Sveti kamni v času kotalečih se kamnov

V času, ko se je mestna mladina navduševala nad Beatli in Rolling Stonesi, so starejši ljudje po Posočju še objemali sveta drevesa in iz potokov pobirali svete kamne.

sob, 07.03.2015, 06:00
Sveti so bili slapovi, ob katerih so v sušah klicali dež, vrhovi gora, ki so jih zaznamovali s svetimi kamni, jame, v katerih so opravljali skrivnostne obrede, drevesa, ki so jih pogosto objemali, in rečni kamni, s katerimi so posvetili svoja bivališča ali pa so si jih podarjali ob obiskih.

V Goriškem muzeju je bila v letu 2014 na ogled izvirna razstava z naslovom Staroverstvo in staroverci, katere pomen je daleč presegel okvir regionalnega muzeja. Zaradi izjemnega odziva javnosti zdaj gostuje tudi drugje – od 9. januarja 2015 si jo je mogoče ogledati v Cerkljanskem muzeju.

Namen razstave Staroverstvo in staroverci je osvetliti življenje ljudi, ki so v Posočju še globoko v dvajseto stoletje ohranjali stara predkrščanska verovanja. Težko je verjeti, da so v času, ko se je mestna mladina navduševala nad Beatli in Rolling Stonesi, starejši ljudje po nekaterih odmaknjenih slovenskih vaseh še objemali sveta drevesa, iz potokov pobirali svete kamne in verjeli v transmigracijo duš po smrti, podobno kot njihovi predniki pred več kot tisoč leti.

Zapiske o njihovem življenju in predmete iz staroverskega obredja je zbral publicist, pisatelj in likovni umetnik Pavel Medvešček že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Tedaj je kot uslužbenec novogoriškega zavoda za spomeniško varstvo med dokumentiranjem stavbne dediščine po primorskih vaseh povsem na svojo roko popisoval tudi ljudsko ustno izročilo in navezal pristne osebne stike s staroverci. Zaradi obljube, ki jim jo je dal, je skrivnost o staroverskem izročilu ohranjal štirideset let, vse do luninega mrka v letu 2007.

Medveščkovega razkritja, ki je v preteklih letih sicer zbudilo zanimanje nekaterih medijev, stroka še ni zadovoljivo ovrednotila. Ugotovitev, da je tako dobro ohranjena predkrščanska kulturna dediščina preživela vse v samo osrčje moderne dobe, gotovo zanimivo osvetljuje marsikatero poglavje iz narodne preteklosti. Verjetno pa bi nam pomagala bolje razumeti tudi značaj, kulturo in družbo sodobnih Slovencev, s katerimi se v zadnjih letih ob soočanju s krizo tako intenzivno ukvarjamo.

Kdo so bili staroverci?

Zaradi pomanjkanja znanstvenih raziskav je fenomen staroverstva težko definirati. Geografsko ga ne omejujemo le na Posočje, saj so bile staroverskim podobne skupnosti v dvajsetem stoletju prisotne tudi še v nekaterih drugih slovenskih pokrajinah, na primer na Krasu, na Bohinjskem in morda še kje. Vendar je bilo o posoških starovercih zbranega največ etnološkega gradiva. Priskrbel ga je ravno Pavel Medvešček, in sicer z obeh bregov osrednje Soške doline. Izraz staroverci se je v teh krajih uporabljal za poimenovanje ljudi, ki so še gojili stara predkrščanska verovanja. Staroverci sebe niso nikoli tako imenovali; menili so le, da je njihova vera drugačna. Vendar jih to poimenovanje tudi ni zares motilo, vsekakor jim je bilo bolj všeč kot pogani ali kakšen drug, bolj zaznamovan izraz.

Glede na Medveščkove podatke je tik pred prvo svetovno vojno na območju desnega brega Soče živelo še kakšnih 150 starovercev – to so bile v glavnem družine, v katerih so bili ljudje različnih starosti in obeh spolov. Navzven se niso razlikovali od krščansko verujočih, bili so krščeni, prejeli so tudi druge zakramente in bili pokopani na krščanskih pokopališčih. Njihovo verovanje se je odražalo predvsem v svojevrstnem načinu življenja, ki je bilo zaznamovano z arhaičnimi obredi in s svojevrstnim odnosom do narave.

Po drugi vojni, ko so tradicionalne staroverske skupnosti dokončno razpadle, so ta verovanja ohranjali le še posamezniki, predvsem ostareli možje. Po Medveščkovem pripovedovanju jih je tedaj ostalo še kakšnih dvajset. To so bili skoraj le še ljudje z margine, ki so bili za druge morda malce čudaški in posebni, pogosto pa so bili tudi na socialnem robu moderne družbe. Ti so staroversko izročilo ohranjali do svoje smrti v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Odnos do narave

Pogansko izročilo starovercev je težko primerjati z dobro poznanim antičnim poganstvom, ki je bilo javna etablirana religija. Staroverstvo so skozi stoletja kot ustno izročilo skrivno ohranjale majhne vaške in družinske skupnosti, ki so živele na marginaliziranih ruralnih območjih, odmaknjenih od središč politične in ekonomske moči. Tovrstno izročilo zato ni moglo postati predmet ideoloških manipulacij kot na primer v starem Egiptu ali v Rimskem cesarstvu, ampak se je ohranilo kot izrazito intimna religija.

Eden od razlogov za vztrajanje pri stari veri je bil verjetno ta, da je pogansko izročilo s svojim posvečevanjem narave verjetno bolje kot krščanstvo odgovarjalo na temeljna eksistencialna vprašanja preprostega kmečkega človeka. Trdo življenje na strmih predalpskih pobočjih je posoške prebivalce utrdilo v zavesti o odvisnosti od narave, zato so ji poskušali tudi v svojem religioznem svetu pripisati posebno mesto. Teh preprostih ljudi ni bilo mogoče nagovoriti s teološkimi razpravami, z umetelnimi svetišči ali dragocenimi obrednimi predmeti. Njihovo sveto se je povezovalo s povsem preprostimi stvarmi.

Muzejska razstava je na ogled postavila na desetine svetih kamnov, nabranih v Soči ali bližnjih potokih, lesene rogovile nenavadnih oblik ter nekatere domače obrtne izdelke, ki so jih uporabljali v vsakdanjem življenju. Nič blišča, bahavosti, nič takšnega, kar bi poskušalo zbujati občudovanje ali idolatrijo. Ta ganljiva materialna skromnost pa je bila vendarle polna duha! Vsak kamen je predstavljal entiteto zase, nosil je svoje sporočilo in svoje ime, kot na primer kačja glava, varuh semen, hišni duh, gozdni duh, vezič, videc …

Človek, ki je tako intenzivno doživljal naravo, je v njej zaznaval tudi izjemne kraje ter jih privzel za svoja svetišča. Ta so bili izključno naravni prostori, kot so jame (Babja jama), gorski vrhovi (gora Jelenk) ali težko prehodne rečne soteske (soteska Padence ob potokih Doblarec in Lepenka). Okoli teh naravnih svetišč so bile po predvidevanjih organizirane tudi staroverske skupnosti, ki so jih vodili dehnarji – to so bili verski in posvetni voditelji, ki so skrbeli za duhovno in socialno dobro svoje skupnosti.

Življenje v Posočju

Staroverstva ni mogoče razumeti brez poznavanja širše socialne in demografske slike območja, v katerem je preživelo. Kljub moderni prometni infrastrukturi Posočje še danes doživljamo kot odmaknjeno od pomembnih urbanih središč in lahko si le predstavljamo, kako težko dostopni so bili ti kraji pred sto leti. Razgibana pokrajina je bila tedaj poseljena z zaselki in samotnimi kmetijami, ki so bili uro ali več hoda oddaljeni od večjih naselij. Prve ceste do teh malih vasi so bile zgrajene šele v času prve svetovne vojne za potrebe vojske.

Ne le hribovit relief, tudi Soča je tedaj pomenila težko premagljivo oviro. Pred gradnjo hidroelektrarn je bila to še nevarna reka, ki je bila brez mostu neprehodna, zato so bili tudi stiki med vasmi na levem in desnem bregu reke skromni in redki. V vasicah, ki jih Medvešček povezuje s staroverci, ni bilo niti uradov niti cerkva, še podružničnih ne. Odsotnost institucionalnega nadzora pa tudi ekonomska in socialna prikrajšanost, ki sta bili posledici odmaknjenosti od pomembnih gospodarskih središč, so omogočale izvrstne razmere za preživetje starih verovanj.

Da so se ta v Posočju ohranjala še dolga stoletja po uradnem pokristjanjenju, potrjujejo tudi uradni zgodovinski viri. Še leta 1331 so lokalni prebivalci v Kobaridu v skladu s staro vero častili sveti studenec, ob katerem je raslo sveto drevo. Njihovo čaščenje je bilo tako očitno in za cerkev moteče, da so cerkvene oblasti istega leta iz bližnjega Čedada napotile v Kobarid vojsko, tej pa so se poleg duhovnikov in redovnikov pridružili tudi številni laični Čedajci. Udeleženci pohoda so nato drevo podrli, studenec pa zasuli s kamenjem. Kot dokazuje fenomen starovercev, s tem stare tradicije niso zatrli, ampak so jo le potisnili v sfero prikritega oziroma nevidnega.

Staroverska verovanja in obredi

Staroverstvo je bila praktična religija, v kateri so pomembno vlogo igrali obredi ter sveti predmeti in kraji. Njena narativna, mitska plat je, vsaj tako se zdi, šibkejša ali vsaj slabše ohranjena. Zato je za zdaj še težko natančno govoriti o kulturnem izvoru njenih verovanj. Staroverci so jih imeli za slovenska, niso pa jih izrecno povezovali s širšim slovanskim prostorom; omenili so le, da njihova vera prihaja z Vzhoda.

Slovanskih božanskih imen, kot so Perun, Kresnik, Veles itd. (z izjemo Belina), v njihovih pričevanjih ni zaslediti. Tudi spomin na staroverski božanski panteon, ki je verjetno nekdaj obstajal, je zbledel. Svoja božanstva so staroverci le redko eksplicitno imenovali in jih niso likovno upodabljali. Prej se zdi, da so bile božanske sile prelite v naravo, ki je postala prostor najintenzivnejšega stika s svetim. Ker je bilo božansko za staroverce imanentno naravi, so svoj življenjski prostor doživljali kot ves posvečen. Sveti so bili slapovi, ob katerih so v sušah klicali dež, vrhovi gora, ki so jih zaznamovali s svetimi kamni, jame, v katerih so opravljali skrivnostne obrede, drevesa, ki so jih pogosto objemali, in rečni kamni, s katerimi so posvetili svoja bivališča ali pa so si jih podarjali ob obiskih, da bi tako utrjevali medsebojno povezanost.

Dejstvo, da je narava za naše prednike tako dolgo ostajala sveta, bi lahko pomagalo pojasniti tudi svojevrsten intimni odnos, ki ga do nje še gojijo številni sodobni Slovenci. Prepoznati ga je mogoče v kulturi pohodništva, gorništva, urbanega vrtičkarstva ali pa v množičnem odzivu na nekatere okoljevarstvene akcije (na primer akcijo Očistimo Slovenijo).

Podobno kot v številnih drugih poganskih religijah so tudi staroverci pomembno simbolno vlogo pripisovali drevesom. Še posebej so cenili mogočna stara drevesa, najbolj hraste in bukve. Kot kmečki ljudje so se dobro zavedali vitalne moči, s katero je staro drevo stoletja kljubovalo nevihtam, vetru, sušam in povodnjim, to je istim težavam, s katerimi so se v neizprosnem boju za obstanek na strmih hribovskih kmetijah spopadali tudi sami. Prizadevali so si, da bi z esenco teh dreves magično preželi tudi svoje lastno bitje, zato so pogosto posedali ob njihovih koreninah, da bi iz njih črpali moč. Do svetih dreves so imeli povsem oseben, intimen odnos; k njim so se zatekali v stiski, jih objemali in jim izpovedovali svoje težave. Drevo je predstavljalo axis mundi, os sveta, ki povezuje tri kozmične ravnine. Staroverci so jih imenovali podsvet, svet in nadsvet. Tudi staroverske legende so drevo pogosto opisovale kot točko, ki omogoča prehajanje med temi razsežnostmi.

Staroverci so imeli svojevrstne predstave o posmrtnem življenju, v katerih lahko prepoznamo idejo o transmigraciji duš, ki predkrščanski Evropi sicer ni bila tuja. Kot so verjeli, se po smrti človekov zduhec (duša) spet naseli v kakšnem drugem živem bitju, v telesu človeka ali živali.

Pravzaprav naj bi si lahko človek sam izbral obliko posmrtnega življenja. Medvešček se spominja oseb, ki so si želele, da bi naprej živele kot ljudje z določenimi poklici ali bivale na kakšnem posebnem kraju, drugi pa so se videli kot kuščarica, metulj itd. Eden od starovercev mu je pravil o pokojnem bratu, ki naj bi se utelesil kot sokol, katerega je nekoč zaslišal oglašati se z bratovim glasom. Zaradi vere v ponovno utelešenje grobovom niso pripisovali posebne simbolne vrednosti. Mrtve so sicer pokopali na krščanski način, prav tako so uredili grobove, niso pa nanje hodili prižigat sveč. Pokopališče so navadno obiskali le nekajkrat na leto.

S staroverstvom so povezani nekateri še nepoznani koncepti, med katere spadajo tudi simboli kačjih glav. Ti so pri starovercih tako pogosti, da so jih nekateri slabšalno imenovali celo kačarji. Kačje glave so upodabljali z ovalnimi prodnimi kamni, v katere so navrtali luknje, ki so predstavljale kačje oči. Te prodnike so nato postavljali na izbrane točke v prostoru v obliki tročanov (trikotnikov). Kačje glave, raztresene po Posočju, so ustvarjale mrežo tročanov, ki naj bi varovala vse, kar leži med njimi; tako ljudi kot tudi tisto, od česar so ti ljudje živeli. Ne le razmerja med kačjimi glavami, temveč tudi svoja bivališča, gospodarska poslopja in kmetijska zemljišča so tako ali drugače zaznamovali z obliko tročana.

Ohranjanje skrivnosti

Čeprav so staroverci živeli v običajnih sosedskih odnosih s krščansko okolico, so svoje versko izročilo ohranjali v tesno zaprti skupnosti. Izročilo se je prenašalo le po krvni liniji in vse, kar se je tikalo vsebine verovanj, obredov in lokacije staroverskih svetišč, je ostalo v tem krogu kot skrbno varovana skrivnost.

Zaradi te zaprtosti se je Medvešček pri zbiranju podatkov ubadal s številnimi ovirami, saj je bila večina starovercev izredno nezaupljiva do njegovega poizvedovanja. Glavnino ustnega in materialnega gradiva mu je pravzaprav posredovalo le nekaj starejših mož, ki so se zavedali, da bo njihovo verovanje kmalu utonilo v pozabo. V Medveščku so videli zagotovilo, da bo izročilo preživelo vsaj v pisni obliki in bo tako posredovano prihodnjim rodovom. Vendar jim je moral ta v zameno za zaupanje s posebnim obredom obljubiti, da bo posredovano védenje ohranil skrito do dne, ko bo »luna z obema krajcema obrnjena navzdol«. Tako so simbolno opisali lunin mrk. Medvešček je obljubo držal vse do dogovorjenega datuma in je o njem prvič javno spregovoril šele leta 2007, ko je začel pripravljati nadaljevanje leto pred tem objavljene knjige Let v lunino senco.

Ta skrivnostnost je bila med drugim posledica stoletnega strahu pred preganjanjem, ki so ga staroverci trpeli tako od uradnih oblasti kot od posameznikov iz krščanske okolice. Ker je bilo v preteklosti neredko celo telesno nasilje nad njimi, so staroverski voditelji skrivoma ustanavljali posebne obrambne skupine, imenovane črna vahta. Njihova naloga je bila preprečevati morebitne napade na staroverce ali pa se skrivno maščevati tistim, ki so jim povzročali škodo. Po prvi vojni teh skupin ni bilo več. Medvešček sicer zatrjuje, da staroverska skupnost ni bila agresivna in da so bile dejavnosti črne vahte izključno obrambnega značaja.

Uničevanje svetišč

Skrivnost so staroverci ohranjali tudi zato, da bi preprečili uničevanje njihovih svetih simbolov. Najsvetejša drevesa so jim podrli že pod Avstrijo pred prvo svetovno vojno. Še posebej boleč je bil za staroverce požig mogočne prastare bukve, ki je rasla na Osredku nad Babjo jamo. Pripisovali so ji petsto let. Prizanesli niso niti luninemu kamnu, kremenasti skali, ki je veljala za enega najsvetejših prostorov v svetišču Padence. Ker je bila nenavadne rdeče barve, so staroverci pripovedovali, da je padla z Lune.

Lunin kamen je sicer igral pomembno vlogo v staroverskem obredju, še posebej med pomladanskimi praznovanji, med katerimi so počastili prihod sonca, ki je tedaj prvič v letu obsijalo eno od sten v soteski potoka Doblar. Leta 1925 na božični večer je eden od domačinov, ki so nasprotovali starovercem, kamen miniral.

K uničevanju staroverskih svetišč je veliko prispevala tudi industrializacija. Tako je bilo že v začetku dvajsetega stoletja poškodovano svetišče pri Babji jami, ki je veljalo za eno najpomembnejših v osrednji Soški dolini. Ko so leta 1903 začeli graditi železniško progo med Bohinjem in Trstom, so zaradi gradnje mostu nad potokom Vogeršček minirali eno od nosilnih skal svetišča, ki je skupaj z Babjo jamo in kotlom (ki ga je izdolbla deroča voda) tvorila sveti tročan. Ker je bila s tem močno okrnjena svetost prostora, so osrednje svetišče v tem delu Posočja postale Padence. Podobno so z gradnjo soške hidroelektrarne Doblar (na jezu Podselo) leta 1937 uničili zaliv Na Lun, kjer so staroverci opravljali zdravilske obrede. S tem so izgubili tudi pomemben prostor zdravljenja.

Zaton staroverstva

Najhujši udarec je staroverstvu zadala prva svetovna vojna. Posoški prebivalci so morali tedaj zapustiti svoje domove in oditi v begunstvo večinoma v Avstrijo ali Italijo. Po stoletjih odmaknjenega, med hribe in vase zaprtega življenja je bil za številne to prvi stik z modernim svetom. V begunskih centrih so se mnogi prvič srečali z zdravniki in moderno medicino, tam so bila organizirana izobraževanja, obiskovali so jih duhovniki, navezali so stike z drugimi begunci … Modernost so sicer drugače izkusili tudi moški, ki so bili vpoklicani v vojsko.

Ti dogodki so močno spremenili dotedanji pogled na svet. Pa ne le pogled; ko so se staroverci vrnili domov, so ugotovili, da se je tam tudi svet povsem spremenil. Več let so po njihovih vaseh nepretrgoma tolkle granate in izbrisale tudi materialni spomin na predvojno življenje. V času vsesplošne povojne obnove ni bilo ne časa ne volje za staroversko duhovnost. Mladi, ki so v begunstvu spoznali pridobitve modernega sveta, so se takrat zavestno odločili za drugačno življenje. Predvsem ženske so bile tiste, ki so vztrajale, da bodo njihovi otroci živeli drugače in bolje kot njihovi očetje, poudarja Medvešček.

Prva svetovna vojna je bila nedvomno ključen zgodovinski trenutek, ki je pretrgal staroversko tradicijo, širše gledano pa so se ta verovanja zlomila ob trku z modernostjo – takrat torej, ko so izginili tudi življenjske razmere in z njimi povezani nazori, ki so jih pomagali ohranjati.

Staroverstvo danes

Že kmalu po Medveščkovem razkritju so se pri nas začela pojavljati gibanja, ki si prizadevajo za revitalizacijo staroverske duhovnosti. Najvidnejše je trenutno osredinjeno v Društvu Slovenski staroverci, ki oživlja tradicionalna praznovanja in obrede, ob tem pa poskuša s številnimi članki širiti tudi zavest o tej izjemni duhovni dediščini.

Staroverstva sicer ni več mogoče oživiti, saj je neločljivo povezano s predmodernim načinom življenja in zanj značilnim pogledom na svet, lahko pa tu govorimo o poskusih njegove moderne rekonstrukcije. Še vedno pa manjkajo bolj distancirane interpretacije staroverskega izročila. Pionirska razstava, ki jo je skupaj s Pavlom Medveščkom zasnovala avtorica mag. Darja Skrt iz Goriškega muzeja, je zato pomemben korak v procesu strokovnega raziskovanja tega pojava.

Informacije o staroverstvu sicer posredujejo tudi dokumentarni filmi, ki jih je o tej temi v zadnjih letih posnela slovenska nacionalna televizija, najdemo pa jih tudi razdrobljene v različnih znanstvenih besedilih. Kmalu bo mogoče brati tudi Medveščkovo monografijo; predvidoma bo izšla konec leta 2015. Upamo, da bo tako zbrano gradivo odprlo pot bolj celostni znanstveni obravnavi ter njenim zanesljivejšim odgovorom na vprašanja, kdo smo in od kod prihajamo.

Odziv na razstavo

Kot opozarja Darja Skrt, pa ob strokovnih pridobitvah razstave ne bi smeli pozabiti na odziv, ki ga je doživela v širši javnosti. V času, ko slovenska samopodoba skoraj ne bi mogla biti nižja, je razstava prebudila številna domoljubna čustva. Pritegnila je nadpovprečno število obiskovalcev različnih generacij, ogledovat so si jo hodili z vseh koncev Slovenije. Zaradi velikega zanimanja so njeno trajanje celo podaljšali za dva meseca.

Veseli me, zaključuje njena avtorica, da je vrednost te dediščine, ki ni urbana in je zato pogosto podcenjena, že doslej prepoznalo veliko ljudi. Ta dediščina ni merljiv dosežek, s katerim bi se v tekmovalnem duhu postavljali pred drugimi. Njena vrednost je drugje: razodeva nam bogastvo intimnega čustvenega in religioznega sveta naših prednikov in predkrščanske Evrope.

Še posebej dragoceno je njeno ohranjanje spomina na človekovo globoko spoštljivo sožitje z naravo – v tem ima celo širšo, občečloveško vrednost, saj ravno to sožitje sodobni človek tako krčevito išče.

Povezane novice

Osebno z Nejcem Petričem: Tako mlad, pa staroverec
9. februar ob 21:00
V nasprotju s pričakovanji Slovenski staroverci niso verska skupnost, pravi predsednik društva.
Prijavi sovražni govor