Tiskane izdaje
Zgodba se zaplete, ko neznanka na Cijinem strežniku odkrije zaupne dokumente o starem prijatelju in nekdanjem operativcu. Med pregledovanjem in prenašanjem gradiva jo zaloti mlada strokovnjakinja za kibernetsko bojevanje in izključi električni vod do skladišča. Računalniška vlomilka pobegne s podatki in sklene uvod v eksploziven četrti film o ameriškem vohunu Jasonu Bournu.
Računalniki, hekerji in elektronski nadzor so nosilne teme letošnje najpomembnejše poletne filmske akcije. Scenaristi so poiskali številne reference v resničnih dogodkih ali osebah. Bournovo nekdanjo sodelavko Nicky Parsons je poslal v islandsko skladišče kibernetski aktivist Christian Dassault, ki je zagovarjal osvobajanje tajnih informacij ter bil v ta namen pripravljen čustveno izsiljevati in manipulirati sodelavke (namig na Juliana Assangea in wikileaks). Ko so direktorja Cie obvestili o računalniškem vdoru, se je najprej pozanimal, ali je heker »naredil več škode kot Edward Snowden«. Med pomembnimi stranskimi liki je tudi Aaron Kalloor, mladi tehnološki podjetnik in lastnik največjega družabnega omrežja na svetu, deep dream, ki povezuje več kot poldrugo milijardo uporabnikov (očitna podobnost s facebookom in njegovim ustanoviteljem Markom Zuckerbergom).
Glavni zaplet so filmski ustvarjalci prav tako našli v resničnih razkritjih Edwarda Snowdna. Stari filmski direktor Cie Robert Dewey je pripravil skrivni program množičnega nadzora, s katerim bi ameriški obveščevalci pridobili popoln dostop do uporabnikov Kalloorjevega družabnega omrežja. Ko se ustanovitelj globokih sanj upre njihovim zahtevam, ga direktor opomni, da so prav oni financirali njegovo podjetje in mu pomagali uspeti. Zato ga lahko tudi uničijo: mu pošljejo zvezne regulatorje, poskrbijo za javni škandal ali ga celo odstranijo (investicijska podružnica Cie dejansko vlaga v mlada tehnološka podjetja).
Takšen program zelo spominja na prism in nekatere druge skrivne projekte, s katerimi ameriška nacionalna varnostna agencija (NSA) prisluškuje uporabnikom elektronskih komunikacij in spletnih storitev. Ti resničnostni namigi pa niso bili samo kulise, s katerimi so poskušali filmski ustvarjalci prepričati gledalce in prikriti številne vsebinske luknje v zgodbi, temveč so zelo koristni tudi za razumevanje nadzornih tehnologij v sodobni družbi. Orodij, ki jih gledalci največkrat spoznavajo prav v popularni kulturi.
Kibernetski Hollywood
Zelo podobne motive so uporabili tudi scenaristi lanskih poletnih akcijskih uspešnic, v katerih nastopata še druga dva najbolj znana filmska vohuna poleg Jasona Bourna: Spectre z Jamesom Bondom in Misija: Nemogoče – Odpadniška nacija z Ethanom Huntom.
Tehnološki pripomočki imajo v obeh filmskih franšizah zelo vidno vlogo. Najbolj znani britanski tajni agent 007 ne bi preživel niti enega filma brez reaktivnega nahrbtnika, letečega avtomobila, ure z laserskim žarkom in drugih izumov, ki so se prilagajali razvoju tehnologije. Podobno nemočen bi bil njegov ameriški kolega Ethan Hunt, saj ga v vsakem novem delu pričakajo naprednejši elektronski trezorji, tipala za zaznavanje gibanja in satelitske nadzorne kamere. Vendar je v lanskih filmih tehnologija precej napredovala, saj ne skrbi več samo za posebne učinke, ampak je podobno kot pri zadnjem Bournu poskrbela za osrednji filmski zaplet. To je še zlasti očitno pri filmih o Jamesu Bondu. V Skyfallu je bil glavni negativec računalniški genij, ki je hotel nadzorovati elektronski svet – od financ in energetike do komunikacij in jedrskega orožja. V filmu Spectre pa imajo superzločinci še bolj pretkan načrt. Po svetu bodo spodbujali teroristične napade in hkrati prepričevali vlade, da bodo pred teroristi varni šele, ko bodo zagnali sistem globalnega elektronskega nadzora. Ki ga bo na skrivaj nadzirala organizacija Spectre.
Skoraj vsi filmi s takšnim zapletom nosijo podobna sporočila (Državni sovražnik, Umri pokončno, Merkurjev srd …). Filmski ustvarjalci pokažejo, da obveščevalne agencije uporabljajo zelo napredna orodja za množične prisluhe in nadzor, s katerimi preganjajo teroriste, kriminalce in tuje vohune. Nato sledi zaplet. Varnostne sisteme zlorabijo pokvarjeni agenti ali vanje vdrejo zlonamerni računalniški hekerji. Vdirajo v zbirke podatkov, izbrišejo identiteto, berejo elektronska sporočila, sledijo mobilnikom in prevzamejo nadzorne kamere na ulici ali v zgradbah. Računalniški programi prepoznajo obraze žrtev tudi v največji množici – na stadionu, železniški postaji ali političnih protestih. Računalniški strokovnjaki znajo razbiti vsako geslo, povečati drobec zabrisane fotografije ali ponarediti katerokoli identiteto, dokler jih ne ustavi filmski pravičnik in spet vrne nadzorne tehnologije zakonitim oblastem.
Filmski pogled na elektronski nadzor je preprost. Kibernetska orodja je sicer mogoče zlorabiti – za kar vedno poskrbijo negativci –, ampak so nujna in učinkovita. Na državljanske svoboščine in družbo nadzora opozarjajo samo stranski liki (aktivisti, politiki, mladi idealisti …), ki v filmu umrejo ali na koncu spoznajo, da je svet v resnici nevaren. Zato varnostnih agencij ne smejo preveč omejevati s pravili in zakoni.
Najpomembnejšo stransko vlogo so zaupali švedski igralki Alicii Vikander. V filmu Jason Bourne nastopa kot mlada računalniška čudežnica CIE Heather Lee.
Forenzični superherojiTakšna razlaga elektronskega nadzora ni značilna samo za filme o superherojih, literarnih tajnih agentih in politične trilerje, v katerih nastopajo ameriške tajne službe. Velik uspeh televizijske nanizanke Na kraju zločina (CSI) je pripeljal v kriminalke drugačen lik policijskega sodelavca in zagnal številne podobne televizijske serije, ki jih komercialne postaje predvajajo tudi pri nas, denimo Kosti, Pod lupo pravice, Preiskovalci na delu: NCIS, Brez sledu, Mentalist in druge.
Televizijski preiskovalci so postali znanstveniki, ki so iz drobne kapljice krvi ali ličinke v telesu žrtve izluščili osumljenca, ovrgli njegov alibi ali poiskali morilski motiv. Telo je zanje zanesljivejše od priče, izjave ali zaslišanja, je v pomladnem pogovoru za Sobotno prilogo Dela povedal Aleš Završnik z inštituta za kriminologijo na ljubljanski pravni fakulteti. Ni pomembno, kaj nekdo govori ali razmišlja. Ključni so materialni dokazi, podatkovne zbirke in vzorci DNK. Scenaristi sicer med prikazovanjem forenzičnega dela močno pretiravajo, ampak v vsaki seriji utrjujejo prepričanje, da je mogoče z znanstvenimi metodami in tehnološkimi pripomočki razrešiti še tako zapleten kriminalni primer. Če imajo preiskovalci le na voljo dovolj podatkov.
Izogibanje elektronskemu nadzoru ali omejevanje policijskih pooblastil je vedno predstavljeno negativno. Če preiskovalci kraja zločina ne prepoznajo najdenega vzorca DNK, to vedno pomeni nove zločine ali tveganje, da bo tožilstvo zavrnilo primer. Šifrirana elektronska sporočila in zaklenjene mobilnike uporabljajo samo osumljenci, ki nekaj skrivajo. V idealnem svetu znanstvenih kriminalnih nanizank bi računalnik takoj prikazal vse podatke, ki jih potrebuje preiskovalec. Ali po zgledu filma Posebno poročilo napovedal zločin, še preden se zgodi, kar zagovarjajo zagovorniki množičnega elektronskega nadzora. Marsikateri visoki policist, vojak ali obveščevalec je prepričan, da je mogoče s kamerami, zbiranjem komunikacijskih podatkov in droni preprečiti teroristične napade, namesto da lovimo in kaznujemo storilce, ko je že prepozno, je dodal Završnik. Zato pri zakonodajalcih in politikih vedno lobirajo za večja pooblastila in nakupe novih orodij za elektronski nadzor.
Zakaj so ustvarjalci filmov in televizijskih nanizank tako naklonjeni pogledu državnih nadzorovalcev? Urednici zbornika American Militarism on the Small Screen (Routledge, 2016) Anna Froula in Stacy Takacs sta pripravili serijo strokovnih prispevkov o neraziskanih zgodovinskih povezavah ameriške vojske in filmske industrije. Avtorji so pokazali, da je ameriška vojska sodelovala že pri ustanovitvi prvega komercialnega radia v ZDA in tako ohranila veliko vpliva tudi pri poznejšem razvoju televizije. Popularna kultura – zlasti filmi – je imela zelo pomembno vlogo pri oblikovanju javnega mnenja, zato so pri ameriškem obrambnem ministrstvu zelo zgodaj ustanovili poseben oddelek za sodelovanje s filmskimi in televizijskimi studii. Ta informacijski urad še danes potrjuje vse scenarije za filme in nanizanke, pri katerih sodeluje ameriška vojska. Podobno strategijo so pozneje uporabljali tudi policijski oddelki in obveščevalne agencije.
Sprejemanje nadzora
Pravila takšnega sodelovanja so zelo preprosta. Če hočejo producenti v filmu uporabiti vojaške lovce ali letalonosilko, mora filmska zgodba najprej izpolniti smernice informacijskega urada. Podoba vojske mora biti pozitivna, pokvarjeni vojaški poveljniki so pravično kaznovani, ameriško domoljubje je nedotakljivo, je v knjigi Guts & Glory: The Making of the American Military Image in Film (2002) pojasnil ameriški zgodovinar in publicist Lawrence H. Suid. Podobna merila je ugotovil ameriški filmski kritik in publicist Ed Halter, ki je pred desetimi leti objavil knjigo o zgodovini vojaških in strateških iger From Sun Tzu to Xbox (2006). Ameriška vojska je kmalu ugotovila, da videoigre zelo učinkovito nagovarjajo mlade igričarje in pridobivajo nove rekrute. Zato so vložili precej denarja v razvoj nekaterih priljubljenih vojaških iger (America's Army, Full Spectrum Warrior ...), sodelovali pri pisanju scenarija in vključili resnične vojake v snemanje akcijskih prizorov.
Na enake pogoje morajo biti pripravljeni tudi ustvarjalci televizijskih nanizank, če hočejo v akcijskem prizoru uporabiti enoto policijskih specialcev ali snemati v forenzičnem laboratoriju. Številne najbolj znane tovrstne filme in serije so zato podpisali producenti, ki imajo zelo tesne povezave z vojsko in policijo. Kariero uspešnega ameriškega producenta Jerryja Bruckheimerja najbolje opišeta vojaška filmska klasika Top Gun in televizijska franšiza CSI. Še večji specialist za vojaške teme je njegov producentski kolega Donald P. Bellisario, nekdanji ameriški marinec in ustvarjalec televizijskih uspešnic JAG in NCIS. Oba producenta sta velika ljubitelja vojaških tehnologij, zato skrbno vzdržujeta simbiotsko sodelovanje z obrambnim ministrstvom. Gledalci dobijo veliko eksplozivne akcije, Hollywood filmske uspešnice, policija in vojska pa vsaj v popularni kulturi ohranjata pozitivno javno podobo.
Povezava med vojaško, policijsko in popularno kulturo ni nedolžna, saj so prav filmi in televizijske nanizanke najpomembnejši vir informacij o zmožnostih in uporabi nadzornih tehnologij. Njihovi gledalci skoraj nikoli ne izvedo, da so tehnologije množičnega nadzora v praksi izjemno neučinkovite. Ameriški in britanski obveščevalci niso nikoli našli orožja za množično uničevanje v Iraku, ki so ga domnevno zaznali z vohunskimi sateliti. Neodvisne preiskave so pokazale, da resnične osumljence zelo redko obsodijo na podlagi dokazov in metod iz televizijskih serij, saj so velikokrat premalo zanesljivi. Prav tako ni dokazov, da je množično zbiranje komunikacijskih podatkov preprečilo teroristične napade ali omejilo organizirani kriminal. »Če iskanje teroristov in kriminalcev primerjamo z iskanjem šivanke v kopici sena, z množičnim prestrezanjem komunikacij samo povečujemo kopico. Šivanke pa že v prejšnjem kupu sena nismo znali poiskati,« je za Sobotno prilogo aprila povedal upokojeni tehnični direktor ameriške agencije za nacionalno varnost (NSA) Bill Binney.
Kljub opozorilom je vsak nov teroristični napad sprožil enak odziv politike, kot ga je v ZDA povzročil 11. september: hitro sprejemanje protiteroristične zakonodaje, povečanje policijskih pooblastil, manj nadzora nad tajnimi službami in uvajanje tehnologij za množični nadzor populacije. Tudi zato, ker politiki ne vedo, kako zagotoviti državljanom večjo varnost, ampak nekritično zaupajo svetovalcem iz vojaške in obveščevalne skupnosti. Ti pa se v svojih predstavitvah radi sklicujejo prav na filme in televizijske serije, ko zakonodajalcem predstavljajo teroristične grožnje in koristi nadzornih tehnologij. Kar je bilo mogoče zaznati tudi na javnih in zaprtih debatah med sprejemanjem novega predloga zakona o nalogah in pooblastilih policije, ki poleg elektrošokerja predvideva tudi večja pooblastila pri kontroli letalskih potnikov, beleženju registrskih tablic, uporabi videokamer in dronov, analizi družabnih omrežij in zbiranju biometričnih podatkov.
Poletne filmske akcije je zato treba brati med vrsticami. Ko se novi direktor Cie na koncu zadnjega filma o Jasonu Bournu sprašuje, kako bodo ukrotili neposlušnega ustanovitelja družabnega omrežja deep dream, ga mlada računalniška specialistka Heather Lee potolaži, da sta bila s Kalloorjem sošolca na Stanfordu. Zelo dobro vem, kako razmišljajo takšni ljudje, zatrdi direktorju. Mladi obveščevalci in mladi tehnološki podjetniki bodo zato hitro našli skupni jezik in interese. Kar je najbolj realno in hkrati strašljivo sporočilo letošnje poletne »bourniade«.
