Ta ljubi mir

V toplem kabinetu sicer uradniško sive stavbe predsednika vlade Mira Cerarja, kjer v njegovi družbi uživajo minister za javno upravo Boris Koprivnikar, vplivni finančni minister Dušan Mramor in še vplivnejši državni sekretar za privatizacijo Metod Dragonja, so zadovoljni. »Zadovoljen sem predvsem zato, ker takšen dogovor omogoča določen mir. Mir pred novim letom, božičem in miklavžem pa seveda pomeni večjo potrošnjo in zato tudi večjo gospodarsko rast,« se z zadnjim dogovorom vlade s sindikati javnega sektorja tolaži Mramor. Bolj kot kdo drug v tem kabinetu se zaveda, da so sindikati v resnici ta teden porazili vlado, verjetno pa tudi vse njeno nadaljnje tovrstno varčevalno naprezanje, ki ga tako pozdravljajo v Bruslju. Zanj ne bo veliko miru čez praznike, saj bo po pičlem varčevalnem izkupičku, ki ga je izpogajala vlada, moral prisiliti proračunske excellove tabele, da se izidejo drugače.

Mramorjeva izjava je pomenljiva, saj kaže na veličino sindikalne zmage in zasuk v fiskalni politiki, ki so ga sindikati izsilili, oprostite, dogovorili. Vlada je namreč v pogajanja vstopila z iztrošeno retoriko nujnega varčevanja. Ta je bila ob začetku krize na mestu, pet let od njenega izbruha in po uničujočih posledicah te ekonomske paradigme, ki se rišejo na evropski periferiji, pa je prej posledica Cerarjevega obiska pri gospe Merklovi kot pa rezultat domišljene ekonomske politike. Če bi minister Mramor, takrat še profesor, pozorneje poslušal sindikate, bi zelo podoben stavek lahko pred nekaj leti slišal iz ust sindikalista Janeza Posedija. Mogoče bi se mu ta ironija danes zdela celo zabavna. Pri profesorjih se nikoli ne ve.

Glavni pogajalec vlade minister Koprivnikar svojega dela mogoče res ni opravil najbolje, a bi ga lahko še slabše in na Gregorčičevi ulici ne bi vladal spokojni mir. Ampak bi na sindikalnem protestu vladala telesa. Prvi človek sindikalnega upora Branimir Štrukelj namreč misli sila resno, ko reče: »Če naš predlog ne bo sprejet, potem je verjetno, da bomo tisto, kar smo doslej zahtevali za pogajalsko mizo, zahtevali s svojimi telesi pred vhodom na vlado.« Kaj to pomeni, lahko novim političnim obrazom, poleg zgodovine, pojasnita tudi živi priči sindikalnega srda. Ena po neslavnem padcu s prestola na Gregorčičevi, ki so ga s trojnim referendumom sprožili sindikati, službeni čas trenutno preživlja kot predsednik republike; druga, ki mu je iz sindikatov v njegovem prvem mandatu uspelo izvabiti množične proteste, v drugem pa splošno stavko, pa si službene muke poslanca lajša z občasno samoto v Puščavi.

Če se Mramor po pogajanjih še spretno tolaži z ekonomiko potrošnje, je Koprivnikarju očitno že všeč obratna »win-win« retorika Boruta Pahorja. Če dogovora ne bi dosegli, bi bili po njegovih besedah namreč vsi poraženci in »tega nas je bilo najbolj strah, ker bi to pomenilo, da državo vrnemo v tok, iz katerega se hočemo izviti«. Zato se ne sme dati premajhne teže nefinančnemu izkupičku: sodelovanju, skupnemu prevzemanju bremena in predvsem socialnemu miru. Da, na Gregorčičevi ulici v Ljubljani, kjer domuje že četrta »protikrizna« vlada, vlada spokojni mir.

Merjenja moči med družbenimi akterji, še posebej če se pojavijo novinci, ki se hočejo ali jih je treba »stehtati«, so nekaj normalnega. V njih, ponavadi z manjšimi praskami, enkrat podleže ena, drugič druga stran. Res je, da pri nas ponavadi podležejo vlade, zato so bili odzivi sindikatov po dogovoru precej galantni; z nekoliko privoščljivim pojasnilom vplivnega sindikalista: »Mrtvega konja pač ne brcaš.« Obdobje miru in zatišja lahko novi obrazi v vladi, poleg lekcij iz retorike, ki jim gredo že kar dobro, izkoristijo tudi za kakšno lekcijo iz naše lokalne realpolitike. Poučnih primerov je veliko in veliko jih dajejo prav sindikati. Mogoče le poved, da jim ne pokvarimo veselja do vladanja: sindikati so doslej odpihnili eno in močno zamajali še eno »protikrizno« vlado, zato je morda bolje, da tistega, kar zahtevajo za pogajalsko mizo, ne zahtevajo s svojimi telesi.

Državni sekretar Dragonja, ki je v toplem kabinetu doslej molčal in poslušal, pa vendarle tiho pripomni: »Mogoče bo šlo pa pri privatizaciji lažje.« – »Nikar pred novim letom, božičem, miklavžem! A ne slišiš ljubega miru?! Naj traja, dokler bo,« mu vrnejo kolegi.

Na Gregorčičevi ulici v Ljubljani, kjer domuje že četrta »protikrizna« vlada, še vlada spokojni, a varljivi mir. Ne bo dolgo.