Tadej Toš: Če se lahko smejemo v krizi, pomeni, da smo še ljudje

Je stalnica odprtij in zaprtij pomembnih vseslovenskih dogodkov, EPK, Viktorjev, je že maskota Večerovega Boba leta, s svojim specifičnim stand upom polni dvorane po Sloveniji. Lani februarja je na lastno iniciativo s stand upom za gasilce napolnil mariborsko dvorano Tabor, zdaj se je odločil za predrzen podvig – Stand up for S-LOVE-nija, in to v Hali Tivoli.

Pride s prožnim korakom, napet je kot struna, kot da skozenj nenehno teče električni tok. V dobri uri čez mizo bara Daktari padajo šopi jazov in person, kot bi igrala poker; med njimi zaznam tudi filozofa, pop zvezdo, uspešnega podjetnika, celo odvetnika ali politika, ki točno ve, kje je njegova meja, a zna vzbuditi iluzijo, da je ni. Vmes ga zapazi skupina šolarjev, ki čaka pri grajski vzpenjači, kot na ukaz začnejo teči proti najini mizi. Toš, Toš! A vas motimo? Neeeee. Ne vem, zakaj pomislim na avtograme, pozabljam, da smo v 21. stoletju. Lahko skupinski selfie, vpraša najpogumnejše dekle. Ni problema. Še en selfie, še eden. V treh minutah je vsega konec. Selfi je racionalizacija časa in energije.

Vsak vaš nastop se začne z ogrevanjem, ste rekli, ker se samo »ogreta topla publika« lahko sproščeno smeji. A še vedno ne razumem, kako je mogoče, da že na začetku pripravite dvorano, da v en glas poje, skandira ali ploska na vaš ukaz.

Kako? Hm. Veliko lažje je, če so v dvorani ljudje, ki si želijo biti tam, kakor pa če se znajdem v prostoru z ljudmi, ki jim ni do druženja. Bistveno je, da v trenutku, ko stopiš na oder, zaznaš temperaturo ljudi pod odrom, da v hipu vzpostaviš komunikacijo, da se vsi odprto spustimo v odnos. Hkrati se mora vzpostaviti občutek varnosti, zaupanja in želje po komunikaciji. Takrat stvari stečejo, vzpostavi se energija v prostoru in lahko se začnejo dogajati zanimive stvari.

Če je pod odrom tri tisoč ljudi, je to že fizika, ki jo izkusijo rok zvezde.

Ja, veliko fizike je tu zraven. Tudi metafizike, če hočete. Ampak tri tisoč ljudi na kupu v Sloveniji vidiš zelo redko. Zelo veliko energije lahko iz občinstva pride na oder, in kadar je ta pretok širokopasoven, je to za nastopajočega najboljši možni občutek.

In takrat se zgodi, da iz običajnega hitrega govorjenja prestavite v najvišjo prestavo in nizate štose, dovtipe, asociacije tako hitro, da vas je nemogoče dohajati. Si sploh lahko pripravite program in se ga držite?

Zadnje čase nastopam v zvrsti free style stand upa, torej vem samo, kaj želim povedati in kaj želim doseči. Moje mape in predali so itak polni vsakovrstnih vsebin, asociacij, miselnih odvodov ... Ko se postavim na oder pred občinstvo, je, kot bi se postavil pred prazen gobelin, in ga začnem pretikati; z malimi vbodi nastajajo koščki, manjše podobe – dokler ne nastane slika, ki jo energetsko ustvarimo skupaj. Vsakič je drugačna, tako kot je vsakič pod odrom drugo občinstvo. In tako poskušam vse misli, vse glave, duše, usode v dvorani prezrcaliti na eno mrežo in se z besedo, mislijo, asociacijo vsaj nekajkrat za nekaj sekund vsaj malo dotakniti vsakega od njih.

V študiji o smehu na mariborskem TED ste rekli, »da so ljudje v smehu radi anonimni, smejimo se radi iz teme enemu kretenu na odru«.

Smeh je velikokrat refleksna reakcija na situacijo, v kateri se tisti, ki se zasmeji, znajde. Zelo pomaga, če je to, kar se zgodi, nepričakovano, nepredvidljivo.

Najlažje se je seveda smejati v skupini ljudi, kjer se stopnja anonimnosti poveča, gledalec ni izpostavljen. Opažam, da ko se v dvorani vzpostavi ta energija, ta virus smeha, se zgodi nekaj fantastičnega. Ne govorim samo o smehu, ampak tudi o načinu dihanja, načinu premikanja, o izrazih na obrazih. Občinstvo se poveže, zato je zmeraj dobro, da ljudje sedijo čim bolj skupaj …

In da je, kot ste rekli, dvorana manjša od števila občinstva, to pri tem »povezovanju« pomaga.

To seveda pomaga, ni pa nujno. Gre za to, da se lahko skupina ljudi poveže tudi v veliki dvorani, ki je na pol prazna, in se petdeset ljudi lahko zelo kakovostno poveže skupaj. Kot recimo v cerkvi.

Je v recesiji smeh najbolj potreben?

Če pogledava tehnično, bi rekel, da se smeh v zadnjih letih spreminja in se seli po telesu, po čakrah, če mi dovolite, da se tako izrazim. Najprej smo imeli, jaz mu pravim, konjunkturni smeh. To je bilo obdobje, ko en sam kredit ni bil dovolj, ko se je živelo na kredit in si z njim kupil občutek, da nekaj imaš, in si na obroke z obrestmi plačilo preložil na daljno prihodnost – in ljudje so imeli občutek, da imajo. To je seveda dober občutek. Še posebej če je družba vzgojena v smislu, da je treba imeti. Potem že sam občutek, da imaš, sproži zadovoljstvo, celo srečo. To je bilo obdobje, ko smo imeli občutek, da imamo, da gre, ko nas politika ni zanimala. Ni nas zanimalo, kam so izginile milijarde, niti ne, da je vsako leto država imela milijardo evrov in pol primanjkljaja na leto, vsem je bilo vseeno. Zdaj pa nam ni več vseeno, ampak še vedno imamo vsako leto novo milijardo in pol primanjkljaja.

To je bilo stanje, ko je stand up komedija postala zelo popularna, smeh je postal artikel. Kaj bi? Kavo, dopust, bazen, nove čevlje, malo smeha? Gremo, vse se da kupiti.

Potem je prišla recesija. Vsi kazalci nenadoma padejo. To ni dober občutek, sploh če vsi kazalci, ki so bili prej gor, padejo tako dol, da se obrnejo v minus. In čakamo, da se bomo kmalu pobrali, to vendar ne more trajati. Torej zdaj čakamo, da recesija mine. To se ne zgodi, samo besedo recesija zamenja kriza. Tudi kriza ima svoj začetek in najbrž tudi konec. A konec ne pride, ne pride čez dve leti, niti ne čez šest let, v tem času mediji vztrajno mantrajo besedo kriza – in smeh se iz konjunkturnega artikla, ki je funkcioniral predvsem v tej spolni čakri, preseli drugam, višje, lahko rečemo.

Ste rekli v spolni čakri? Mislite na humor, povezan s spolnimi namigi, organi in izločki vseh vrst, skratka, s spodnjimi deli telesa?

Ne govorim o organih, namigih in izločkih. Mislim na vse, kar deluje v tem spolnem predelu, v tem lambada predelu medenice, ki se vrti naprej, nazaj, vstran, kot samba. Konjunkturni smeh je večinoma prihajal od tam, iz centra. (nasmešek)

Ko so ljudje začutili krizo, so potrebovali smeh v smislu – slabo nam gre, ampak smo še živi in smo še tu. In če imamo sposobnost in moč, da se takrat, ko nam gre slabo, nasmejimo, to pove o nas to, da smo še ljudje. Takrat se je smeh iz spolne čakre preselil v srčno čakro. Ljudje so iskali pot do smeha zato, da so se lahko sprostili, da bi si dokazali, da še živijo dostojno življenje. V smislu: smejim se še lahko, torej sem še.

Ko se kriza poglobi, se družba nagne v depresijo, smeh se nasloni na jok. Ti reakciji sta si tako ali tako zelo blizu, radi rečemo, smejali smo se do solz. Razpadajo vrednote, pojavi se valutno tveganje, ljudje postanejo špekulanti, nihče več ne razume, kaj se dogaja, življenje ti polzi med prsti. Smeh in program v stand upu se začneta seliti navzgor v glavo. Humor in koda komuniciranja želita s pomočjo možganov, domišljije, ustvarjalnosti iskati pot iz tega, kar je, k spremembi. V smislu, kaj sploh lahko človek naredi sam pri sebi, da bi se nekaj zgodilo.

Vašo teorijo podirajo nekateri komiki, ki še vedno delujejo bolj iz korenske oziroma spolne čakre. So pa redki komiki, ki preigravajo cel register in pridejo celo do temenske čakre, če sva že izbrala to terminologijo. Kateri od vaših kolegov bi se po vašem uvrstil v to zadnjo kategorijo?

Vsak od nas, ki na odru dela z občinstvom, daje celega sebe in išče svojo pot do občinstva, ki se z vsakim od nas poveže drugače. In vsak od nas ima drugačno občinstvo.

Sem mislila, da boste omenili Jurija Zrneca. Kaj se zgodi, ko trčita dva tako različna univerzuma, dve ikoni stand upa, kot sta vidva z Jurijem Zrnecem v Gremo mi po svoje 2?

Zgodi se zanimiva kemična reakcija. Zanj si tehnično ne bi upal reči, v katerih registrih se giblje, me pa njegov način obdelovanja tematike in izbire te zmeraj znova fascinira. On je zame … genij. Zelo ga imam rad.

Glede na vaše skovanke za politike, od princev teme do Alenke Tigerlenke – kako bi označili Zrneca? Vas je prav včeraj nekdo označil za »intelektualno verzijo Jake Šraufcigerja«.

(smeh) V trenutku, ko stopiš na oder, si na razprodaji in pustiš, da si ljudje ustvarjajo mnenje. In neverjetno je, kaj vse si ljudje lahko mislijo o enem samem človeku. To z Jako Šraufcigerjem slišim prvič in je precej duhovito.

Pri stand upu se mi zdi najpomembnejša ugotovitev, da se občinstvo najraje poveže z nekom, ki je to, kar je. In za človeka, ki se postavi na oder, je pomembno, da ve, zakaj govori določene misli, kaj zastopa, kakšno stališče v takšne vrste programu imaš. In za to porabim veliko časa. Pri stand upu ljudje, že ko vidijo napisano ime nastopajočega, vejo, kaj jih čaka in ali si želijo biti tam, kjer je on, ali ne.

V stand upu si na odru s svojim imenom in priimkom, nisi zavit v vlogo kot v gledališču.

Še enkrat: je humor v krizi blažilec ali odvod ali sprožilec za spremembe?

Humor ima v družbi vlogo, da rahlja miselne napetosti, da zmanjšuje frustracijo, ki nastaja v družbi, med tistim, kar si želimo, da bi bilo, in tem, kar je. Imamo se za najvišje razvita bitja na tem planetu, a še vedno ne razumemo najbolj osnovnih stvari. Na primer, kako lahko nekdo konstantno troši več, kot ima.

To niti ni tako težko razumeti. Sploh če ima manj, kot potrebuje.

Dobro, je pa težje razumeti, zakaj se ne špara takrat, ko je; zakaj se špara takrat, ko ni. To je nelogično. Običajno se špara takrat, ko je, za takrat, ko ne bo. Zakaj bi šparali zdaj, ko nič ni – in je dvakrat stisnjeno. Itak ni, pa še šparamo. (To pove v hitrem, skoraj reperskem nizu, kot bi streljal z brzostrelko.)

Humor pomaga, ker se na to realnost pogleda z distance. Kot da je to samo zgodba, v kateri smo se znašli. Zdaj živimo v zgodbi, ki si je ne pišemo sami. S humorjem lahko poskusimo, kako bi bilo, če bi si to zgodbo napisali sami.

Na primer?

Če ti nekdo konstantno govori in dopoveduje, da denarja ni, javni sektor zapirajo, lažejo, kradejo, več smo dolžni, skregani smo med sabo, in tako to pet, šest, sedem let, si lahko predstavljate, kaj se zgodi. Tako kot si lahko predstavljamo, kaj bi se zgodilo, če bi pet let ljudem govorili, poglejte, gospodarska rast je vsak dan višja, dvigamo se, rezultati se že vidijo, želimo vam lep vikend, pojdite malo ven z družino, navezujte stike z ljudmi, dobro nam gre, investitorji prihajajo, iz Kopra delamo že osmi tir, pozabite, kako smo se haklali že za drugega, Mercator in Fructal smo že odkupili nazaj ... Karikiram.

Že, a zanimivo, da je pred kratkim avstrijski filozof Robert Pfaller govoril prav o tem, poenostavljam, da če se začnemo obnašati, kot da smo v redu, urejeni, srečni, da se bomo kmalu tako tudi zares začeli počutiti.

Se strinjam. Z glavo lahko naredimo marsikaj, z vadbo obraznih mišic pa tudi. Ne reče se kar tako: Zdrav duh v zdravem telesu.

Poglejte samo učinek nasmeška Zorana Jankovića.

In mu verjamemo, da je vse v redu. Najlepše je, ker tudi on v to verjame, in vsi smo srečni.

In kako je v Mariboru?

Ni preveč veselo. Veselo je bilo, ko je bil Maribor v Ligi prvakov, takrat je bilo zelo veselo, to je bilo za mesto nekaj najboljšega, kar se je lahko zgodilo. Da so ljudje imeli občutek, ne samo, da spet so, ampak tudi, da so vredni, da so igralec na terenu.

In v času evropske prestolnice kulture, glede na to, da ste jo odpirali in zapirali?

Odpirali smo jo na prostem, zapirali pa že v zaprtem terenu, da ne bi po kom kaj padlo. Leto 2012 je bilo zelo vroče in mislim, da je Maribor edina evropska prestolnica kulture, kjer so dve leti po kulturnem projektu rekli, da bodo kulturo kar ukinili, ker zanjo ni denarja.

Je tudi edina evropska prestolnica kulture, kjer se je tik pred zaključkom začela najresnejša vseslovenska vstaja. Ste bili na barikadah?

Ne ravno na barikadah, bil sem na ulici, med vstajniki. Zanimivi trenutki so bili to. Morda največ povem, če rečem, da sem se takrat počutil zelo živega. Živega tudi v smislu, da v nekem trenutku nisem vedel, ali bom z ulice prišel nazaj domov ali ne. Na trgu, po katerem se sprehajaš vsak dan, so nenadoma policisti s pendreki in solzivcem, pada po ljudeh ...

In kaj je rezultat? Namesto Ciprasa in Varufakisa smo dobili Luko Meseca in Mira Cerarja – in Maribor je dobil novega župana. Je to tisto, kar smo hoteli?

Večinoma so ostali isti obrazi. Zanimivo je, da oblastniki v teh zgodbah odigrajo svoje vloge, se smehljajo, ker točno vedo, da bo čez nekaj časa vse mimo. Prvi val, cunami, je bilo treba preživeti, drugi je že malo bolj šibek, tretji še šibkejši – in potem vse skupaj odvalovi in nastopi bonaca.

Mislim, da smo takrat vsi zares verjeli, da je treba in da je celo možno nekaj spremeniti. Govorim o energetskih valovih, ki jih družba v odzivu na situacije, ki to sprožijo, sploh zmore. Prvi val je močen, drugi šibkejši, v tretjem valu že pridejo položnice … pa odnehamo.

Mislim, da je bilo to upanje, da se lahko nekaj spremeni, dejansko prisotno v ljudeh. Tu so Štajerci skočili in rekli, dosti je.

Ste se izognili vprašanjem? Sicer pa vam je morda lažje, živite v Zagrebu ...

Živim na terenu. Zdaj sem svobodnjak, samostojni podjetnik, živim vsak dan drugje. Kjer je delo, tam sem jaz.

No, kot ste sami rekli na Viktorjih, tudi če imaš kot šovmen vseslovensko turnejo, še vedno vsako noč spiš v svoji postelji. Kjerkoli si, boš za to, da se pripelješ domov, potreboval slabo uro, pa še ceneje je.

In tako greš lepo vsak dan domov spat. Kaj ni res?

In kje je to v vašem primeru?

Tam, kjer je moja družina. Trenutno v Zagrebu. Zadnja leta sem vsak dan nekje drugje in sem res imel priložnost preveriti temperaturo vseh, še tako oddaljenih delčkov Slovenije. Ti kraji so ... hm, to niso občine, to so države, v vsaki veljajo druga pravila, druge specifike. Mi živimo v Združenih državah Slovenije.

Koliko morate prebrati za vodenje Boba leta?

Celo leto vse časopise.

Ker veste že vnaprej, da boste to vodili, ali ker vas notranja politika na splošno vznemirja?

Ne, politika me sploh ne vznemirja, a ko se pripravljava, imam sodelavca, skupaj najprej prečeševa vse številke Večera, iščeva najdebelejše naslove, potem malo tanjše in še tanjše, mesec dni zgostimo na pol ure, pol ure na dvajset minut, dvajset minut na deset, deset na pet in pet na tri minute – in to je potem to. Dvanajst mesecev po tri minute.

Sicer pa v mojih programih ni toliko direktnega političnega tematskega vpliva tudi zato, ker se mi zdi, da se s politiko tako ali tako ukvarjamo več, kot bi bilo smiselno. Pravzaprav je vse bolj jasno, da živimo v političnem resničnostnem šovu, v katerem so gledalcem sicer dali pravico glasovanja, kdo bo v šovu izločen in kdo ostaja, a na koncu žirija odloči o tem, kako bo. In ta politični šov zavzema najboljše strani v časopisu, prime time termine v vseh medijih.

Če rečemo naključnemu človeku, naj našteje dvajset znanih Slovencev, sem prepričan, da bi bilo med njimi vsaj deset imen s politične scene. Ne verjamem, da bi se to zgodilo v kateri koli drugi evropski državi.

In kaj nam to govori?

Da so vseprisotni. Da je to njihov program in da so zelo kvalitetno zavzeli medije.

Mislite, da je Stanka Setnikar Cankar v enem letu zaslužila več kot vi?

Ja. Saj verjetno je tudi več delala. Sedeminštirideset ur na dan, to ni enostavno.

Statistični podatki so za komedijo zelo plodno polje. Mi dejansko živimo v času abstraktne resničnosti, ki jo ustvarjajo besede in številke. Kaj je to milijarda, recimo? Non stop poslušamo o milijardah. Pred petindvajsetimi leti smo imeli bankovec za petdeset milijard, pa smo z njim kupili kilo kruha, danes pa smo dolžni štirideset milijard, nihče ne ve, od kod in kako, vemo samo, da jih nikoli ne bomo mogli odplačati.

Državljan Toš na Planetu TV je bil hitro ukinjen. Je šlo res za cenzuro?

Ne vem čisto točno, za kaj je šlo. Uraden razlog je bil slaba gledanost.

Državljan je bila oddaja, ki smo jo za Planet TV ustvarjali zunaj hiše, ekipa svobodnjakov, ki so ustvarjali, ni bilo enostavno, ni vse teklo tako, kot bi bilo treba. Ideja se nam je takrat zdela vredna poskusa. In še danes se mi to zdi dobra ideja. A Slovenija ni prizorišče za nekorekten satirično-političen šov. Pri nas, žal, kritične mase gledalcev, ki bi take projekte držala ekonomsko nad vodo, pač ni.

Na nacionalki ste nadomestili Hribarja v Krajnčevem Točno popoldne kot ambiciozni sin bogatega kamnoseka, torej v vlogi. To bolj deluje?

Za ene ja, za druge ne. In tisti že tako majhen delež gledalcev, ki bi jih takšna satirična oddaja lahko zanimala, se razdeli na pol. Mi smo specialisti deljenja z dva. Vsako stvar, ki se nam ponudi, lahko delimo z dva in se razdelimo na dva pola. Potem imamo malo skupino ljudi, ki se že pri naslednjem ključnem vprašanju spet razdeli na dva pola. In tako spet na dva, spet na dva, dokler ne pridemo do dvojine, kjer sva ostala samo še dva. Tudi midva bova našla točko, kjer bova rekla, tu pa ne gre, tu se ne strinjava, imamo tudi ednino, pa srečno. In tako rastemo, dva milijona nageljčkov, podtaknjenih eden po eden. Na nacionalki je to oddaja, ki je v nekem nastajanju, garancije ni nobene, delati je treba, če že imaš možnosti. Možnosti so takšne, kot so, in mi pač delamo.

Lani februarja ste na lastno pobudo, z organiziranjem po facebooku, napolnili dvorano Tabor. Več kot 3500 ljudi. Zdaj štartate na Halo Tivoli.

V Taboru je bilo zanimivo to, da smo izbrali pravi trenutek; vedno je kontekst tisti, ki narekuje tekst, tudi v free style stand upu. Ko je udarila narava, žled, so se ljudje povezali med sabo, ta vez je bila dva tedna še posebej močna, spet smo govorili o solidarnosti, o nesebični pomoči sočloveku ... Začutil sem, da je kontekst takšen, da je mogoče narediti nekaj velikega, celo dobrega.

Mariborski župan je velikodušno dal na voljo dvorano Tabor, to je že treba reči. S stand upom smo zbirali sredstva za gasilce in napolnili dvorano Tabor do zadnjega kotička. In to v sedmih delovnih dneh, to se v zgodovini dvorane Tabor še nikoli ni zgodilo.

In predvsem – za gasilce zbrali 38 tisoč evrov.

Je pa res, da kaj takega v Ljubljani ne bi mogli narediti. Štajerci se odzovejo zelo hitro, impulzivno.

Zato je toliko bolj predrzno, da ste se podobnega podviga lotili tukaj: s stand upom napolniti Halo Tivoli? Če že govoriva dan po premieri Postali bomo prvaki sveta, je res, da hočete v Halo Tivoli, prav zaradi dogodka 23. maja 1970, ko smo Slovenci tam premagali Američane?

Ja, moja začetna ideja je bila, da naredimo šov v prostoru, v katerem se je zgodilo nekaj nepredstavljivega. Takrat smo bili mi kot MI, mi smo premagali Američane v košarki, v košarki?! Meni se to zdi res vrhunsko energetsko izhodišče druženja v tem prostoru. Ne samo to, v istem prostoru in istega leta, torej 1970, je svetovni prvak na konju postal tudi Miro Cerar. Te stvari so se dogajale v tem prostoru, torej mi tak prostor imamo, tam smo sproščali mogočne emocije in verjamem, da je to tam notri nekako ujeto. Zanima me, kako sprostiti tisto, kar je tam ujeto, in temu dodati novo energijo.

Pa da ne bo pomote. Ne govorimo o cilju razprodati Halo Tivoli, to so besede iz spolne čakre. Ko greš v neko dvorano, je vedno neki imperativ, da so vsi sedeži prodani. Daleč od tega, saj v cerkvi tudi niso, pa se lahko petdeset ljudi čisto fino poveže. Ni pomembno, da bo dvorana razprodana, pomembno je, da smo mi tam notri, z občutkom, da bomo morda oživili tisto energijo iz časov, ko smo znali biti mi. Koliko nas bo tam notri, bomo pa videli. Tega danes še ne vemo.

Glede na to, da ste nekje razvijali teorijo, da se bodo ljudje, ki plačajo dovolj drago vstopnico, potrudili, da bodo za to vstopnico tudi nekaj doživeli – vstopnica za vaš šov ni poceni.

Pogon takega projekta pač stane.

In vi boste na odru sami. Brez gostov?

Sam. (Skomigne z rameni.) Običajno nastopam sam. Sliši se malo bizarno, vem. Ko smo sedeli za mizo z organizatorji, smo razmišljali o projektu, ki bi bil dovolj nenavaden, takšen, pri katerem ne moreš napovedati rezultata. Živimo v času, v katerem smo se začeli lotevati projektov na tak način, da lahko zelo hitro napovemo rezultat, s katerim bomo hitro zadovoljni. Jaz pa sem si rekel, zakaj se ne bi lotil projekta, pri katerem je nemogoče napovedati rezultat, hkrati pa tudi nisem odvisen od rezultata. Mi gremo tja noter.

Se pravi, vi ste na odru sami, brez zvezdnikov, ki bi jih bilo treba honorirati. Tveganja ni.

Ko se odločiš, takrat ni več nobenega tveganja. Je pa kljub vsemu finančno tveganje.

Tema šova je Stand up for S-LOVE-nija. Lep slogan, lahko tudi dvorezen.

Meni se zdi prav lep slogan. Tudi če v Halo Tivoli naslednji teden ne bi bilo nikogar, bi bil že zelo zadovoljen s tem, da smo lahko ta lep slogan šest tednov imeli na plakatih po Ljubljani in lahko v barvi slovenske trobojnice občinstvu dali najmanj dve sporočili: Stand up for love. Lahko pa tudi Stand up for Slovenija. Tu se emocija povezuje z racijem, domovina z državo ... to pa mi je nekako ljubo, to moram reči.

Glede na to, da imate stik s Hrvaško, kjer jim nacionalne samozavesti ne manjka, je kriza čas, ko tudi Slovenija potrebuje injekcijo zdravega domoljubja oziroma nacionalne samozavesti.

Ob teh terminih je treba biti pazljiv, da ne zaideš v politične vode, kjer si takoj levo, desno, naš, njihov. Če ostanemo na človeški ravni, se strinjam, da je to čustvo, ki ga lahko nosiš v sebi, ki je lepo in na katero smo malo pozabili. Imeli smo ga v času, ko smo vsi skupaj rekli: Mi bomo imeli državo, mi smo, spet smo bili mi. Potem se je zgodila kratka vojna; takrat smo imeli občutek, da nas je politika kar dobro obvarovala tega, da vojna ni trajala osem let, in je dobila plus točko. Mi smo si oddahnili, nekaj časa se s politiko nismo ukvarjali, politika je bila še mlada, država je bila mlada, vojni smo se izognili in smo lepo brezskrbno živeli v spolni čakri in se nismo ukvarjali s tem, kaj bo. Na voljo je bilo vse in smo hoteli imeti še več, denar je kar prihajal, nihče ni vedel, od kod, pidi, skladi, donosi na delnice ...

Ko je prišla kriza, smo se seveda obrnili na državo, krizo mora vendar rešiti država, ne? A država tega ni mogla, ker je od naroda potrebovala celo več, kot mi od nje. Najprej je treba rešiti državo, šele potem so na vrsti ljudje. Tukaj se vzpostavi dilema: da morda država in domovina ni čisto isto. In najverjetneje res ni. Pa ne bi rad, da se okrog tega spet skregamo. Tako da … to domovino, domoljubje smo na tej poti razumljivo malo izgubili. Nismo bili zadovoljni z državo, zakaj bi bili, ampak mislim, da je prišel čas, ko bi lahko bili zadovoljni vsaj z domovino. Ker če jo takole pogledaš ... je prav lepa, ne? Krasna domovina je.

Še enkrat? Zakaj prav Hala Tivoli?

Ker v resnici nihče ne verjame, da jo lahko napolnimo.

Da jo lahko napolni samo državljan Toš?

Tega ne verjamemo, in jaz tudi ne, da ne bo pomote. Torej – ne verjamemo, hkrati pa vemo, da ni nemogoče. Ne verjamemo, a če smo dovolj odprti, vemo, da nemogoče pa tudi ni. In če ni nemogoče, to pomeni, da je mogoče. Običajno je tako, da se v življenju zmeraj dogajajo presenečenja.

Izjemno se veselim tega večera, ker danes, točno teden dni prej, nihče ne ve, kaj bo. In to, da se ne ve, kaj bo, v časih, ko bi vsi radi vse vedeli, je tisto, kar je živo. Res mi je dobro. Vse je živo okrog mene, buden sem, in to je super.