Strah in pogum

Za pogum pravijo, da je glavna vrlina, saj če ga imamo, si upamo, kadar je treba, boriti tudi za vse druge vrednote. Če opazimo, da se nekomu zgodi krivica, in nimamo poguma, da bi mu vsaj poskušali pomagati, še nismo sočutni. Pogum ni to, da nekaj vemo, ampak odločitev, ni mnenje, ampak je dejanje.

Leta 1943 je v državi, v kateri je sočutje izumrlo in kjer se je zdelo, da vsi mislijo enako, nastala uporniška skupina Bela vrtnica, ki se je uprla Hitlerju. V njej so bili študentje z univerze v Münchnu, vodila sta jih brat in sestra, Hans in Sophie Scholl. Neke noči so na najpomembnejši in zastraženi simbol nacizma v mestu – Feldherrnhalle napisali gesla proti velikemu vodji, prav tako so po mestu raztrosili letake, v katerih so zapisali, da je treba strmoglaviti nacistični režim in ustanoviti »novo poduhovljeno Evropo«. Letaki so našli pot vse do Velike Britanije, kjer so postali simbol tega, da si upa fašističnemu režimu upreti tudi nemško ljudstvo. Zavezniki so jih ponatisnili in jih odvrgli nad Nemčijo. Pet članov Bele vrtnice je gestapo kmalu odkril in aretiral, na zaslišanjih so pogumno skrivali imena svojih sodelavcev. Sophie Scholl, Hansa Scholla, Alexa Schmorella in Willa Grafa so obsodili na smrt. Umrli so pod giljotino. Najmlajši od njih je imel komaj 21 let.

Pogum je vrlina junakov, uči André Comte-Sponville v knjigi Mala razprava o velikih vrlinah. A vendar lahko služi tako dobremu kot zlu. Pogumna hudobija je hudobija in pogumen fanatizem je fanatizem. Pogum v zlu ni več vrlina. »Ali je mogoče v čemerkoli občudovati pogum kakega morilca ali kakega esesovca? Če bi bila za malenkost bolj strahopetna, bi povzročila manj zla. Pogum je vrlina le, kadar predvideva neko obliko nesebičnosti, upor proti zlu, altruizem in širokosrčnost.« Sophie je skupaj s svojimi tovariši okoli sebe videla krivico in se ji je uprla, četudi je to bilo smrtno nevarno. V njenem dnevniku so kasneje našli zapis: »Treba je imeti trden duh in mehko srce.« Prav o tem piše Comte-Sponville, ko pravi, da brez poguma in preudarnosti ne bi bilo drugih vrlin. Člani Bele vrtnice so živeli v totalitaristični državi, v kateri drugačno mišljenje ni bilo dovoljeno; tako kot vsi prebivalci rajha so dobro vedeli, da bo vsak upor, vsako drugačno mišljenje kaznovano s smrtjo. Brez preudarnosti ne bi vedeli, kako naj se bojujejo proti nepravičnosti, toda brez poguma si boja sploh ne bi upali začeti. Comte-Sponville meni, da niti nepreudaren, niti nesočuten, niti strahopeten človek ne more biti zares pravičen. »Prava pravičnost je samo pravičnost v dejanjih.«

A tudi največji heroji se morajo pred svojimi velikimi dejanji soočiti s strahom. John Wayne, ta slavni mačo iz kavbojskih filmov, je dejal: »Pogum je to, da te je na smrt strah, a vseeno osedlaš konja in se odpraviš.« To je morda prava definicija poguma, da se bojiš, a vseeno nekaj storiš. Pogum ni odsotnost strahu, temveč sposobnost, da se z njim soočimo in ga, ko se pojavi, obvladamo.

Znotraj ni votel in okoli ga je veliko

Strah je del nas. Ko je naš prednik hodil po neskončnih savanah Afrike, so nanj prežale nevarne živali, zato nam je strah pred kačami in velikimi pajki, ki so pomenili smrtno nevarnost, že vrojen. V tej nevarni pradomovini so naši instinkti pridobili veliko koristnih strahov. Pregovor o tem, da je strah votel in ga okoli nič ni, drži; vedno je namreč povezan s pretiravanjem. Če nas v temi napade ropar, ga bomo nezavedno opisali kot veliko večjega, kot je bil v resnici. To, da v trenutku, ko se soočimo s strahom, radi pretiravamo, je dobro, saj pomeni, da postanemo bolj previdni. Ko se človek, ki ga je strah višine, znajde na nebotičniku, se mu zdi razdalja med njim in tlemi velikanska. Kot uči evolucijska psihologija, je to pretiravanje v razdaljah koristno, saj se je razvilo zato, da bi bili bolj previdni pri plezanju. Prav zato je človeška domišljija ustvarila pošasti – zmaje, ki bruhajo ogenj, kiklope, demone, čarovnice, Behemote, vampirje, da bi nevarna bitja, ki jih srečamo v realnem življenju, videli še nevarnejše, kot so v resnici. Kot v knjigi On Monsters (O pošastih) piše Stephen T. Asma, je naš primarni občutek strahu glavna hrana za pošasti. In skupaj s pošastmi si je človek izmislil junaka, ki je tako spreten, pameten, predvsem pa pogumen, da jih zna premagati.

Antropolog Claude Lévi-Strauss je učil, da so miti o herojih, ki premagajo pošasti, metafora, ki nas navdaja z upanjem. Nekakšen zdravilni mehanizem, s katerim si zdravimo rane, ko ugotovimo, da je svet v resnici nepravičen. Vsak dan lahko vidimo, kako slabi in sebični ljudje zmagujejo in so vedno bolj uspešni, in hkrati vidimo, da okolica dobre ljudi izčrpa ali jih izvrže iz centrov moči. Miti in zgodbe o junaštvih v človeška življenja prinašajo slutnjo o tem, da pravica vendarle obstaja. Ali pa nas spodbujajo k temu, da si moramo tudi mi upati. Kot je zapisal nigerijski pisatelj Ben Okri, lahko zgodbe premagajo strah in povečajo srce.

En človek, ki spremeni svet

Prav takšne zgodbe v knjigi David in Goljat opisuje Malcolm Gladwell. Kakor ugotavlja, moč ni vedno to, kar je videti na prvi pogled. David ni bil močan ali velik, bil pa je pogumen in spreten, zato je lahko premagal Goljata. Tudi v vsakdanjem življenju lahko avtsajderji in neprivilegiranci, ki imajo voljo in pogum, svoje slabosti spremenijo v orožje in premagajo velikane. Posamezniki, ki so bili trmasti, odločni in so razmišljali s svojo glavo ter imeli občutek za pravično, so s svojimi dejanji spremenili tok zgodovine ali pa so bila njihova dejanja inspiracija za spremembe, ki so se zgodile mnogo let kasneje.

Rosa Parks je bila tiha in sramežljiva; nihče od njenih znancev in sorodnikov ne bi nikoli pomislil na to, da bo njeno dejanje povsem spremenilo svet. Leta 1955 se je v Alabami ta drobna temnopolta ženska usedla v zadnji del avtobusa, ki je bil rezerviran za njeno raso. Pristopil je voznik avtobusa in hotel, da svoje mesto odstopi belcu, vendar je Rosa rekla: Ne! Kljub grožnjam z aretacijo in še čim hujšim je obsedela na svojem sedežu in se ni želela umakniti. Ko so jo aretirali, so se začele demonstracije; na tisoče temnopoltih je zahtevalo, naj jo takoj izpustijo, vodil jih je izjemni retorik Martin Luther King. Nenasilni upor za pravice temnopoltih se je začel z vso hitrostjo širiti. Amerika po tem dogodku ni bila nikoli več taka kot prej, bila je pravičnejša in boljša.

Henry David Thoreau je bil ameriški pisatelj in filozof, velik humanist, a še večji ljubitelj samote in narave. Leta 1855 se je preselil v gozd in v samotni hiši ostal dve leti. Odločil se je, da državi, ki podpira suženjstvo in imperialistične vojne, ne bo več plačeval davkov, zato so ga aretirali, a ker so njegovi sorodniki plačali varščino, so ga kmalu izpustili. Thoreau je o tem, da se lahko proti krivicam v državi upremo tudi z nenasiljem, napisal knjigo Državljanska nepokorščina, v kateri je bodril ljudi, naj ne bodo pasivni. Njegove ideje sta kasneje goreče in zelo uspešno uresničevala Gandhi in Martin Luther King. Z nenasiljem sta se borila proti velikanom in zmagala.

Eno samo dejanje pogumnega človeka lahko za sabo potegne marsikaj.

Kolektivni pogum

Obstaja tudi pogum skupine. Spomnimo se antifašistov v naših krajih, ki so bili eni prvih, ki so se organizirali in uprli Hitlerju. Ali pa Dancev, ki so pred deportacijami rešili kar 93 odstotkov Judov, ki so jih skrivali in kasneje odpeljali v nevtralno Švedsko. Ko je prišel ukaz, da morajo Judje nositi davidovo zvezdo, so jo začeli nositi vsi prebivalci Danske. Pogum je nalezljiv, tako kot strah.

Prav druga svetovna vojna je polna zgodb o kolektivnem pogumu. Vichyjeva vlada v Franciji je najbolj zvesto uresničevala Hitlerjev načrt. Kar 75.000 Judov so poslali v taborišča tretjega rajha. Zgodovinarji se še danes sprašujejo, ali je bil to antisemitizem Philippa Pétaina ali tudi antisemitizem francoskega ljudstva.

A vendar ni bilo povsod tako. Na jugozahodu Francije leži dokaj osamljena vas Le Chambon, v kateri so prebivalci med vojno skrivali več kot osemsto Judov, predvsem otrok. Več tisočim odraslim so pomagali prečkati mejo, da so lahko prebegnili v varno Švico. Albert Camus, ki je v vasi preživel dve zimi, je dejal, da je to odlična vas za skrivanje Judov, saj ne bi mogla biti bolj odročna; obkrožena z zasneženimi gorami in neskončnimi gozdovi. Glavni vodja vaščanov je bil pastor in velik pacifist André Trocmé. To, da so vaščani držali skupaj in znali dobro čuvati skrivnosti, je bilo del njihove zgodovine, zapisano je bilo v njihove gene. Prav sem so se v 16. stoletju pred katoliki zatekli njihovi predniki, pripadnik hugenotov, izjemno preganjane protestantske sekte. Stoletja preganjanja so vaščane oblikovala v ponosne, moralne in tihe ljudi, ki znajo držati skupaj in verjamejo, kar uči evangelij – da so vsi ljudje bratje in sestre. Udejanjali so besede in stare zaveze o tem, da je treba pomagati ljudem v stiski, deliti kruh z lačnimi in brezdomcem vedno ponuditi dom.

Vaščani so sprejeli otroke, katerih starše so odpeljali v Auschwitz. Skrivali so jih tako, da so jih pomešali med lokalne otroke. Nemci, ki so živeli v penzionu v vasi, sploh niso vedeli, da se okoli njih ves čas igrajo judovski otroci. Racije so se dogajale ves čas, življenje je bilo nevarno in mnoge pogumne vaščane so aretirali ali jih pretepli do smrti. A med vaščani, kljub brutalnim metodam sovražnika, ni bilo vohunov in izdajalcev. Med najbolj pretresljivimi zgodbami o ljudeh, ki so v Franciji skrivali judovske otroke, je tista o Nicole Weil. To mlado dekle je skrbelo kar za petnajst judovskih sirot. Nemci so jih vse skupaj aretirali in poslali v Auschwitz, kjer je zanje skrbela naprej. Ko so otroke ločili od nje in jih poslali v plinske celice, je odšla z njimi, da bi jih tolažila, ko jih bo strah, četudi ni bila med na smrt obsojenimi. Kako se lahko v grozi taborišča zgodi nekaj tako človeškega, dobrega?

Comte-Sponville ugotavlja, da nas življenje uči, da za prenašanje obupa in žalosti potrebujemo pogum, pa tudi, da nam ga včasih vlije obup. »Ko nimamo nobenega upanja več, tudi ni več ničesar, česar bi se bali: na voljo imamo ves pogum – in nobenega upanja – za zdajšnjo bitko, za zdajšnje trpljenje, za zdajšnje dejanje!« Prav zato, je ugotavljal že Rabelais, nam vojaško pravilo veleva, da sovražnika ne smemo spraviti v brezupen položaj, saj to lahko pomnoži njegovo moč in poveča njegov pogum. Nekdo, ki se ne boji več ničesar, je zmožen vsega. In česa bi se bali, če ni več ničesar, v kar bi upali? »Vsako upanje podeljuje drugemu moč; vsak brezup podeljuje moč samemu sebi.«

Gladwell pravi, da pogum ni nekaj, kar bi bilo ves čas v nas, ampak je tisto, kar si zgradite, potem ko ste prestali težavno obdobje in odkrili, da navsezadnje ni tako hudo.

Žvižgači in tisti, ki so umolknili

Pogum je marsikaj: nekdo, ki se upre krivičnemu šefu; nekdo, ki se boji višine, a vseeno spleza na drevo in reši jokajočo mačko; sramežljivi pisatelj, ki se na smrt boji nastopanja, a vseeno premaga strah in stopi pred množico; nekdo, ki trepeta pred pajki, a se vseeno sooči z njimi; mati, ki sama vzgaja otroke; borec za socialne pravice; nekdo, ki tvega svoje dobro delovno mesto, da pove resnico o krivicah, ki jih dela korporacija, v kateri je zaposlen. Tisti, ki so pravični in tako pogumni, da spregovorijo o krivicah in goljufijah, ki jih prekrivajo močnejši, so danes lahko tako učinkoviti in herojski kot vitezi, ki so se z mečem lotili zmajev, ki so bruhali smrtonosni ogenj. To sta na primer najbolj znana žvižgača na svetu, Edward Snowden in Bradley Manning, pri nas recimo Erik Brecelj ali Gorazd Pretnar. Žal je tega, moralnega poguma vedno manj, poglodal ga je oportunizem, kot lačne miši pozimi v kleti pogrizejo jabolko. Fizičnega poguma je dovolj, moralni pa je redek.

Tudi večina intelektualcev je pri nas žal že dolgo tiho. Redki so, ki oblikujejo javno mnenje, večina jih je postala del sistema, zanimajo jih le čim boljše akademske pozicije in ne verjamejo več v to, da se lahko svet spremni na bolje, ne verjamejo več v človekov potencial. Ne odzivajo se na krivice, ki se dogajajo okoli njih, ne pišejo polemičnih tekstov v časopise in priloge, ne napadajo politikov. Raje so tiho in imajo prijatelje na visokih mestih, se prilagodijo, se stisnejo pod kakšno strankarsko perut, saj je potem vse lažje. Ne razmišljajo o prihodnosti, nimajo vizije o boljši družbi, zato to niso sodobni in moderni ljudje. Radi so v skupinah, v varnih tovarišijah, kjer drug drugega podpirajo. Intelektualec, ki se bori proti krivicam v družbi, je namreč obsojen na osamljenost, saj se izogiba pripadnosti in ostaja svoboden v svojem mišljenju. Francoski pisatelj Flaubert je o domoljubju napisal: »Največji rodoljub je človek takrat, ko svoji lastni deželi pove, kdaj je njeno obnašanje sramotno, neumno ali slabo. Pisatelj mora biti univerzalen v svoji naklonjenosti in izgnanec po naravi: šele tedaj lahko stvari trezno presoja. (...) Jaz sem prav toliko Kitajec kot Francoz.«

Strah in terapija

Danes živimo v kulturi strahu, čeprav še nikoli nismo bili bolj zdravi in varni, a se še nikoli nismo vsega tako zelo bali. Strah nas je teroristov, pedofilov, ki bi lahko napadli naše otroke, vode iz pipe, strah nas je, da bomo izgubili službo, strah nas je tveganja. Prav zato, pravi angleški profesor Frank Furedi, živimo v družbi, ki status žrtve vrednoti precej bolj kakor junaštvo.

Politiki, ki ne želi ničesar spremeniti, to najbolj ustreza; raje ima ljudstvo, ki verjame, da za vsako stvar v življenju potrebuje pomoč, kot individualca, ki razmišlja s svojo glavo. Prepričujejo nas, da ničesar ne znamo več sami: niti vzgajati otrok, niti živeti s partnerjem, niti komunicirati s sodelavci v službi, za vse to potrebujemo svetovalce, terapevte ali tako imenovani timbilding. Tudi naše emocije moramo znati kontrolirati, ne smemo se preveč jeziti, preveč zaljubljati in žalost moramo zdraviti z antidepresivi. In najpomembnejše – moramo se znati prilagoditi in ne nasprotovati. Svoje bistvo moramo iskati v sebi, se čim več ukvarjati sami s sabo, kar je bolje, kot da bi kritično pogledali na svet okoli nas. Zdi se, da so vrednote oziroma človekove lastnosti, kot so neodvisnost, svoboda in kritični razum, o katerih je nekoč pisal Erich Fromm, nekaj pozabljenega in starinskega.

Pred kratkim sem prebirala Furedijev članek, v katerem se razburja, da je v sodobni družbi javnost vedno bolj obravnavana, kot da je splošni abstraktni pojem, ne pa da gre v bistvu za ljudi iz mesa in krvi. Ko je bral knjigo o terorističnem napadu v Londonu leta 2005, je bil šokiran, ko je izvedel, da so policisti vse mimoidoče, ki so instinktivno želeli pomagati ranjenim žrtvam ali potolažiti prestrašene, grobo nagnali stran. Kot da javnost ni več sočlovek.

Terapevtska kultura je predanosti in celo altruizmu obesila stigmo. Če želiš danes v Veliki Britaniji postati prostovoljec in na različne načine pomagati ljudem, moraš izpolniti na tisoče birokratskih formularjev. Manifestacije ljubezni, prijateljstva ali altruizma so že označene za nekakšno odvisnost, kot da gre za kompulzivno motnjo, podobno kakor obsedeno zbiranje mačk. Kot da želijo ljudje pomagati drugim, ker imajo sami problem. In vse to je narobe. Družba bi morala spodbujati to, da so ljudje pripravljeni pomagati, zbujati vse najboljše v ljudeh, ne pa da skuša to, kar je najbolj človeško, spremeniti v birokracijo ali bolezen.

V taki družbi, kot jo opisuje Furedi, pogum šteje še več. Vadimo ga lahko vsak dan. Naše življenje se zmanjša in poveča, glede na to, kako pogumni smo, je napisala strastna Anaïs Nin.