Tango iz Republike srbske

Leto 2018 je tu, in ker se bližajo državnozborske volitve, v politično ospredje v svojem slogu spet prihaja Janez Janša. Pozicija brezizhodnega vodnega žepa v smrtonosnem tolmunskem vrtincu za jezom tokrat ni nikakršno presenečenje. Zdaj že razvpito posojilo stranki SDS iz Republike srbske, ki je v resnici, četudi odpovedano in »vrnjeno«, nosilo zelo izrazite potencialne znake pranja denarja, utegne iz strankine enačbe izgnati zmerno racionalno volilno telo, toda sledi negativne politike v celotni kampanji vseeno utegnejo prevladati. Za kaj pozitivnega v njej pač ne bo ostalo časa.

Kot hvala za rože

Začetek tega stampeda je SDS po Janševem nareku uprizorila s pravzaprav največjim darilom premieru Miru Cerarju: z nenavadno ustavno obtožbo, ki jo je prestal ta teden. SDS je Cerarju očitala, da se je osebno in mimo zakonov zavzel za sirskega begunca, ki mu je grozila deportacija. Presegel naj bi zakonska pooblastila, storil naj bi kaznivo dejanje zlorabe položaja oziroma uradnih pravic. V ozadju tega napada stoji neka ideologija in predvsem ozračje ksenofobije, torej mržnje do vsega tujega, kar naj bi ogrožalo slovenstvo, Slovenijo in »svetost« njenega prostora.

V tako rekoč istem hipu je javnost izvedela za posojilo stranki SDS in uradni izvor denarja je bil lociran v samo definicijo nevarnosti za leta 1991 osamosvojeno Slovenijo, v Republiko srbsko. Ideologija SDS je namreč vedno bila v poudarjanju velike zgodovinske velikosrbske nevarnosti z elementi vojaškega in političnega razpadanja komunističnega sistema. Četudi tokratni denar v resnici ne bi izviral od tam, motnje v nacionalistični in ksenofobni shemi, ki jo zagovarja SDS, ni mogoče zlahka odpraviti. Če bi namreč denar ne izviral od tam in bi prišel od drugod, je možno le, da bi pritekel iz nekega drugega, v vsakem primeru netransparentnega in zatorej protizakonitega okolja. Do še večjih protislovij torej pride, če si zamislimo, kar se zlagoma nakazuje kot najmanj možno, verjetno pa kar resnično: namreč, da bi v danem primeru lahko šlo za (neuspešen) poskus pranja nekod drugod nezakonito pridobljenega denarja. Normalno bi stranka, ki se ima za utemeljiteljico samostojne (pravne) države Slovenije in ki bi tako ali drugače poslovala nezakonito, bila v istem hipu diskvalificirana za državniške zadeve in za politični prevzem upravljanja države. Četudi bi po nekem ključu pridobila volilno večino, bi bila njena legitimnost nična in samo vprašanje časa bi bilo, na kateri točki bi taka oblast trčila ob ustavni in pravni red države.

V tovrstnem razmišljanju ne govorimo na pamet. Treba si je le priklicati dve Janševi vladi in njegove želje po podreditvi sodne veje zakonodajni veji oblasti. Nekaj podobnega, kot se danes dogaja na Poljskem in Madžarskem, torej. Kontroverzna ustavna obtožba proti Cerarju zaradi svoje kontradiktornosti pri razumnih ljudeh v ničemer ni koristila SDS, je pa bržkone koristila SMC in Cerarju, ki je v demokratični javnosti že imel težave zaradi postavitve škodljivih protibegunskih žičnatih ograj. To sta bila že dva strela, s katerima se je SDS ustrelila v koleno.

Kdo vleče zavoro

Tudi drugo sosledje političnih dogodkov gre bolj na roko vsem drugim političnim akterjem kot Janezu Janši in SDS. Posebej Miru Cerarju, ki v času visoke gospodarske rasti v državi pooseblja tudi privrženost vladavini prava. Tako pridemo do naslednje nevralgične točke, ki se v Janševi politiki izkazuje kot flop: do arbitražne razsodbe in do meje med Slovenijo in Hrvaško. Janša je pozval vlado, naj v zvezi s Hrvaško potegne zavoro, dal pa je tudi prikrito nezaupnico EU, češ da nje slovenska meja ne zanima in se bo Slovenija prej ali slej spet prisiljena pogovarjati bilateralno. Janšev besednjak je tu diametralno nasproten temu, ki ga uporabljata Miro Cerar in zunanji minister Karl Erjavec. Slednja namreč izhajata iz dosledno razumljenega načela, da je pogodbe treba spoštovati (Pacta sunt servanda), prvi uporablja pojme, kot so »time out«, »ponoven premislek«, »novi predlogi za rešitev spora«. Premier in zunanji minister zagovarjata tezo, da je edina opcija v implementaciji arbitražne sodbe, prvak SDS se sklicuje na doseženi, a propadli sporazum Drnovšek-Račan, ki da ga je treba spet obnoviti in uveljaviti. Ni težko postaviti trditev, da ima politično prihodnost pristop premiera in zunanjega ministra in da princip prvaka SDS lahko vzbudi kvečjemu strahove in tesnobo, ki so jo državljani obeh držav že izkusili in ji nočejo več slediti.

Trženje strahov in tesnobe, ki sta korelata za ksenofobijo in psihologijo izrednega stanja, bo letos težko zmagovita politična strategija. Na drugi strani se javno mnenje nagiba h kritiki dokaj naporne vladne koalicije, ki na eni strani dosledno sledi ideologiji neoliberalizma, na drugi pa zaradi Desusa trži predvsem interese upokojencev. Zaznano in izmerjeno pretakanje volivcev SMC in SD k Marjanu Šarcu v predsedniških volitvah, zdaj pa v njegovo novo stranko, bi lahko bil refleks tega nezadovoljstva. Toda vnovično javnomnenjsko okrevanje SMC, ki so ga zaznale pred- in predvsem ponovoletne ankete javnega mnenja, kaže na nedorečeno razmerje med pozitivno in negativno politiko in z njima povezanega glasovanja. Drugače povedano: na lanskih predsedniških volitvah je bilo že zaznati odliv protestnih glasov k politično manj, zato pa estradno toliko bolj prepoznanemu kandidatu Marjanu Šarcu. Ljudje so se na odsotnost idej pri etabliranih politikih odzvali protestno in subverzivno. To so že bile sledi negativne izbire, ne za nekoga, bolj proti nekomu.

Princi teme in njenega nasprotja

Toda če je tedaj morebiti šlo za opozorilni signal volivcev, češ, če se ne boste spametovali, bomo dosegli, da boste izginili s političnega prizorišča in dali priložnost tistemu, ki nas bo spet razočaral, gre v t. i. Janševih izzivih vedno zares. Radikalno sevanje njegove karizme bodisi presega sposobnosti konkurence bodisi ljudje – tudi iz propagandnih in diskvalifikacijskih razlogov – drugačne konkurence (primer je bila stranka Zares) niso pripravljeni pripustiti v politično areno. Nekakšna privlačnost volilnega telesa do negativnega alfa politika kakor da je v Sloveniji dobila težko razložljivo domovinsko pravico. Janševa značilnost je, da vseskozi »prihaja« na oblast in do moči, vendar do nje v zadnji resnici nikoli ne pride, kajti vsi vpleteni, tudi na podlagi dveh problematičnih mandatov, na koncu vedo, da takšnemu prevzemu oblasti sledi totalna politična vojna in nič dobrega za državo.

Na drugi strani tega odnosa stoji nedefiniran prazen prostor politika, ki bi ga mnogi politični interesenti radi zapolnili, vendar kakor da brez Janše ne vedo, kako se to stori. Sklep, ki sledi iz tega spoznanja, ni prav velik, je pa pomemben: v slovenski državi ne gre namreč toliko za visoko specifično težo Janše (te namreč nima, če jo je imel, jo je zapravil), temveč gre za odsotnost pozitivnih in konceptualnih alternativ drugih ponudnikov. Pravni okvir Evropske unije, se zdi, je ta trenutek najalternativnejše in najvarnejše mesto za Slovenijo. Tega zase ne razumejo na Poljskem in Madžarskem, kjer jim ne manjka drznosti izzivati evropske koncepte moderne države. Toda Slovenija je majhna in ranljiva in zdi se, da Janšo nervoznega dela dejstvo, da nima Orbánove ali Dudove politične »ekonomije obsega«, kajti ta širi potrebni igralni prostor.

V vsem tem dogajanju, ki v resnici, ne da bi se tega prav zavedali, v Sloveniji traja že petindvajset let, pa naša država, odkar svet prebira tvite ameriškega predsednika Trumpa, ni več unikatna. Tudi tam se premišljuje o vidikih pozitivne in »non« politike, zlasti ko se je po govoru Oprah Winfrey na podelitvi zlatih globusov v Los Angelesu začelo govoriti o njeni kandidaturi na naslednjih ameriških predsedniških volitvah. V sredi tega tedna, so poročali mediji, je konservativni inštitut Rasmussen izvedel anketo in ugotovil, da bi Oprah proti Trumpu zmagala z desetodstotno prednostjo. Zanjo bi seveda bolj volili demokrati kot republikanci in natanko to, v primerjavi s Trumpom, jo dela podobno Sloveniji.

Dilema, estrada proti jezdecem apokalipse, je lahko dvorezna, kajti kdo jamči, da estrada ni le preoblečena verzija istega problema kot jezdeci apokalipse. Seveda gre v Sloveniji vprašanje še naprej, namreč, ali ni negativna oziroma »non« politika končno tudi zgolj le sončna stran temne politike alfa princev teme. Če je, ima Slovenija zelo velik problem.