Tiskane izdaje
Smiselno je začeti s številkami. O kakšnih številkah govorimo, ko govorimo o možnosti, da bi zakonsko zvezo sklenile osebe istega spola?
V prihodnost sicer ne vidimo, lahko pa si pomagamo s sorodnimi podatki. Leta 2014 je bilo registriranih 27 zvez istospolnih partnerjev. Leta 2013 je bilo registriranih 22 istospolnih zvez. Leta 2006, ko je zakonodaja prvič uvedla možnost registracije homoseksualne zveze, je bilo osem veselih dogodkov, ko sta usodni »da« pred pooblaščeno uradno osebo dahnili osebi istega spola. Od leta 2006 do konca lanskega leta je državna statistika zabeležila 113 registracij istospolnih zvez. V devetih letih se je torej za uradno registracijo istospolne zveze odločilo 226 oseb.
To ne pomeni, da v Sloveniji v tem trenutku obstaja nekaj več kot sto istospolnih registriranih zvez. Morda je v desetih letih kakšna zveza razpadla. Leta 2015 je bilo najbrž še nekaj registracij. Čez palec pa lahko ocenimo, da v registriranih istospolnih skupnostih živi 0,01 odstotka prebivalstva. Nova zakonodaja dopušča možnost, da osebe istega spola, ki se imajo rade, sklenejo zakonsko zvezo. Ne bi šlo več le za registrirano zvezo, temveč za zakonsko zvezo. In o tem bomo zdaj odločali na referendumu.
Kako pa je s klasičnimi zakonskimi zvezami? Lani se je v Sloveniji pripetilo 6571 porok. Leta 2012 jih je bilo 7057. To ne pomeni, da se je štirinajst tisoč ljudi odločilo, da bi živeli skupaj. V heteroseksualnih skupnostih živi precej več ljudi. Leta 2014 se je parom, ki skupnega življenja niso formalizirali s sklenitvijo zakonske zveze, rodilo več otrok kot parom, ki so pred matičarjem zvezo potrdili s slavnostnim podpisom v matično knjigo. Natančneje: 60 odstotkov otrok se rodi staršem, ki se niso poročili. Trend je jasen že več desetletij. Opazen je bil precej pred letom 2006, ko je zakonodaja omogočila tudi registracijo istospolnih partnerskih zvez.
Družina naj bi bila temeljna celica družbenega življenja. Tako vsaj lahko slišimo. Ko gre za »temeljno celico družbenega življenja«, sicer velja biti previden. V časih Edvarda Kardelja je namreč veljalo, da je temeljna celica družbenega življenja – krajevna skupnost. In danes le še redko kdo ve za krajevno skupnost. A če vendarle drži, da naj bi bila družina temeljna celica družbenega življenja, se zastavlja vprašanje, kaj lahko vpliva na njeno vitalnost. Je temeljna celica ogrožena, če so njene pojavne oblike različne? V Sloveniji živi 224 tisoč družin z otroki, v katerih sta starša poročena. Pred štirimi leti je v Sloveniji živelo 237 tisoč dvostarševskih družin z otroki. Danes jih je torej 13 tisoč manj. Potem so tu enostarševske družine. Nekaj manj kot 27 tisoč skupnosti je sestavljenih iz očeta in otrok. 116 tisoč družinskih skupnosti je sestavljenih iz matere in otrok. Povečuje se delež enostarševskih družin, v katerih skrb za otroke prevzema oče. Danes za otroke v enostarševski družini skrbi tri tisoč več moških kot pred štirimi leti.
Skoraj 62 tisoč je izvenzakonskih partnerjev, ki imajo enega ali več otrok. Ta številka se je v pičlih štirih letih zelo spremenila. Pred štirimi leti je bilo neporočenih parov, ki imajo otroka, 50 tisoč. Povedano drugače: danes se ljudje odločajo, da bodo imeli otroke, poroka pa nikakor ni več obvezna uvertura v to odločitev.
Za državo, ki ima dva milijona prebivalcev, so številke, o katerih poroča državni statistični urad, velike. Temeljna celica družbenega življenja se je v nekaj desetletjih dramatično spremenila. Ni se spremenila zato, ker bi deset ali dvajset ali petdeset ljudi sklenilo, da oblikujejo skupnost z osebo istega spola. Ti podatki so v resnici statistično zanemarljivi. Na spremembo družbenega tkiva je vplivalo nekaj drugega. Ne vemo povsem natančno, kaj je vplivalo na spremembo družbenega tkiva. Podobne reči se dogajajo v vsem zahodnem svetu. Družbeno tkivo se spreminja po vsem svetu. Štiri petine svetovnega prebivalstva sestavljajo družinske skupnosti, v katerih sta dva ali en otrok. Le še petino svetovnega prebivalstva sestavljajo družine, ki so večje. Demografska eksplozija se je ustavila. V nekaj desetletjih bodo prebivalci celotnega planeta načrtovali, ali bi imeli otroke. In koliko bi jih imeli. Reprodukcija prebivalstva po vsem svetu bo skoraj v celoti postala stvar zavestne odločitve. Reprodukcija prebivalstva ni več stvar »narave« ali božje volje, temveč zavestnih odločitev posameznikov. Stvari, ki so bile še pred petdesetimi leti »naravne«, danes niso več samoumevne.
Slovenija odhaja na nov referendum. Na njem bomo odločali o vprašanju, ki je statistično sicer komaj opazno. Govori pa o tem, ali bomo statistično komaj opazni manjšini vzeli svobodo, da sklenejo zakonsko zvezo. Na referendumu bomo odločali o tem, ali bi desetim ali tridesetim parom na leto vzeli veselje, ki je povezano s poroko. Večina danes tega žetona sreče, ki je na voljo, niti ne želi več unovčiti. Imamo pravico, da tistim homoseksualnim parom, ki ta žeton vendarle želijo unovčiti, to preprečimo?
