»Težko je, ko ti pred očmi posilijo otroka«

»Nisem mogla več gledati, kako se posiljevalci in morilci mojih najbližjih prosto sprehajajo po ulicah Višegrada in se mi smejijo v obraz. Nisem mogla več trpeti tega ponižanja,« pripoveduje Bakira Hasečić, ena od tisočev žensk, ki so jih posilili, spolno zlorabili in mučili med vojno v BiH. Cilj predsednice Društva žensk žrtev vojne je pravično kaznovanje storilcev grozovitih dejanj.

Med vojno v BiH so bile ženske žrtve spolnega nasilja in fizičnega trpinčenja v takšnih razsežnostih, da jih človeški um težko sprejme. Množično so jih ubijali, metali v jame in množične grobnice. Bile so posiljene, zaprte v zaporih in taboriščih, mučene, pregnane s svojih domov in ponižane na najhujše možne načine. Pred temi krutimi dejanji ni uspelo ubežati niti deklicam, starim med 12 in 14 let. Prisilno so jih ločili od njihovih družin in odpeljali na posebno izbrana mesta, tam pa so jih posilili in mučili. Čeprav je težko govoriti o natančnem številu posiljenih žensk med vojno v BiH, naj bi jih bilo med 20.000 in 50.000.

Drina je bila vsa rdeča od krvi in polna trupel

Bakira Hasečić pripoveduje z zadržkom, čeprav je že ničkolikokrat izpovedala svojo zgodbo. Bolečine ni pripravljena v celoti deliti z drugimi: »Bilo mi je 39 let, ko se je začela agresija na BiH. Z možem in hčerama sem živela v družinski hiši v neposredni bližini mostu Mehmeda paše Sokolovića. Delala sem v občini Višegrad. Ljudi nisem nikoli delila po njihovi nacionalni ali verski pripadnosti.«

Na njenem obrazu je mogoče razbrati, da še vedno težko razume, ko brska po spominu: »Nisem mogla verjeti, da se bo sosed, ki je živel le sto metrov stran od naše hiše, čez noč spremenil v zver. Predvojni policist Veljko Planinčić je 21. junija zjutraj vdrl v mojo hišo z dvema vojakoma nekdanje JLA. Bila sta pripadnika vojne policije. Sosed in vojaka so se obnašali kot lokalni šerifi (kabadahije). Sprva sem naivno menila, da bomo varni, ker so v hišo prišli policisti, vendar se je Planinčić obnašal, kot da nas ni nikoli videl in poznal. Vsa družina je preživela grozno mučenje, starejša hči je dobila udarec s puškinim kopitom po glavi, tako da so ji morali v zdravstvenem domu v Višegradu šivati globoko rano.«

»Nato se je zame začel pekel,« z grenkobo nadaljuje Hasečićeva. Ko pripoveduje o posiljevanju in mučenju, ne razkriva podrobnosti. »Ker je moja hiša blizu mostu, sem vsak dan gledala, kako so klali in metali ljudi z mostu, tako da je bila Drina rdeča od krvi, po njej pa so plavala trupla. Nekega dne so iz tovornjaka iztovorili deset ali petnajst golih in otrplih ženskih trupel in jih pometali čez most v Drino. V Višegradu sem bila ujeta do 19. junija 1992. Vsak dan so neznano kam odpeljali kakšnega soseda. Nekateri so se vrnili, drugih nismo nikoli več videli. Med njimi so bile tudi ženske, dekleta in deklice.«

»Težko je, ko ti pred očmi posilijo otroka, pred očmi njegovega očeta … In to se ni zgodilo samo v moji hiši.« Hasečićeva zaradi otrok in vnukov ne želi globlje kopati po kalvariji svoje družine in javno razgaljati podrobnosti njihovega trpljenja. Da je bilo izjemno hudo, pričajo tudi njene besede: »Cele noči nisem mogla zatisniti očesa. Imela sem nočne more. Začela sem sanjati tudi grozodejstva, ki jih nisem nikoli preživela. Prva nočna mora je bila, da kar naprej nekje skrivam otroke in da rešujem svoji hčeri, ki sta bili stari 15 in 19 let.«

Bošnjakinje so bile žrtve sistematičnega posiljevanja

Kot je še pojasnila, so jo ob pomoči brata, ki je bil pomočnik nekega funkcionarja srbske narodnosti, prepeljali v materino hišo, ki je bila od Višegrada oddaljena dva kilometra. »S čolnom sem se prepeljala z več kot dvesto bošnjaškimi civilisti čez Drino. Do konca avgusta 1992 smo se skrivali po gozdovih. Bili smo brez hrane in živeli kot v koncentracijskem taborišču. Nismo se mogli umiti ali spati. V gozdove je pobegnilo vsaj deset tisoč prebivalcev.«

»Ko sem se prebila na osvobojeno ozemlje, sem mislila, da sem rešena, vendar se je začelo bombardiranje. Letala so priletela iz smeri Užic, 30. maja 1993 pa je padlo svobodno ozemlje občine Višegrad. Zato sem odšla v Goražde. Leta 1994 sem bila tam ranjena, in to tik pred prihodom Združenih narodov. Komaj sem preživela, ker sem imela zastrupitev krvi, tako da so mi morali zamenjati vso kri. Darovalo jo je enajst vojakov. Pred vojno sem imela 82 kilogramov, v Sarajevo pa sem prišla leta 1996 le s 53 kilogrami. Zaposlila sem se v občini Stari grad in tam dočakala upokojitev.«

Hasečićeva je prepričana, da so bile Bošnjakinje žrtve sistematičnega posiljevanja. Mnoge ženske so se odločile za molk tudi zato, ker jih je strah ali pa bolečine ne želijo deliti z drugimi. Nekaterim pa je prekipelo, ker so prepoznavale posiljevalce in morilce povsod, tako med ljudmi na visokih položajih kot tudi med policisti. Hasečićeva ne skriva zadovoljstva: »Zdaj se jih ne bojim več. Ko v rokah nimajo več pušk, se oni bojijo nas. Manjši so od makovega zrna.«

A kljub temu je žalostno, razočarano prizna, ker je po 20 letih v BiH še vedno bolje biti vojni zločinec kot žrtev. »Žalostno je, da moramo žrtve igrati policiste. Me smo tiste, ki iščemo storilce, hodimo na teren, jih fotografiramo in poskušamo dokazovati njihova kazniva dejanja. Državna strategija preganjanja vojnih zločincev je mrtva črka na papirju. Nekoga ujamejo, pa je po enem mesecu že na prostosti. Živi naprej, se brani s prostosti, ima vse pravice in najdražje odvetnike. Za njimi stoji država, žrtve pa smo prepuščene same sebi.«

Vojni zločinci bi lahko ubežali roki pravice

Na vprašanje, kako je zbrala dovolj moči, da o tem spregovori, pove, da ni prenesla misli, da bi storilci ostali nekaznovani. »Bilo je zelo težko, čeprav smo od prvega dne dajali izjave preiskovalnim organom. Ko sem srečevala na ulici vojne zločince, ki so bili varuhi miru in reda in so se mi smejali v obraz, sem dobila še večjo moč in željo, da spregovorim in da se borim za pravico in resnico, in to zato, da bodo vojni zločinci kaznovani in da se ne bi nikjer na svetu nikoli več ponovilo, kar se je zgodilo nam v BiH.«

»Pomagala mi je želja, da pokažemo zločincem, da se jih ne bojimo več. Ko so nas posiljevali in spolno zlorabljali, so govorili, če boste komu povedale, vas bomo našli in vas ubili skupaj z vso družino. Tega ni več. Zato je treba spregovoriti, prekiniti molk in ne zapustiti našim otrokom kot testament boj z našimi travmami, ki smo jih preživeli. Moji vnuki vedo, kaj smo preživele.«

»Na osvobojenem ozemlju smo dajale izjave različnim preiskovalnim organom v Goraždu. Nisem pričakovala, da bom preživela in da se bo nekoč sodilo posiljevalcem, in nisem vedela, da je ustanovljeno haaško sodišče. Na začetku je bil to tabu. Nismo izgubili upanja, da se ne bomo vrnili, vendar smo hkrati razmišljali, kaj bo, ko se bomo vrnili, če bomo v rojstnem kraju srečali svoje posiljevalce in morilce. Kakšna usoda nas čaka, če se vrnemo domov.«

Ko se je Hasečićeva leta 1998 prvič vrnila v Višegrad, da si ogleda svoj dom, je med policisti spoznala svoje posiljevalce. Zavedala se je, da se žrtve ne morejo za stalno vrniti na domače ognjišče, ker priče vojnih zločinov v tem okolju niso varne. Ko so ženske ugotovile, da bi storilci lahko ostali nekaznovani, so leta 2003 v Sarajevu ustanovile Društvo žensk žrtev vojne, ki je multietnično, multinacionalno in nestrankarsko, čeprav je bila večina posiljenih in spolno zlorabljenih žensk Bošnjakinj.

Društvo so ustanovile, da bi jasno in argumentirano spregovorile o vojnih zločinih in posiljevanju med vojno v BiH. Njihov cilj je, kot je pojasnila Hasečićeva, prijetje in kaznovanje vojnih zločincev, ne glede na njihovo nacionalno pripadnost. Društvo pripravlja knjigo s popisom zločincev z imeni in priimki, ki so že bili pravnomočno obsojeni, javno pa bodo objavili tudi imena tistih, ki jih je prepoznalo več žrtev in to potrdilo s pisnimi izjavami.

Kljub temu ne skriva, da jo žene tudi želja po maščevanju: »Hotela sem se maščevati posiljevalcem in morilcem. Odločila sem se, da je treba ustanoviti nevladno organizacijo, da bi imele tudi druge žrtve možnost, da bi jih opogumili in da bi postale močnejše. To nam je uspelo. Ko smo se pojavili v medijih, je bilo veliko zanimanje, v društvu pa je bilo po naših javnih nastopih vsak dan več prijavljenih žrtev, kar nas je opogumilo.«

Sinovi in očetje so morali posiljevati drug drugega

»V Višegrad so se vrnili dva ali trije, več se jih je vrnilo v vasi, vendar so med povratniki sami starejši ljudje, ki živijo od kmetijstva. Nekateri imajo pokojnino, drugi je nimajo. V Republiki srbski je takšna politika, da povratniki nimajo nobenih pravic. Živiš lahko kot rastlina. Zaposlitev ni,« pripoveduje Hasečićeva. »Kljub temu se vračam v Višegrad. Obdelujem zemljo. Ne bojim se jih več. Nimajo puške, nimajo nožev. Pred leti sem upogibala glavo. Žalili so me in mi grozili. Ko so se začele aretacije in ko je nekatere dosegla roka pravice, se je vse spremenilo. Sem zmagovalka in se jih ne bojim.« Hasečićeva ne skriva zadoščenja: »Zdaj oni bežijo pred menoj, ko pridem v mesto. Pred kratkim je bila zaradi sojenja potrebna rekonstrukcija dogodkov pred mojo hišo. Nisem pričakovala, da bo četnik še kdaj prišel v mojo hišo, vendar je takšna procedura. Zbrala sem tudi to moč. Obsojen je bil na štirinajst let zapora.«

Po pričevanju Hasečićeve se v BiH še vedno izogibajo omenjanju žrtev med ženskami, ki so bile posiljene in mnoge tudi umorjene. V BiH je ostalo največ od 20 do 30 odstotkov žensk, društvo pa vključuje tudi tiste, ki so se izselile. Za nekaterimi se je izgubila vsaka sled. Društvo združuje že več kot 5000 posiljenih žensk in 220 moških, ki so bili prav tako žrtve posilstev in spolnih zlorab. Hasečićeva je navedla: »Med njimi je bilo tudi okoli 50 moških, ki so jih prisilili, da so kot očetje spolno občevali s svojimi sinovi in obratno. To je bilo navadno izživljanje. Poznam tudi primer, ko so privlekli v šotor svinjo in deset moških prisilili, da so jo posilili. Šlo je za skrajno ponižanje. Moški se v primerjavi z ženskami veliko teže izpovedo.«

»V bazi podatkov imamo tudi 55 otrok, ki so jih ženske rodile po posilstvu. Nekatere so dale otroke v posvojitev, druge so jih zadržale, nekateri otroci pa so ostali pri posiljevalcih. Veliko je žensk, ki so splavile, čeprav so tvegale življenje, da ne bi rodile neželenega otroka,« je pojasnila Hasečićeva.

»Nič manj ni posiljenih deklic, ki so jih prisilno ločili od njihovih družin in odpeljali na posebne lokacije, tam pa so jih posiljevali in na koncu ubili. Malo jih je preživelo.« Hasečićeva je še povedala: »Zbrali smo tudi pričevanja o ženskah, ki so bile posiljene in na koncu ubite. V Bosni in po svetu se malo govori o ženskah, ki so preživele golgoto in bile ubite. V Višegradu je bilo ubitih 486 žensk, po več sto pa tudi v drugih mestih. V enem mestu ubiti petsto žensk samo zato, ker ne pripadajo enemu narodu, to je katastrofa.«

Matere in soproge vidijo v posiljevalcih junake

Hasečićeva pravi, da žrtve niso zadovoljne z državo, ker so prisiljene prevzeti vlogo policistov in iskati vojne zločince. Kot je povedala, se dogaja, da tožilci haaškega sodišča ugotavljajo, da osumljenih za vojne zločine ni mogoče najti. Na terenu jih poiščejo aktivisti društva. »Če bi zločinca ubil, maščevanje ne bi rešilo ničesar,« je sklenila Hasečićeva.

Razočarana je tudi, ker se večina zločincev ne kesa za svoja dejanja, njihovi najbližji pa si zatiskajo oči: »Najbolj srečna bi bila, če bi mati katerega vojnega zločinca prišla k materi otroka, ker ga je ubil njen sin. Ne verjamem, da je katera koli mati rodila sina zato, da bi postal vojni zločinec. Kesanje in opravičilo matere bi sprejela, četudi bi njen sin ubil mojega otroka. Rada bi, da bi vsaj ena soproga, ko bo njen mož obsojen za posiljevanje, prišla k žrtvi in se opravičila z besedami: 'Oprosti mi, sem njegova soproga, a tega nisem vedela.'« Hasečićeva je poudarila: »Lahko mi verjamete, da bi z njo postala prijateljica in popila kavo. Da bi le zmogla to sočustvovanje in opravičilo. Ko so zločinci obsojeni, negirajo zločine, tudi še po tem, ko so sodbe pravnomočne. Da ne govorim o pritiskih name in grožnjah, vendar se na to ne oziram.«

»Uživam, ko jih pripeljejo v sodno dvorano z lisicami na rokah, ko prosijo za milost žrtev. Včasih imam občutek, da bi bili obtoženci najbolj srečni, če bi lahko pripeljali na sodišče mrtve, da bi lahko rekli, da tega niso storili, ker so njihove žrtve žive. Za žrtev je največje zadovoljstvo, ko aretirajo vojnega zločinca in mu sodijo. Ni več pomembna višina kazni. Ko govorim o vojnih zločincih, govorim o vseh, ker oni nimajo vere in naroda, oni so samo – vojni zločinci.«

Čeprav ima slabe izkušnje, ne želi posploševati: »Bili so primeri, ko je mati vojnega zločinca jokala na sodišču, ko je slišala drugo mater, da ga prosi, naj ji pove, kje sta njena sinova in mož. Zapustila je sojenje. Na neki način mislim, da se je sramovala. V drugih primerih, ki sem jih videla, pa zanikajo zločine.« Po pripovedovanju Hasečićeve so zločinci za svojce v večini primerov heroji in legende: »Ko pridejo na haaško sodišče, jih pričakajo kot največje junake. Ko se vrnejo domov, si spet poveznejo na glavo šajkačo in kokardo ter se z njimi fotografirajo za spletne strani. Zapor v Haagu jih ni niti malo prevzgojil ali ozavestil, ker se znova kitijo s simboli, v imenu katerih so storili vojne zločine in bili zato obsojeni.«

»Malo jih je, ki priznajo krivdo in se opravičijo, da so bili zapeljani.« Hasečićeva meni, da bi se človeštvo moralo vprašati, kaj se dogaja v njihovi glavi. »Ni možno, da po pravnomočni sodbi pravijo, da njihovi sinovi in možje niso krivi. Kazen ni več pomembna, pomemben je pečat vojnega zločinca. Gre za sporočilo svetu, če se bo ponovilo – naj Bog ne dovoli, da bi se kjerkoli –, bo zločince dosegla roka pravice.«

Krtača in voda ne moreta sprati smradu posiljevalca

»Na drugi strani se sprašujem, kako lahko živijo z njimi pod isto streho, ker lahko ponoči isto naredijo njim. Lahko zakoljejo mater, ženo in otroke, kar se je že zgodilo. Ne verjamem, da mirno spijo. Vem, kako je v Višegradu, zatekajo se v alkohol ali delajo samomore. Ne morejo normalno živeti. Niso živali ali kamen. Če bi bili monstrumi, bi posilili tudi svoje matere, sestre ali hčere. To bi naredili že v svoji družini. Ne moremo reči, da so bili nori. Njihov cilj je bil, da nas umažejo in ponižajo. V resnici niso ponižali žrtev, temveč so ponižali sebe.«

»Ženske niso naredile nič takšnega, da bi imeli razlog, da jim storijo silo. To je nekaj najhujšega in najbolj umazanega.« Kako je še vse živo, je mogoče razbrati iz besed Hasečićeve: »Ne zadostuje, da se oprhaš ali okopaš, da bi spral umazanijo s sebe. Ženske smo včasih razmišljale tako. Ko smo se pogovarjale s psihologi, smo spoznale, da to ni to. Naj se še toliko kopaš in drgneš s krtačo, še vedno zaznaš smrad posiljevalca. Ko to premagaš, prideš do zaključka, da maščevanje nikamor ne vodi. Če bi vsi vrnili vsem, kar so drug drugemu naredili, ne bi bil v Bosni nihče več živ. Pravična rešitev je, da zločince doseže roka pravice.«

Posilstva so bila najmočnejše orožje v etničnem čiščenju, je še prepričana Hasečićeva. Kot je poudarila, je načrtovalcem uspelo, ker so se zaradi posilstev izselile cele ulice in vasi. »Če v mestu, kot je Višegrad, slišite od sosedov v ulici ali četrti, da je bila posiljena ženska ali deklica, je čisto normalno, da vsi zbežijo, da bi preživele njihove družine. Višegrad so etnično očistili v pičlih 60 dneh. To je bil pravi pekel,« pripoveduje s skrušenim glasom in pogledom, usmerjenim v tla.

»Če vojni zločinci ne bodo kaznovani, se bojim, da bodo njihovi otroci, vnuki in pravnuki rekli, moji predniki so to storili, pa niso bili kaznovani. Edina preventiva je prijetje in kaznovanje vojnih zločincev. Škoda je, da ni smrtne kazni, ker bi jih lahko petsto takoj obesili, pa se to ne bi nikoli več zgodilo. Najbrž bi za prihodnje generacije zaleglo, če bi obesili vsaj petdeset zločincev.«

Čeprav so bili mikrofoni že izključeni, Hasečićeva še ni izrekla zadnje besede: »Če bi imela denar za dober avto in bencin, bi sama našla vse posiljevalce in morilce ter jih naložila na šleper.«