Tarok ob sobotah
sob, 25.11.2017, 06:06
Tarok ob sobotah
Titov prestiž je veljal – in verjetno še velja več kot NLB, zato bo treba v EU in naokoli graditi čisto drugačen imidž.
Pri nas se je včasih tarokiralo pozno v noč do ranega jutra. Jedro ekipe: direktor Fructala, direktor Mlinotesta, direktorica Komunalne banke in kajpak moj oče, župan; županja je čistila pepelnike in kuhala kavo. Tisti »včasih« je pomenil petek ali soboto, raje soboto, ki tedaj še ni bila dela prost dan. Ob sobotah so tudi opoldne zatulile sirene, menda da bi jih tehnično preverili, verjetno pa so bili to tudi prvi dnevi elektronskega opismenjevanja pri nas.

Tedaj mamila še niso bila aktualna in tudi slabe druščine ni ravno mrgolelo naokoli, zato utegne biti kar presenetljiv podatek, da sta kar dva sinova te ugledne tovarišije zašla na slaba pota. Enega še zdaj po časopisnih kronikah prelagajo iz ene sodne dvorane v drugo. Druga dva kvartopirca nista imela otrok. Iz teh mršavih nekaj dejstev je mogoče sestaviti kakršenkoli spekulativni konstrukt, še zlasti, če vse skupaj umestimo v prostor in čas.

Kako je tu v resnici s sosledjem generacij? Kajti – če se te dni spominjamo Cankarja – že v literaturi je pri nas težko zaznati kak pozitiven emocionalni vzgib med očeti in sinovi, notranja »globalizacija« Slovenije pa je gotovo to še bolj scefrala. Znani so pregovori, kot je Oče sina do praga, sin očeta čez prag. Generacijski konflikt je vsepovsod, zdi pa se, da se je pri nas zajel pregloboko v tkivo družbe. V Ameriki je, na primer, ločitev staršev od otrok vsaj navidezno lažja.

Seveda je tu treba omeniti tudi Jurčičev prvi slovenski roman Deseti brat, pa Levstikovega Martina Krpana, Vorančeve Samorastnike, pa spet Cankarja …

Generacija, ki se je bolj ali manj izpela konec šestdesetih na pariških, beograjskih in navsezadnje tudi ljubljanskih ulicah, je bila dotlej še najbolj ambivalentna. Škodljiva za ideologijo na svojih zastavah in popolnoma nenevarna za družbeni red, ki ga je napadala. In kajpak ne samo tedanjega reda, ampak tudi vse dotlej, od Napoleona do Aleksandra.

Slovenci smo vselej slabo izkoriščali svoje potenciale (razen v trenutkih NOB, osamosvojitve), zato pa smo toliko bolj negodovali ali se repenčili. Francoska oblast nam je dala šole, sodstvo in uradništvo v slovenskem jeziku, vendar smo raje spet sprejeli Avstrijce in Avstrijo, ki je pozneje veljala za »ječo narodov«. Toda Franc Jožef je ostal sinonim za modrega in dobrodušnega cesarja, čeprav je bil zadrt in nesposoben. In je lezel v brezsmiselne vojne.

V Aleksandrovi kraljevini Jugoslaviji slovenski politiki niso izkoristili niti ene »primerjalne prednosti«, spletk in podobnih veščin pa že tako niso obvladali. Država je prehitro crknila, da bi jo kdo utegnil pravočasno zasovražiti, no, tu pa je že bila priložnost za razgrete glave, ko je Hitler razkosal Jugoslavijo. Sosledje generacij je dobilo nove razsežnosti in globine.

Šestdeseta leta so bila nekakšno zatišje ob vseh bučnih električnih kitarah, toda med »otroki sonca« so se že začeli procesi samodejne diferenciacije, ki se je potem izluščila kot politična, javnomnenjska slika prebivalstva. Takrat so kvartopirce iz naše zakajene kuhinje, v kateri je županja vsakokrat morala poribati lesen pod, že poimenovali »rdeči direktorji«. Na vrat na nos je bilo treba vsaj medijsko počistiti s temi škodljivci in si potešiti zadoščenje.

Ker je že minila stota obletnica oktobrske revolucije, je pač treba povedati, da je nova »ablast« počela presenetljivo podobne neumnosti kot Leninovi boljševiki, čeprav jih je ljudstvo, ki hitro dojame stvari, takoj povezalo s talarji. Glavna neumnost pa je seveda, da se državo vodi v skladu s svojim prepričanjem, z zdravo pametjo in s še nekaj napaberkovanimi etičnimi pravili.

Tako se očitno v ogledalu vidi tudi Miro Cerar, ki velja za ustavnopravno avtoriteto, pred mikrofoni pa do onemoglosti ponavlja ugodne ocene slovenskega gospodarstva. Za kar nima prav nobene zasluge, nasprotno, še marsikdo bi si oddahnil, če bi s svojim amaterizmom umolknil, ko začne o financah.

Pred dnevi je Delu dal poživljajoč intervju Ryan Heath, eden najvplivnejših novinarjev in mnenjskih voditeljev, ki poročajo o evropskih temah. Ocenil je, da Slovenija v EU svojih potencialov ne izkorišča dovolj, kar mi že vemo, in čudno bi bilo, če bi bilo kaj drugače. Toda: Zakaj pa samo v EU, saj so še druge vasi naokoli? In kdo bi lahko tu bil učinkovitejši, rdeči direktorji, hipiji, strankarski pomladki ali zdaj cerarji v svoji realnosti?

Prvič, za učinkovitost generacij ni nobenih meril, ker je že sama generacija precej neotipljiv pojem; z merili pa je pač tako: enkrat meter, drugič čevelj. Seveda pa so v zgodovini razpoznavna obdobja, ko je šlo državam in ljudem bolje kot sicer – pa ne samo zaradi boljše letine, ampak tudi zaradi modrosti vladarja.

Obdobje, ko se je ob sobotah tarokiralo po direktorskih kuhinjah, in sedanji zlati časi Deviških otokov pa so sploh neprimerljivi. Morda bi se dalo malce pogajati o učinkovitosti, toda to bi bila spet kvadratura kroga. Zato generacije in njihovo sosledje prepustimo kokošnjaku politike, kjer se bodo s tem lahko ukvarjali še naslednjih sto let. Vprašanje je le, kdaj se bo začel valiti nov val za surfarje, tokrat tisti pričakovani, »ubijalski«.

Vlade Mira Cerarja še ni doletela resna medijska zaušnica, prav tako ne predhodne, pa tudi ne Janševih in Pahorjeve. V tem času smo obtičali na pločniku pred evropsko komisijo kot begunci, ki smo pravkar prečkali Sredozemlje. Jesti in piti nam niso dali, pogajali smo se lahko samo grešniki, sveta kurija pa nam je dala nekaj odpustkov. Ja, treba bo prodati tudi NLB, tako pravi kurija.

V Beogradu smo novinarji spremljali »financiranje« jugoslovanskih dolgov do Mednarodnega denarnega sklada (IMF), luči v Narodni banki so gorele do polnoči, toda nihče ni opazil, da bi bil kdorkoli poniževan. Nasprotno, podpredsednik zvezne vlade Zvone Dragan naj bi »skočil« do enega od emiratov, s šejkom sta prigriznila in popila čaj ali kavo, ne vem, šejk pa je vprašal samo: Koliko?

In Dragan se je še tistega večera vrnil z milijardo. Luči v banki so ugasnili. Denar je že bil v Washingtonu.

Temu se reče učinkovitost sredi gospodarskega razsula države, toda učinkovitost zavoljo predstavnika še bolj »zgodovinske« generacije, povezane celo z oktobrsko revolucijo – Tita. Morda smešno, toda resnično. Titov prestiž je veljal – in verjetno še velja več kot NLB, zato bo treba v EU in naokoli graditi čisto drugačen imidž, ki vsekakor ne bo slonel na sedanjih mediokritetah. »Mislim, da njegova (Pahorjeva) izvolitev de facto ne bo prispevala k ugledu Slovenije v Bruslju,« je ušlo Ryanu Heathu.

Škis, pagat, mond, trula!


Tarok ob sobotah

Vlade Mira Cerarja še ni doletela resna medijska zaušnica, prav tako ne predhodne, pa tudi ne Janševih in Pahorjeve. Foto: Reuters

Prijavi sovražni govor