Stranka SMC, asi in črni petri

Prvo, Peterletovo vlado (maj 1990–maj 1992) so zagotovo označili izguba trgov in moratorij na stečaje slovenskih podjetij, saj smo tedaj ocenjevali, da je bilo skoraj 80 odstotkov podjetij zrelih za stečaj, pa seveda tudi začetki lastninjenja. Prvo (maj 1992–januar 1993) in drugo (januar 1993–februar 1997) Drnovškovo vlado povezujemo s tako imenovano »zgodbo o uspehu«. Potem je močna povezava med oblastjo in izrazitimi gospodarskimi razmerami nastala šele po letu 2004 z obdobjem rekordne rasti, v katerem pa so razmere v svetu in doma privedle do pregrevanja gospodarstva in prezadolženosti podjetij ter izbruha krize v letu 2009. To je bil čas prve Janševe (november 2004–november 2008) in delno Pahorjeve vlade (november 2008–februar 2012). Nato sta sledili dve šokantni leti, vsako s svojo vlado. Leto 2012 je bilo edino, ki je prineslo z Janševo drugo vlado (februar 2012–marec 2013) v našo deželo »politiko zategovanja pasu« oziroma tako imenovano »austerity policy«, v letu 2013 pa smo z vlado Bratuškove (marec 2013–september 2014) obnemeli ob programu sanacije bank.

In tu je začela delati koalicija s Cerarjevo vlado na čelu. Štartne pozicije so bile pravzaprav idealne, vsaj za politiko. Zadnji dve leti sta bili za prebivalstvo in gospodarstvo pravi boksarski »knockdown« in ob malo sreče je lahko bilo samo bolje. Poleg tega pa je s časom v slovenski družbi nastalo soglasje o nujnosti realizacije nekaterih resnih gospodarskih projektov. Danes je jasno, da sta Cerarjeva vlada in SMC dobili v roke nekaj resnih asov, če se izrazim v žargonu iger s kartami, ki bi se jih moral veseliti vsak politik. A leto dni pred volitvami vseeno obstaja možnost, da lahko igro izgubita, asi pa se spremenijo v črne petre.

Politika zategovanja pasu

Danes se le malokdo zaveda, da je bilo leto 2012 pravzaprav edino leto, ko smo povsod po Evropi in svetu izvajali osovraženo »politiko zategovanja pasu«. Vlada je slepo sledila priporočilom evropske komisije in zmanjšala državno porabo v enem letu za skoraj milijardo evrov, če upoštevamo tudi kapitalske transferje. Strašenje z bankrotom države, prihodom »trojke« in grškim zgledom je ob tem ubilo še povpraševanje gospodinjstev, ki se je v letu 2012 povečalo le za dobrih 50 milijonov evrov. Že tedaj je bilo jasno, danes pa je še bolj, da je prav to strašenje prispevalo k poslabšanju ocen bonitetnih agencij, saj gospodarski podatki niso upravičevali teh ocen. Bruto zunanji dolg Slovenije, ki je ključen za mednarodno likvidnost države, se je namreč stabiliziral že leta 2009 na še vedno nekritični ravni.

H katastrofi je prispevalo tudi dejstvo, da nihče ni preprečil strahotnega razdolževanja podjetij, povezanega z namišljenim razvrednotenjem premoženja v podjetjih, ki je iz podjetij odneslo samo v letu 2012 za več kot 2,1 milijarde evrov dolga in znižalo investicije za 1,2 milijarde evrov. In za ta »austerity« so si izbrali najbolj neprimeren čas: izvoz, na katerega slovenska gospodarska politika nikoli ni mogla veliko vplivati, je zaradi zastoja pri naših kupcih v tujini skoraj obstal. Rezultat je bil prav šolsko katastrofalen: zunanji dolg se ni spremenil, dolg državnega proračuna se je povečal, gospodarska rast je po dveh letih rasti znova postala negativna in brezposelnost se je povečala. Zgolj eno leto je bilo potrebno, da se je zgodila žalostna gospodarska napaka, ki še danes vpliva na slovensko gospodarstvo.

»Politika zategovanja pasu« namreč ni le spravila na tla gospodarstva v letu 2012, ampak ni dala niti v kasnejših letih rezultatov, ki so jih avtorji po klasičnem prepričanju pričakovali. Po načelih ricardianske ekvivalence ni prišlo do oživitve pričakovanj in potrošnje gospodinjstev ter investicij podjetij, zmanjšanje domačega povpraševanja ni pospešilo izvoza, ta je začel stagnirati na zelo nizki ravni rasti, in učinek izrivanja domačega povpraševanja s potrošnjo države ni izginil, saj se je deficit državnega proračuna še naprej ohranjal, podjetja pa so se razdolževala. Namesto oživitve gospodarske rasti sta tako vlada Bratuškove kot Cerarja podedovali gospodarski zastoj. A napačnosti take politike Cerarjeva vlada ni nikoli priznala. Uradno še danes – tako kot Bruselj – vodi »politiko zategovanja pasu«. Ne smemo pozabiti, da se na tako makroekonomsko politiko vežejo tudi privatizacija, reforma trga dela, zmanjševanje javnega sektorja, pokojninska reforma in podobno.

Sanacija bank

Toda med Janševo drugo vlado in Cerarjevo vlado je bilo še leto 2013 in sanacija bank. Potrošnja državnega proračuna je poskočila v tem letu za več kot 3,9 milijarde evrov, a je k domačemu povpraševanju prispevala le za borih 64 milijonov evrov, potrošnja gospodinjstev se je znižala za skoraj 0,8 milijarde evrov, izvoz je rasel še vedno po rekordno nizkih stopnjah, podjetniške investicije so skoraj zastale, davčni prihodki so bili skromni in pričakovanja so se še poslabšala glede na predhodno leto.

Zadolžitev države za sanacijo bank se je pokazala v skoku zunanjega in proračunskega dolga šele v letu 2014, kar je vplivalo na možnost zadolževanja podjetij in investicije tudi v letu 2014. Verjetno je bil cilj te sanacije, da banke še naprej servisirajo podjetja, državo in prebivalstvo. Toda v resnici je bil rezultat zgolj ta, da smo sanirali banke in jim omogočili zelo udobno življenje, saj so napake iz preteklosti pokrili davkoplačevalci, podjetja, država in gospodinjstva pa so se še naprej celo pospešeno razdolževali in to počno – vsaj podjetja – še danes. Danes je smešno iskati krivce za zadolževanje Slovenije v času 2004–2008 pri bančnikih in podjetnikih, ko bi edino tedanja vlada lahko z davčno politiko preprečila to zadolževanje, saj je monetarna politika s prevzemom evra bila zunaj naših rok, bančniki in podjetniki pa so ravnali po profitnem motivu kot povsod po razvitem svetu.

Toda danes bi nas še vedno morala zanimati veriga: razvrednotenje premoženj podjetij, posledična insolventnost v podjetjih, nezmožnost obnovitve kreditiranja podjetij, nastanek slabih terjatev v bankah in pokrivanje teh z davčnimi viri. Ta zgodba je še toliko aktualnejša, ker davčni denar za sanacijo bank ni ostal v naših bankah, kot sem nekajkrat slišal od tedanje predsednice vlade Bratuškove, temveč so se banke z njim dezinvestirale pri tujih posojilodajalcih. Zgodba pa ni nastala v bankah, ampak pri revizorjih naših podjetij, ki so leta 2011 nenadoma odkrili, da premoženja podjetij, ki so jih leta revidirali, niso nič vredna. Nekateri so kasneje celo pomagali ugotavljati, koliko je slabih terjatev v bankah.

A tudi na samo sanacijo bank in katastrofalne posledice za Slovenijo Cerarjeva vlada ni reagirala. Finančna ministra Cerarjeve vlade sta ves čas uradno vodila »politiko zategovanja pasu«. Zlato fiskalno pravilo je za pravnika Cerarja pač od leta 2012 zapisano v ustavo in nedotakljivo, čeprav smo Slovenci z njim prostovoljno izgubili obe najpomembnejši makroekonomski politiki in ima Cerarjeva vlada zaradi njega danes resne težave s financiranjem investicije v »drugi tir«. Toda tak odnos sedanje oblasti do zgrešenih politik iz leta 2012 in 2013 postane komičen, če se zavemo, da Cerarjeva vlada v resnici ni nikoli vodila pravega makroekonomskega dela »politike zategovanja psu«. Če zanemarimo investicijske transferje in opazujemo le efektivno povpraševanje, ki vpliva na domačo rast, so namreč odhodki državnega proračuna ves čas njene vladavine naraščali in pozitivno vplivali na efektivno povpraševanje. Pri tem pa se je deficit državnega proračuna celo zmanjševal.

Tudi na samo sanacijo bank in katastrofalne posledice za Slovenijo Cerarjeva vlada ni reagirala. Foto: Tomi Lombar/Delo

Izvoz in brezposelnost

Ko je Cerarjeva vlada prevzemala vladno krmilo, zagotovo ni vedela, da so se zanjo ugodne gospodarske razmere že zdavnaj rodile pri naših glavnih trgovinskih partnerjih. Leto 2012 je bilo kritično tudi drugod, a leto 2013 je prineslo obuditev rasti skoraj povsod v Evropi, pri nas pa obuditev izvoza. Le da se tega tedaj ni videlo, ker sta prihod lepših časov preglasili »politika zategovanja pasu« in sanacija bank. Izvoz je v času Cerarjeve vlade hitro naraščal in že od nekaj stomilijonskih povečanj v letu 2012 dosegel povečanja čez 1,5 milijarde evrov v letu ustoličenja Cerarjeve vlade. Z izvozom povečan BDP in povečanje optimističnih pričakovanj – tudi zaradi izvedene sanacije bank, in ker ljudje niso verjeli Bratuškovi, da bo še naprej »zategovala pas«, saj je bila leto pred tem še ena najbolj glasnih kritik te politike – sta pozitivno vplivala na potrošnjo gospodinjstev, ta pa je multiplikativno vplivala na BDP in prek njega akceleracijsko na investicije, ki so se resneje prebudile – kljub denarni politiki ECB in nizkim obrestnim meram – šele v letu 2015.

Kot se je Sloveniji že nekajkrat zgodilo v preteklosti, je prepletanje multiplikativnih in akceleracijskih učinkov omogočilo bolj živahno oživitev gospodarske rasti, kot je bila značilna za države, od koder smo jo prenesli z izvozom. Povečani dohodki in večja zaposlenost so potem še pozitivno vplivali na prejemke državnega proračuna, tako da so tudi odhodki državnega proračuna lahko nekaj narasli in prispevali k rasti BDP. Cerarjeva vlada pri tem nima veliko zaslug, saj so bili nastavki za tako rast v tujini. Mogoče je dala nekaj optimizma, poleg tega pa so ljudje spregledali, da ima »austerity« le za pozo. Tudi če bi ga hotela izvajati, so zlasti v letu 2015 postale sile izvoza, potrošnje gospodinjstev in investicij prevelike, da bi jih lahko ustavili z zadrževanjem skromne državne potrošnje. Še posebno ker se je deficit državnega proračuna začel zapirati sam od sebe.

Ampak zadnji meseci, ki so tudi začetek volilnega leta, so sumljivi in zahtevajo pozornost tudi Cerarjeve vlade. Hitra rast efektivnega povpraševanja, ki izziva rekordno rast gospodarstva, še ne čuti zavor s trga dela. Neprostovoljna brezposelnost kaže, da so cene dela še vedno daleč nad ravnotežnimi. Zato tudi ni pričakovati večje splošne rasti denarnih plač, četudi jih bo kdo zahteval. Povečevala se bo zaposlenost in zmanjševala brezposelnost, nekaj se bodo povečale plače v javnem sektorju in na nekaterih trgih delovne sile. Toda hitra rast investicij opozarja, da se Slovenija približuje polni zaposlenosti zmogljivosti. Tedaj pa zaigrajo tri (ne)ravnovesja. Investicije se morajo pokriti s prihranki. Če ti nastajajo doma in je polna zaposlenost zmogljivosti, se morajo realne mezde znižati, četudi denarne rastejo. Ker rast proračunskih prihodkov uravnotežuje državni proračun, se mora razkorak med investicijami in prihranki kompenzirati z rastjo uvoza nad rastjo izvoza, kar nastane že zato, ker je izvoz določen od zunaj, uvoz pa je odvisen od rasti BDP. To pa vodi do nujnosti zunanjega zadolževanja države, skoraj nujno skupaj z nekaj večjo inflacijo. V prvem četrtletju leta 2017 so cene rasle hitreje kot denarne plače.

Ali je to napoved črnega scenarija, po katerem dobivamo inflacijo ali pa večje zunanje zadolževanje? V letu 2007 smo ob pregreti rasti dobili oboje in postali rekorder v inflaciji. Zato je lahko volilno leto 2018 tisto, o katerem bomo še veliko govorili kasneje, in to na račun Cerarjeve vlade! Zgolj vlada je tista, ki lahko pravočasno reagira. In da se ne bo treba kasneje delati nedolžnega in obtoževati prebivalstva, da se je preveč zadolževalo in da bi lahko vedelo, da obrestne mere ne bodo stalno tako nizke, in bankirje, ki jim tega niso dovolj jasno povedali, ter celo izvoznike, da so preveč prodajali v tujino in ob tem celo investirali, mora danes Cerarjeva vlada ostati hladna. Evforična gospodarska rast se lahko hitro spremeni iz asa v črnega petra.

Magna na slovenski zemlji

A lepi časi so časi za projekte, ki niso zanimivi za makroekonomske agregate, vplivajo pa na strukturo gospodarstva. Vendar se moramo zavedati, da s strukturnimi reformami ni mogoče prelisičiti makroekonomskih agregatov. Zato se morajo ti projekti končati in izplačati, preden minejo lepi časi. Zanje imamo na voljo, recimo, brez tveganja tri leta, da bodo makroekonomsko koristni in ne bodo škodljivi črni petri.

Magna v Hočah je tak as, čeprav pri tem projektu sploh ne gre le za Magno. Gre za vzorec odnosov do projektov, ki jih Slovenija nujno potrebuje. Magna ne prihaja s kakšno galvano iz šestdesetih. Je kapitalsko intenzivna proizvodnja z moderno tehnologijo, ki privlači na trgu ogromno dobička, ki zahteva industrijsko delovno silo in je del družbeno odgovornega podjetja. Tudi če ne dobite dela v tej lakirnici, se morate zavedati, da na trgu dela dviguje cene dela in privlači tudi delovno silo od drugod, a v dobro lokalni skupnosti. Poleg tega je v verigi, ki ustvarja enega najbolj na trgu diferenciranih proizvodov z monopolnimi cenami. Visoka kapitalna intenzivnost in nad ravnotežne cene so tisto, kar daje profite, profiti pa danes dajejo bogastvo. In ne gre zgolj za olastninjenje neke že delujoče tovarne, ki že daje davke, profite in plače, gre za novo podjetje in nove davke, profite ter plače.

Ne morem se znebiti vtisa, da smo Slovenci kar nenadoma postali zadovoljni s svojim standardom. Bogatejši pa ne moremo postati s kmetijsko proizvodnjo »na domačem vrtu« in pogozdeno pokrajino. Iz razvojne ekonomike že dolgo vemo nekaj, kar bom povedal zelo grobo: čim več bomo imeli kmetijstva in turizma, tem bolj revni bomo. Za oba sektorja že dolgo vemo, da lahko države vodita do srednje ravni razvitosti, nikoli pa med najrazvitejše države. Preprosto dajeta premalo dodane vrednosti na zaposlenega. Parola »jejmo domače« je hladno vzeto enaka kot Trumpova parola »America first«, saj je parola trgovinskega zapiranja. Majhne države pa so prisiljene tekmovati v svetovni ligi in tam biti najboljše. Drugače nas jutri ne bo več.

Seveda sem za domačo hrano in skrbnost z vodo, zrakom in gozdovi. Toda tako kot lahko rečemo, škoda je te zemlje za industrijo, ker nam daje hrano in vodo, lahko rečemo tudi, škoda je te zemlje za kmetijstvo in naravo, ko pa je to najboljša zemlja v Sloveniji za industrijsko cono. Tu je ravno območje s cesto, železnico, letališčem in celo reko. Lokacija tam sameva že desetletja in zdaleč presega potrebe zgolj ene take investicije. Poleg tega pa moramo že enkrat nehati otročje razmišljati o ogroženosti plodne zemlje in celo vodnih virov.

Sodobna krajina niso samo drevesa, reke, polja, so tudi ceste, letališča, naše hiše, tovarne. Se je kdo vprašal, kakšna bo tovarna videti od zunaj? Družbeno odgovorna proizvodnja ne bo nič bolj obremenjevala okolja, kot sedanje kmetijstvo z gnojili in transportna infrastruktura. Poleg tega pa smo lahko srečni, da to ni proizvodnja v Ljubljani ali v centru Maribora in da ohranja duh policentričnega razvoja Slovenije, ki tudi najmanj obremenjuje naravo in je ljudem prijazna.

Kje je potem črni peter za Cerarjevo vlado? V tem, da je Magna lahko le vseslovenski projekt in ne more biti le od SMC niti ne more biti odvisen od opozicije ali raznih civilnih društev. Devetdeseta leta so bila za mariborsko regijo dober nauk, da se tekoča oblast pri takih projektih zelo izpostavi in postane ranljiva; če to izkoristi opozicija za svoje politične cilje, je to lahko zelo učinkovito, a volivci bi morali spoznati, da jih je nekdo žrtvoval. Oblast pa zato mora iskati soglasje vseh, kar za Cerarjevo vlado ne bi bilo mogoče reči. Civilna društva, ki lahko ustavijo projekt, pa se morajo zavedati svoje ogromne odgovornosti. Mogoče bi jih morala kdaj doleteti tudi kakšna resna tožba, če bi se kasneje pokazalo, da so njihovi argumenti bili zanalašč napačni ali neustrezni in so komu povzročili škodo.

Drugi tir in avtoceste

Kako napačno je, če si vseslovenske projekte prisvoji zgolj SMC in vladajoča stranka ne zna zaslug za take projekte pripisati tudi opoziciji ter civilni družbi in jo pritegniti v koalicije, še bolj kot Magna kaže projekt drugi tir.

Danes zdaleč preveč pozornosti posvečamo vprašanju, kako bomo zanj dobili investicijska sredstva, čeprav se je tudi tu Cerarjeva vlada ujela v past nesmiselnega zlatega fiskalnega pravila in skrajno sporne prodaje infrastrukture tujcem. Toda čez leta se bo pokazalo sporno nekaj, kar danes kažejo sedanje bilance podjetja SŽ Infrastruktura. To podjetje je predlani uradno z uporabnino na celotnem slovenskem železniškem omrežju zaslužilo 25 milijonov evrov, 113 milijonov evrov za pokrivanje celotnih stroškov – torej izgub – slovenske železniške infrastrukture pa je dobilo iz državnega proračuna. Če vseh 1208 kilometrov slovenskih železniških prog zasluži 25 milijonov, bi sorazmerno 48 kilometrov drugega tira moralo dati slab milijon evrov lastnih zaslužkov in slabih 5 milijonov evrov izgub, ki bi jih v vsakem letu moral kriti proračun. K temu pa bi morali prišteti še stroške financiranja investicije.

To, da bi imeli od te proge korist tudi drugi, seveda ne šteje, saj tega SŽ ne bi mogle zaračunati nikomur – niti avstrijskim, nemškim in madžarskim vlakom ne. Pri tem projektu so se zdaleč precenili vloga Luke Koper s svojimi skromnimi 185 milijoni prihodka in učinki, ki naj bi jih železniški koridor imel na vse druge, ki pa zato ne bi plačali. V bistvu bi namesto njih plačevali davkoplačevalci, ko bi pokrivali izgube te druge proge.

Še pomembneje pa je, da politično monopoliziranje tega projekta ni omogočilo razprave o vprašanjih, kot so, ali si v resnici želimo in lahko privoščimo podvojitev prometa v Luki Koper, ali nismo pravkar pridobili lepe turistične obale med Koprom in Piranom in si Slovenci bolj želimo turizma ob novi obali kot silnega prometa čez našo deželo, kakšni so standardi, da taka proga postane zanimiva za potnike in ne le za tovor, in ali niso na voljo alternative.

Alternativa sta tretji in šesti pas na avtocestah k morju. Leta 2015 je imel Dars 60 milijonov dobička. Cestni promet se splača. Avtomobil se bo mogoče spremenil v električnega, a Slovenci se bomo na te, »naše« razdalje še naprej vozili z avtomobili. Sramota je, da smo delali protihrupne ograje tam, kjer bi morali dodatni pas, da nismo izkoristili javno-zasebnih partnerstev v času, ko kapital po svetu išče naložbe, ceste pa so idealne za to, in sramotno je, da naši industrijski centri, kot so Ravne na Koroškem, Idrija, Metlika, Velenje, Ilirska Bistrica, nimajo sodobnih cest. Gre tudi za miniranje slovenskega policentričnega razvoja, ki je bistven za preživetje naše dežele in njenih prebivalcev. Zato raje posodobimo sedanjo progo, naredimo protipožarne zidove in prihranek vložimo v prave naložbe. Referendum o drugem tiru je neumnost, saj ljudje niso sposobni odločati o dobrobitih in škodah takega projekta, a ni presenetljiv, če želi ena stranka monopolizirati nepremišljene projekte.

Najlažja igra: zdravstvo

Obstaja as, ki se je že davno spremenil v črnega petra. To je zdravstvo. Tu bi Cerarjeva vlada najlažje dobila igro, če se le ne bi zapletla v res nenavadno ideologijo popolnoma zgubljenih ljudi. Na ekonomski fakulteti v Ljubljani smo pripravili 82 sklepov o reformi zdravstvenega sistema, na podlagi katerih se da v nekaj mesecih pripraviti smiselno zakonodajo. V isti smeri je pripravila iztočnice za zdravstveno reformo tudi skupina okoli prejšnjega predsednika slovenske zdravniške zbornice primarija Možine. Obstaja velik krog deležnikov v zdravstvu, ki razume in podpira predlagane rešitve, a ministrstvo za zdravje na čelu z ministrico in tudi vrhom SMC se o teh predlogih noče niti pogovarjati.

Vse od koalicijske pogodbe dalje to ministrstvo in krog poslancev SMC zagovarja stališče, ki ga je res težko razumeti, če ne bi poznali ljudi okoli tega ministrstva, da je bistveno ukiniti prostovoljno zdravstveno zavarovanje in s tem doseči večjo solidarnost, pa četudi se ob tem podaljšajo čakalne vrste, naredi še več napak v zdravstvu in bolnišnice ter drugi izvajalci izgorijo v izgubah. Pri tem pa niti najmanjše težave slovenskega zdravstva ne izvirajo iz pomanjkanja solidarnosti in solidarnost sploh ni problem slovenskega zdravstva.

Prav komično je, ko izgube bolnišnic, ki jim je ZZZS zaradi pomanjkanja denarja znižal cene, ki so jim sindikati povečali plače in ki so jim povečane potrebe ljudi širile neplačane programe, poskušamo reševati z državnim proračunom in se ministrica niti »slučajno ne spomni«, da bi lahko dodatna sredstva dobila z razvojem zavarovalniškega sistema. Pri tem se ponavlja neumnost, da je slabost našega zdravstva, da ga v večji meri ne financiramo iz proračuna, čeprav je to njegova prednost. A če živiš v nekih nerazumljivih sanjah, ubogo zdravstvo in ubogi ljudje postajamo talec nekih neumnosti, ki bi se jih lahko znebili v nekaj mesecih, zdravstvo pa postalo adut na volitvah za SMC.

Resor proti javnemu sektorju

Pa je še nekaj drugih močnih kart, ki bi lahko vodile do zmage, a so danes prav tako ujete v željo, da si dosežke prisvoji zgolj ena stranka. Ker sem živel že v osemdesetih letih, lahko rečem, da strokovna javnost še nikoli ni bila tako izključena iz oblikovanja rešitev, ki si jih želimo Slovenci, kot danes. Resor javnega sektorja se še vedno vodi, kot da bi bil to resor proti javnemu sektorju in ne za javni sektor, kar je res pogumno, ker niso bile v celotnem času niti pripravljene kakšne resne strategije in reforme tega sektorja, izziva pa stavko na stavko.

Zmeda z DUTB, SDH, ministrstvi in zaklinjanjem na korporativno upravljanje, kot da bi bilo zgolj eno v svetu, še bolj odpira vprašanje, v čigavem interesu se vodijo in upravljajo državna podjetja in kakšna je pri tem odgovornost ministrov. Pa se potem v tej neodgovorni odgovornosti rešujejo tudi taka velika vprašanja, kot je privatizacija NLB, državna podjetja pa ne podpirajo državnih projektov. Konec koncev tako nastaja mimo politike, ki smo jo volili, neka kadrovska politika, ki zagotovo ni v korist nobene politike.

Pa pokojninski sklad, ki ga oblikujemo tako, kot da ne bi poznali niti osnov makroekonomike. In najhujša revščina, ki bi jo lahko opravili z majhnim denarjem, seveda na način, ki ga ni mogoče stlačiti v kalupe prepričanja, da ministrstvo za delo dela delovna mesta. In čisto na koncu, predsednik Cerar bi se lahko nekaj naučil od predsednika Drnovška: ministre je treba menjati. Sedaj je zadnji čas, če hoče ljudem sporočiti, da bi želel vladati tudi v prihodnjem mandatnem obdobju. Prepričanje, da si edini primeren za oblast, je namreč resna in pogubna bolezen vseh začetnikov v politiki.