Tiskane izdaje
Nasilje nad ženskami v Indiji oziroma medijske objave o teh grozljivih dejanjih naraščajo. Tiste, ki prijavijo posilstvo, so na policiji deležne neprijetnih vprašanj in obtožb, zato mnoge naredijo samomor. V Indiji velja, da če je ženska posiljena, je to huje, kot če je mrtva.
Leta 2014 so v indijski zvezni državi Utar Pradeš posilili in umorili deklici, stari dvanajst in štirinajst let, ter ju obesili na mangovo drevo. Nekaj mesecev kasneje so našli še dve mrtvi in mučeni žrtvi. Nasilje nad ženskami se v Indiji dogaja ves čas, že tisočletja, pravi indijska pisateljica in aktivistka Arundhati Roy. V slovenščino imamo prevedeno njeno odlično knjigo Bog majhnih stvari. »Posilstvo je dejanje dominacije močnejšega nad šibkejšim. Posiljujejo ljudje iz višje kaste, policisti, vojaki, ki za svoja kruta dejanja največkrat sploh niso kaznovani.« V ruralni Indiji starešine, ki vodijo posamezne skupnosti, celo zaukažejo množična posilstva »neubogljivih« žensk. Policija v Kašmirju ves čas posiljuje ženske, kot da je to legitimno orožje moči. Imajo celo zakone, ki jih pri tem ščitijo.
Konservativni politiki glasno obtožujejo za posilstva žrtve, češ da so to škodljivi vplivi Zahoda, da so ženske za ta dejanja mnogokrat same krive, saj se izzivalno oblačijo ali hodijo zvečer same naokrog in se kažejo v javnosti z moškimi, s katerimi niso poročene. V BBC-jevem dokumentarnem filmu Hči Indije eden od posiljevalcev z avtobusa, ki je obsojen na smrt, pove, da je za posilstvo vedno kriva ženska, ki se ob poznih urah sprehaja po mestu. Njegov odvetnik pa je za televizijske postaje izjavil, da če bi se njegova hči sprehajala po mestu z moškim, ki ni v sorodu z njo, bi jo polil z bencinom in zažgal.
O vsem tem govori solo predstava Bodi previden mlade indijske igralke Mallike Taneje, ki je prejšnji teden gostovala na festivalu Mladi levi. Na začetku stoji gola na odru, kar je v Indiji nezaslišano in kaznivo dejanje, in se potem med polurnim monologom tako dolgo oblači, dokler se skoraj ne more več premikati. Zabavno in ironično pripoveduje gledalcem, da mora ženska sama poskrbeti, da bo varna, da mora zakriti svoje telo, da se ne sme po 18. uri sama sprehajati po mestu, da lahko odide iz hiše le v bratovi družbi.
Z Malliko sva se pogovarjali v kavarnici na Trubarjevi, njena pojoča indijska angleščina je obarvala najino kavo z dišečim vonjem in občutki daljne dežele. Mallika je mlada, ambiciozna, angažirana in zelo pametna umetnica.
Kakšen je bil impulz za nastanek predstave Bodi previden?
Res je šlo za impulz, za odziv na množična posilstva žensk v Indiji. Posilstvo študentke v avtobusu leta 2012 je sprožilo velike demonstracije, a hkrati s protesti so se odprle tudi javne razprave, da so ženske mnogokrat same krive za posilstva. Žrtev vedno sprašujejo, ob kateri uri je hodila naokoli, v kaj je bila oblečena, s kom je bila, moških nikoli ne sprašujejo na tak način. Odločila sem se, da bom o tem naredila predstavo. Najprej je to bil kratek petminutni skeč kot del daljše predstave, ki je bila sestavljena iz kratkih monologov različnih igralcev. Potem sem jo oblikovala kot samostojno predstavo. Ideja o tej temi je že dolgo rasla v meni, veliko sem premišljevala o nasilju nad ženskami, trpljenju, tradiciji, modernem svetu ...
Na začetku predstave nekaj minut goli stojite na odru in gledate v publiko, podoba, ki v gledališču na Zahodu ni nič posebnega, v Indiji pa je čisto nekaj drugega. Kakšne so bile reakcije?
Prvič sem nastopila v manjšem gledališču v New Delhiju. Nisem vedela, kakšna bo reakcija in kaj se bo zgodilo. To je solo, na odru si sam, na nikogar se ne moreš obrniti. Vse je odvisno od tebe. Čeprav je bila publika na premieri zelo naklonjena in sem večino ljudi poznala, nisem vedela, kako se bodo odzvali. Lahko bi me tudi napadli ali zapustili gledališče. Najbolj sem se bala tega, da mi bo kdo, ki ga poznam, rekel: Kaj ti je bilo tega treba? A se to ni zgodilo. Predstava je bila zelo dobro sprejeta in mislim, da sem šele takrat dojela, kakšna je moč gledališča.
Ko sem ustvarjala predstavo, se je v medijih pojavljalo vedno več zgodb o krutih posilstvih žensk. Mislim, da moški napadajo ženske tudi zato, ker so vedno bolj samostojne, ker študirajo, so uspešne in imajo v družbi čedalje pomembnejšo vlogo. To moške jezi in frustrira. Želijo jih kaznovati.
Boste s predstavo gostovali tudi drugod po Indiji?
Zelo si želim, a je to težko, kajti pri nas ni povezane mreže gledališč, kjer bi lahko nastopala. Največ gostujem po univerzah, toda za zdaj samo v New Delhiju. Mlada publika ima zelo rada to predstavo, natančno vedo, o čem govorim v njej.
Kaj bi lahko povedali o zgodovini in sedanjosti feminizma v Indiji?
Težko je na kratko kaj povedati o feminizmu v Indiji. Obstaja na več ravneh in v različnih kontekstih. Indija je zelo raznolika država – toliko ljudstev, barv, vonjev, navad, tradicij ... Feminizem je v resnici zelo aktiven v Indiji, ženske so močne. Vsak dan, vsako uro se nekje v državi zberejo in borijo za svoje pravice, se postavijo zase. Feminizem je najbolj množično gibanje v Indiji. Ženske si želijo več pravic, brez katerih so bile stoletja in tisočletja. Človek lahko v življenju marsikaj spremeni, tudi v Indiji, ki je strogo razdeljena v kaste, a tega, da si se rodila kot ženska in si zato obsojena na življenje, ki pritiče temu spolu, teh prepričanj in navad ne moreš prekiniti kar čez noč.
Foto: David Wohlschlag
Sodobno Indijo žal zelo slabo poznamo, vemo, da je ekonomija v velikem vzponu, da je država še vedno mešanica tradicije in sodobnosti, vemo za zgodbe o Monsantu, ki uničuje indijske kmete ... Nekje sem prebrala, da kapitalizem prav v Indiji izvaja najbolj umazane trike, da bi videl, kako se lahko na teh primerih izmaže tudi drugje.O tem, kaj dela Monsanto v Indiji, najbrž na Zahodu veste več kot mi. Pri nas o tem nihče ne piše. Zelene politike nimamo, o ekologiji se prav tako ne govori. Indijo je težko opisati, toliko različnih stvari je treba razumeti, še preden začnem govoriti o njej. Težko jo je primerjati s čimerkoli.
Imate gledališko skupino oziroma organizacijo, ki se trudi, da bi predstave, glasbo, poezijo pripeljali do tistih, ki nimajo priložnosti za spremljanje umetnosti.
New Delhi je velikansko mesto, ima okoli dvajset milijonov prebivalcev, a le milijon ljudi ima dostop do kulture. Zato hodimo v soseske, predmestja, na tržnice in tam nastopamo, kar na cesti ali na trgih. Več ko je v nekem mestu kulture in umetnosti, bolj se ljudje spreminjajo, se povezujejo, začenjajo razumeti drug drugega, gledati nase z različnih perspektiv. Publike je na naših dogodkih veliko, ljudje so lačni umetnosti. Mnogi sicer hodijo v kinematografe, ker so povsod in ker je filmska industrija oblikovala svoj trg, saj filmi v Indiji prinašajo dobiček. Ljudje gredo v kino gledat slab film, ker je to vse, kar se dogaja v njihovi okolici, in mnogokrat nikoli v življenju ne vidijo gledališke predstave ali glasbenega koncerta. Države oziroma trenutne vlade kultura ne zanima kaj preveč, ne vlagajo sredstev vanjo. Mislim, da je kulturi namenjen manj kot odstotek državnega proračuna. V Londonu se le v eni soseski na leto zgodi več kulturnih prireditev kot v vsej Indiji.
Se bodo stvari spremenile?
Počasi. Začelo se je govoriti o umetniškem menedžmentu in kulturni politiki. A pri umetnosti ne gre le za številke. Če umetnost oblikuješ po pravilih, po katerih deluje kapitalizem, privoliš v vse slabe stvari, ki jih potegne za seboj kapitalizem. Umetnost bi se morala boriti proti kapitalizmu. Če se srečata trg in umetnost, mora šibkejši vedno privoliti v kompromise, in umetnost je vedno šibkejša. Umetniki imajo dovolj revščine, tega, da so lačni, neorganizirani, brez zdravstvenega zavarovanja. Pred kratkim je žena zelo slavnega indijskega režiserja objavila prošnjo za pomoč, ker je njen mož zbolel za rakom na pljučih in nimata denarja za njegovo zdravljenje. Ta mož, ki je vse življenje režiral najboljše predstave v državi, pisal knjige, nastopal na televiziji, danes nima denarja za zdravnika. Kako je to žalostno! Umetniki v Indiji imajo dovolj tega, da so revni in nezaželeni. Tako kot ženske. Za umetnike in ženske se boj nikoli ne konča. Ko imaš že občutek, da si napredoval za dva koraka, moraš spet nazaj za korak in pol.
Feminizem se je nekoč na zahodu boril ne le za pravice žensk, ampak tudi proti rasizmu, za pravice homoseksualcev, za vse, ki so ostajali na družbenem robu ...
Tako je tudi prav. Gibanja se v Indiji vedno bolj združujejo, saj imajo skupnega sovražnika. Zato so to vznemirljivi časi. Gejevski aktivisti se borijo tudi za študentske pravice, študenti za ženske, ženske za delavce ... Mediji sploh ne poročajo o teh gibanjih in protestih.
Kako je z bojem za pravice homoseksualcev?
Vedno glasnejši je, prav tako so čedalje bolj aktivni transseksualci. Borijo se proti spornemu členu 377, ki kriminalizira homoseksualnost oziroma vso spolnost, ki ni povezana z reprodukcijo. Zato je kazniv tudi oralni seks. Tudi moja golota v gledališču je kazniva. Za takšne prekrške je predvidena desetletna zaporna kazen. Ta člen velja od leta 1861 in uveljavili so ga Britanci. Kar nekaj časa je kazalo, da ga bodo ukinili, a zdaj je jasno, da se to ne bo zgodilo.
Na vaši facebook strani sem zasledila, da objavljate članke o Irom Sharmili Chanu, ki velja za nekakšno ikono upora v Indiji.
Pred kratkim je 44-letna Irom Sharmila prenehala gladovno stavko, ki je trajala kar šestnajst let. Ves ta čas je bila v bolnišnici, kjer so jo prisilno hranili po cevki, ki so ji jo napeljali skozi nos. Gladovno stavko je začela leta 2000, ko je vojska na neki avtobusni postaji ustrelila osem ljudi, med njimi tudi štirinajstletnega dečka, češ da so bili teroristi. Irom je namreč hotela opozoriti na sporen zakon, po katerem lahko v državi Manipur na severovzhodu Indije oborožene sile in policija ubijejo vsakogar, ki ga sumijo, da je separatist ali pripadnik separatističnega gibanja. Vojska in policija ta zakon že desetletja izrabljata za mučenja, posilstva, ugrabitve, aretacije in umore. Irom je oznanila, da ne bo več jedla, pila, se česala, se pogledala v ogledalo in da ne bo več videla materinega obraza. Toda gladovna stavka oziroma samomor je v Indiji kazniv, zato so jo aretirali in začeli umetno hraniti. Vsakih petnajst dni so jo zvlekli na sodišče, jo vprašali, ali bo končala stavko, in ona je seveda odvrnila, da ne. Zato so jo znova aretirali. In tako šestnajst let.
Kmalu je postala simbol upora. Ko je ugotovila, da to ni nobeno življenje, se je izmučena odločila, da bo prenehala stavkati in se kot neodvisna kandidatka potegovala za mesto v parlamentu. Njena zgodba me je pretresla: ženska, ki ima samo svoje telo, s katerim se lahko bori. Res je tudi, da imamo Indijci zelo radi mučenike.
Videla sem, da ste objavili tudi fotografijo z demonstracij pred vojašnico v Manipurju, na katerih so bile vse protestnice gole. To me je spomnilo na vašo predstavo.
Tudi ta protest je dvignil veliko prahu. Nekega dne je policija odvlekla od doma mlado dekle, češ da je teroristka. Mučili so jo, pretepli, posilili in umorili ter odvrgli njeno truplo. Pred vojašnico so se naslednji dan zbrale ženske vseh starosti, stare matere, matere, žene, sestre, tete, in gole demonstrirale. Rekle so, ona je bila naša hči in to so naša telesa, vzemite jih, če to hočete. Ta podoba ni nikogar pustila hladnega. V Indiji ne vidimo vsak dan golega ženskega telesa, skrbno ga moramo pokrivati. Samo telo imamo in telo lahko postane prostor za proteste, tako kot pri Irom Sharmili ali pri teh protestnicah.
Pripravljate novo predstavo, ki bo govorila o spominu.
O spominu pa tudi o drugih rečeh. Zanima me moč telesa, zanima me, kako vzdržljivo je telo. Po drugi strani raziskujem tudi intimno zgodbo o svoji mami. Umrla je, ko sem bila stara deset let, zanima me, ali so se stvari, ki se jih spomnim o njej, resnično zgodile ali so mi o njej pripovedovali in sem si te spomine izmislila. Kakšna je razlika med pravimi in lažnimi spomini? Prav tako me zanima, kako se je spominjajo drugi. O njej na googlu ne najdemo nič, saj je umrla še pred internetom. Kaj je javni spomin? Živimo toliko časa, kot živi spomin o nas? Koliko je še ljudi, ki se je spomnijo? Rada bi raziskala tudi njeno življenje. O njej namreč v moji družini zelo malo govorimo. Bila je lepa in posebna ženska. Bila je igralka in poročila se je šele, ko ji je bilo dvaintrideset let. Imela je ljubezensko afero. V njenem načinu življenja je veliko uporništva.
Ni ti treba biti Irom Sharmila, če se hočeš upreti. Ni treba, da storiš nekaj monumentalnega, mučeniškega, javnega. Lahko se upreš v intimnem življenju. Danes si hoče vedno več žensk izboriti prostor zase, želijo si več svobode. To je boj, ki poteka vsak dan. V Indiji in mnogih drugih državah številne ženske vsak dan, preden zapustijo dom, držijo v rokah šal ali naglavno ruto in se sprašujejo: Naj si pokrijem glavo ali ne? Vsak dan se pogajajo same s seboj. Če si vsak dan avtomatsko povezneš na glavo šal, prenehaš razmišljati in upor je izgubljen. A dokler se sprašuješ, si živ. Živ in pozoren na dogajanje okoli tebe.
