Temne sence Auschwitza se (še) plazijo okrog nas

Bolj ko razmišljam o vzrokih in posledicah holokavsta, ki je med letoma 1933 in 1945 terjal milijone žrtev nedolžnih ljudi, mrtvih, pohabljenih, razčlovečenih in trpečih, me spreletava srd ob primerjavi zgodovinskih nastavkov genocida z novodobnimi oblikami rasnega sovraštva, lažno politično demagogijo in cenenim populizmom.

Od sovražnega govora do prelivanja krvi je le majhen korak, in ko se zganejo orjaške sile mračnjaštva in mržnje, nabito polne nacionalističnega adrenalina in hotenja po popolni nadvladi nad šibkejšimi in »manj vrednimi«, je mera polna in pot prelivanju krvi odprta.

Neverjetno lahkotni in sprevrženi so komentarji in vprašanja na družabnih omrežjih o tem, ali je bil holokavst samo mit ali dejansko zločin brez primere. Tem ugibanjem je treba narediti konec, dvomljivcem pa zelo nazorno predstaviti jasna in nedvoumna zgodovinska dejstva. Brez pretiravanja, ki smo mu žal včasih tudi priče.

Škoda, da je živih prič genocida, ki mu preprosto rečemo holokavst, čeprav bi bilo primerneje uporabljati izraz šoa, iz leta v leto manj. Nekje sem prebral, da jih vsako leto umre več kot 2500, kar pomeni, da jih ostaja le še peščica. Tistih, ki kljub visoki starosti in rahli izgubi spomina vendarle lahko avtentično povedo, kaj se je zgodilo, kaj so z njimi počeli, kdo je to počel in kakšno je bilo »plačilo« za vse grdobije v koncentracijskih in uničevalnih taboriščih.

Njihov spomin močno bledi, mnogi čutijo globoke travme in o tem razčlovečenju sploh nočejo odgovoriti. Niso odprli ust in z molkom bodo odšli v grob, polni strahu, da jih ne bi spet kdo popisal, natovoril v živinske vagone in odpeljal nekam daleč, v neznano, kjer se je iz visokih dimnikov valil temen dim in se je vonjalo zažgano meso.

Seveda jih ni tako malo, ki ob tem zamahnejo z roko, češ, pustite pravljice in starce pri miru, naj pripovedujejo tistim, ki jim (še) verjamejo, da se je holokavst zgodil. Po njihovem je to le mit, ki ga je treba pozabiti in knjigo spominjanja o tem za večno zapreti. Narobe, treba se je spominjati in opominjati, zlasti mlajše generacije, saj so vzorci preganjanja ljudi preveč mikavni tudi za današnji čas. Povsod, tudi v Sloveniji!

Nerazumljivo je, da lahko samo po triinsedemdesetih letih od konca druge svetovne vojne s takšno lahkoto in preprostostjo pozabljamo na temno preteklost 20. stoletja. Zgodilo se, torej se lahko spet ponovi. In v drugačnem kontekstu ter novodobni preobleki se je nekaj malega v zadnjih krvavih balkanskih vojnah že ponovilo.

In če smo pri zgodovinskih nastavkih, naj spomnim, kako na hitro se je po prihodu nacistov na oblast v Nemčiji leta 1933 začel krvavi ples in najbolj radikalni antisemitizem doslej. Le nekaj let je trajalo, da so se zganile orjaške sile in da se je odprl prazen prostor, v katerega je čez čas stopil »norec demonskega besa«, možak, ki je po besedah Winstona Churchilla »postal in ostal posoda za izraz najbolj divje mržnje, kar jih je kdaj koli razjedalo človeške prsi – frajtar« Adolf Hitler.

A ta avstrijski »malar« je bil samo vrh ledene gore in je udejanjal svoje goreče antisemitsko besnenje s pomočjo zvestih izvrševalcev rasne politike. Med njimi velja posebej omeniti nekaj »prvokategornikov«: Himmlerja, Goebbelsa, Rosenberga, Göringa, Bormanna, Eichmana, Franka, Mengeleja in seveda Heydricha, ki je na wannseejski konferenci januarja 1942 udeležence seznanil s Hitlerjevim naročilom o iztrebljanju vseh evropskih Judov, s katerim se je začel projekt »dokončne rešitve« judovskega vprašanja.

Med odločnimi izvrševalci te politike je bil tudi premeteni in vdani nacist slovenskega rodu Odilo Globocnik, ki se je rad celo sam pohvalil, češ, »dva milijona smo jih pospravili«.

Sicer pa se je proces načrtnega iztrebljanja Judov (in drugih manj vrednih ljudi) začel že leta 1940 s pobijanjem mnogih duševno bolnih in pohabljenih. Med njimi je bilo veliko otrok. Himmler s svojo značilno avtokratičnostjo, za katero se je v bistvu skrival »strahopetec«, je brez milosti izvajal dogovorjeno politiko in je na neki način »pognal korenine« globoko v zemljo, na kateri so stala koncentracijska in uničevalna taborišča. V njih je ustvarjal posebno »življenje v smrti« za velikansko, a skrito skupnost, ki je nato vsrkala in uničila na milijone Evropejcev, predvsem Judov, pa tudi množice Slovanov in seveda Romov.

Njegovo početje je ostalo »kraljestvo smrti«, ki pa ga vest nemškega ljudstva niti po vojni ni marala priznati. Sramovali so se tega človeka, ki je z izbranimi nacističnimi veljaki in SS-elitami razvijal in odobraval metode pobijanja, da bi »počistil raso«. Ob tem pa je dobesedno vedno globlje tonil v rasno obsedenost, ki je privedla do strahotnih žrtev genocida.

Ne bi želel delati nikomur »krivice« in kogar koli posebej izpostavljati, a zdi se, da je za Himmlerja še vedno najprimernejša oznaka »surovost« (Reichshein), kot so ga označevali mnogi njegovi sodobniki in celo tesni nacistični sodelavci. Oprijela se ga je splošno znana ocena, da je bil ena sama strahotna pošast, »krvoločni nečloveški volkodlak«, nikoli človek, temveč »stvor ali pošast«, ki ni poznala ne usmiljenja in ne milosti. Za nikogar.

Ob omenjanju njegovega imena se redke žive priče holokavsta še danes zdrznejo in globoko zamislijo. Še zlasti ne tisti redki, ki so preživeli »največjo tovarno smrti« ali »pekel na zemlji«, to je Auschwitz.

Nacistični taboriščni kompleks Auschwitz v okupirani Poljski, ki so ga sestavljala tri najvažnejša taborišča, in sicer koncentracijsko taborišče Auschwitz I., uničevalno taborišče Auschwitz II. (Auschwitz-Birkenau) in delovno taborišče Auschwitz III. (Auschwitz-Monowitz), je 27. januarja 1945 osvobodila sovjetska Rdeča armada. Našli so le nekaj tisoč živih okostnjakov, ki so preživeli doslej največji »pekel na zemlji« in so ostali vse do danes žive priče tega strahotnega razčlovečenja.

Iz leta v leto jih je manj in le redki med njimi še želijo naglas govoriti o strahotah, ki so jih doživeli in preživeli. Nekateri med njimi niso nikoli spregovorili, saj je bila travma preživetja prehuda. Bilo jih je strah govoriti in niso se želeli spominjati.

Najhujše je bilo uničevalno taborišče Auschwitz-Birkenau, ki je bilo del projekta »končne rešitve« judovskega vprašanja. Sicer pa naj spomnim, da so prvi center za množično pobijanje Judov odprli v Chelmnu na Poljskem, kjer so od decembra 1941 po 50 Judov na dan uničili v zaplinjevalnem kombiju. Prvo plinsko celico so zgradili v Belzecu na vzhodu okupirane Poljske in je začela delovati marca 1942.

Spomladi in poleti 1942 so podobna taborišča odprli v Sobiboru in Treblinki, plinske celice pa so namestili še v taborišču Majdanek. A največji uničevalni center za množično in industrijsko ubijanje Judov je postal Auschwitz-Birkenau, kjer so nacisti začeli krvavi ples februarja 1942. V tem kolesju je bila uničena tudi večina slovenskih Judov iz Prekmurja, občutili pa so ga seveda tudi mnogi drugi taboriščniki iz okupirane Evrope, med njimi veliko Slovenk in Slovencev. V tem največjem uničevalnem taborišču so nacisti razvili patentirani najbolj učinkoviti način ubijanja. V šestih taboriščih na »vzhodu« so nacisti skupaj usmrtili več kot tri milijone Judov, torej več kot polovico vseh žrtev holokavsta.

Triinsedemdeset let po koncu druge svetovne vojne in osvoboditve Auschwitza kot simbola zla genocida se še vedno poraja vprašanje, kako je bilo mogoče, da se je kaj takšnega sploh zgodilo. Vsi so vedeli in vsi so molčali. Tudi Nemci, ki so dolgo trdili, da za taborišča sploh niso vedeli. Zato je o teh vprašanjih treba javno govoriti in razpravljati, ne samo ob dnevu spomina na žrtve holokavsta.

V Nemčiji je njegovo zanikanje tako kot še v mnogih državah kaznivo dejanje. Zakon dosledno izvajajo in razlog za sodno preganjanje je lahko že nacistični vzklik. Pri nas pa smo pred leti bili soočeni s protijudovskimi sovražnimi grafiti na pročelju obnovljene mariborske sinagoge, a pravega epiloga tega gnusnega dejanja vse do danes še nismo dočakali. Da o javnem zanikanju holokavsta ne govorimo.

Nemški zgledi bi lahko in morali vleči povsod po Evropi, ki se otepa z novodobnim rasizmom in neonacizmom. Ne smemo namreč pozabiti, da je Hans Frank, nekdanji generalni guverner okupirane Poljske, nekoč dejal, da »bo minilo tisoč let, pa nemška krivda še ne bo oprana«. Po prepričanju Alfreda Rosenberga, zagrizenega antisemita, ki je tlakoval pot holokavstu in postavil doktrino sovraštva za uničenje Judov, pa bo »judovsko vprašanje« rešeno šele tedaj, ko bo »zadnji Jud zapustil plinsko celico«. (Obširneje o tem v knjigi Hudičev dnevnik, ki je izšla leta 2016 in sta jo napisala Robert K. Wittman in David Kinney).

Dovolj razlogov torej ne samo za spominjanje, ampak tudi za tehten premislek v časih, ko je odkritega zanikanja holokavsta vedno več. In sence Auschwitza se še vedno plazijo naokoli. Tudi na Slovenskem!

Marjan Toš je doktor zgodovine, muzejski svetovalec v pokoju in prvi direktor Sinagoge Maribor.