Tiskane izdaje
Leta 1988 se je kot štiriletni otrok iz rodnega Celja s starši preselil na Češko in od tedaj živi v Pragi. Pred petimi leti je s kolegi tam ustanovil sklad, tri leta zatem se je ta uvrstil med deset najboljših skladov na svetu. To je dokaz, ponosno pravi, da ni treba, da si iz velike države oziroma iz meke finančne industrije, pa te vseeno opazijo.
Češka, kjer živi in dela, je ena najstabilnejših in najuspešnejših postkomunističnih držav. Večina gospodarstva je bila privatizirana že pred leti, vključno z bankami in telekomunikacijami. Po najnovejših podatkih Eurostata ima 2,9-odstotno stopnjo brezposelnosti, celo nižjo kot Nemčija, kjer je stopnja 3,7-odstotna, in nekajkrat nižjo kot naša država. Do leta 2050 naj bi Češka postala 49. največje gospodarstvo na svetu.
Sven Subotič je bil med drugim revizor pri družbi Ernst & Young, sledil je skok na kapitalski trg v znani češki investicijski banki Wood & Company. Po Wood & Co. se je kot finančni direktor zaposlil v očetovem podjetju Intertrade Praga, nato je s kolegi ustanovil hedge sklad. »Ni nam bil izziv, da bi se vse življenje ukvarjali s trgovanjem z delnicami družb srednje Evrope,« pojasnjuje. Tako je nastal Charles Bridge Global Macro Fund. Svoje teoretične modele so preizkusili v praksi.
Pred dobrim mesecem ste nastopili kot eden redkih Slovencev, če ne edini, v intervjuju v Forbesu, resda češki izdaji. Ste si ga vi kupili?
Prosim?
Ste za intervju v reviji morda plačali?
Najprej, ne vem, ali je Forbes doslej pisal o kakšnem Slovencu ali ne. Sem soustanovitelj posebnega in zelo uspešnega sklada na Češkem, na trgu smo več kot pet let, trije kolegi smo začeli res iz nič. Baza začetnega kapitala je bila family & friends, imeli smo sicer teoretične modele, o katerih pa nismo vedeli, kako se bodo obnesli v praksi, imeli smo tudi nekaj izkušenj iz prejšnjih služb, kako se bo naš sklad obnašal, pa nismo vedeli. V vseh letih delovanja se seveda udeležujemo investicijskih konferenc in pri Forbesu so nas opazili. Najprej so nas prosili, naj jim napišemo analizo prihodnosti električnih avtomobilov v primerjavi z vozili na dizelski pogon. Kako vidimo to področje čez deset let. Ko smo jim napisali analizo, smo jih očitno pritegnili, opazili so naše delo na trgu in naše lepe donose.
Leta 2015 smo se uvrstili med deset najboljših skladov naše vrste na svetu, kar je dokaz, da lahko sklad, ki je voden iz Prage, premaga leaderje z Wall Streeta. Ne le teoretično, tudi dejansko je očitno tako, da ni treba, da si iz velike države oziroma iz meke finančne industrije, lahko si torej iz malega mesta ali države, pa te vseeno opazijo. Ponosen sem na to, kar smo dosegli, in ker smo res nekaj dosegli, smo prišli tudi v revijo, ki jo omenjate.
Bloomberg piše, da so Kitajci od leta 2005 investirali 44 milijard evrov v kmetijska zemljišča in živilsko industrijo zunaj Kitajske, število teh transakcij se je v zadnjih šestih letih početverilo. V začetku avgusta so začeli sodelovati z enim izmed največjih proizvajalcev riža v Evropi, italijansko družbo Riso Scotti, ki pa količinsko zanje dejansko ne pomeni nič.
Investirajo vsepovsod, zelo aktivni so na primer tudi na Češkem, investirali so v različna področja, od športa, postali so lastniki nogometnega kluba, do banke in celo letalske družbe. Z odločnimi koraki vstopajo v Evropo, pred časom so kupili veliko zemlje na primer v Ukrajini in Kazahstanu, lani pa 1700 hektarjev žitnih polj v osrednji Franciji ... Njihovi precejšnji apetiti na Češkem so verjetno tudi posledica dobrih političnih odnosov med Češko in Kitajsko. Med drugimi je bil tudi češki predsednik z delegacijo najuspešnejših poslovnežev večkrat na obisku in najbogatejši Čeh Petr Kellner ima največji posel prav na Kitajskem in v Rusiji, ukvarja se s potrošniškimi posojili. Kellner je bogat tudi v svetovnem merilu, njegovo premoženje so ocenili na več kot 11 milijard evrov; je nekdanji lastnik največje češke zavarovalnice, zdaj ima v lasti O2, največjega češkega telekomunikacijskega operaterja. Druga močna skupina v kitajski lasti je banka J&T, v katero so vstopili s krepko finančno injekcijo v višini več kot milijardo evrov. Nedavno je bil v Pragi na obisku kitajski predsednik, dobri odnosi se kažejo tudi v živalskem vrtu.
V živalskem vrtu?
Pravijo, da se odnos Kitajske do držav partneric kaže prav v vprašanju pand. V Pragi je zelo velik živalski vrt, v katerem so tudi pande. Teh se ne da kupiti, pač pa jih lahko Kitajska samo posodi, in posodili so jih Češki, kar naj bi bila potrditev dobrih meddržavnih odnosov.
»Leta 2015 smo se uvrstili med deset najboljših skladov na svetu, kar je dokaz, da lahko sklad, ki je voden iz Prage, premaga leaderje z Wall Streeta.« Foto: Uroš Hočevar/Delo
Kitajska postaja gospodarsko pomemben dejavnik? V tujih medijih v Evropi se je razvnela debata, ali je treba omejiti kitajske naložbe v EU.
Postajajo razviti in so brez dvoma velesila. Vsi nakupi so sicer del njihove investicijske strategije širjenja na svetovne trge s pomočjo nakupov tujih podjetij, s čimer si želijo preoblikovati svojo državo iz poceni proizvajalke izdelkov za ves svet v državo z naprednejšim gospodarstvom. To strategijo podpira tudi država, saj imajo kitajska podjetja ob morebitnem pomanjkanju lastnih sredstev močno posojilno podporo državnih bank.
Sokrivi so celo za podražitve masla.
To sem prebral v medijih, tega področja ne poznam, vem pa za njihovo špekuliranje na področju jeklarstva. Predvsem pri njih namreč izdelujejo grafitne elektrode, nujno surovino za železarne, tona te surovine je stala okoli 3000 evrov. Zdaj se špekulira, da so se hoteli maščevati za visoke carinske stopnje, ki jih je kot protidamping uvedla evropska komisija, in so ustavili njihovo prodajo oziroma trdijo, da je njihova proizvodnja na Kitajskem v veliki meri prenehala. Cena grafitnih elektrod se je povišala za šestkrat, nihče ne verjame, da so tovarne, v katerih so jih izdelovali, res zaprli. Posledica so težave evropskih proizvajalcev jekla, ker te surovine ni mogoče dobiti.
Kaj pa vodni viri, so dobra investicijska priložnost? Kitajci namreč vlagajo tudi v zaloge pitne vode.
Veliko analiz kaže, da se čez trideset let v Evropi ne bomo mogli več tuširati, ker ne bo dovolj vode. Zagotovo so torej delnice družb, ki imajo v lasti vodne vire ali imajo koncesije zanje, dobra investicijska priložnost. Po mojem celo večja, kot so solarne elektrarne.
Pri svojem delu opažate, da je nakup zemljišč, ker je zemlja omejena dobrina, zaznan kot dobra investicijska priložnost?
Na Češkem ta trend obstaja, kupuje se zemljo, da. Generacija uspešnih poslovnežev iz devetdesetih let, ki niso obremenjeni s preteklostjo in komunizmom ter nimajo tako kot v ZDA ali zahodni Evropi strokovnega znanja, kot so hedge skladi, in jim je področje upravljanja premoženja tuje, se boji »neoprijemljivih« investicij. Če pa se srečajo s skladi, ki kupujejo zemljišča, to lažje razumejo in se lažje odločijo ter jim dajo del premoženja v upravljanje. Ker je v določenem obdobju pričakovati konvergenco cen in ker je zemlja v Avstriji precej dražja kot na Češkem, vsak rad investira, ker so, teoretično seveda, pričakovani veliki dobički. Zemlje kot dobrine je vedno konstantno enako, ljudi je vse več in bodo morali jesti; ta investicijska logika prababic in babic je marsikomu, ki je finančno nepismen, blizu. S tega vidika je te sklade veliko lažje tržiti kot sklade našega tipa, ki je specifičen. Ko mi razlagamo potencialnim investitorjem, kaj sploh počnemo, je to precej bolj zapleteno.
Kaj torej počnete?
Naš sklad deluje po načelu absolute return, torej hočemo zaslužiti neodvisno od gibanj na finančnih trgih. Gre za to, da vzajemni skladi lahko kupujejo delnice in stavijo na njihovo rast. Če ni tako, ti skladi izgubijo več, kot znašajo padci delnic, ker je njihovo delovanje povezano tudi s stroški. Če na primer Applova delnica pade za 10 odstotkov v enem letu, bo sklad, ki jo je kupil, izgubil še več. Naš hedge sklad ima že po naravi široko paleto inštrumentov, ki jih lahko uporablja, te je mogoče uporabiti ob padcu trga. Torej, če pričakujemo politično nestabilnost, kot je na primer zdaj med ZDA in Severno Korejo, trgi so že živčni in nervozni bodo še nekaj tednov ali mesecev, lahko naš sklad hitro preusmerimo, uporabimo različne inštrumente in pri tem zaslužimo.
Kam vlagate premoženje svojih strank?
Mi smo makro sklad, orientirani smo na svet kot celoto, nimamo geografske preference. Na današnji dan smo usmerjeni na ZDA, kjer je veliko neefektivnih skladov, ki investirajo v nafto in zemeljski plin, druge surovine. Imamo pa zadeve kupljene tudi v Aziji in Evropi. Odločimo se glede na priložnost. Bolj smo usmerjeni na naravne vire, na padec njihovih cen, ter na tako imenovane ETF-sklade (indeksne investicijske sklade, op.p.) kot celoto, ki držijo zemeljski plin ali nafto na primer. Tudi stroški teh skladov so dokaj visoki, ker je nafto ali zemeljski plin nekje treba shranjevati. To povzroča, da so ti skladi zelo neefektivni in njihova cena dolgoročno pada.
In to je posebnost?
Na svetu je le od 3 do 5 odstotkov skladov, ki se ukvarjajo z identifikacijo neefektivnih skladov. Zakaj jih je tako malo? Ker je komitentom, kot sem dejal, težko pojasniti, kaj sploh počnemo, in je lažje dobiti vlagatelje, če jim predstaviš kakšno bolj enostavno naložbeno zgodbo.
Zakaj ste se odločili za »zapleteno« zgodbo?
Ker je to naša velika konkurenčna prednost. Tudi zato je razumljivo, da je velik delež naših komitentov iz IT-branže, ki je na Češkem zelo močna. Ti ljudje nam lažje sledijo in razumejo, kaj delamo, ker jim je statistično-matematična analiza bližje kot preostalim. Če bi bili eden od sto skladov na Češkem ali eden od tisoč na svetu, bi bilo vprašanje, zakaj sploh izbrati nas, če smo čisto enaki kot drugi, na mestu. Zdaj pa ni.
Kakšen je vaš tipični komitent?
Predvsem so to fizične osebe, naše stranke nas ne izberejo zato, da bi postale bogate, ampak so že bogate. Njihov primarni cilj je torej ohraniti premoženje. Naš ciljni donos je od 5 do 7 odstotkov na leto, stranke nas dojemajo kot neko alternativo. Seveda obstaja še drug tip strank, takšne, ki nočejo imeti klasičnih vzajemnih skladov, ampak nekaj bolj ekskluzivnega, kot je hedge sklad, pa nekaj, česar ne dela ravno vsak sklad. Če uporabim avtomobilsko metaforo – da imajo porscheja in ne volkswagna.
V začetku avgusta ste dobili novo pomembno stranko.
Na to sem res ponosen, 1. avgusta je k nam investiral del premoženja najstarejši sklad na Češkem, ki sicer investira predvsem v delnice, na nas pa se je obrnil kot na alternativno investicijsko priložnost. Gledali so naše rezultate in jim je bilo všeč, da imamo zelo nizko korelacijo z dogajanjem na trgu. Če torej delniški trg raste, mi ne rastemo, če pa delniški trg pada, mi ne padamo, prej rastemo. Če delniški trg ne raste in ne pada, mi veliko zaslužimo.
Omenila sva že zemljo, ki je na Češkem investicijsko zanimiva zaradi pričakovane konvergence cen z Avstrijo. Se da napovedati »trende« v investiranju?
Trende napoveduje ozka skupina ljudi, ki jim lahko rečemo vizionarji. Ostali jih samo sledimo. Omenil bi na primer teslo. Še pred desetimi leti ni nihče niti pomislil, da bo realno obstajal elektromobil za množice. Zdaj se je ta trend razširil tudi med preostale proizvajalce avtomobilov. Volvo je napovedal, da bo od leta 2019 vsak nov model tudi električni.
»Večkrat sem slišal, da so kriptovalute finančna piramida. Piramida pomeni finančno prevaro in da substrat investicije sploh ne obstaja. Bitcoina zagotovo ne moremo jemati kot prevaro, čeprav nima fizične vsebine. Obstaja pa, kot tudi na primer google ali facebook.« Foto: Uroš Hočevar/Delo
Napovedi so zaradi številnih negotovosti težke, nova negotovost, ki je vznemirila trge, je napetost med ZDA in Severno Korejo. Kam bo šla svetovna ekonomija, so lahko kriptovalute krive za novo finančno krizo?
Na to vprašanje ne morem odgovoriti z da ali ne. Kriptovalute so nekaj novega. Fintech ali finančna tehnologija je trend, ki ga ne smemo spregledati. Blockchain in tudi kriptovalute so del tega novega sveta. Nekaj takega, kot sta bila pred dvajsetimi leti e-pošta in internet.
Vedno me je fasciniralo, kako so izjemni pravniki zelo slabi ekonomisti ali pa znani glasbeniki slabi politologi. Kompetentnost na določenem področju absolutno ne zagotavlja kompetentnosti drugje. Večkrat sem slišal, da so kriptovalute finančna piramida. Piramida pomeni finančno prevaro in to, da substrat investicije sploh ne obstaja. Bitcoina zagotovo ne moremo jemati kot prevaro, čeprav nima fizične vsebine. Obstaja pa, kot tudi na primer google ali facebook. Cena bitcoina je posledica povpraševanja pohlepnih investitorjev po tej valuti, enako kot na primer cena zlata. Predvsem pa sta na ceno bitcoina vplivali njegova sistemska uporaba in razširitev med ljudmi. Ko bomo lahko brez težav »preživeli« z bitcoini, torej da si bomo lahko kupili hrano, pijačo, plačevali storitve ali celo najemnino, bo lahko stal 100.000 dolarjev (zdaj stane 4000). Samo takrat se morda ne bo več imenoval bitcoin. Medtem ko se socialna omrežja globalno ukvarjajo z interakcijo med ljudmi, in tukaj je jasen zmagovalec facebook, kriptovalute uresničujejo ljudem željo po likvidnem in neodvisnem ohranjanju vrednosti premoženja.
Ker se ljudje bojijo nove krize, jih veliko drži denar na bančnih računih in ne investira v različne oblike premoženja.
Na Češkem ima 20.000 ljudi milijon dolarjev premoženja. Po drugi strani pa več kot 400 milijard kron oziroma okoli 20 milijard evrov leži na bančnih računih, kar pomeni, da ta sredstva niso investirana. Ljudje se bojijo in raje držijo denar na nedonosnih bančnih računih.
Hočem reči, da se bančne krize dogajajo kar naprej, naj so to ZDA, Slovenija ali Nemčija, kjer so prav tako dali težke milijarde za dokapitalizacijo svojih sistemskih bank. Še v Švici so imeli leta 2008 in 2009 pomembne dokapitalizacije bank. Ali pa z nafto bogat Azerbajdžan. Še pred dvema letoma so bile bančne obrestne mere na depozit okoli 15 do 17 odstotkov na leto. Če lahko da banka toliko za depozitno obrestno mero, so na drugi strani še višje obrestne mere za posojila. Samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo počilo. Dokler je bila nafta 90 dolarjev za sodček, je bilo vse okej, državni proračun imajo namreč nastavljen pri ceni okoli 60 dolarjev za sodček, podobno kot Rusija. Ko pa je cena nafte začela padati, se je v teh državah, ki imajo nafto, torej Azerbajdžanu, Kazahstanu in Rusiji, zgodila devalvacija. Manat, lokalno valuto Azerbajdžana, so prej vzdrževali na visoki ravni, na ravni dolarja in evra, kar ni realno, makroekonomski parametri tega umetnega tečaja dejansko niso dopuščali, nato so ga vezali na cene nafte, ki je padla za polovico. In kaj se je zgodilo v bankah? Po 50-odstotni devalvaciji manata je nastal problem, saj je imel velik del prebivalstva kredite v dolarjih, kar pomeni, da se je njihova obveznost do banke podvojila. Banke so bile tako naenkrat soočene z velikim deležem slabih posojil, kar jih je sesulo. Ko smo imeli mi krizo, leta 2008, so oni veselo rasli, zdaj pa je obratno, iz šampionov so padli v krizo.
Slovenci smo včasih gledali na Čehe z malce posmeha, zdaj ni več tako.
Na Češkem se je bančna kriza zgodila veliko prej kot v Sloveniji. Z njo so se tako ali tako srečale vse postkomunistične države. Slovenija se je, če jo primerjamo na primer z Grčijo, dobro odrezala, rešili smo se trojke, gospodarstvo zdaj dobro dela. Makroekonomski podatki so dobri, čeprav je res, da po nekaterih parametrih Češka prehiteva Slovenijo, na primer po stopnji brezposelnosti. Ima zelo močen avtomobilski sektor, naredili so velik korak naprej, privatizacija je bila učinkovitejša pri njih. Največje banke so v lasti tujcev in imajo izjemne dobičke, celo boljše od svojih mater, pa naj je to KBC, Société Générale, Raiffeisen ali Erste Bank. Češka je prodala veliko podjetij tujcem, ki so prišli kot strateški partnerji. Prišli so od povsod, iz Nemčije, ZDA, nepremičninski trg je zdaj v rokah Italijanov. Od leta 1990 so kupili večino nepremičnin v Pragi in jih zdaj oddajajo.
Češka je znana po pivu, svoje bisere, svoje pivovarje, so prodali brez težav. Nacionalni interes, s katerim ima Slovenija težave, na Češkem ni igral nobene vloge. Ne vem, ali je to pragmatizem ali kaj drugega, res so zelo potrpežljiv narod, toda razprav o prodajah pomembnih podjetij ali bank, kot so pri nas, tam ni bilo. Povsem drugačen odnos je bil do teh prodaj.
Ampak treba je upoštevati tudi kakšen drug podatek, na primer o povprečni plači, dosega okoli 1100 evrov bruto, v Sloveniji je povprečna bruto plača dobrih 500 evrov višja. Je pa dejstvo, da te povprečne plače večina, to je dve tretjini Čehov, ne vidi. Statistiko »kvari« bogat sloj ljudi, razlika med njimi in delavci je zelo velika, srednjega razreda pa skoraj ni. Približno 20.000 ljudi na Češkem ima več kot milijon dolarjev likvidnega premoženja, torej brez nepremičnin. Če torej pogledam povprečnega Slovenca in Čeha, je povprečni Slovenec veliko bolj urejen, bolj »zahodnjaški«. Je pa res, da so razlike med Prago in preostalim delom države velike.
Omenili ste plače. Gospodarska rast je, a ji plače ne sledijo. Sploh pa je večina svetovnega premoženja v rokah peščice ljudi. To pomeni, da večina nima denarja za naložbe, za varčevanje, in na drugi strani, da odstotek ljudi, ki ima v rokah 99 odstotkov svetovnega premoženja, lahko po svoje kroji gibanje borznih tečajev.
Res se špekulira, da skupine ljudi določajo gibanje tečajev. Ali je to res, seveda ne vemo. Naš sklad je zasebni, mali sklad, ki upravlja nekaj manj kot 25 milijonov evrov, imel sem znanca na Wall Streetu, ki je upravljal 600 milijonov dolarjev s šestimi ljudmi, pri tem poslu je stres izjemen, v našem primeru tudi zato, ker v njem upravljamo tudi lasten denar. Stres je treba vzeti v zakup. Spim normalno, morda nekoliko manj le zato, ker imam majhnega otroka.
Kakšen je vaš odnos do davčnih oaz?
Nisem jim naklonjen. Prepričan sem, da mora vsak plačevati davek tam, kjer živi, in prek davkov svoji državi, ki ti vedno nekaj da, vrniti del sredstev.
Se dojemate kot Slovenca ali Čeha? V bistvu večino življenja živite v tujini.
Ko sanjam, sanjam v obeh jezikih. Če igrata reprezentanci obeh držav, navijam za slovensko. Doma imam pravi jezikovni babilon. Soproga je iz Bakuja, spoznala sva se med študijem ekonomije na University of New York. S sinom govorim slovensko, žena govori z njim rusko, z ženo se pogovarjava angleško ali rusko. Otroku tako manjka češčina, ki se je bo naučil v vrtcu. Na Slovenijo sem vezan tudi poslovno, prek očetove družbe Moravia Steel Slovenija, za del njenih naročnikov namreč skrbim tudi jaz. Moja širša družina je v Sloveniji. Letos sem se celo odločil, da bom preživel dopust v Portorožu. Bil sem že marsikje in opažam, da se preveč ljudi v Sloveniji ne zaveda, kako dobro se tukaj dejansko živi.
Kako ste sploh zašli v finančne vode?
Moj vzor je bil gotovo oče, ker je bil vedno aktiven na borzi. Vedno je gledal bilance podjetij in razmišljal, kam bi vložil denar. V najstniških letih je to zagotovo vplivalo name. Iz hobija je to postala aktivnost, del življenja. Ugotovil sem, da bi to rad delal. Oče je sicer aktiven na borzi v smislu, da izbira delnice, ki se mu zdijo atraktivne in podvrednotene, naš sklad je povsem nekaj drugega. Ni bil vzor za ustanovitev sklada, je bil pa vzor za to, da sem prišel v ta finančni svet.
Kdaj ste kupili svoj prvi vrednostni papir?
Takoj, ko sem lahko. Pri osemnajstih, ko sem lahko začel trgovati, sva šla s prijateljem naivno z gotovino v borznoposredniško družbo. Imela sva 1300 evrov. Ko so naju podučili, kako sploh poteka transakcija, sem kupil delnico nemškega Allianza, ki je stala 38 evrov in je nemudoma zatem malo padla. Takoj me je zagrabila panika. In zdaj v bistvu, za hobi, zunaj našega sklada, investiram v delnice. Samo vanje. Opcije, derivati in drugi finančni instrumenti me ne zanimajo. Investiram v evropske delnice, 90 odstotkov v nemške, nekaj pa v ameriške.
Vaš triletni sin že ima svoj račun?
(Smeh.) Ima odprt varčevalni račun. Vsak oče si želi, da bi njegov sin delal isto kot on. Res je, da bom vesel, če bo šel po mojih stopinjah. Ne bom pa nesrečen, če se to ne bo zgodilo. Če te finance ne zanimajo, ne boš delal dobro.
