo veliko ... A če se osredotočim samo na Hamleta, potem je to gotovo nemški nemi film iz leta 1921, v katerem je Hamleta igrala ženska, danska igralka Asta Nielsen. Bila je izvrstna! Potem gotovo Hamlet Laurencea Oliviera, ki sicer ni moj najljubši, je pa impresiven. Ali pa Hamlet režiserja Michaela Almereyda, ki se odvija v video trgovini, Hamlet pa je Ethan Hawke.
Nazadnje sem videl indijsko adaptacijo režiserja Vishala Bhardwaja, ki Hamleta prestavi v Kašmir. In, seveda, izjemen kot Hamlet je bil tudi Innokenti Smoktunovsky v režiji Grigorija Kozinceva z začetka šestdesetih let ... Skratka nimam enega samega, očitno je Hamleta mogoče zelo uspešno posneti na zelo različne načine. A če bi moral izbrati en sam film, narejen po Shakespearu ... potem morda Ian McKellen kot Richard III. v filmu Richarda Loncraina, ki se dogaja v času nacizma.
Če bi Shakespeare živel danes, kaj bi bil? Dramatik? Igralec? Režiser? Scenarist? Bi se sploh razvil v takšnega genija?
Ko sem bil mlajši, sem menil, da bi bil Shakespeare danes gotovo scenarist in režiser tipa Sergej Eisenstein, Federico Fellini ali Steven Spielberg. Skratka ustvarjalec, ki zna nagovoriti množice, obenem pa razvije zelo poseben in izviren umetniški opus. Danes pa menim, da bi najbrž ustvarjal televizijske serijalke tipa Kriva pota ali Skrivna naveza, ki se mi zdijo umetniško precej zanimive, saj jim uspe neko temo razvijati ure in ure. Morda bi ga to potegnilo. Vsekakor bi delal v zabavni industriji.
