Strateška potrpežljivost Washingtona se izteka

Donald Trump je pomemben del volilne kampanje gradil na močni sovražni retoriki do Kitajske. Bo v predsedniški vlogi drugačen?

ned, 16.04.2017, 06:00
Vojaški jedrski program Severna Koreja v veliki meri še danes financira s prodajo premoga sosednji Kitajski in skoraj sužnjelastniškim sistemom prisilnih delavcev v tujini. Z njihovo pomočjo naj bi severnokorejski režim zaslužil okrog 1,8 milijarde dolarjev na leto.

V začetku aprila se je s pomočjo zvez Henryja Kissingerja in ob posredovanju družine Kushner, iz katere prihaja Trumpov zet Jared, na Floridi zgodilo dolgo pričakovano srečanje med kitajskim in ameriškim predsednikom, Xi Jinpingom in Donaldom Trumpom. Zanimivo je, da so večjo pozornost obisku namenili v ZDA kot na Kitajskem. Tam naj bi bili mediji poročali, da se je kitajski predsednik Xi »ustavil« v ZDA v okviru evropskega obiska na Finskem.

Donald Trump je pomemben del predvolilne kampanje gradil na močni sovražni retoriki do Kitajske. V nekem trenutku jo je označil celo za »posiljevalko ZDA«. A te izjave je treba razumeti predvsem v luči doseganja političnih točk na račun preveč popustljive Obamove administracije in močnega vpliva t. i. ekonomskih nacionalistov s Petrom Navarrom na čelu. Slednji naj bi v zadnjem času že izgubil vpliv in začel izlivati svoje frustracije v člankih za Wall Street Journal. Večjo vlogo naj bi si izborila bolj pragmatičen nekdanji bankir banke Goldman Sachs, Gary Cohen, in Trumpov zet Jared Kushner. Prav Kushner naj bi z ženo Ivanko Trump prevzel krmilo ameriško-kitajskih odnosov. Posledica je umiritev tona ameriškega predsednika Trumpa. Ta je namesto zunanjetrgovinskega primanjkljaja kar naenkrat začel izpostavljati predvsem potrebo po bolj »uravnoteženih« zunanjetrgovinskih odnosih.

Kitajska ljudska pesem na Floridi

Xijev obisk je v veliki meri zasenčilo nepričakovano ameriško vojaško posredovanje v Siriji, ki je bilo namenjeno tako ameriški javnosti kot kitajskemu predsedniku. Kitajski predsednik je med obiskom na Floridi deloval zelo umirjeno in pretirano nasmejano, kar je pri Kitajcih znak nelagodnosti. Najpomembnejši cilj njegovega obiska tako, žal, ni bil čisto dosežen, saj kitajski predsednik ni bil enakovreden ameriškemu. A Trump je s sirskim asom v rokah zelo jasno pokazal, da so ZDA pripravljene same »opraviti« s Severno Korejo. Gre za pomemben zasuk v dosedanji doktrini posvetovanja s Kitajsko in t. i. strateške potrpežljivosti.

Sirsko presenečenje najbrž dodatno pojasni tudi Trumpov pičel »izplen« na Floridi, kjer se je Xi izkazal za spretnejšega pogajalca. To je posredno priznal celo Trump, ko je ob srečanju rekel: »Za zdaj nisem dobil še nič.« Najsvetlejša točka obiska naj bi bila tako Kushnerjeva najstarejša hči, ki je predsedniku Xiju in njegovi ženi zrecitirala kitajsko ljudsko pesem, saj se je kitajščine začela učiti že pri 18 mesecih starosti. Z okrepljeno vlogo Ivanke in Jareda Kushnerja za krmilom ameriško-kitajskih odnosov pa kritiki opozarjajo na številne etične dileme, povezane z morebitnim navzkrižjem poslovnih in državnih interesov Trumpovih. Tem je kitajsko sodišče lani tik pred predsedniškimi volitvami v ZDA čudežno, in to po desetletju sodnih porazov, nenadoma dovolilo uporabo blagovne znamke Trump na Kitajskem, ki jo je pred njimi zaščiti podjetni Kitajec.

Kitajski in ameriški predsednik sta imela zelo različne cilje glede floridskega obiska. Xijev najpomembnejši cilj je bil, da bi bil pred domačo javnostjo videti enakovreden Trumpu. Pomembno mu je bilo dobiti tudi Trumpovo zagotovilo o podpori »ene Kitajske«, pomiriti ameriško administracijo glede militarizacije otokov v Južnokitajskem morju ter razelektriti napetosti glede zunanjetrgovinskih vprašanj.

Na drugi strani je bilo severnokorejsko jedrsko vprašanje ključno za ZDA. To v dinamiko t. i. azijskega paradoksa (naraščajoče regionalne gospodarske soodvisnosti in politično-zgodovinskega antagonizma) vnaša vse večjo negotovost. A gre za posledice desetletij nerešenih vprašanj. Kot kaže, naj bi bila Severna Koreja na pragu statusa jedrske države, saj so njene jedrske grožnje z novim vodjem Kim Džong Unom močno eskalirale. Vendar to ni znak moči njenega režima, temveč njegove šibkosti in neuspešnosti mednarodne skupnosti pri reševanju tega vprašanja.

Rep, ki maha s psom

Vse bolj očitno je, da tudi Kitajska ne ve točno, kaj narediti glede severnokorejskega režima. Čeprav naj bi predsednik Xi za severnokorejskega vodjo Kim Džong Una uporabljal izraz »debeli tretji« in čeprav naj bi se kitajska javnost na internetu norčevala iz tega, da »rep maha s psom« (češ da Severna Koreja upravlja kitajsko vodstvo), kitajsko vodstvo razen ostrejših sankcij proti Severni Koreji ne želi uporabiti drugih sredstev. Pri tem pa severnokorejski vodja, da bi ohranil režim, pospešeno spreminja Severno Korejo v jedrsko državo, kar naj bi bilo po njegovem mnenju edino poroštvo za obstanek Severne Koreje. Kot zunajzakonski tretji otrok očeta Kim Džong Ila, za katerega njegov ded, veliki Kim Il Sung, sploh ni vedel, je mladi Kim Džong Un pred velikim izzivom, kako okrepiti svojo legitimnost. Status jedrske države je njegov adut na pogajanjih z zahodom, zlasti ZDA.

Obe strani, kitajska in ameriška, sta po koncu nedavnega obiska novega ameriškega zunanjega ministra Rexa Tillersona v Aziji – v ospredju pogovorov je bilo predvsem severnokorejsko jedrsko vprašanje – slavili zmago. Toda poznavalci azijskih razmer na zahodu so kritizirali Tillersonovo preveč laskajoče ponavljanje kitajskih metafor o vzajemnem spoštovanju in razumevanju. Te za Kitajce pomenijo veliko več, kakor si najbrž predstavlja novi prvi človek ameriške zunanje politike. Trump se je temu spretno izognil, vendar tudi ni nastopil tako ostro, kot je bilo pričakovati.

Je pri Trumpu z zmanjšanjem vpliva t. i. ekonomskih nacionalistov nenadoma prevladal pragmatizem? Se je tudi z novim ministrom za zunanje zadeve zgodil obrat? Sta ključno vlogo odigrala Kushnerjeva? Je zaradi Severne Koreje ameriška zunanja politika pripravljena/prisiljena zasledovati višje cilje ali pa je pripravljena ukrepati sama? Je ameriška politika umirila žogico v zelo občutljivem letu kitajskega 19. partijskega kongresa, ki bo jeseni, in to na sredini mandata predsednika Xija? Nekaj je več kot jasno: obdobja t. i. strateškega potrpljenja ZDA do Severne Koreje je s Trumpom očitno konec. A kaj bo sledilo?

Zgodovina jedrskega dežnika

Za Severno in Južno Korejo se druga svetovna vojna ni končala. Državi nikoli nista podpisali mirovnega sporazuma. Še danes sta umetno razdeljeni vzdolž 38. vzporednika. Čeprav na zahodu velja prepričanje, da sta se zapletli v državljansko vojno kot marioneti ideološkega boja med komunizmom in »demokratičnim kapitalizmom«, nedavno razkriti tajni dokumenti iz Pekinga in Moskve kažejo, da je kasnejšemu prvemu vodji Severne Koreje Kim Il Sungu spretno uspelo razdražiti veliki komunistični botrici, Kitajsko in Sovjetsko zvezo. S pomočjo njune podpore je nato napadel jug. Po presenetljivem napadu severa in hitrem napredovanju je bil jug osvobojen šele s podporo široke zahodne koalicije pod vodstvom ZDA in leta 1953 je bil dosežen dogovor o vzpostaviti meje vzdolž 38. vzporednika.

Južna Koreja je takrat podobno kot severna polovica štela dobrih 25 milijonov prebivalcev, a je bila zaradi svoje kmetijske usmerjenosti veliko revnejša od Severne Koreje, bogate z rudninami.

V petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bila ameriška vojaška prisotnost v Južni Koreji in na Japonskem pomemben element regionalne stabilnosti ter ključen jeziček na tehtnici z vidika dinamike hladne vojne v Pacifiku. Nuklearizacija regije se je po ameriškem jedrskem bombardiranju Japonske začela sredi petdesetih let. Leta 1955 so ZDA javno priznale, da bi lahko ameriška vojaška podpora Japonski vključevala tudi »jedrske opcije«. Dve leti pozneje so ZDA že govorile o jedrski prisotnosti kot »aktivni varnostni strategiji«, kar je spodbudilo bližnjo Kitajsko k pospešenemu razvoju lastnega jedrskega programa. Leta 1964 je Kitajska prehitela Japonsko in postala jedrska velesila. Zaradi japonskega zaostanka za Kitajsko in še živih travm jedrskega bombardiranja Japonske sta ameriški predsednik Lyndon Johnson in japonski premier Eisaku Sato leta 1965 dosegla dogovor o t. i. ameriškem jedrskem dežniku, ki naj bi ščitil tudi Japonsko. Tri leta pozneje je Japonska sprejela t. i. štiri jedrska načela in jim sledi še danes.

Prvo načelo je vključevalo trojni ne (nobenega posedovanja, proizvodnje ali shranjevanja jedrskega orožja na japonskem ozemlju). Drugo načelo se je nanašalo na izključno uporabo jedrske energije v miroljubne (civilne) namene. Tretje je začrtalo aktivno vlogo Japonske pri svetovnem jedrskem razoroževanju. Četrto pa se je nanašalo na sprejetje t. i. ameriškega jedrskega dežnika pri vojaški zaščiti Japonske.

Čeprav je Japonska skrivno pripravila tudi študijo o uvedbi lastnega vojaškega jedrskega programa, je ta pokazala številne tehnične pomanjkljivosti, in sicer pomanjkanje jedrskega znanja in tehnologij, pomanjkanje potrebnega prostora za jedrsko testiranje in morebitno shranjevanje jedrskega orožja v močno urbano poseljeni Japonski.

Kim Džong Un je hitro počistil morebitne sovražnike, začenši z bližnjimi sorodniki.
Foto Reuters

Američani na Japonskem

Leta 1972 so ZDA pod vodstvom Richarda Nixona – ob zaostrovanju napetosti s komunistično Kitajsko in Sovjetsko zvezo – dosegle »odpustek« od štirih japonskih jedrskih načel in si izpogajale možnost nastanitve jedrskega orožja na japonskem otočju Okinava, in to v primeru »utemeljene grožnje in ob predhodnem posvetovanju z japonsko vlado«.

Vprašanje ameriške jedrske prisotnosti na Korejskem polotoku je imelo podobno dinamiko. Leta 1958 je ameriški predsednik Dwight Eisenhower odobril namestitev do 600 taktičnih balističnih raket na Korejskem polotoku. Ameriška administracija v celotnem obdobju ni želela »niti potrditi niti zavrniti« prisotnosti jedrskega orožja na tem polotoku. A drugače kot na Japonskem je južnokorejski vojaški diktator Park Čung Hee (oče južnokorejskega gospodarskega čudeža in nedavno odstavljene in aretirane južnokorejske predsednice Park Geun Hje) začel aktivno načrtovati lasten vojaški jedrski program. Po letih ameriške tihe diplomacije in po atentatu na Parka je Južna Koreja leta 1978 javno pristopila k ameriškemu jedrskemu dežniku v Pacifiku in se odrekla lastnemu vojaškemu jedrskemu programu.

Sledili sta dve desetletji močnega nasprotovanja južnokorejske javnosti in dela politike domnevni ameriški jedrski navzočnosti na Korejskem polotoku. V začetku devetdesetih let je ameriški predsednik George Bush starejši zaradi stopnjevanja jedrskih napetosti s Severno Korejo in pod težo kritik južnokorejske javnosti privolil v umik ameriških jedrskih zmogljivosti v Južni Koreji. Ta umik je bil v veliki meri tudi posledica razpadanja Sovjetske zveze in dogovora s predsednikom Mihailom Gorbačovom o umiku jedrskega arzenala ZDA in Sovjetske zveze po svetu.

Sončna politika do Severne Koreje

Leta 1998 je južnokorejski predsednik Kim Dae Jung začel desetletje trajajočo otoplitev odnosov s severno sosedo, ki je dobila naziv »sončna politika« in zaradi katere je dobil Nobelovo nagrado za mir. Severnokorejskemu voditelju Kim Džong Ilu je uspelo z grožnjami o jedrskem oboroževanju Severne Koreje izsiliti dialog. Pripeljal je do zgodovinskega srečanja svojcev iz Severne in Južne Koreje, dveh visokih političnih srečanj med Korejama v Pjongjangu leta 2000 in 2007 in gospodarskega sodelovanja med državama, ki je bilo okronano z južnokorejsko proizvodno investicijo v Severni Koreji.

A sledili so vojaške provokacije Pjongjanga in odkritje, da je Severna Koreja uporabljala denarno pomoč za pospešeno financiranje jedrskega vojaškega programa, in to kljub začetku šeststranskega dialoga (med obema Korejama, ZDA, Kitajsko, Rusijo in Japonsko) o ustavitvi severnokorejskega jedrskega programa. Po smrti predsednika Ro Mu Hjuna leta 2008 je novoizvoljeno politično vodstvo v Južni Koreji končalo pešajočo sončno politiko proti Severni Koreji. Vrata za kakršno koli sodelovanje pa so se dokončno zaprla s smrtjo Kim Džong Ila leta 2011 in izvolitvijo »mlačne« in vase zaprte Park Geun Hje leta 2013, ki je bila nedavno ustavno obtožena. Njen najverjetnejši naslednik, nekdanji opozicijski kandidat Mun Džae In, varovanec preminulega predsednika Ro Mu Hjuna, pa že napoveduje zmernejšo politiko do Severne Koreje, ki naj bi bila »postavljena na prvo mesto, pred ZDA«.

Obdobje t. i. sončne politike je sovpadalo s predsedovanjem ameriškega predsednika Georgea Busha mlajšega, ki je podobno kot njegov oče zavzel relativno bolj popustljivo stališče do Severne Koreje. Temu je sledila še veliko zmernejša zunanja politika Baracka Obame, ki je zagovarjal zmanjšanje vloge jedrskega vprašanja v okviru ameriške zunanje politike v vzhodni Aziji in sledil politiki t. i. strateškega čakanja. ZDA so v tem obdobju zagovarjale predvsem uporabo sankcij mednarodne skupnosti, ki pa so bile bolj ali manj učinkovite.

Stabilnost v nestabilnosti

Sankcije mednarodne skupnosti proti Severni Koreji so bile vprašljive, saj naj bi Kitajska razen na deklarativni ravni naredila dokaj malo. Rada je zamižala na eno oko pri vprašanju prepustnosti meje s Severno Korejo. Ta naj bi bila po mnenju kitajskih poznavalcev »prepustna kot švicarski sir«. A Kitajska si ni pustila priprtih vrat na severnokorejski meji samo zato, da bi lahko kupovala poceni premog iz Severne Koreje ali ji preprodajala blago z »določeno maržo«. Sledila je enaki strategiji, ki so ji do Kitajske vse od Richarda Nixona sledile vse ameriške administracije do Trumpa.

Po dveh desetletjih prekinitve diplomatskih odnosov med Washingtonom in Pekingom zaradi ideoloških razhajanj je Richard Nixon v sedemdesetih letih otoplil odnose s komunistično Kitajsko in začrtal ameriško politiko do Kitajske, ki je postala njena zunanjepolitična doktrina. Bistvo je poosebljala strategija »interakcije in t. i. varnostne mreže«, ki jo je začrtal Kissinger. Interakcija se je nanašala na prizadevanje konstruktivnega dialoga in krepitve gospodarskega sodelovanja med državama, t. i. varnostna mreža pa se je nanašala na močno vojaško prisotnost ZDA v azijskem Pacifiku in vzpostavitev jedrskega dežnika.

Kitajska je v odnosu do Severne Koreje, ki ji v šali pogosto pravi »mlajši krvavi bratec«, uporabila enako strategijo. Z omejenim jedrskim arzenalom je prav Severna Koreja kitajska »varnostna mreža«. Dejstvo je, da Kitajska potrebuje obstoj Severne Koreje. Morebitna združitev obeh Korej bi namreč de facto pomenila ameriško vojaško prisotnost na kitajski meji. Ironično je, da je bil do prihoda Kim Džong Una na oblast leta 2011 obstoj Severne Koreje v interesu skoraj vseh vpletenih deležnikov. Zahod je z veseljem demoniziral »nori« severnokorejski režim, ZDA pa bi brez severnokorejske jedrske grožnje najbrž veliko težje ohranile vojaško navzočnost na Korejskem polotoku.

V nasprotju z Japonsko je namreč Južna Koreja veliko bolj odvisna od Kitajske, predvsem gospodarsko. To je nedavno izkoristila Kitajska in Južni Koreji zagrozila s pravo trgovinsko vojno zaradi vzpostavitve novega protibalističnega ščita THAAD proti Severni Koreji s pomočjo ZDA, ki jo Peking dojema kot grožnjo proti Kitajski.

Tudi Rusija je rada igrala brezbrižnost do severnokorejskega vprašanja. Podobno kot Kitajska si ni želela ameriške vojaške prisotnosti na svoji meji. Tudi južnokorejska politika več kot spretno izrablja vprašanje Severne Koreje za svoje politične interese. Tudi v tej predsedniški tekmi je severnokorejsko vprašanje eno izmed osrednjih v kampanji. Med vsemi vpletenimi imata najbrž južnokorejsko prebivalstvo in Japonska edina interes po združitvi obeh Korej.

Mladi Kim, delavci in turizem

A to navidezno »stabilnost nestabilnosti«, kot pogosto opisujejo severnokorejsko jedrsko vprašanje, je porušil Kim Džong Un, ko je leta 2011 nasledil svojega očeta. Mladi Kim, ki se je šolal na Zahodu, v Švici, je hitro počistil morebitne sovražnike, začenši z bližnjimi sorodniki. Napovedal je tudi novo doktrino vojaške modernizacije in ekonomskih reform. Medtem ko država namenja tretjino bruto domačega proizvoda za vojsko, je začela eksperimentirati tudi s tržnimi reformami in dovoljevati razcvet t. i. uličnih tržnic. Vojaški jedrski program v veliki meri še danes financira s prodajo premoga sosednji Kitajski in skoraj sužnjelastniškim sistemom prisilnih delavcev v tujini. Danes po svetu, zlasti v gradbeništvu, dela približno 60.000 severnokorejskih delavcev, predvsem v zalivskih državah, s pomočjo katerih naj bi severnokorejski režim zaslužil okrog 1,8 milijarde dolarjev na leto. Za primerjavo: južnokorejska vlada ocenjuje ekonomskih učinek sankcij na Severno Korejo v višini okrog 800 milijonov dolarjev.

Pomemben vir prihodkov je za severnokorejski režim tudi vse bolj cvetoča turistična industrija, saj Severna Koreja postaja pravi turistični magnet. Od približno 40.000 turistov, ki naj bi na leto obiskali Severno Korejo, je sicer več kot 90 odstotkov Kitajcev, a skupaj naj bi turizem severnokorejskemu režimu prinesel med 40 in 60 milijonov dolarjev. Do leta 2020 pa si je mladi severnokorejski diktator zadal privabiti 200.000 turistov.

Številni se danes sprašujejo, ali sta južnokorejska politika in ZDA naredili napako pri t. i. sončni politiki do Severne Koreje. Če si želimo priznati ali ne, je Trumpova administracija podedovala sistemski problem, ki je bil predolgo pometen pod preprogo. Vprašanje pa je, ali sta pomanjkanje zunanjepolitičnih izkušenj na eni strani in poslovni pragmatizem in usmerjenost na rezultate na drugi strani lahko prednosti ali slabosti za novo ameriško administracijo? Ta žal nima časa za učenje ali poglabljanje sistemskih napak.

Kot na drugih področjih je nova Trumpova administracija popolno nasprotje prejšnje Obamove tudi pri severnokorejskem jedrskem vprašanju. Obama se je zavzemal za bolj umirjen pristop do jedrskih vprašanj v vzhodni Aziji, nova administracija pa ni samo pripravljena delovati bolj odločno, temveč je dejansko tudi prisiljena sprejemati bolj drzne poteze. Kot je lepo povzel Tillerson ob koncu krstne azijske turneje: obdobja strateškega čakanja je konec, prihaja čas za ukrepanje.

Čas za ukrepanje

A kako iz severnokorejske jedrske godlje? Kim Džong Un je večkrat nakazal, da želi spremeniti Severno Korejo v jedrsko silo predvsem zato, da ga bodo ZDA in zahod »jemali resno«. ZDA morajo tu pokazati nekoliko več preudarnosti in razumeti, da je severnokorejsko jedrsko vprašanje v prvi vrsti severnokorejsko notranjepolitično vprašanje. Sovražna retorika do ZDA je namenjena predvsem legitimaciji severnokorejskega režima. To bi ironično moral razumeti predvsem Trump, ki mu ekstremne 140-znakovne tviterske izjave niso tuje. Kim se dobro zaveda, da bi bila lahko Severna Koreja ob morebitni izstrelitvi ene ali nekaj jedrskih raket zelo hitro zbrisana z zemljevida in da bi to pomenilo konec njegovega režima.

A kakšno vlogo bo imela pri reševanju severnokorejskega jedrskega vprašanja Kitajska? Sankcije so brez podpore Pekinga nedvomno neučinkovite, saj Kitajska predstavlja kar 90 odstotkov njene zunanje trgovine. Tukaj bo Kitajska najbrž bolj kot v preteklosti pripravljena sodelovati z ZDA, čeprav je ironično, da si je pred prenehanjem kupovanja premoga iz Severne Koreje naredila ogromno zalogo. Pojavljajo se tudi govorice, da naj bi ZDA celo »zagrozile« Kitajski z razširitvijo mednarodnih sankcij na kitajska podjetja, ki poslujejo s Severno Korejo, a to je najbrž manj verjetno. Takšna zaostritev bi škodovala ameriško-kitajskim gospodarskim interesom. Tudi mednarodna skupnost bo morala narediti več pri vprašanju severnokorejskih prisilnih delavcev. Vse to pa so ukrepi, ki zahtevajo čas, a je bil ta v preteklosti že zapravljen.

Kot je v nedavni izjavi za Financial Times nakazal Trump, so ZDA pripravljene ukrepati tudi »samostojno« brez Kitajske. Vendar bi bila cena za to posredovanje zelo velika. Plačal pa bi jo v prvi vrsti predvsem nekaj deset kilometrov oddaljen Seul, lahko pa celo sosednja Japonska. »Grožnja« s samostojnim posredovanjem ZDA je tako v prvi vrsti namenjena predvsem omahujoči Kitajski. Njej je v interesu sodelovati z ZDA, a tudi ohraniti severnokorejski režim. Za zdaj lahko tako najbrž pričakujemo predvsem stopnjevanje gospodarskih sankcij z večjo vlogo Pekinga, ki zna proti Pjongjangu ubrati tudi nekoliko ostrejši politični ton.

Zahod se bo moral znati posuti tudi s pepelom in poiskati nova polja za dialog s severnokorejskim režimom, najverjetnejši bodoči južnokorejski predsednik Mun se lahko pri tem izkaže za uporabnega. Zahod pri odpiranju dialoga s severnokorejskim diktatorjem ne sme delovati ne ideološko ne izključujoče. Na mizi morajo biti vsaj navidezno vse opcije, kar bodo morale razumeti tudi ZDA. Toda pri tem utegnejo trčiti predvsem trije veliki egi: ameriški, kitajski in severnokorejski.

Kitajska se bo morala zavedati, da korejsko-ameriški protibalistični ščit THAAD v Južni Koreji res ni v prvi vrsti uperjen zoper njo. Če bi se tega zavedela, bi predsednik Xi po svojem uspešnem velikem govoru v Davosu lahko dosegel še eno pomembno zunanjepolitično zmago in pri umiritvi Severne Koreje dosegel podobo močnega svetovnega vodje, ki mu je ušla na obisku na Floridi. Bolj sodelovalno in pragmatično delovanje ameriške administracije pa bi lahko predsedniku Donaldu Trumpu prineslo zunanjepolitično rešitev stoletja in celo Nobelovo nagrado za mir. Najbolj ironično bi bilo pri tem najbrž, če bi si jo delil s kitajskim predsednikom Xi Jinpingom.

***

Dr. Matevž Rašković, Fulbrightov štipendist na Univerzi Harvard v ZDA, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani.

Prijavi sovražni govor