Strah pred živim srebrom je prevladal

Magister geologije Marko Cigale je bil zadnji v vrsti direktorjev idrijskega rudnika živega srebra. S samostojno Slovenijo je prevzel drugi največji rudnik živega srebra na svetu, ko je bila njegova usoda sicer že zapečatena. Nostalgije po rudniku nima, pravi, a ostaja presenečen, da človek ni več našel tehnologije, ki bi potrebovala to izjemno – strupeno – kovino.

Če bi se jutri prebudili z novico, da je cena jeklenke živega srebra vredna 3000 dolarjev in da tržne analize kažejo, da bo tako še vsaj 50 let, bi poklicali gospodarsko ministrstvo, da bo treba idrijski rudnik spet odpreti?

Takole je: rudnik Idrija smo dokončno zaprli. Še vedno pa pravim, da se lahko z voljo in denarjem naredi vse. Je pa dejstvo, da bi bil to zelo obsežen projekt, in zelo verjetno bi morala biti cena jeklenke še nekaj višja, da bi se to splačalo. Namreč v tem primeru bi bilo najbolj preprosto Idrijo preseliti in odpreti rudnik. Tudi po vseh letih utrjevanja bi bilo to tehnično izvedljivo, toda mislim, da to ni realna možnost niti za časa življenja naših otrok. Na svetu je namreč več primernih najdišč živega srebra kot idrijsko. V Idriji je bila vedno problem ta ozka dolina, kjer se je mesto naselilo neposredno nad rudnik. Stroški rudarjenja so bili vedno večji, premiki in ogroženost pa posledica.

Zamisel o preselitvi mesta sicer ni nova. Mar niso nekaj takega predlagali Rusi?

Ja, po drugi svetovni vojni so se tukaj mudili nekakšni ruski svetovalci za proizvodnjo, ki so imeli dve revolucionarni ideji. Prva je bila, da bi reko Idrijco speljali v jamo na 11. obzorje in naprej po kanalu do Vipave, v jami pa bi naredili hidroelektrarno. Druga je bila, da bi mesto preselili na Dolsko planoto, v Idriji pa izvajali samo rudarjenje. Ne eno ne drugo pa ni bilo realno izvedljivo, saj so bile ideje odraz drugačnega razmišljanja. V Rusiji je prostora, kolikor hočeš, in tam ni bila nobena težava preseliti 5000 ljudi.

Če se vrnem na izhodiščno vprašanje: današnja cena jeklenke na azijskem trgu je dejansko 3000 dolarjev.

Da, ampak je treba vedeti, da Evropa z zakonodajo prepoveduje trgovino in pridobivanje živega srebra. Zadnje čase niti nisem več sledil, za kaj se živo srebro še uporablja. Nekaj malega ga je v varčnih žarnicah, vendar je ta količina zelo majhna. V Kirgizistanu je še aktiven rudnik živega srebra, verjetno imajo še delujoče tudi Kitajci.

Pred leti ste v najinem pogovoru priznali, da ste se motili, ko ste svoj čas trdili, da bodo našli izdelek, kjer bo uporaba živega srebra nujna. Po vpisu Idrije na Unescov seznam pred dobrimi štirimi leti pa ste spet dejali, da je skoraj nemogoče, da v prihodnosti ne bi odkrili neke uporabe, ki bi živemu srebru dvignila ceno in ugled. Ste si torej spet premislili?

Izjave je treba razumeti skozi daljše časovno obdobje. Ko smo rudniku leta 1977 začasno prekinili proizvodnjo, smo ga morali ohraniti v stanju, da bi se lahko vrnili na delo, ko bo cena dosegla raven, da se bo proizvodnja splačala. V 80. letih smo naredili projekte za obnovo proizvodnje, vendar se je izkazalo, da je cena – takrat okoli 300 dolarjev za jeklenko – bistveno prenizka, da bi se izplačalo vlaganje v odprtje rudnika. Takrat smo prepričevali porabnike živega srebra v Jugoslaviji, da naj vložijo denar v rudnik, a se za nas niso zmenili. Strošek njihove uporabe živega srebra je bil namreč minimalen v primerjavi s preostalimi stroški.

Na kratek rok sem bil res prepričan, da se bo cena dvignila z novo uporabo, vendar je bil pritisk ekologije tako močan, da se je povsod živo srebro metalo iz proizvodnje. Ni bilo revolucionarne spremembe, kar pa me kot tehnika vseeno čudi, kajti živo srebro ima res zelo specifične lastnosti. Strah pred živim srebrom je prevladal. Dolgoročno pa še vedno verjamem, da se bo nekoč ponovila zgodba z živim srebrom. Namreč vsi evropski rudniki so zaprti, ker so nerentabilni. Toda tudi rudniki v tretjem svetu bodo nekoč postali nedonosni in takrat bo svet prisiljen poiskati rudne zaloge v večjih globinah – v nekaj tisoč metrih globine, saj smo doslej pobirali nekaj sto metrov globoko. In ta proizvodnja bo morala steči ne zgolj za živo srebro, ampak tudi za druge kovine. Takrat se bo zgodba spet zavrtela in Evropa bo spet prva. Živo srebro bo skoraj zagotovo še prišlo na vrsto. Še enkrat poudarjam: živo srebro ima izjemno specifične lastnosti.

Slišim tipično idrijsko romantiko do živega srebra?

No, Idrija je seveda v nekoliko specifičnem položaju. Res se čudim, da nismo več našli tehnološke uporabe za živo srebro po zgodovinskih obdobjih zdravilstva, amalgamacije in elektroliz. Bili so sicer poskusi z jedrskimi elektrarnami, kjer bi živo srebro uporabljali pri hlajenju reaktorjev. A se očitno ni obneslo.

Kdaj se je Idrija zavedela, da gre njena rudarska zgodovina h koncu?

Že v začetku 70. let je bilo jasno, da bo treba nekaj ukreniti. Kolektiv je bil zelo velik, sistem proizvodnje pa zelo razdrobljen po celi jami od prvega do petnajstega obzorja, težave so bile pri transportu in predelavi, cena živega srebra pa nizka. Iskalo se je variante, kako bi proizvodnjo posodobili, vendar se vsi računi niso izšli, kajti cena živega srebra je bila preprosto prenizka za odstotek rude, ki je ostal idrijskemu rudniku. Sklep o prekinitvi proizvodnje po skoraj 500 letih rudarjenja je bil zelo pogumen. Pozneje pa se je izkazalo, da je bil edini pravilen. Morebiti je bil celo premalo radikalen, saj bi morali že takrat odločiti, da je treba rudnik zapreti. Nato je životaril še desetletje v neki negotovosti, dokler se ni res sklenilo, da ne bomo obnavljali proizvodnje.

Kaj pa je povzročilo preblisk v 80. letih, ko se je spet zagnalo proizvodnjo?

To je bil nekakšen pritisk na takratno oblast, da bi vendarle sprejela končno odločitev – takšno ali drugačno. Za rudnik se ni zmenil nihče več, njegovo financiranje pa je bila velika težava. Spet se je izkazalo, da proizvodnja ni rentabilna in da tudi ne bo rentabilna.

Nato je prišla na vrsto dolgotrajna zgodba o zapiralnih delih.

Zahteva občine je bila, da se rudnik zapre, da ne bo nevarnosti za ljudi in premoženje v Idriji. Temu je bil prilagojen zelo sodoben program zapiralnih del. Morebiti se sliši čudno, ampak najprej smo morali nekatere dele v jami odkopati, da bi silnice preusmerili navznoter v hribino. Zato je proizvodnja pravzaprav trajala vse do leta 1995, čeprav zgolj z namenom konsolidacije. Prava zapiralna dela so se začela šele po tem obdobju, ko se je začelo injektirati in s čim manj stroški zgodbo končati.

Kakor vedno poudarjam, je bila kakovost tega programa v tem, da je predpisal tudi spremljavo premikov tal. Na podlagi teh meritev smo se odločali, kaj je prioriteta in kaj se lahko opusti. Tako so se zapiralna dela bistveno pocenila. In Idrija normalno živi naprej kljub zaprtju rudnika.

Ste tudi geolog. Se bodo merjenja premikov tal v Idriji kdaj končala?

Da, s formulo smo ugotovili, da se bodo v prihodnosti premiki umirili. Ta trenutek pa so še taki – do največ deset milimetrov na leto –, ko moramo še spremljati spremembe. Kdaj premikov ne bo več, pa zelo težko napovem. Narava se igra po drugačnih principih, toda kaj bistvenega se ne more zgoditi. Recimo pa, da se bo zgodba v 50 letih res končala, morda še prej.

Lahko rečemo, da je bil idrijski rudnik varen?

Da. Najprej je treba priznati, da so za rudarje bistveno bolj nevarni premogovniki kot kovinski rudniki. Za nameček pa je bil idrijski rudnik zaradi donosnosti zelo pomemben in lastniki so vedno skrbeli za varnost. Vsaka nesreča bi namreč lahko prekinila to uspešno zgodbo.

Koliko je resnice o famoznih idrijskih rudniških plačah?

Odkar sem bil jaz na rudniku, niso bile prav nič posebnega. Plače so bile odvisne od obdobja. Zadnje zlato obdobje je bilo v 60. letih. Sestra je takrat prišla poučevat na tukajšnjo gimnazijo in je imela kot profesorica nižjo plačo kot čistilke na rudniku. Toda to je bilo kratko obdobje.

Zgodbo je nekdo moral pripeljati h koncu. Ste se navadili te vloge zadnjega direktorja oziroma ali rudnik vendarle malce s težkim srcem tudi na papirju pošiljate v zgodovino?

Ne izhajam iz Idrije, temveč iz dvanajst kilometrov oddaljene vasi. Proizvodnjo sem še ujel med letoma 1973 in 1977. Nato se rudarjenje v tem klasičnem smislu ni več dogajalo. Osebne nostalgije po rudniku nimam. Sem pa čutil dolžnost, da zgodbo zaključim, tudi ko bi že lahko odšel v pokoj. Tako sem od leta 1991 tisti, ki je vodil ta projekt. Pomembno je, da smo rudnik zaprli natančno in kakovostno. Za tem stojim in na to sem ponosen.