160 odtenkov Japonske skozi okna vlaka šinkansena

Osemnajst predstav Aide v petnajstih milijonskih mestih, v najprestižnejših festivalnih dvoranah. Sto šestdeset članov mariborske opere in baleta. Japonsko gledam, čutim, doživljam skozi njihove oči.
Objavljeno
07. november 2014 16.00
 Vesna Milek, Tokio
Vesna Milek, Tokio
To ni reportaža o Japonski. Je reportaža o neki neobičajni turneji 160 članov slovenskega gledališča, ki ga je japonsko občinstvo prepoznalo kot vrhunsko in hoče še. Osemnajst predstav Aide v petnajstih milijonskih mestih, v najprestižnejših festivalnih dvoranah. Je tudi futuristična Japonska skozi pogled hitrega vlaka šinkansena. Je potovanje s stošestdesetimi ljudmi iz orkestra, zbora. Japonsko gledam, čutim, doživljam skozi njihove oči.

Moj prvi stik z Japonsko je šofer limuzine, ki me s tablico z imenom počaka na tokijskem letališču po dobrih dvajsetih urah potovanja. Vzame kovčke, odpre vrata, brez besed, s poklonom in nasmeškom, mi kupi vodo, si nadene bele rokavice in nato drsiva po avtocesti, luči Tokia, on je tiho, jaz padem v meditacijo in opazujem to orjaško mesto, s stolpnicami, ki posegajo proti nebu, mesto prihodnosti. Po dveh urah sva že bliže lokaciji, kdo ve, zakaj, začne govoriti sam s sabo, nekajkrat vzklikne: Haj, haj!, spet zamrmra, spet krikne, kot bi pozabil na utrujeno potnico na zadnjem sedežu.

Hotel Plaza v Tami, dve uri od središča Tokia, je zvečer videti orjaški in zapuščen, soba v nasprotju z veličastno avlo majhna, a ljubka, s trdo žimnico na postelji, plastično kopalnico – in straniščno školjko, ki je z enaindvajsetimi gumbi prvi kulturni šok. Aida, ansambel mariborskega baleta in opere, je ravno sredi predstave v tokijski Bunkamuri.

Zjutraj zmedena iščem zajtrkovalnico, kjer naj bi se srečala z direktorjem mariborske SNG Drame Danilom Roškerjem, umetniškim vodjem Opere SNG Maribor Simonom Krečičem in predstavnikom za stike z javnostjo Alanom Kavčičem, ki so z ansamblom tu že več kot teden dni; hotelsko osebje me napoti v posebno dvorano, rezervirano za Slovensko narodno gledališče Maribor. Takrat prvič dojamem, kaj pomeni, če imaš na kupu 160 ljudi. Turneja mariborske Aide na Japonskem je že druga enomesečna turneja po Japonskem v štirih mesecih.

Naslednji kulturni šok je množica ljudi, ki čaka pred hotelom, člani orkestra, plesalci, solisti, producentka, doktorica, inspicient. Do središča Tokia ne gredo več s petimi avtobusi kot prejšnje dni, ne, ta množica ljudi z vsemi instrumenti na ramenih roma na postajo metroja, kot bi bila iz napačne opere, recimo Nabucco, presedanje, presedanje, vozovnice, vse je videti kot utečen, naoljen stroj. Alan Kavčič, predstavnik za stike z javnostjo in zdaj eden od ključnih tour menedžerjev, skupaj s producentko SNG Maribor Matejo Kožuh skrbi za to, da so stvari do sekunde točne kot japonski vlaki.

Deževni Los Angeles v Scottovem Iztrebljevalcu

Vroča tradicionalna juha ramen, s kosi svinjine, kot dobrodošlica na deževni dan v Tokiu, ko pridem po dveh dneh potovanja in se počutim kot Alica v čudežni deželi. Ne bi svinjine, zajavkam, tudi prav, stoično pravi Alan Kavčič, ampak priporočam, preverjeno najboljša stvar za prizemljitev po takšnem potovanju, verjemi. Prizemljitev z ramnom ne pomaga.

Ko stopim na postajo Šibuja, ki vsak dan sprejme in izbruhne tri milijone ljudi, postajo z znamenitim kipom psa Hačika, ki še vedno, okamenel, čaka svojega gospodarja, doživim nov kulturni šok.

Ob vsaki zeleni luči se na vseh štirih prehodih, ki se zvezdasto odpirajo na vse strani, sproži val ljudi, kot da stopam v vojno. Tokio je v tem hipu videti kot futuristični Los Angeles v Scottovem Iztrebljevalcu, nisem ne prva ne zadnja, ki je to napisala. Pada dež, za katerega se zdi, da ne bo nikoli prenehal, okrog mene množice ljudi, vsi nosijo enake prozorne dežnike z belimi ročaji, v trgovinah ga v posebni napravi potisneš v odprtino in ga oviješ v kondom iz polivinila, da ne popackaš zloščenih tal v veleblagovnici. Za hip se zdi, da pripadam brezimni množici replikantov, prozorna sem kot dežniki nad našimi glavami, ni me, zvoki mesta, kakofonija zvokov, elektronski piski, elevator melodije na prehodih za pešce, oglasi na velikih zaslonih na pročeljih stolpnic, glasno, srhljivo, živčno. Mimo zaprhuta množica batmanov, ki so videti nekaj popolnoma normalnega, tako kot lik spidermana kasneje v Nagoji. In vendar začutim nekaj takega kot melanholijo. Melanholija v deževnem Tokiu, oksimoron. V tem vrvežu in hrupu znotraj začutim tišino, ne razumem, ampak to tišino, ta nerazložljivi haiku brez besed, čez devet dni prinesem s sabo v Slovenijo. Ni naključje, da v glavi zaslišim stavek umirajočega replikanta Rutgerja Hauerja v Iztrebljevalcu: »Vsi ti trenutki bodo izgubljeni v času, kot solze v dežju.«

Teater Bunkamura Orchard Hall v središču Tokia velja za najbolj prestižno koncertno dvorano v japonski prestolnici z najboljšo akustiko. In vendar se za hip zdi kot zatočišče, oaza miru, oaza harmonije v džungli mestnega hrupa. Na hodnikih orjaškega gledališča se uigravajo trobentač, pozavnist, v drugem nadstropju se upevajo solisti, sopranistke, stavki iz arij donijo po hodnikih, diši po šminki, po kostumih … Ansambel je babilon v malem, mešajo se jeziki, najpogostejši je italijanski, seveda solisti vsi brez izjeme obvladajo jezik opernih mojstrov, slišim japonščino plesalcev, tudi sposojene prve violine orkestra RTV Slovenija Kane, romunščina plesalcev Mircea Golescuja, Stefana Banice, ruščina, ukrajinščina, bolgarščina, portugalščina baritonista iz Sao Paula Davida Marcondesa, španščina Guadalupe … Babilon jezikov in glasov in zvokov, ki se na koncu vsi uglasijo v eno.

Ljudje, ki prihajajo v gledališče, so lepo oblečeni, ženske s pridihom ekstravagance, z nizi biserov, klobučki, tu in tam kimono, neobičajni, preveliki čevlji. Predstava je ob pol sedmih zvečer, občinstvo jo napolni že pol ure pred začetkom. Dva tisoč in nekaj ljudi, mnogi od njih s papirnatimi maskami na nosu in ustih, v tišini diha in pričakujoče čaka na začetek.

Sedim med množico japonskih oboževalcev evropske opere in na odru poslušam glasbo Italijana, ki si je za temo vzel libreto o starodavni zgodbi starega Egipta, o usodi etiopijske princese Aide, sužnje faraonove hčerke Amneris (tokrat odlična Irena Petkova), obe sta zaljubljeni v enega moškega, ker brez trikotnikov, usodne ljubezni in usodne glasbe v operi ne gre. Dokler po finalnem duetu tenorja Renza Zuliana in Fiorenze Cedolins ne izbruhne aplavz. Aplavza, ki traja natanko devet minut, ne dovolijo snemati, ne dovolijo niti fotografiranja.

Slovenska opera kot izvozni artikel

Vsega je pravzaprav kriv producent Masajuki Kobajaši, največji uvoznik evropske opere na Japonsko. Uglajeni gospod z dostojanstvenim nasmeškom, ki mu ves čas igra na obrazu, je povsod in nikjer, v zaodrju, v dvorani, v garderobah, na sestankih; pozorno, celo strastno spremlja vsako predstavo. V zadnjih dvajsetih letih je organiziral 42 turnej, kakršna je tale, več kot 700 opernih predstav. Kobajaši je našel idealen način, da gradi kulturne mostove – vzame operno-baletno hišo, ki po kakovosti ne zaostaja za hišami A-kategorije, torej Scale, Metropolitana, Covent Gardna (te v tokijsko hišo pripelje njegov tekmec), in z njo gostuje po večini velikih japonskih mest. Nič čudnega, da velja tudi za največjega prosvetljevalca, izobraževalca japonske publike. V Tokiu nacionalna operna hiša ustvari komaj šest produkcij na leto, pravi, ljudje na Japonskem pa so željni opere, in to ne le v Tokiu.

Zakaj je izbral prav Maribor, ga vprašam, ko ga po 'moji' četrti Aidi ulovim v zaodrju. »Dolga zgodba,« se nasmehne. Mariborsko opero in balet mu je priporočil že njegov prijatelj in tekmec na področju klasične glasbe, ki je leta 2007 organiziral turnejo mariborske produkcije opere Lakmé. Kobajaši je začel zahajati v Maribor, tja pripeljal japonske kritike in se, kot pravi, »prepričal o vrhunski kakovosti mariborske opere in baleta«. Junijska turneja s Carmen je bila velik uspeh. Za oktobrsko turnejo je sicer imel dogovor z drugo operno hišo, »prišlo je do določenih težav«, in tako se je odločil za turnejo mariborske Aide, ki je, kot pravi, »veliko bolj kakovostna«. Seveda me zanima, kakšen je strošek za takšno turnejo, 160 ljudi je zalogaj, ki ga v celoti dojamem šele, ko sem del njega. »Najdražja stvar so mednarodni solisti in hoteli,« se nasmehne. »Če prištejeva še vse karte za hitre vlake, metroje, avtobuse, tehniko …, prideva do številke milijon in pol evrov,« pravi.

»Predstava je fantastična,« je po aplavzu v Bunkamuri navdušena veleposlanica Slovenije na Japonskem Helena Drnovšek. »Organizator nam je omogočil, da smo na to predstavo povabil kar nekaj tujih veleposlanikov, gospodarstvenikov, prijateljev Slovenije. Že med odmorom sem ves čas sprejemala čestitke, izraze iskrenega navdušenja. Gostovanje opere in baleta Maribor, ki je že drugo v štirih mesecih, je seveda izjemno pomembno za utrjevanje podobe Slovenije v svetu; dvorana Bunkamura je ena bolj znanih, japonski kulturni trg je eden najpomembnejših na tem področju, Japonci so izjemni poznavalci klasične glasbe, opere ... To navdušenje, ki smo mu bili priča, in tudi dogovor, da bo mariborska Opera tu gostovala ponovno leta 2016, pomeni, da trg za slovensko kulturo tukaj obstaja in da je treba takoj vzpostaviti načrtno strategijo, ki bo znala prodati to pomembno slovensko izvozno panogo,« je odločna veleposlanica. Sodelovanje za leto 2016 je tako ali tako dogovorjeno, pove tudi direktor SNG Danilo Rošker. Ne načrtujejo samo turneje mariborske opere in baleta, to bo najverjetneje Čarobna piščal, ampak tudi obisk celotne vladne delegacije; »želimo narediti gospodarsko-turistično povezavo med Slovenijo in Japonsko«, pravi Rošker.

Opera – velike strasti, ljubezen, ki premaga smrt

Vstopam v čudoviti mehanizem opere in počasi, do zdaj ignorantka, dojemam, zakaj ji pravijo umetnost, ki združuje vse umetnosti, glasbo, petje, igro, likovno umetnost, režijo ..., kot mi še enkrat šepne mladi umetniški vodja mariborske Opere Simon Krečič, ki tokrat sedi poleg mene, skupaj z Roškerjem gledata vsako predstavo. Scenografija Alfreda Troisija, kiparska dela Janeza Rotmana, kostumografija Luce Dall'Alpija, luč Pascala Merata, koreografija Edwarda Cluga, režija Piera Francesca Maestrinija, glasovi zboristov pod vodstvom Zsuzse Budavari Novak, dirigentska palica Francesca Rose in seveda koncertni mojster Saša Olenjuk, ki je na tej turneji dobil novo okrepitev, mlado Oksano Pečeny, in tako sta na Japonskem dve prvi violini, se pošali Olenjuk.

Vsako popoldne vstopam v drug teater, vsak večer vstopim v drugo predstavo, ki ima isto ime, Aida, istega režiserja, skladatelja in isto zgodbo, in vendar se zdi, da ji vsak od solistov, enkrat Cedolins, drugič Solman, Piero Giuliacci, vsak od kamenčkov v mozaiku v orkestru da nov okus, novo emocijo, novo atmosfero. Opažam, da postajam zasvojena, da vznemirjena vstopam v gledališče, da bi doživela novo predstavo. Na odru drama starega Egipta, na zidovih in skalah scenografije egipčanski hieroglifi, na obeh straneh dva stebra, na katerih se libreto pojavlja v japonskih pismenkah. Dve skrivnostni pisavi. Z vsakim dnem bolj razumem ali pa se mi tako zdi, zakaj Japonci vstopnice za predstavo kupijo že toliko prej, zakaj čakajo v vrstah, da bodo lahko za en večer pobegnili v svet velikih, mogočnih emocij. Opera so velike strasti, globoke bolečine, ljubezen, ki premaga smrt. Temu bi se lahko reklo eskapizem. Če kdo, ga poznajo oni. Vse, kar obstaja tam, je namenjeno pozabi. Ali prebujenju, če obrnemo pogled.

Dualizem, vgraviran v japonski kulturi, je nekaj, kar opaziš v vsakem trenutku. Na eni strani kult tišine, čistosti, racionalizacije besed, na drugi hrup, kakofonija zvokov. Na eni strani lepota čistih linij, kontemplativni vrtovi in parki, tradicionalne hiše iz lesa, ki sevajo mir, skrivnostni templji, na drugi strani kič, stehniciziranost, ekshibicionizem, pootročenje, maškarada, pornografija. Biljard klub poleg hotela, v katerega zaide flavtist Luka Železnik s preostalimi člani orkestra, ni samo biljard, kot fantje odkrijejo po treh rundah, ne, v sosednjem prostoru si japonski moški po naporni službi razrahljajo kravate in si v separejih privoščijo porno film za sprostitev. Medtem zunaj na ploščadi poplesavajo deklice, Lolite s plišastimi medvedki v rokah, deklice šolarke v prekratkih karirastih krilcih; čeprav so mojstri stila tukaj moški, s svojimi pričeskami in zašiljenimi, spet, prevelikimi čevlji.

Nagoja

Nagoja je Disneyland: posnetek Eifflovega stolpa, Langov Metropolis namesto postaje, kopija holivudskega pločnika slavnih (Walk of Fame), kamniti azteški koledar v parku, tradicionalni grad na hribu. Ah, noč čarovnic je in po ulicah se podijo nenavadne kreature, pa tudi že videna dekletca s kitkami, s čipkastimi krili, ki komaj pokrijejo spodnje hlačke, dekleta v podvezicah, v seksi kostumih medicinskih sester ali nun, jata šolark v kolidžkah in nogavičkah do kolen, tu in tam spiderman ali kavboj, lik iz animiranega filma Igrače. Tudi tukaj živi subkultura cosplay, največkrat povezana z mangami in animami, pa tudi z drugimi liki iz stripov in animiranih filmov, ima svoja pravila, svoje kode obnašanja in oblačenja.

Spet novo gledališče, ki ga spoznaš, preden spoznaš mesto, preden spoznaš hotel in prho v njem: stopaš po skrivnih hodnikih gledališča, sobivaš z neznanci, ki postajajo znanci, jih srečuješ nenašminkane, in potem čez uro, dve, v kostumih starih Egipčanov, vojščakov, vonjaš njihove parfume, se smeješ njihovim opazkam, jih gledaš, kako utrujeni, nedolžni zaspijo na avtobusu. Tisti, ki ne, se poskušajo odmakniti od Verdijeve glasbe, se zavarovati z drugo glasbo v slušalkah, z branjem knjig; neuspešno, ker določeni stavki, melodije ostajajo zakodirani v njihovih telesih, ponavljajo se v njihovih ušesih kot ear worm, kot pravi Luka Železnik. In spet potuješ. Včasih običajno, z avtobusi, na naslonjalih utrujena stopala baletk, včasih 370 na uro, z belo kačo, vlakom šinkansenom.

Osaka: vsi, ki kaj pomenijo v svetu klasične glasbe

Festivalna dvorana v Osaki je, tako kot so mi napovedali, najbolj impresivna do zdaj. Ko stojim pod njo in zrem od spodaj navzgor, ji ne vidim konca, kot tempelj neke druge religije predira oblake. Kar 2700 sedežev, pet nadstropij, rdeče-zlati, izčiščeni amfiteater prihodnosti. Impresivna stavba, ki stoji na otoku na reki Jodo, ki teče skozi Osako, je v lasti Asahi Šimbun, drugega največjega japonskega časopisa, pove Alan Kavčič, ki spet postane priložnostni vodič po hodnikih poslopja, ki se je odprlo hkrati z znamenitim osaškim festivalom leta 1958. Kdor kaj pomeni ali je pomenil v svetu klasične glasbe in opere, je bil tukaj, pravi, ko se sprehodiva mimo galerije fotografij. Tam so Igor Stravinski, ki je dirigiral njihovemu simfoničnemu orkestru, fotografije div, kot je Anna Moffo, Herbert von Karajan, Beyruth festival s Tristanom in Izoldo, slavni violinist Yehudi Menuhin, Carlos Kleiber, znameniti nemški dirigent, poročen s Slovenko, ki je pokopan v Sloveniji, Valerij Gergijev, balerina Maja Plisecka, Maurice Béjart, vsi, ki kaj pomenijo v zgodovini klasične glasbe, opere in baleta, vse najboljše na svetu je bilo tukaj, se skrivnostno smehlja Kavčič in obstane pred fotografijo z napisom: Slovensko narodno gledališče: Opera in balet Maribor, 2007. »Ni kaj, v dobri družbi smo.«

Nekaj mehkega, zaobljenega je v tem mestu, že samo sprehod ob reki, ki si ga privoščimo z Mario Grazio in njenim soprogom Mirom Solmanom, enim od štirih tenorjev v vlogi Ramadesa, daje nerazložljiv navdih evropskega, celo italijanskega – ali pa sta za ta vtis kriva oba solista, Italijana. Kapučino v restavraciji ob reki je po videzu in celo okusu italijanski, na mizah poleg japonskih jedi fusion cuisine, pašte vseh vrst, nič od tega ne moremo poskusiti, vse mize so zasedene zaradi poroke, vsi svatje pražnje oblečeni, obrazi deklet nenavadno lepi, svetleči, porcelanasti.

Foaje gledališča v Osaki je arhitekturni čudež. In tako kot ne moreš opisati umetnin ali doživljanja ob Verdijevi glasbi, tako je nemogoče opisati hip, ko vstopiš na rdečo preprogo, steklo, kamen, dva tisoč petsto ljudi, ki se v premoru kot po skrivnostni kodi razporeja po prostoru, v steklenem baru čaka na prigrizek, da se bo še za dobro uro potopilo v predstavo, na katero so tako dolgo čakali.

Plesalci v zaodrju, oblečeni v trikoje kožne barve s potiskanimi egipčanskimi hieroglifi, tik pred nastopom igrivo razgibavajo svoja telesa, vmes zvadijo koreografijo za naslednjo premiero, ki jih čaka dan zatem, ko priletijo domov. Koreografija Edwarda Cluga je del predstave, ki odstopa od konvencij, gibi plesalcev in plesalk (Vasilij Kuzkin, Tetiana Svetlična, Mirjana Šrot, Blaga Stojčeva ...), navdahnjeni s tistim, kar vemo o gibu starega Egipta, preneseni v naš čas, Clugov podpis. Danes pred svojo publiko prvič plešeta Yuya Omaki in Asami Nakashima, člana mariborskega baleta, ki sta pri petnajstih odšla v Evropo, se izšolala in se zdaj prvič vračata domov kot baletna solista. Aplavz, ki ga sproži točka plesalcev, se v Osaki zdi še bolj buren in daljši kot kdaj prej.

Fukuoka

Fukuoka, mesto na severu otoka Kjušu, šesto največje mesto Japonske, ki se je konec devetnajstega stoletja združilo iz dveh mest Nakagava in Hakata, ki se še vedno uporablja. Velja za gurmanski paradiž, čeprav tega ne vem in ne morem vedeti. Po dolgi vožnji s šinkansejem imaš na voljo eno uro in dilemo: hrana ali kava. V Fukuoki to ni tako nemogoč projekt, zgodi se oboje. Za vogalom hotela zagledamo restavracijo s kavo illy, ki sproži pogojni refleks zdaj in takoj. Šele potem pride na vrsto obrok, hitra ribja juha z ajdovimi rezanci.

Predstava s Kristino Kolarjevo v vlogi Aide, z Janezom Lotričem v vlogi Radamesa in Amando Stojović kot Amneris je po mnenju vseh v orkestru in zboru najboljša do zdaj, občinstvo, tako kot drugod, eksplodira v aplavzu. Aplavz se raztegne na enajst minut in več.

»Do kdaj bom še pel? No, no, kakšno vprašanje je to? Še zmeraj bolje pojem kot večina drugih, zakaj bi nehal?« se po predstavi pošali Janez Lotrič, ko slači Radamesov kostum. Razen s Kolarjevo je do zdaj nastopil že z vsemi opernimi divami, ki zdaj vstopajo v vlogo Aide: Anda-Louise Bogza je z njim debitirala v Bratislavi v Trubadurju pred petindvajsetimi leti, Fiorenza Cedolins v Palermu, Maria Guleghina v Dunajski državni operi, in z vsemi tremi je nastopil v Trubadurju. »To že nekaj pomeni,« pomežikne.

Fukuoka je edino mesto v mojih devetih dneh turneje Aida, v katerem je naš hotel blizu gledališča; sprehod po ulicah okrog hotela ponuja razgled na najlepši cvet japonskih deklet. Torek je, a nočno življenje je videti na vrhuncu. Sploh v ulicah, kjer se masažni saloni menjajo z escort servisi. Poslovneži v oblekah okajeni grabijo po dekletih v vrtoglavo visokih petah in z golimi nogami, v oprijetih elastičnih kratkih oblekah, kot dekadentni prizori iz osemdesetih let prejšnjega stoletja.

Z zagrebškim tenoristom Kristijanom Beluhanom, Asami in zboristom Markom Mandirjem na poti do prvega bara na pločniku ob reki srečamo maestra Francesca Roso. »Na poti od teatra do tu so mi ponudili vsaj 25 masaž s hepiendom,« se ironično posmehne maestro v angleščini z izrazitim, skoraj filmskim italijanskim naglasom. »Jaz pa sem samo žejen.«

Med smehom pove, da se je na poti iz orjaškega gledališča zataknil v dvigalih, gor in dol, in nikakor ni prišel iz stavbe. »Nekaj vam povem,« pravi, ko se usedemo v bar, ki je poln precej okajenih in glasnih japonskih mladih poslovnežev. »Dirigent je ves čas obkrožen z ljudmi, ves čas ima nadzor nad vsem v orkestru in na odru, a ne glede na vse je dirigent vedno sam,« narejeno otožno zavzdihne.

Vaša najljubša sopranistka na turneji, ga vprašam. »Žensk se nikoli ne primerja,« se nasmeje. »Sploh pa ne solistk; vsaka ima nekaj, kar jo dela posebno, zanimivo, ena ima izjemno interpretacijo, druga barvo glasu, tretja moč, prezenco, četrta točnost.« Po dobri uri iz njega izvlečemo, da ga najbolj fascinira Kristina Kolar. »Čedalje boljša je, vse je še pred njo,« pravi.

In seveda Guadalupe. Mezzosopranistka Guadalupe Barrientos je kot Amneris utelešenje Kleopatre, s kobro na obroču na glavi, ima odrsko prezenco, ki požre vse okrog nje, če ji to seveda dovolijo. Celo Mario Guleghino, sopranistko, ki je v svojem najboljšem obdobju pela v vseh največjih opernih hišah. Še vedno je zvezda, ki za svoj nastop dobi najvišji honorar. Zato vprašanje, ki se ne spodobi, kasneje postavim tudi gospodu Kobajašiju: Katera je torej vaša najljubša Aida na turneji? Pomisli, izstreli: »Fiorenza Cedolins, Italijanka.« In najdražja? Maria Guleghina? Spet se nasmehne. »O tem se ne govori. To je poslovna skrivnost.« Pa vendar, vztrajam. Koliko za en nastop dobi operna zvezda, ki ima za sabo mednarodni vrhunec? »Lahko rečem samo, da dobi več kot deset tisoč evrov za nastop,« pravi g. Kobajaši, se vljudno prikloni, z nasmeškom seveda, in izgine.

Direktor Danilo Rošker je tako kot gospod Kobajaši vseprisoten. Gleda vsako predstavo, sprejema čestitke, sestankuje, se dogovarja. »Ta dva meseca turneje po Japonskem sta gotovo tudi velik 'timbilding',« pravi, ko se za petnajst minut ujameva na hitrem vlaku pri 370 kilometrih na uro. »Vsi smo bolj začutili drug drugega; ljudje si zaupajo in rezultati so posledično boljši. To, da gostujemo po gledališčih svetovnega formata, da imamo takšne odzive, stoječe ovacije, je gotovo še dodatna motivacija in potrditev, da sta naš orkester in zbor izjemna in da imamo odlično tehnično ekipo, brez katere takšne turneje ne bi mogli speljati.«

»Največji kapital teatra so ljudje. In to ni kliše. O tem ste se lahko prepričali sami,« pravi Rošker. »Če so pravilno zmotivirani, zmorejo tudi nemogoče, kakršna je bila ta turneja.«

»Poglej, zdaj gremo čez zahodni del otoka Hošu,« pravi zborist Marko Mandir, ki se prisede k meni. »To, kar vidiš zdaj, je Hirošima. 6. avgusta 1945 ob 8.15 so se zavezniške sile odločile, da spektakularno zaključijo drugo svetovno vojno,« nenadoma pravi moj sopotnik, njegov bas čudno udari v tišino vlaka, kot bi poslušala radijska poročila. »Na ukaz predsednika Trumana je bombnik B29 odvrgel bombo Little Boy, prvo atomsko bombo v zgodovini človeštva. Tega jutra so se nad meščani Hirošime odprla vrata pekla, bomba 'mali deček' je v hipu uničila, sežgala, stalila čez 80 tisoč ljudi, za posledicami sevanja jih je umrlo 160.000, uničene so generacije.« Pogleda me. »Veliko sem bral o tem. Junija smo tukaj gostovali s Carmen.« »Najbolj neopisljiva, grozna izkušnja junijske turneje,« se oglasi Oksana Pečeny s sosednjega sedeža. Na mobilcu pokaže fotografije iz muzeja, kjer so bili junija. Fotografije uničenja, razdejanja. Einsteinovo pismo, ostanki ljudi, večni ogenj, ki bo ugasnil, ko se bo svet odrekel jedrskemu orožju, podoba sence, odtisa, ki je ostala od človeka, ki je tistega jutra sedel na stopnicah pred banko in čakal, da se odpre. Dovolj je, ne morem več, pravim. Skozi šipo šinkansena strmim v mesto, ki s svojimi stavbami drsi mimo, napisi Sheraton, Toyota, Hotel Urban se zdijo bolj nesmiselni kot kdajkoli ... Ko pridem v Kobe, kepa v grlu počasi izgine, izkušnjo izbriše nova izkušnja.

Kobe, moja zadnja postaja. Njih čaka še sedem predstav, sedem novih mest, Kobe, Kazanava, Kofu, Maebaši, Nigata, Mito, Hačioji. S flavtistom Lukom Železnikom, Oksano Pečeny poslovilna kava, v nostalgični kavarnici z reprodukcijami Klimtovih slik, s fotografijami zvezd šestdesetih Audrey Hepburn. V violino se je zaljubila še kot punčka, pove Oksana, ko srkne težko priborjeno prvo kavo ob petih popoldne. Ne bo pozabila, ko je njen oče Taras Pečeny, njen vzornik in kasneje njen profesor, doma vadil sole Labodjega jezera ali Bajadere. »Odkar pomnim, je moja življenjska želja, da bi postala koncertna mojstrica, tako kot moj oče. In ko se je to lani septembra zgodilo, sem bila neizmerno srečna, tudi zato, ker je to ravno v operni hiši,« govori z žarečim nasmeškom. »Simfonični orkester je eno telo, operna hiša pa je sestavljena iz več teles, na hodnikih se vsak dan prepletamo orkester, solisti, zbor, plesalci, z vsakim vzpostaviš drugačen odnos,« se ji svetijo oči. »Res, kot da smo na tem potovanju vsi postali eno samo telo.«

Ko odhajamo iz kavarne in jaz odhajam iz te dežele, dežuje, tako kot tisti dan v Tokiu, ko sem prišla sem. Spet je v zraku nekaj melanholičnega. Pogrešala bom, in ne vem še točno, kaj. Najbolj ljudi. Drobne trenutke vznesenosti, trenutke tišine, male haikuje vsakdanjih drobnarij in čudaških 'japonizmov'. Tempelj, v katerem so snemali Poslednjega samuraja s Tomom Cruisom, tamkajšnja drevesa, ki govorijo zgodbe, stare tisoč let in več, kondukterja na vlaku šinkansen, ki se vsakič, ko izstopi iz vagona, globoko pokloni vsem potnikom, prizor svečenice Valentine Čuden, njenega glasu in melodije, ki mi ves čas potovanja odzvanja v glavi, okus zelenega čaja v obredu pitja čaja poleg templja v Mejingu, hvaležnost, kontemplacija, užitek v harmoniji.

Še enkrat si lahko sposodim Ridleyja Scotta: »Vsi ti trenutki bodo izgubljeni v času, kot solze v dežju.« Če jih ne zapišemo. Če jih ne zamrznemo. To je en tak poskus.