Sto let ljubezni v času Evrope

Naslov v nemškem Frankurter Allgemeine Zeitungu je bil res duhovit. Ljubezen v času Trumpa. Nanašal se je na ameriško-turške odnose in parafraziral je Marquezovo Ljubezen v času kolere. Ameriški mediji, na primer Newsweek, pa so zaznali sevanje, ki ga Trump oddaja v Evropo. Medtem je slovenski predsednik Borut Pahor vzel pot pod noge in se odpravil v Berlin, kar smo razumeli kot dimni signal pripravljenosti Slovenije, da bi sodelovala v morebitni novi Evropi več hitrosti. Ob Trumpovem populizmu in njegovem sevanju v Evropo nihče ne more zagotoviti, da se EU po prihajajočem volilnem obdobju ne bo začela razkrajati. V resnici je to scenarij, ki ga Nemčija, ki ničesar ne prepusti naključju, premišljuje ves čas, tudi v obdobju debelih, ne le suhih krav.

Ko blaginja da veto

Angela Merkel se je na eni strani z dopolnjeno zakonodajo in bolj zaostreno azilsko politiko odločila zajeziti val desnih nemških populistov. A druga stvar je pomembnejša: brexit, bližajoče se volitve v Franciji, na Nizozemskem, nekooperativnost in kapricioznost Poljske in sploh višegrajske skupine jo je morala prepričati, da je minil čas humanističnih iluzij o enoviti Evropi človekoljubnih vrednot, ki bi zmogle rasti, če rastejo trgi, in ki bi se napajale pri neoliberalizirani matrici nenehno rastočega gospodarstva in skupnega evropskega trga. Tako je EU namreč nastala: najprej kot gospodarska skupnost, kot interesna skupnost, kot skupni veliki trg. Šele nato so se pod predpostavko blaginje, ki vedno lahko da veto na humanizem, debati priključila humanistična sporočila. EU se tik pred največjo nevarnostjo njenega samorazpada pripravlja na praznovanje 60. obletnice Rimske pogodbe, torej njenega uradnega nastanka. V resnici je ta pomenila le pogodbo o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti (EGS) in zdi se logično, da taka Evropa stoji in pade pri vprašanju gospodarstva, njegove dominacije in pri vprašanju, kdo regulira valuto, kdo od njene vrednosti profitira in kdo izgubi.

Nobeno naključje torej ni, da se je Donald Trump prejšnji mesec zapičil v Nemčijo, češ da ona določa doktrino podcenjenega evra, od česar da ima ogromne koristi prav ona, njeno gospodarstvo in njen državni proračun, ZDA, njeno gospodarstvo, dolar in druge evropske države pa da so zaradi tega na udaru. Angela Merkel je Trumpov izpad »vzela na znanje« in hkrati zatrdila, da Nemčija na evropsko monetarno politiko nima vpliva, kajti ta da je avtonomna.

Čeprav se je Marine Le Pen v Franciji sprva ostro zavzemala za izstop Francije iz EU, zdaj, ko je njen predsedniški uspeh mogoč, mehča pozicije, toda vztraja pri izstopu Francije iz območja evra ter pri tem, da se ukine prost pretok ljudi prek meja brez preverjanja potnih listov. Priložnost za Francijo v EU vidi tam, kjer jo je Velika Britanija v svoji nespameti zapustila: pri novih pogajanjih za privilegije, posebnosti in izjeme Francije glede na druge članice EU. Potem je tu Poljska, katere ekonomija cveti prav zaradi nesorazmerne denarne pomoči tej državi iz Bruslja. Toda Poljska, podobno kot Madžarska, pod nobenim pogojem noče deliti emigrantske usode Nemčije, ki si jo je določila s politiko Angele Merkel, da je treba do sirskih beguncev pokazati človeški obraz.

Borut Pahor nekaj čuti na vodi

Angela Merkel se je odločila. Za javnost je povedala, da smo se iz zgodovine EU naučili, da lahko in da očitno bo nastala Evropa različnih hitrosti in da vsi tudi očitno ne bodo sodelovali na isti stopnji njene integracije. Oživela je ideja jedrne Evrope iz začetka 90. let. Šef vladajoče poljske stranke Jaroslaw Kaczynski je takoj povedal, da bi Evropa dveh hitrosti vodila v razpad Unije; nemara je zaznal, da bi ta ideja utegnila biti del nemškega odgovora na poljsko hipokrizijo politike sprejemanja privilegijev in odklanjanja dolžnosti do EU.

Slovenski predsednik Borut Pahor se je na dan kulturnega praznika v Berlinu sestal z nemškim predsednikom Joachimom Gauckom in s kanclerko Angelo Merkel. STA je po predsednikovem obisku prenesla tole njegovo izjavo: »Vsi pogovori z Nemčijo so za Slovenijo velikega pomena« ... »Ne samo zato, ker je Nemčija naš daleč najpomembnejši gospodarski partner, ampak ker je pomembna, zelo vplivna evropska država in v tem trenutku na njenih ramenih visi veliko evropskih problemov in tudi rešitev.« V povsem neobičajnem enournem pogovoru sta se Pahor in Merklova pogovarjala o prihodnosti EU in o »varnostnih in političnih težavah na obrobju Unije«.

Slovenski premier Miro Cerar je pred tem razvil notranjepolitični boj s svojim strankarskim kolegom in predsednikom DZ, Milanom Brglezom. Šlo je za novelo zakona o tujcih, v kateri sta politično trčila dva koncepta: prvi varnostni in glede na človekove pravice pavšalni (značilen za govor evropske desnice in Donalda Trumpa) in drugi, načelen in izhajajoč iz podpisanih pogodb o spoštovanju temeljnih človekovih pravic. Borut Pahor je kot predsednik države pred svojo turnejo v Nemčijo, v Rusijo in Ukrajino povedal, da moramo biti pripravljeni »na hitro in dinamično dogajanje v EU in v svetu«. V zvezi z novelo zakona o tujcih pa je povedal, da »za zdaj« meni, da je zakon o tujcih skladen z ustavo in mednarodnim pravom. Rekel je, da so ga premier Miro Cerar in drugi predlagatelji povsem prepričali. Potem ko je Slovenija sprejela novelo zakona, je Avstrija takoj najavila, da bo nadzor treba še malo priostriti. Obseg, vsebina, ritem in premene v slovenski begunski politiki ne izražajo le prilagajanja politični konkurenci SDS in drugim strankam desnice, temveč, se zdi, predvsem popolno usklajenost slovenske uradne politike s politiko Angele Merkel, torej z nemško politiko, ter za avstrijsko politiko, torej po osi nekdanjega nemškega kulturnega in pogovornega območja. Če to prevedemo v aktualno govorico prihodnosti EU, se zdi, da slovenska politika že potiho in brez velikih besed sledi politiki Evrope različnih hitrosti.

Toliko let samote

Zdi se, da se je strategija slovenske politike pripojila na germansko os, kriteriji za to pa so bolj kot kulturni ali načelni predvsem gospodarski. Borut Pahor je glede prihodnje Evrope izrekel že veliko problematičnih izjav. Med drugim tudi to, da bo prihodnja Evropa federalna – ali pa je ne bo. V političnofilozofskih odtenkih Slovenija nima predsednika, ki bi mu lahko zaupala svojo prihodnost, zdi pa se, da njegov instinkt po političnem preživetju tudi v zunanjepolitičnem udejstvovanju lahko razumemo kot zanesljiv lakmusov papir. Podobno velja tudi za vlado. Sodelovanje Slovenije v germanski osi potencialne Evrope različnih prestav bi lahko razumeli kot rezervno strategijo v neobstoječi debati o prihodnosti Slovenije s pomočjo Nemčije. Torej v debati, ki je sama slovenska politika ne premore. To je žalostno spoznanje za slovenski politični in intelektualni prostor. Povrh dva vrhova države, predsednik države in predsednik vlade, kakor da laže artikulirata domnevni slovenski nacionalni interes v pogovorih in v razmerju do Avstrije in Nemčije kakor v problemom nedoraslem državnem zboru, ki bi sicer moral biti think tank razprave o prihodnosti Slovenije.

Zdi se torej, da Slovenija v procesih, ki markirajo njeno prihodnost, ni avtonomna, a hkrati se zdi, da avtonomna niti ni sposobna biti. Obnaša se, kot da ji ne preostane drugega kakor slediti viziji Nemčije o Evropi različnih prestav, toda hkrati drži, da ni zmožna zavezujoče in suvereno razviti svoje alternativne vizije. A to očitno ni le problem Slovenije. Francija kakor da v nacionalizmu Marine Le Pen nima druge vizije kot ponavljanje napak brexita. V alternativnih politikah pa kakor da ni zmožna prestopiti rubikona neoliberalizma in staviti na socialno počlovečenje EU. Spor med Milanom Brglezom in Mirom Cerarjem glede statusa človekovih pravic v zakonu o tujcih gre Brglezu v korist tisti trenutek, ko hkrati sporoča, da EU ni le gospodarska unija in koalicija koristi, temveč je prostor, na katerem se preizkuša humanistična civilizacija. Brez nje EU namreč ne pomeni popolnoma nič. Redko je papeštvo bolj moderno od modernega sveta, tokrat v osebi papeža, ki glede beguncev in socialne izravnave govori natančno ta jezik. Zato spet ni naključje, da se njegovi nasprotniki v Vatikanu prek Trumpovega svetovalca Stephena K. Bannona povezujejo s Trumpom, ki krščansko vero, Evropo in zahodni svet skuša rešiti pred njimi samimi. In Evropa različnih prestav se nazaj skuša ubraniti takih in podobnih napadov. V takih začaranih krogih se klavrno vrti sto let ekonomskega liberalizma in v tem je pravih sto let samote.