Stroka si postavi ogledalo

Akademik Zdravko Mlinar je pred dnevi za zbornik, ki predstavlja pestrost slovenske sociologije, dobil posebno priznanje Slovenskega sociološkega društva. Zbornik je kot skupni projekt Fakultete za družbene vede in Slovenske akademije znanosti in umetnosti izšel lani.

Kakšna sociologija? Za kakšno družbo? Tak je naslov zajetnega zbornika, ki ga je ob 50-letnici Slovenskega sociološkega društva (SSD) zasnoval in uredil akademik Zdravko Mlinar. »V Sloveniji ugotavljamo, da imamo sicer veliko znanja na ravni posameznikov, le malo od tega pa tudi na ravneh družbenega delovanja oziroma odločanja. Zbornik, ki ga obravnavamo, lahko štejemo za poskusni korak naprej, da na področju sociologije presežemo takšno stanje … Gre za najbolj zgoščene predstavitve akademskih dosežkov in avtobiografskih pričevanj, ki v eni knjigi najbolj celostno doslej predstavljajo samopodobo sociologije v Sloveniji. Pod 'terorjem' urednika so sociologinje in sociologi pretežno starejše generacije večinoma kar celotne profesionalne kariere ali delovna področja povzemajoče predstavili le na nekaj straneh. Tako svoje dosežke kot tudi ovire v njihovem večdesetletnem delovanju v našem okolju, nekateri pa tudi na osnovi svojega delovanja – kar na petih kontinentih – po svetu. Nisem želel, da bi že v izhodišču kdo nastopal namesto njih. Le z avtentičnimi zapisi smo dosegli tudi tista znanja in vedenja, ki jih označujemo kot 'tiha znanja' in še zlasti znanja 'utišanih' subjektov v določenem času in prostoru …«

Tako je pred časom govoril urednik Zdravko Mlinar na predstavitvi tega zajetnega zbornika. V njem je 121 avtorskih prispevkov. Urednik jih je razvrstil na pet temeljnih tematskih sklopov: Izhodišča in izzivi, Sociologija v sodobni preobrazbi družboslovnih disciplin, Sociologija in družbena praksa, Sociološko delovanje in odpiranje v svet, Izbrani primeri iz prakse. Na predstavitvi je z urednikom sodelovalo še pet sociologov: Aleksandra Kanjuo-Mrčela, nova predsednica SSD, Ivan Bernik, Maca Jogan, Rudi Rizman in Anton Kramberger.

Najbolj tehtni med odzivi, ki smo jih dobili po izidu, so zapisi Rastka Močnika, Franca Malija in Cirila Mezka. Močnik: »Zbornik, ki mu je profesor Zdravko Mlinar postavil koncept, upravljal njegovo zapleteno izdelavo in ga uredil, je monumentalen v več pomenih. Najprej po fizičnem obsegu, vidnem na prvi pogled, nadalje po intelektualni raznoličnosti, razvidni iz kazala. Ko pa beremo besedila, ugotovimo, da ti prvi obeti le bledo nakazujejo presenetljivo vsebinsko bogastvo sedanjega prakticiranja sociologije na Slovenskem.«

Slovenska sociološka krajina

Uvodna besedila v knjigi so napisali še živeči founding fathers (ustanovni očetje) slovenske sociologije (Mlinar, Veljko Rus, Niko Toš, Stane Saksida …), sledijo avtorji, ki so sociologi po stroki, tako iz akademske sfere kot tisti, ki delujejo na drugih področjih. Vseh sociologov na Slovenskem, ki so diplomirali na FDV, je že čez 3700! Lahko pa bi prišteli še več tisoč tistih, ki s(m)o sociologijo študirali kot drugi predmet na filozofskih fakultetah v Ljubljani in Mariboru. Nas je torej kar nekaj!

Pa se ta množica kje pozna? Je zaradi nje slovenska družba kaj boljša? Mlinar meni, da je »vloga sociologa/sociologinje med vsemi družboslovci najmanj vnaprej opredeljena, posameznik pa je najbolj samemu sebi prepuščen, saj v razliko od pravnikov, ekonomistov, pedagogov ali zgodovinarjev, arhitektov, ki imajo vsi tudi svoje institucionalno domovanje, deluje v širjavah svojega profesionalnega polja brez smerokazov«. Pravniki imajo celo svojo lastno vejo oblasti – pravosodno. Ekonomisti vodijo gospodarstvo, celo množico gospodarskih družb. Pedagogi so nosilci šolskega sistema. Arhitekti so s svojimi realiziranimi projekti najvidneje zaznamovali slovensko urbano in ruralno krajino … »Diplomirani sociolog pa stopa na svojo karierno pot tako kot kovačeva kobila, ki je slabo podkovana in se znajde na brezpotju. Zato so le maloštevilni tisti, ki se pri tem ne izgubijo. Ti pa so zmožni – kot nam potrjujejo konkretni primeri v praksi –, da bolj kot posamezniki katerihkoli drugih poklicev opravljajo koordinativne in vodilne vloge v obvladovanju kompleksnosti na različnih ravneh družbenega odločanja.« Kje vse jih najdemo? Na različnih poklicnih področjih in po vsem svetu so dejavni kot raziskovalci, profesorji, upravni delavci, župani, novinarji, ministri, diplomati, prostovoljci …

Kako pa slovensko sociološko krajino vidi Močnik? »Seveda je razveseljivo videti, kako široka je sociološka dejavnost v tukajšnji družbi in kako globoko prežema vse njene procese. Manj razveseljivo je, da družbeni akterji tega ne vedo. Zaskrbeti pa nas mora, da se tega doslej ni zavedala niti sociologija sama. Šele ta zbornik nam je odprl oči. Kaj to pomeni? To med drugim pomeni, da so opešale samorefleksivne moči sedanje tukajšnje sociologije. Ker je refleksivnost nujna značilnost teoretskih praks, nas njeno pomanjkanje opozarja na notranjo šibkost, ki je zunanji razmah sam ne more odpraviti. Nosilec refleksivnosti bi morala biti znanstvena skupnost. Profesor Mlinar v uvodni razpravi ugotavlja, da je tukajšnja znanstvena skupnost v krizi. Navaja tudi najpomembnejše razsežnosti krize: odsotnost dialoga med generacijami, zguba stika s preteklostjo, odsotnost strategije za prihodnost …«

Stanje v slovenski sociologiji

Zakaj ni dialoga med generacijami? »Odsotnost dialoga med generacijami profesor Mlinar pripisuje zlasti temu, da sedanja politika znanstvenih in akademskih institucij izloča starejše generacije iz znanstvenega dela, mlajšim pa ne dovoljuje vstopiti vanj. Ta dvojna blokada ni značilna samo za družboslovje. A sociologija bi jo morala analizirati, pokazati na njene vzroke, opozoriti na njeno škodljivost in vzpostaviti podlago za njeno odpravo …«

Močnik je v nadaljevanju do stanja v slovenski sociologiji zelo kritičen, sklene pa bolj optimistično. »V predgovoru k zborniku profesor Mlinar poroča, da ga je presenetilo, kako množično in zagreto so se kolegice in kolegi odzvali na njegovo pobudo. Potemtakem lahko domnevamo, da znanstvena skupnost vendarle še ni popolnoma razpadla. Odziv na zbornik kaže, da sociološka skupnost še zmerom obstaja vsaj v željah svojih virtualnih članic in članov. Če odziv na pobudo res izraža hotenje, da se skupnost obnovi in okrepi, potem lahko pričujoči zbornik postane pravi spomenik svojega časa. Mi pa lahko vsem pomislekom navkljub vendarle delimo optimizem njegovega snovalca in urednika profesorja Zdravka Mlinarja.«

Zelo tehten je zapis, s katerim se je na zbornik odzval Ciril Mezek, ki je diplomiral na FSPN, potem pa deloval na vodilnih mestih v različnih dejavnostih, nazadnje v zdravstvu. Med drugim zapiše: »Avtorji (pretežno iz neakademske sfere!) želijo – kar je posledica lucidne zasnove – svoji stroki nastaviti ogledalo. V njihovih besedilih so zato zelo pogosta razmišljanja o fenomenih, kot so npr. neprepoznavnost, neodmevnost sociologije, ignoriranje socioloških spoznanj, pa tudi samozadostnost sociologije in sociologov, odmikanje od interdisciplinarnosti in transdisciplinarnosti ter drugi deficiti na področju sociologije, problematičnost glede profesionalne identitete zlasti v povezavi družboslovcev s politiko, s tem v zvezi opozarjajo na instrumentalizacijo družboslovja in družboslovcev, zaslediti pa je tudi zanimive in tehtne misli o regresiji družbenega razvoja, regresiji družbenih sistemov in podsistemov, pa tudi pozive k akciji oz. spremembam. Akademska raziskovalno-pedagoška družboslovna struktura, ki je seveda najbolj odgovorna za aktualno stanje in za razvoj družboslovja, bo lahko zase našla v zborniku številne izzive.«

Kakorkoli že: ta knjižni dokument na 632 straneh, ki ga je s podporo SAZU izdala Založba FDV, velja prelistati in po svoji izbiri vsaj nekaj prispevkov tudi prebrati. Bratovščina slovenskih sociologov je branja vredna.